Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Dan epilepsije obeležujemo vsako leto vsak drugi ponedeljek v februarju. Letos je naneslo, da je danes ravno valentinovo in tudi zato so izbrali geslo »Odpri srce«. V preteklem tednu smo o epilepsiji govorili v oddaji Med štirimi stenami z dr. Natalijo Krajnc, dr. med., specialistko otroške nevrologije in specialistko pediatrije, strokovno direktorico Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in predsednico Društva Liga proti epilepsiji. Danes pa vam predstavljamo osebno zgodbo, zaupala nam jo je gospa Mateja Jakop, ki se je srečala s sinovo diagnozo, ko je bil star 3 leta, danes jih šteje 15. Luciji Fatur pripoveduje o začetkih, o vprašanjih, o prehojeni poti in o upanju za prihodnost.
Pogovor z Mirkom Štularjem, direktorjem Radia Slovenija o sedanjosti in prihodnosti ter s Pavletom Jakopičem o utrinkih iz preteklosti radia, ki danes obeležuje svoj svetovni dan.
Mreži Demenci prijaznih točk, ki danes domuje že na skoraj 300 naslovih, se je danes pridružila tudi Splošna bolnišnica Jesenice. Točka je namenjena osebam z demenco, njihovim svojcem, zaposlenim ter ostalim v lokalni skupnosti, kamor se lahko obrnejo po informacije, povezane z boleznijo. »To je pomemben dan«, je na otvoritvi dejala predsednica združenja Spominčica Štefanija Lukić Zlobec, s katero se je ob tem dogodku na kratko pogovarjala Romana Erjavec.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Medtem ko so nekateri mandati ministrov za kulturo minili zelo medlo in hitro, je drugi mandat ministra Vaska Simonitija med najburnejšimi in najzahtevnejšimi. Izzivov za radijski pogovor je veliko. Za praznično oddajo ob 17-ih smo ga vprašali, koliko razmišlja o svoji podobi v javnosti, saj se zdi, kakor da mu je zanjo vseeno. Med temami pa smo se osredinili na najaktualnejše: na nedavno objavljene rezultate programskega razpisa, namenjenega štiriletnemu financiranju javnih kulturnih programov. Sodišče pa obravnava zahteve ministrstva po izselitvi nevladnikov iz Metelkove. Z Vaskom Simonitijem se je pogovarjal Aleksander Čobec.
Društvo Asociacija, društvo nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, je v zadnjih dveh letih postalo znano zaradi opozarjanja na status kulturnega sektorja, o katerem pred krizo nismo govorili. Vsaj ne na tak način. Danes smo priča spremembam, političnim in ekonomskim, ki nevladnike in samozaposlene pehajo v nezavidljiv položaj. Kakšno leto so preživljali, je Blažu Maziju povedala strokovna sodelavka Društva Asociacija Polona Torkar.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sarajevu smo se veselili prvega olimpijskega odličja za Slovence in Jugoslavijo, v Albertvilleu so zimske olimpijske in paraolimpijske igre prvič potekale na istem prizorišču, igre v Salt Lake Cityju so se v zgodovino prav toliko kot po zmagovalcih, vpisale po škandalih. Koliko olimpijskega duha je v teh mestih ostalo potem, ko je olimpijski ogenj ugasnil?
V Sarajevu smo se veselili prvega olimpijskega odličja za Slovence in Jugoslavijo, v Albertvilleu so zimske olimpijske in paraolimpijske igre prvič potekale na istem prizorišču, igre v Salt Lake Cityju so se v zgodovino prav toliko kot po zmagovalcih, vpisale po škandalih. Koliko olimpijskega duha je v teh mestih ostalo potem, ko je olimpijski ogenj ugasnil?
Zaščitne rokavice, razkužilne plastenke, zaščitne maske in uporabljeni testi so povečali količino odpadkov, ki jih zberemo vsak dan. Pravilno ravnanje z odpadno zaščitno opremo se nam zdi zelo pomembno, a marsikdo sploh ne ve, kam z odpadnim materialom oziroma v kateri zabojnik sodi. S tem vprašanjem smo se najprej obrnili na Ministrstvo za okolje in prostor, kjer so na naša vprašanja odgovorili pisno oziroma ni zagotovilo sogovornika. Navajajo, da se podatki o odpadkih povezanih s COVID-19, ne evidentirajo in se o njih ne poroča na ravni, ki bi omogočala prikazovanje podatkov o količinah odpadnih mask, odpadnih testov za samotestiranje ipd. Vsaka bolnišnica pa mora imeti načrt gospodarjenja z odpadki iz zdravstva, v katerem morajo biti opisane tako vse vrste odpadkov iz zdravstva kot tudi drugih odpadkov, ki nastajajo na območju opravljanja zdravstvene dejavnosti. Kam torej maskami, s testi za samotestiranje, sprašujemo Daria Roliha, vodjo poslovne enote ravnanja z odpadki pri Komunali Nova Gorica.
V zgodnjih jutranjih urah prve februarske nedelje se je v San Remu zaključil 72. festival italijanske popevke San Remo. Zmagovalca, ki sta postala tudi italijanska predstavnika na letošnjem izboru za pesem Evrovizije, sta Mahmood in Blanco z ljubezensko skladbo Brividi. V jutro na Prvem se je še s čisto svežimi vtisi in zgodbami letošnjega festivala San Remo oglasil naš rimski dopisnik Janko Petrovec. Z njim se je pogovarjala Mojca Delač.
Ta teden je bil objavljen razpis za vpis v prihodnje študijsko leto, prvič pa imajo Slovenci brez slovenskega državljanstva svojo razpisno kategorijo. Mladi rojaki iz sosednjih držav se lahko sicer vpišejo tudi kot študenti iz Slovenije in držav EU. Za Slovence brez slovenskega državljanstva pa je razpisanih 1061 vpisnih mest, kar je pomembno predvsem na fakultetah, kjer je vpis zaradi velikega zanimanja omejen. Študentom iz sosednjih držav pomaga tudi klub zamejskih študentov, ki deluje v Ljubljani in ga vodi Luka Paljk iz Ogleja, ki mu je po treh letih študija fizike Ljubljana postala drugi dom. Klub pa za bodoče slovenske bruce iz zamejstva danes pripravlja tudi spletni dan odprtih vrat...
Boj z rakom se začne pri preventivi, ki vključuje tudi tri presejalne programe za raka – Zora za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb materničnega vratu, program Dora za zgodnje odkrivanje raka dojk in program Svit za zgodnje odkrivanje raka na debelem črevesu in danki. Podatki Registra raka kažejo, da smo v zadnjih dveh letih odkrivali manj novih primerov raka kot pred epidemijo, v zadnjem letu pa predvsem pri mlajših ženskah do 39. leta starosti odkrijejo premalo predrakavih sprememb na materničnem vratu.
Včeraj smo spet poročali o partnerskem nasilju, ki se je žal končalo s femicidom - umorom ženske. Kot poudarjajo strokovnjakinje, ki se s problematiko ukvarjajo, je intimnopartnersko nasilje ponavadi dolgotrajno in se stopnjuje. Svojci žrtve, prijatelji, bližnji, sosedje za nasilje velikokrat vedo, a ne ukrepajo pravočasno, umori pa so večinoma napovedani in bi jih lahko preprečili. O tem kako prepoznati nasilje, kako ukrepati in kam se lahko žrtve obrnejo po pomoč, lahko slišite v pogovoru z vodjo Društva za nenasilno komunikacijo, Katjo Zabukovec Kerin.
Trg dela je sistem, ki se je oblikoval v 20. stoletju, sedaj pa počasi izginja – mladi na poklicni poti gledajo daleč v prihodnost; gospodarstvo, pa išče posameznike, ki jim ustvarja profit in jih potrebuje v tem trenutku. Pred petimi leti je bilo pri odločitvi za delodajalca na prvem mestu plačilo. Obeti delodajalcev glede gibanja zaposlenosti v prvi polovici leta 2022 so pozitivni. Napovedujejo kar 2,8-odstotno rast števila zaposlenih in predvidevajo približno 33.000 zaposlitev. Tako kažejo rezultati najnovejše raziskave Napovednik zaposlovanja, v kateri je oktobra in novembra 2021 sodelovalo več kot 3.000 delodajalcev z desetimi ali več zaposlenimi iz vse Slovenije. Najpozitivnejše napovedi glede gibanja zaposlovanja so v gradbeništvu, drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih in gostinstvu. V prihodnjega pol leta bodo najpogosteje iskani: zidarji, vozniki težkih tovornjakov in vlačilcev, delavci za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih, varilci in prodajalci. S pomanjkanjem ustreznih kandidatov za zaposlitev se je v preteklih šestih mesecih soočala že več kot polovica delodajalcev (51,2 %). V skupini velikih delodajalcev se jih je s pomanjkanjem ustreznih kadrov srečevalo tri četrtine. Podatki kažejo, da se neskladja na trgu dela poglabljajo, težave delodajalcev z iskanjem kadra so vse pogostejše. Dobra polovica delodajalcev (52 %) v prihodnje pričakuje težave z iskanjem kadra. Najbolj zaskrbljeni so delodajalci iz gostinstva ter zdravstva in socialnega varstva: več kot 70 % jih v prihodnosti pričakuje težave z iskanjem kadra.
Goriški radič bi ostal lokalna posebnost, če ga domačini pred leti ne bi potegnili iz pozabe. Pa ne zato, ker ga sami ne bi znali dovolj ceniti ,temveč zato, da so to svojevrstno kulinarično posebnost spoznali širše po Sloveniji. Na ožjem Goriškem bodo nekateri gostinci do sredine februarja sukénski régut ponujali na svojih krožnikih in s tem nadaljevali promocijo te vrtnine, ki sredi zime razvaja z okusom, vitamini in lepoto, poroča Nataša Uršič.
Pred dnevi je javnost šokirala novica o samomoru osnovnošolke. Ta skrajen korak – samomor – sproža vrsto vprašanj, če pa gre za otroka, je tragedija še toliko hujša – ali znamo odrasli prisluhniti otrokom, jim pomagati, prepoznati stiske, misli, ki lahko vodijo tudi do teh skrajnih dejanj. Po uradnih statistikah je v letu 2021 v Sloveniji naredilo samomor 407 ljudi. Med temi so tudi mladoletni, torej otroci, stari manj kot 18 let. Z mag. Nino Krohne in dr. Albertom Mrgoletom smo govorili o preprečevanju samomorov med mladostniki.
Eden od konkretnejših korakov za zmanjševanje obremenitev okolja in učinkovitejše rabe surovin je pobuda za čim prejšnjo uvedbo kavcijskega sistema za embalažo pijač. Na tak način se zbere tudi do 3- krat več ločenega materiala za recikliranje plastenk. Pobuda, ki je po vzoru evropskih držav prišla iz Združenja industrije pijač pri Gospodarski zbornici Slovenije in je v sozvočju s prizadevanji nevladnih naravo in okoljevarstvenih organizacij, je na ministrstvu za okolje naletela na pozitiven odziv. Po optimističnem scenariju bi kavcijski sistem za plastenke in pločevinke pijač v praksi pri nas lahko zaživel čez dve leti. Podrobneje o tem Jernejka Drolec.
Danes je Svetovni dan boja proti kajenju. Kajenje je eden najpomembnejših dejavnikov za razvoj številnih obolenj (raki, dihala, bolezni srca in ožilja, zvišanje možnosti za diabetes). Kajenje je torej dejavnik tveganja, ki občutno slabša zdravje. A se mu da izogniti. Morda že na začetku, torej da posameznik niti ne prižge cigarete.
Neveljaven email naslov