Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Korošci bodo veseli, če bodo v naslednjih letih lahko pokrili vsaj 95% območja z internetnim oz. mobilnim signalom. Najhuje je v Črni na Koroškem, ki je tudi obmejna občina. Tam med epidemijo veliko otrok ni imelo možnosti šolanja na daljavo. Koroška pa je slabo dostopna tudi po cesti in prebivalci že leta čakajo na hitro cesto, ki naj bi predstavljala t. i. tretjo razvojno os. Tako kot cestne so jim tudi internetne in mobilne povezave dostopnejše prek sosednje Avstrije.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Na vsebino, ki razdvaja, je neresnična ali škodljiva, se ljudje na družbenih medijih pogosteje odzivajo kot na druge vrste vsebin. Več odziva pa pomeni več dobička. Žvižgačka Frances Haugen je lani z več deset tisoč dokumenti javnosti pokazala, da podjetje Meta, kot se danes imenuje Facebook, ve, da imajo njegovi izdelki škodljive učinke na ljudi, javno varnost, zasebnost in demokracijo, a jih ne spremeni, saj daje prednost dobičku. Kot je še povedala Haugen na spletnem dogodku, ki ga je organiziral Zavod za digitalno vzgojo Vsak v sodelovanju z Inštitutom Državljan D in Inštitutom za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, jo je najbolj prizadelo, ko je ugotovila, kakšno škodo Facebook in Instagram povzročata mladim. Zato se je odločila, da spregovori o slabih praksah podjetja. Še posebej jo skrbi Metaverse, saj povzroča večjo zasvojenost, ustvarja več tesnobe in tudi poškoduje otroške oči, ki se še razvijajo. Frances Haugen je s slovensko javnostjo govorila predvsem o tveganjih, ki jih algoritmi podjetja Meta predstavljajo za mlade in za demokracijo v Sloveniji. Najprej je razložila, da algoritmi prednostno prikazujejo skrajne vsebine, saj sprožijo več odzivov: "Algoritmi odločajo o tem, kakšna vsebina se prikazuje uporabnicam in uporabnikom. Narejeni so bili na način, da nam vsem, tudi mladim, izpostavljajo škodljive vsebine. Facebook se je torej odločal, da z algoritmi maksimalno poveča odzivnost, kar pomeni, da sistematično izpostavlja vsebine, na katere bodo uporabnice in uporabniki bolj verjetno kliknili, jih komentirali ali delili. To razvrščanje glede na odzivnost ustvaja probleme. Na vsebino, ki razdvaja, je neresnična ali škodljiva, se ljudje pogosteje odzivajo kot na druge vrste vsebin. To vodi v sistematično izpostavljanje problematičnih vsebin. Najbolj skrajna vsebina se najbolj deli." Več v prispevku, ki ga je pripravila Urška Henigman.
Medtem ko se kljub nadaljnjemu kroženju omikrona med ljudmi, države na Zahodu odpirajo in se življenje v številnih vidikih vrača v bolj običajne tirnice, se zdaj Kitajska sooča s težavami, ki spremljajo omejevanje širjenja covida 19. Po uspešnem zatrtju izvornega izbruha koronavirusa v mestu Wuhan pred dobrima dvema letoma, se je Kitajska lahko pohvalila z dvema letoma, ko je bila država tako rekoč brez okužb. Strog nadzor in politika ničelne tolerance do virusa sta azijsko velesilo uspešno držala zunaj karanten, ki so pestile preostali svet. A aktualne, mnogo bolj nalezljive različice omikrona so v zadnjem času predrle kitajski kovidni mehurček. Kljub ukrepom se okužbe zdaj sorazmerno hitro širijo. V kitajskem ekonomskem središču Šanghaju so prejšnji teden uvedli karanteno in testirali 26 milijonov tamkajšnjih prebivalcev. Kako je videti šanghajska karantena od blizu, je povedala Anita Klančar Andrejc, ki zadnje leto živi in dela v običajno najbolj živahnem kitajskem mestu.
Na spletu spremljamo vsebine, ki so blizu našim prepričanjem. Po mnenju politične psihologinje z Univerze v Pensilvaniji Cory Clark poznamo dve ravni politične pristranskosti. Na eni strani podpiramo prepričanja tistih, ki so del naše skupine, po drugi pa se izogibamo tistim, ki bi lahko izzvali naše prepričanje.
Trend naglega naraščanja izdatkov za bolniška nadomestila je opazen že od leta 2015 in močno zajeda v finance zdravstvene blagajne. Če je bilo lani teh stroškov že 497 milijonov evrov, prve ocene za letos kažejo, da bo ta znesek že skoraj 700 milijonov. Ključna razloga sta dva: prvi je izjemen razmah epidemije, drugi pa stalno povečevanje dolgotrajnih odsotnosti.
Ob današnjem svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu bodo članice in člani Društva za pomoč mladostnikom in odraslim s spektroavtistično motnjo ASPI na Prešernovem trgu v Ljubljani ob 11. uri izvedli dogodek z naslovom Živela avtistična drugačnost! Mladostniki in odrasli s spektroavtistično motnjo v organizaciji Društva ASPI, Plesnega Epicentra Ljubljana in Zavoda Maja Weiss - Zavoda za kulturne dejavnosti bodo pripravili poleg kulturnega programa tudi prvi Flash Mob Dance z naslovom Samo ljubezen. Več pa v prispevku Petre Medved.
V tem tednu bomo praznovali dan slovenske zastave. 7. aprila letos bo namreč minilo 147 let, odkar je v Ljubljani prvič zaplapolala slovenska trobojnica. Zakaj ves april ne bi posvetili naši zastavi, se sprašujejo in hkrati predlagajo v Grboslovnem in zastavoslovnem društvu Heraldica Slovenica. Kancler društva Anže Hobič nam je pojasnil razloge za to.
Na Prvem programu Radia Slovenija smo pred nekaj dnevi posneli ekskluzivni pogovor z hrvaško glasbeno divo, pevko šansona in mediteranskega melosa, Terezo Kesovijo. Gostili smo jo pred njenim velikim ljubljanskim koncertom v Cankarjevem domu. Z Aido Kurtović sta med pogovorom nekaj pozornosti namenili tudi repertoarju, s katerim se bo konec aprila predstavila občinstvu v Sloveniji. Intervju in koncert Tereze Kesovije, ki ga bo snemala naša radijska ekipa, bomo naknadno predvajali v oddaji Sobotni glasbeni večer.
Program Za ženske v znanosti, ki ga pri nas že 16. leto organizirata L'Oreal Adria in Nacionalna komisija za Unesco, je namenjen spodbujanju mladih znanstvenic naravoslovno-tehničnih in medicinskih smeri na njihovi karierni pot. Med mladimi doktorji znanosti je danes sicer že več kot polovica žensk (54%), a se njihov delež na višjih znanstvenih pozicijah občutno zmanjša. Na fakultetah v Evropski uniji in ZDA je delež žensk med 20 in 33 odstotki. Na področjih, kot je inženirstvo, pa pade celo na 5 odstotkov. Kar polovica znanstvenic že po petih letih obupa nad kariero na znanstveni ustanovi. To je le nekaj statističnih podatkov, ki so jih izpostavili ob letošnji razglasitvi najboljših, in ki pričajo, da je pot do uspešne kariere v znanosti za ženske še vedno precej zahtevnejša. Toplotna stikala, energija iz odpadkov in širjenje organizmov po planetu Vsekakor pa kvaliteta raziskovalnega dela letošnjih štipendistk priča tako o njihovem vrhunskem znanstvenem prispevku, kakor o aktualnosti njihovih raziskav. Kemijska tehnologinja Tina Kegl se je osredotočila na pridobivanje energije – predvsem bioplinov – in koristnih produktov iz organskih odpadko; Katja Klinar razvoju toplotnih stikal in toplotnih diod, ki bodo v prihodnosti lahko pomembno prispevala k, denimo, zmanjšanju toplotnih izgub v stavbah; biologinja dr. Eva Turk pa je razvila metodo, s katero je mogoče določiti najverjetnejšo pot širjenja družine pajkov zlatih mrežarjev po svetu in določiti, od kod izvirajo. To metodo pa je ob ustreznih podatkih mogoče aplicirati tudi na druge organizme. Foto: Jani Ugrin
V vsakdanjem življenju uporabljamo na tisoče kemikalij, česar se pogosto niti ne zavedamo, kot tudi ne njihovega vpliva na okolje. Vse te snovi namreč puščajo svoje sledi tudi v naravi, še zlasti v vodnih virih, saj jih voda zaradi svoje narave topi. V okviru mednarodnega projekta boDEREC-CE so raziskovalci Naravoslovnotehniške fakultete v sodelovanju z Javnim podjetjem VOKA SNAGA preverjali vsebnost novodobnih onesnaževal v podzemnih in površinskih vodah v celotni Ljubljanski kotlini, vzorci so bili odvzeti tudi po nekaterih lokacijah na Gorenjskem. Pričakovano slabše je stanje površinskih voda, v katerih je bilo najti pesticide, hormone, zdravila, tudi kofein. Za podzemne vode zaenkrat večje nevarnosti ni, a je treba postoriti vse, da se jih zaščiti. O tem kaj onesnaževala v površinskih ter plitvih in globokih podzemnih vodah pomenijo za kakovost vode in siceršen vpliv na okolje, se je z dr. Mihaelom Brenčičem z Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani pogovarjal Peter Močnik.
Zavedanje, da lahko zaradi izsiljevalskih virusov izgubimo vse podatke, ki jih hranimo v osebnem računalniku, na telefonu ali v drugih napravah, s katerimi se povezujemo s svetovnim spletom, še vedno ni prav visoko. Dokler se ne zgodi nam, imamo občutek, da goljufi z izsiljevalskim virusom zašifrirajo podatke in tako rekoč onesposobijo računalnik drugim, manj pazljivim in razgledanim glede tega. Vendar pa, če vas zdaj vprašamo, kdaj ste naredili zadnje varnostne kopije podatkov s svojih naprav, vemo, da so odgovori porazni. Najbrž se ne spomnite, ali pa tega niste naredili še nikoli. In tudi zdaj, ko smo vas spomnili, da je to nujno početi v nekih časovnih intervalih, ste najbrž rekli – bom jutri. Pa imamo dobre razloge za odlašanje? Več Cirila Štuber v pogovoru s Tadejem Hrenom strokovnim sodelavcem pri Si-Certu.
Kakšno je vzdušje v baltskih državah, ko divja vojna v Ukrajini. Litva, Latvija in Estonija mejijo na Rusijo in so hkrati članice zveze NATO. Poleg tega imajo velik delež rusko govorečega prebivalstva. Utrip v pribaltskih državah spremlja Gašper Andrinek.
Kakšno je vzdušje v baltskih državah, ko divja vojna v Ukrajini. Litva, Latvija in Estonija mejijo na Rusijo in so hkrati članice zveze NATO. Poleg tega imajo velik delež rusko govorečega prebivalstva. Utrip v pribaltskih državah spremlja Gašper Andrinek.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ukrajinski pogajalci si na pogovorih želijo doseči premirje med sprtima stranema, da bi preprečili še večjo humanitarno katastrofo. Vodja ukrajinske diplomacije Dmitro Kuleba je poudaril, da se ne bodo pogajali o zamenjavi ukrajinskega vodstva, predaji ozemelj ali suverenosti. Rusija med drugim zahteva, da Ukrajina opusti načrte o vstopu v zvezo NATO. Iz Kijeva pa so sporočili, da so glede tega vprašanja pripravljeni sprejeti kompromis.
V Sloveniji je souporaba avtomobilov mogoča že v kar nekaj urbanih središčih; v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Murski Soboti in v Novem mestu, sistem souporabe avtomobilov pa seže tudi do letališča Brnik. Največji ponudnik, Avantcar je imel ob svojih začetkih pred šestimi leti v svojem sistemu 30 vozil na 12 lokacijah, danes pa že 350 vozil na 130 lokacijah. Počasi se uveljavlja tudi ponudnik ShareAndGo, ki pa ima težave s parkirišči, saj večina pripada prvemu ponudniku. Zanimivo je, da se je od leta 2019 začela vzpostavljati tudi platforma Giro Car Share, prek katere lahko lastniki avtomobilov te delijo z drugimi. Namesto, da bi med delovnim časom oz. takrat, ko jih ne potrebujejo, ti stali v garažah ali na parkiriščih, jih oddajo najemnikom. Danes si bomo pobliže ogledali, kako deluje souporaba nelastniških avtomobilov, ki je zaradi koronskih ukrepov zadnji dve leti stagnirala, zdaj pa doživlja novo pomlad.Več o tem Cirila Štuber.
Jutri se bo v Termah Čatež začelo evropsko šahovsko posamično prvenstvo. Žal bo zaradi tragičnih dogodkov v Ukrajini okrnjeno, čeprav bo vseeno prišlo nekaj ukrajinskih šahistk in šahistov. Pred dnevi so tudi številni ruski vrhunski šahisti na čelu z izzivalcem svetovnega prvaka Janom Nepomnjaščijem napisali odprto pismo proti vojni. O organizacijskih izzivih in nastopih naših šahistk in šahistov v enajstih kolih evropskega prvenstva se je Tomaž Gerden pogovarjal s podpredsednico Slovenske šahovske zveze Darjo Kapš.
Presunljive fotografije so stalnica prvih strani tiskanih in elektronskih medijev. S fotografijami z vojnih območjih po eni strani dokumentiramo dogajanje, ki bi ga brez tega bilo mogoče zanikati, po drugi strani pa so nazorne fotografije lahko tudi vdor v zasebnost posameznikov, ki smo jih ujeli v najobčutljivejšem položaju v njihovih življenjih. Fotografa omejuje in kultivira etični kodeks, zadnji filter pa so seveda uredniki medijskih hiš, ki odločajo, katera fotografija bo objavljena in katera ne. O vojni fotografiji se je Rok Valenčič pogovarjal s fotografinjo Manco Juvan.
Slovenski športnice in športniki v različnih panogah dosegajo vrhunske rezultate. Na nedavnih olimpijskih igrah v Pekingu je Slovenija z osvojenimi sedmimi kolajnami glede na število prebivalcev zasedla drugo mesto med vsemi državami udeleženkami. O receptu za odličnost slovenskega športa in napakah staršev pri uvajanju otrok v šport smo se pogovarjali s športno psihologinjo Andrejo Holsedl.
Neveljaven email naslov