Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Ko je pred nekaj tedni grški otok Lesbos obiskala Angelina Jolie, da bi opozorila na trpljenje beguncev, ki si za ceno lastnih življenj prizadevajo izbojevati še nekaj upanja za prihodnost, je večino navzočih medijev veliko bolj zanimala njena osebna telesna teža kot pa humanitarna katastrofa, na katero je hollywoodska zvezda s svojim prihodom želela usmeriti pozornost. Kako v današnjem svetu opozarjajo na humanitarne katastrofe in zbirajo pomoč za trpeče, na številne načine odseva tudi spremembo glede tega, kako smo danes pravzaprav solidarni. Veliko več pove o nas samih in naših sodobnih digitaliziranih družbah kot pa o tistih, ki potrebujejo pomoč.
Vse daljša vrsta zvezdnikov, ki delujejo kot ambasadorji dobre volje ali se pojavljajo v oglasih, s katerimi človekoljubne organizacije zbirajo sredstva za pomoč, solidarnostni koncerti, darila, z nakupom katerih mimogrede še daruješ tej ali oni organizaciji, in novi priročni spletni in mobilni načini zbiranja denarja so na eni stani nadvse učinkoviti tako za zbiranje sredstev kot za vzbujanje medijske pozornosti glede kakšne težave, toda v praksi je konkreten problem ali vojna ali humanitarna katastrofa bolj ali popolnoma v ozadju – vse pomembneje postaja, da se zaradi svoje dobrodelnosti sami dobro počutimo in da čim manj moti naš ustaljeni način življenja. Take so zagate sodobne humanitarne dejavnosti, je med včerajšnjim obiskom v Ljubljani poudarila sociologinja, profesorica medijev in komunikacije na ugledni Londonski ekonomski šoli, Lilie Chouliaraki.
»Če želite podariti denar za namen, ki se vam zdi res pomemben, morate samo obiskati spletno stan, klikniti, opraviti transakcijo in že se lahko vrnete k svojemu delu, pa če ste v službi ali doma. Danes tako ali tako opravljamo vrsto različnih opravil hkrati in morate si le vzeti nekaj minut za to, da ste dobri, dobrodelni, da vam je mar za druge – in sicer tako, da bodo nemoteče zlita v vaše druge vsakdanje opravke.«
Pri tem se nam ni treba zares ukvarjati z ključnimi vprašanji, ki so povezana s konkretnim trpljenjem, vojnami ali revščino, to pa je lahko zelo problematično, opozarja Lilie Chouliaraki.
»Zakaj to počnemo? Utemeljevanje je pomembno. Moramo poznati razloge, poznati kontekst in se soočiti s svetom, ki je zunaj našega. Ne gre za to, da pač darujemo in potem na vse skupaj pozabimo. Tako ne bomo imeli nobenega stika z oddaljenimi drugimi, katerih človečnost ni čisto enaka naši. Med seboj smo si zelo različni. Razlikujemo se po kulturi, veri, zgodovini, barvi kože, jezikih … To, čemur pravim posthumanitarnost, je tako usidrano v naših premožnih, digitaliziranih družbah, da nam ne da priložnosti, da bi se sploh srečali z drugačnostjo. To je stvar izobraževanja. Brez drugačnosti, brez tega stika, se drugih ljudi bolj bojimo in smo bolj skeptični do njih.«
Toda zdi se, da prijemi, ki od nas ne zahtevajo, da se z drugačnostjo in konkretnimi problemi in vzroki zanje soočimo, zelo dobro delujejo. Vsaj po finančni plati. Lilie Chouliaraki.
»Velike organizacije razlagajo, da so ljudje naveličani sočustvovanja, da nočejo več gledati trpljenja. Lahko jim le čim bolj olajšamo darovanje denarja, pa bo dobro za vse. Njim se ni treba vznemirjati, mi pa dobimo več denarja. To zagotovo deluje. Nekatere raziskave kažejo, da so se donacije v zadnjih desetih letih povečale. Ljudje darujejo več in tako omogočajo, da velike nevladne organizacije izvajajo svoje humanitarne in solidarnostne projekte. Toda na drugi strani je mogoče opaziti, da javnost te teme vedno manj zanimajo. To pomeni, da ljudje sicer utegnejo darovati, ampak hkrati niso zares dobro obveščeni. Morda zato, ker jih ne zanima, ali pa zato, ker informacija niti ni posredovana. Na koncu se zgodi, da sodelujemo pri abstraktnih finančnih transakcijah in smo hkrati vse bolj zaprti v meje svojega sveta. Tu se postavlja vprašanje, ki ni samo etično in moralno, ampak tudi politično: ali si namreč lahko sploh privoščimo, da smo tako zaprti v svoje mehurčke, svoje svetove, da se ne poznamo in se ne zanimamo za nič drugega?«
To namreč pušča vse bolj proste roke politiki, da tako glede velikih svetovnih humanitarnih kriz kot na primer glede revščine ne naredi ničesar, pravi Lilie Chouliaraki.
»Sprejemanje političnih odločitev temelji na javnem mnenju in pritisk javnega mnenja lahko konkretne odločitve obrne v eno ali drugo smer. Vidimo, da so ljudje pripravljeni podpreti druge in prispevati denar, toda hkrati so prioritete – še posebej v času ekonomske krize – vedno nacionalne in krajevne. Če ne vemo, kaj se dogaja v preostalem svetu, je bolj verjetno, da ne bomo sprejemali altruističnih oziroma uravnoteženih odločitev glede tega, komu pomagati in kdaj, in ne bomo pritisnili na vlade, naj primerno ukrepajo. Dolgoročno je to lahko zelo škodljivo tako za humanitarno pomoč kot za nacionalna prizadevanja za podporo razvoju v drugih delih sveta.«
Pri tem se postavlja tudi ključno vprašanje, kakšni državljani želimo biti v sodobnem svetu, še opozarja Chouiarakijeva.
»Živimo v svetu, v katerem so digitalni mediji vsepovsod, v katerem lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta. Kaj se dogaja na drugem koncu sveta, izvemo v trenutku, ko se zgodi. Kaj ni res žalosten paradoks, da bolj nam je svet na dosegu roke, bolj se zapiramo vase?«
In ko oddaljeni svet vojn in katastrof pride na naše domače dvorišče in ogrozi naš zasebni mehurček varnosti in udobja, smo zaradi prej omenjenega strahu in skepse pred neznanim lahko zelo hitro pripravljeni poškodovati temelje, ki nam zagotavljajo pravice predvsem na podlagi tega, da smo ljudje.
Za otroke je od danes naprej na voljo aplikacija RTV Živ žav, primerna za mobilne telefone in tablične računalnike. Z njeno pomočjo otroci vstopajo v varen digitalni svet in se učijo prvih črk ter branja na njim prikupen način.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Znana je zmagovalna pravljica natečaja za izvirno slovensko pravljico za oddajo Lahko noč, otroci in pravljice, ki jih je tričlanska strokovna žirija predlagala za odkup.
Spolno nadlegovanje je bilo dolgo časa nekaj, o čemer se ni govorilo in česar se ni problematiziralo. Kljub temu, da se je pogosto dogajalo vsem na očeh in kljub temu, da ko govorimo o spolnem nadlegovanju in trpinčenju, vedno govorimo o zlorabi moči. Tovrstna dejanja so lahko kazensko pregonljiva, pravi dr. Jovana Mihajlović Trbovc, lahko pa so zgolj etično sporna in jih je, tudi zaradi odsotnosti pravilnikov, težko sankcionirat. V vsakem primeru pa je spolno nadlegovanje, ne glede na to v kakšnem prostoru se zgodi in komu, lahko prepoznati. Kot poudarja prof. dr. Vesna Leskošek, ljudje zelo dobro vemo, kdaj je odnos profesionalen in kdaj seksualiziran.
Letošnji mednarodni dan prostovoljstva, ki bo v nedeljo, poteka pod naslovom Prostovolji zdaj za našo skupno prihodnost. V organizaciji Slovenske filantropije pa danes že poteka 13. slovenski kongres prostovoljstva, na katerem se pogovarjajo o pomenu solidarnosti pri reševanju družbenih in okoljskih izzivov. Civilna družba in prostovoljci tudi sicer želijo nagovoriti ljudi za skupno reševanje problemov sedanjosti in prihodnosti ter za iskanje trajnih in izvedljivih rešitev. Tjaša Arko iz Slovenske filantropije, ki vodi programe prostovoljstva, je več povedala o duši prostovoljstva nasploh ter poudarila, da je v to današnjih družbah to velikokrat socialni korektiv.
V Rigi, glavnem mestu Latvije, poteka dvodnevno srečanje zunanjih ministrov članic zveze Nato. Danes razpravljajo o bolečih lekcijah iz Afganistana, od koder se je zavezništvo z Ameriko na čelu umaknilo letošnjega avgusta. Tudi sicer so ministri opozorili na nove napetosti ob ukrajinsko-ruski meji. Nato namreč kritizira Moskvo, da tam kopiči vojaške sile. Rusija obtožbe zavrača kot zahodno propagando, medtem pa uradni Kijev ruske manevre, belorusko izkoriščanje migrantov in energetsko krizo razume kot enovit hibridni napad na zavezništvo. O izzivih Severnoatlantskega zavezništva se je kolega Miha Lampreht pogovarjal z izrednim profesorjem Fakultete za družbene vede dr. Vladimirjem Prebiličem.
Ob svetovnem dnevu boja proti aidsu strokovnjaki opozarjajo, da so oboleli še vedno stigmatizirani, pri čemer pa so diskriminacije v največji meri deležni v zdravstvenem okolju.
Danes je DARS zagnal sistem elektronskih vinjet in tako je odslej že mogoče prvič kupiti vinjeto, ki bo delovala povsem digitalno. Cena ostaja enaka, nadzor bo potekal s kamerami, nalepke pa ne bo več. Seveda bodo sedanje fizične vinjete, ki jih poznamo od leta 2008, kot običajno v veljavi do konca januarja,
Konec leta se izteče slovensko predsedovanje Svetu Evropske Unije. Urad vlade za komuniciranje je ob tej priložnosti v sodelovanju z veleposlaništvom Slovenije v Belgiji v evropski četrti v Bruslju pripravil festival, na katerem se Slovenija predstavlja Evropi, ki bo trajal do srede. Festival lahko obiščete v posebnem šotoru na bruseljskem križišču Schuman. Z bruseljskim dopisnikom se je o festivalu pogovarjala Darja Groznik.
Evropska agencija za zdravila EMA je odobrila cepivo za cepljenje otrok v starosti od 5. do 12. leta. V Italiji napovedujejo, da bodo začeli cepiti že pred božičem, saj bodo oblasti najpozneje prihodnji teden odobrile cepivo Pfizerja in Biontecha. Otroci bodo prejeli le tretjino odmerka odraslih. V Italiji je cepljenih 82% prebivalcev, ki so stari nad 12 let. O cepivu, cepljenju in priporočilih v Sloveniji v pogovoru s pediatrom Denisom Bašem, dr. med.
Septembra leta 2015 je Volkswagen ameriški agenciji za varstvo okolja EPA stran od oči javnosti priznal, da je goljufal na okoljskih testih. Dva tedna pozneje je agencija Volkswagnovo goljufanje na testih izpušnih plinov razkrila javnosti. Nemški proizvajalec je v približno 11 milijonov vozil vgradil sisteme za prirejanje meritev količine izpustov dušikovih oksidov. Škandal, ki je vplival na celotno avtomobilsko industrijo, je nemškega avtomobilskega proizvajalca stal na desetine milijard evrov, preiskovalci so pod drobnogled vzeli tudi več njegovih tekmecev, na sodiščih pa je še množica odprtih primerov.
Zaradi novozapadlega snega so se razmere v gorah spremenile in dokončno postale zimske. Na družbenih omrežjih so se že pojavile prve fotografije turnih smučarjev, ki so že opravili prve spuste. Pa to zares pomeni začetek zimske gorniške sezone in ali je čas res primeren za obisk visokogorja?
Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke. Njihovi algoritmi namreč omogočajo ciljano oglaševanje, ki ga za širjenje svojih sporočil lahko uporabljajo vsi – od posameznikov do političnih strank ali korporacij. Tovrstno oglaševanje je zaobšlo vsa pravila nagovarjanja potrošnikov, propaganda, zavajanje in širjenje napačnih informacij pa se je izkazalo za posebej škodljivo v času globalne pandemije koronavirusa, ko sta se polarizacija in radikalizacija s spleta prelili v resnično življenje. Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki, ki jih lastniki spletnih platform prodajajo oglaševalcem. Ampak kot je razkrila žvižgačka Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma Meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, s svojimi algoritmi te izdelke ne le prodaja, ampak tudi oblikuje. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? V Sarajevu je ta mesec potekala konferenca Point, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. Tam se je Urška Henigman o problemu polarizacije in radikalizacije pogovarjala z dvema sogovornicama.
Dnevi boja proti nasilju nad ženskami osvetljujejo tudi psihične stiske in slabše razmere v družinah, ki jih je prinesla epidemija covida-19. Za lajšanje stisk žrtev nasilja je Inštitut za proučevanje enakosti spolov na začetku leta zagnal projekt Na varnem si, s katerim so vzpostavili nove varne točke in virtualno svetovanje.
Črni petek je ameriški izum in potencira našo željo po nakupovanju, ki je problematična sama po sebi, ko si želimo stvari, ki jih ne potrebujemo. Breda Luthar, Boštjan Okorn in avtorica Eva Lipovšek.
Dnevno v medijih poročamo o številnih bolnikih, ki zaradi covida potrebujejo bolnišnično zdravljenje. Medtem ko je epidemija končno vendarle začela pojenjati, pa se bodo bolniške postelje polnile še tedne, pravijo strokovnjaki. Še posebej dolgotrajna zdravljenja zaradi covida potrebujejo bolniki na intenzivnih terapijah. Včasih je presaditev pljuč, poškodovanih zaradi covida, edini izhod. Ta možnost pa je dana le nekaterim.
Televizija Slovenija je z novim vodstvom pod generalnim direktorjem Andrejem Grahom Whatmoughom in v.d. direktorjem Televizije Valentinom Arehom podvržena večjim spremembam. Programski svet bo v ponedeljek odločal o Programsko-produkcijskem načrtu, ki vsebuje krajšanje informativnih oddaj, ukinjanje nekaterih in premik drugih na drugi spored. Danes se je oglasil kolektiv informativnega programa, pojasnilo pa je podal tudi direktor televizije.
Evropski teden gozdov: Predlog nove strategije EU za gozdarstvo daje večji poudarek okolijskim in socialnim funkcijam gozda
27. novembra bo minilo 30 let, odkar smo v Sloveniji dobili prvo internetno povezavo. Vzpostavitev interneta v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji je bila nekakšna gverilska akcija, ki se je zgodila konec novembra 1991, predpriprave pa so se začele že sredi 80. let. Prvo internetno povezavo v Sloveniji so vzpostavili v laboratoriju za odprte sisteme in mreže na Institutu Jožef Stefan (IJS) v sklopu raziskovalnega projekta EUREKA 8 oz. COSINE (Cooperation of Open Systems Interconnection iN Europe), ki ga je koordinirala dr. Borka Jerman Blažič. Cilj projekta je bil zgraditi prvo evropsko akademsko in raziskovalno računalniško omrežje Evrope, h kateremu je bila povabljena tudi Jugoslavija. Prva povezava po internetnem protokolu (IP) je nato stekla novembra 1991, ko so bila pridobljena dovoljenja za prehod IP-paketov prek CERN-a v Ženevi in prek Nemčije do Amsterdama. Dr. Borka Jerman Božič, ki je prišla na Inštitut Jozef Stefan kot nadarjena štipendistka iz Makedonije, je še vedno zaposlena na inštitutu. Z njo sem se pogovarjala dan pred mednarodno spletno prireditvijo, s katero danes obeležujejo 30. obletnico tega pomembnega dogodka.
Neveljaven email naslov