Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Film Kekec iz leta 1951 ni bil prelomen samo zato, ker je bil prvi mladinski celovečerec pri nas, pač pa je osvojil tudi prvo filmsko nagrado, in sicer na Beneškem filmskem festivalu v kategoriji mladinskih filmov. Zakaj so si ustvarjalci izbrali ravno literarno predlogo Josipa Vandota za izhodišče oziroma za tematiko filma? Odločitev je bila tesno povezana s filmskim žanrom.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V galeriji Kresija v Ljubljani je odrta razstava ob 60-letnici izida prvega albuma Asterix. Galski junak Asterix je prvikrat ugledal luč sveta 29. oktobra 1959 v reviji Pilote, le dve leti kasneje pa je izšel prvi samostojni strip Asterix, galski junak. Naklada prve izdaje je bila le 6000 izvodov. Od takrat je izšlo 39 samostojnih zgodb, prevedenih v 116 svetovnih jezikov in dialektov (no, seveda piratskih prevodov sem ne prištevamo), v skupni nakladi 385 milijonov izvodov. Da bi si lažje predstavljali to količino, naj povemo, da vsi izvodi skupaj tehtajo okoli 13.512 ton, kar bi tudi Obelix težko dvignil. Avtorja tega najbolj znanega galskega junaka sta René Goscinny in Albert Uderzo. Da je Asterix prišel tudi v Slovenijo, sta zaslužna Francoski inštitut v Sloveniji in založba Graffit.
Poročila o potrjenih primerih nove različice koronavirusa omikron prihajajo iz vseh koncev Evrope; med zadnjimi iz Luksemburga, Madžarske in tudi iz Slovenije. Podatki kažejo, da se okužba za zdaj najhitreje širi na Norveškem, Danskem in v Veliki Britaniji, kjer v Londonu omikron predstavlja že več kot polovico vseh novih primerov. Zanimalo nas je, kaj o nevarnosti omikrona kažejo njihovi podatki. Prof. Stephen Bustin, strokovnjak za molekularno medicino, ki poučuje in raziskuje na Univerzi Anglia Ruskin v Cambridgeu, pravi, da še ne moremo reči, ali omikron povzroča težji ali blažji potek covida:
Zavod VOZIM vstopa že v peto sezono iniciative za manj voženj pod vplivom alkohola Heroji furajo v pižamah in tako vsako leto skozi inovativne pristope skupaj s partnerji sporočajo, da volan in alkohol ne gresta skupaj. Zato so v tem mesecu pripravili akcijo Herojski vaučer. Z direktorjem Zavoda Vozim Davidom Razborškom se je pogovarjala Petra Medved.
Zdravnik, gorski reševalec, alpinist, himalajec, zmajar Iztok Tomazin je v najnovejši knjigi Na meji popisal spomine na tihotapljenje predmetov za osebno uporabo v obdobju nekdanje Jugoslavije. Kot dijak in pozneje študent medicine je iz Avstrije čez Karavanke tihotapil predvsem alpinistično in drugo športno opremo, ki jo je kot vrhunski alpinist potreboval za svoj alpinistični razvoj in druge dejavnosti. "Karavanke, kjer sem začel z alpinizmom, sem dobro poznal, vedel sem, kako se gibljejo graničarji. Večino tihotapskih poti sem opravil ponoči, tudi v slabem vremenu, z bremenom, težkim več kot 20 kilogramov", se spominja naš vrhunski alpinist.
Zasavje je regija, ki jo je močno zaznamovalo rudarstvo. V mestih je pustilo bogato tehnično in kulturno dediščino, ki je za večino prebivalcev nekako samoumevna. Otrokom pa velikokrat svojevrsten izziv, saj skozi njo spoznavajo način življenja svojih dedov, prehrano in govorico ter njihovo delo. Izziva, ki je temeljil na besedi »kumeratšaft« so se lotili tudi učenci gledališke skupine in njihovi mentorji v Osnovni šoli Trbovlje in nastal je zanimiv film, ne le o zgodovini Trbovelj, temveč tudi o novih tehnologijah oziroma o poti po kateri stopajo Trbovlje danes.
lovensko javnost je v teh dneh dodobra razburila smrt 10-letne turške deklice, ki je utonila med prečkanjem reke Dragonje, in odzivi nanjo. Po svetu naj bi letos med poskusom prečkanja mej, morij ali od izčrpanosti na poti umrlo več kot 4470 beguncev, poroča Mednarodna organizacija za migracije. Podatki nikakor niso zanesljivi, poudarja. Število umrlih je najverjetneje precej višje. Poleti 2019 pa je skoraj bolj kot smrti beguncev odmevalo njihovo reševanje. Ladja organizacije Sea Watch je junija tistega leta rešila 53 migrantov in jih po pravi pomorski kalvariji izkrcala na italijanskem otoku Lampedusi. Kapitanka ladje se je zato znašla za zapahi. Kaj se je zgodilo po tem, v tokratni Inforetrospektivi.
Kot smo že poročali, tornadi, ki so v noči s petka na soboto prizadeli več zveznih držav na jugu in srednjem zahodu ZDA, so zahtevali več deset življenj, od tega največ v Kentuckyju. To območje so prizadeli štirje tornadi, od tega eden, ki je prizadel skoraj 400 kilometrov dolgo območje. Poleg smrtnih žrtev je Kentucky po besedah guvernerja verjetno ostal brez najmanj 1000 hiš, več deset tisoč odjemalcev je brez elektrike, nacionalna garda pa pomaga iskati preživele, ranjene in mrtve. Decembra ponavadi zaradi mrzlega vremena ni toliko tornadov. Nekateri domnevajo, da gre za posledico podnebnih sprememb, saj je te dni po ZDA nenavadno toplo. Marko Korošec, ljubiteljski meteorolog in lovec na tornade poudarja, da je dogodek zelo nenavaden, ker se je zgodil sredi zime.
Marsikdo z njim potuje dnevno na delovno mesto, v šolo, na fakulteto ali po opravkih. Potovanje z vlakom je udobnom, poceni in ekološko. Potovati z vlakom je trajnostno. Po podatkih Evropske komisije predstavlja železniški promet manj kot odstotek emisij toplogrednih plinov iz prometa, medtem ko cestni promet kar 72 %. Sliši se idealno. Kaj pa točnost in sama kredibilnost voznega reda? Zadnje mesece pogosto poslušamo komentarje o zamudah v potniškem prometu. Razlog za velike zamude so gradbena dela na železniških prograh.
Tragično reševanje begunske družine v reki Dragonji in iskanje desetletne deklice, ki jo je odnesel tok reke, je zaznamovalo včerajšnji svetovni dan človekovih pravic. Primer, ki se je zgodil v četrtek ponoči, dokazuje, da obstajajo načela spoštovanja človeških življenj, dostojanstvo in svoboda za vse le na deklarativni ravni. Odzivi odgovornih pa kažejo na sprenevedanje ob tragičnem dogodku, v komentarju razmišlja Tjaša Škamperle. Predsednik Borut Pahor meni, da je treba skrbno preiskati in ugotoviti, ali je bilo v tej tragediji storjenega kaj narobe. Ima prav: poglejmo, kaj je narobe. To, da so ob slovensko-hrvaški meji rezilne žice, ki so bile v begunski krizi sprva postavljene kot začasne, je narobe. Ni jih postavila ta vlada in nobena jih v šestih letih niti ni odstranila. Zamenjava za panelne ograje se samo lepo sliši, svojega namena tako ali tako ne dosegajo. Po izkušnjah organizacij, ki se z begunci pogovarjajo, jih prav te ovire vodijo proti še težje premostljivim predelom na meji – da, tudi v reke, čez zasnežene hribe. Narobe je to, da so se pri nas bolj posvečali vprašanju, ali lastniku zemljišča, kjer stoji ograja, pripada odškodnina, kot pa s tem, da je na balkanski poti na tisoče beguncev, ki jim Hrvaška, Slovenija in druge evropske države odrekajo možnost poiskati zaščito. Policija je, kar je potrdilo tudi sodišče, nezakonito, brez možnosti vložitve prošnje za azil, begunce vračala v roke hrvaške policije. Situacija ni enoznačna: nekateri policisti begunce vračajo, drugi jim pomagajo pri porodih sredi gozda ali zanje skočijo v mrzlo reko. /V reki Dragonji se zahvaljujoč občanu in policistom ni zgodila še večja tragedija./ Toda družino so vrnili na Hrvaško. Narobe je, da se predsednik ni vprašal, kako to, da mati v šoku in izmučenosti ni zaprosila za mednarodno zaščito. In narobe je, da Božo Predalič v isti sapi izrazi sočutje z vpletenimi v tragedijo, označi mater za neodgovorno in begunce usmeri na zakonite mejne prehode. Narobe je, da človek na to sploh pomisli in da je povrhu vsega to celo državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve – ki kroji azilno politiko. Vprašanje beguncev presega naše meje – odgovore terja tudi na širši – regionalni in evropski ravni. Predsednik države ima prav: če je šlo kaj narobe, je treba poiskati odgovorne. Zato naj se danes še enkrat pogleda v ogledalo, kjer bo našel del odgovora.
Vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, s katerim praznujemo obletnico podpisa Splošne deklaracije o človekovih pravicah z leta 1948. Letošnja tema ob praznovanju se nanaša na enakost in 1. člen deklaracije, ki se glasi "vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice", so zapisali na spletni strani Združenih narodov.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V atrij glavne ljubljanske pošte se je ta teden preselil prepoznavni obraz kobariške kulinarike. Chefinja Ana Roš s približno polovico svoje ekip z dvema Michelinovima zvezdicami nagrajene Hiše Franko –bo vse do sobote kuhala na razprodanem dogodku, t.i. pop up dogodku. Pop up restavracija – gre za začasen dogodek, ki se odvija v unikatnih prostorih – Ani Roš vedno predstavlja izziv, saj se – kot pravi - soočaš z drugačnim okoljem, si v nepredvidljivi situaciji, saj nisi v svoji kuhinji, kjer vsak njen kotiček poznaš do potankosti. Tovrstne dogodke občuti kot štartanje s točke 0. “Predvsem se pa tik pred zdajci – zdaj sva par minut pred dogodkom – sprašuješ Tina Lamovšek se je s kuharsko mojstrico pogovarjala nekaj minut pred začetkom ponedeljkovega dogodka. In čeprav je Hiša Franko drugačen tip gostinsko-restavracijske ponudbe, je novinarka začela pogovor z vprašanjem glede vladnih ukrepov, ki prepovedujejo prodajo jedače in pijače na prazničnih stojnicah. Gostinci so namreč ogorčeni, čeprav – kot smo poročali – so se v Ljubljani znašli drugače. Foto: www.slovenia.info (Dean Dubokovič)
V newyorški Metropolitanki v operi Evridika mladega ameriškega skladateljskega zvezdnika Matthewa Aucoina je sinoči v dirigentski vlogi debitirala Daniela Candillari. Mariborčanka, ki se je rodila v Novem Sadu, glasbo pa študirala v Gradcu, Indiani in na Dunaju, je nekaj časa sodelovala z Opero in baletom SNG Maribor. Zdaj pa že skoraj desetletje ustvarja z najuglednejšimi opernimi hišami, filharmonijami in glasbenimi akademijami v Združenih državah.
Zaradi težkih razmer v covid bolnišnicah je minister za zdravje pred časom pozval k pomoči tudi dijake in študente zdravstvenih smeri. Pozivu so se odzvali na Srednji šoli Zagorje z dijaki tretjega letnika programa zdravstvena nega. Dijaki, ki bi sicer morali na delovno prakso spomladi, so se skupaj z učitelji odločili priskočiti na pomoč, tako kot je sicer v njihovem poklicu pravilo, ko jih potrebujejo. Nekaj dijakov je odšlo v zdravstveni dom in dom starejših, večina pa v regijsko bolnišnico v Trbovlje, kjer jih je obiskala tudi Karmen Štrancar Rajevec.
»Ljubljana ljubi hrano!« vas ob prebiranju nove kulinarične revije Gourmet Ljubljana, ki zajema gastronomsko DNK prestolnice, nagovori uredništvo. Na skoraj sto dvajsetih straneh se boste spoznali z ljubljansko kulinarično sceno prek zgodb chefov, njihovih mojstrovin, ponudnikov in proizvajalcev; najdete tudi recepte in ideje, kako osnovno jed povzdigniti na vrhunsko raven. Burek s tartufi? Zakaj pa ne. Mimogrede, burek krasi tudi naslovnico omenjene revije, ki bo izšla enkrat na leto ob festivalu November Gourmet. Delček vsebine predstavlja Tina Lamovšek.
Naše gostinstvo se že nekaj let spopada s pomanjkanjem kadra, epidemija pa je kadrovske težave še dodatno povečala. Čeprav je država tej panogi v tem času pomagala, zaznavajo namreč še večji odliv kadra v sosednje države kot pred to krizo, tudi sicer pa je zanimanje za delo v tej panogi vse manjše. Zakaj so gostinski poklici pri nas vse manj cenjeni, je v sosednji Avstriji res bolj rožnato in kaj bi bile rešitve za nastale razmere, v prispevku Nataše Kuhar.
Nekoliko drugačno praznično vzdušje je letos. Brez prireditev, z okrnjenimi božičnimi sejmi in brez hrane in pijače na stojnicah. Darila so tista, ki ostajajo in ki mnogim pričarajo lepe praznike. O nakupovanju daril, o preudarnosti pri tem početju ob mnogih reklamah in vabilih k trošenju ter o razmisleku o smiselnosti zadolževanja za decembrske nakupe.
Zadnji teden z zanimanjem sledimo, kako se omikron širi po Evropi in svetu. Za zdaj še ugibamo, kaj nas čaka: Ali bo omikron hujši od delte? Ali bodo za covidom zbolevali tudi cepljeni? Kaj pa prebolevniki? V državah na jugu Afrike je omikron v samo mesecu dni prehitel delto in predstavlja že kar devetdeset odstotkov vseh novih okužb. Nove variante pri Covid-19 Sledilniku spremlja Sebastian Pleško. Marca letos je prvi razkril, da je v Sloveniji že prisotna nigerijska mutacija koronavirusa. Kaj pa napoveduje glede različice omikron, ga je vprašal Iztok Konc. Foto: Geralt/ Pixabay
Neveljaven email naslov