Nekaj več kot 10 % Slovencev in Slovenk mora za dostop do zdrave pitne vode v svojem gospodinjstvu poskrbeti samih. S kakšnimi težavami se soočajo in kako zdrava je voda, ki jo pijejo, je preverila Andreja Gradišar.

7 tisoč ljudi nima vode v svojih domovih

V zadnjih mesecih je veliko pozornosti pritegnila zahteva za vpis »neodtujljive pravice do vode« v ustavo Republike Slovenije. Javna razprava se je osredotočila predvsem na podeljevanje koncesij za upravljanje z vodo ter privatizacijo vodnih virov. Manj pozornosti je bilo posvečene zahtevi, da bi imel pravico do varne pitne vode prav vsak in da bi takšno vodo prebivalstvu zagotavljale neprofitne javne službe. 

Po podatkih Ministrstva za okolje se z vodo iz javnih vodovodov v Sloveniji oskrbuje nekaj manj kot 89 % prebivalcev. Na prvi pogled je število ljudi, ki morajo sami poskrbeti za dostop do pitne vode majhen – a ko odstotke pretvorimo, to nanese okoli 200 tisoč Slovenk in Slovencev.  Prebivalcev Slovenije, ki v svojem domu sploh nimajo dostopa do vode je 7 tisoč. Pitno vodo lahko po zakonu zagotavlja le oblast, v Sloveniji je to v pristojnosti občin. Kje morajo zagotoviti javni vodovod, določa Uredba o oskrbi s pitno vodo, ki navaja območja, kjer živi 50 ali več prebivalcev s stalnim prebivališčem ter je hkrati gostota poseljenosti večja od 5 prebivalcev na hektar. Pitno vodo pa morajo zagotavljati tudi na drugih območjih, razen če imajo ljudje, ki živijo tam, lastno oskrbo.

Podatki iz letnega poročila o kakovosti pitne vode v letu 2015 kažejo, da je oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda največja v Primorski statistični regiji, kjer je 100 %, najmanjša v Zasavski, kjer je 71 %. Ministrstvo za okolje je izračunalo, da stane gradnja kilometra vodovodnega omrežja od 100 do 400 tisoč evrov. Kot razlaga vodja oddelka za prostor, okolje in gospodarske javne službe na občini Hrastnik Tomaž Sihur, lahko zaradi pomanjkanja denarja lokalne oblasti vodovodni sistem večinoma dograjujejo le z evropskimi sredstvi.

Prebivalci, ki nimajo dostopa do javnega vodovodnega omrežja, morajo vodovod za oskrbo svojih gospodinjstev seveda zgraditi na lastne stroške. Prijava domačega vodnjaka ali vrtine je obvezna od leta 2004. Za izdajo vodnega dovoljenja lastniki plačajo nekaj manj kot 23 € upravne takse, vsako leto pa morajo glede na količino porabljene vode plačati še vodno povračilo. Če tega ne storijo, jim grozi plačilo globe.

Kako zdrava je voda iz samooskrbnih vodovodov?

Pravilnik o pitni vodi določa, da je potrebno letni monitoring kakovosti pitne vode izvajati na vodovodih, iz katerih dnevno povprečno priteče vsaj 10 m3 pitne vode, in na tistih, iz katerih  se oskrbuje več kot 50 oseb ali pa so namenjeni javnim objektom, objektom za proizvodnjo in promet živil ter objektom za pakiranje pitne vode. Kot razlaga dr. Nataša Sovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, kjer opravljajo letni monitoring, se nepravilnosti večkrat pojavljajo pri vodovodih, iz katerih se napaja manj oseb.

Irena Veninšek-Perpar, dr. med. z Nacionalnega inštituta za javno zdravje se s temi ugotovitvami strinja in našteva zdravstvena tveganja, ki so jim izpostavljeni ljudje, ki sami skrbijo za pitno vodo v svojih gospodinjstvih:

Lahko gre za popolnoma ustrezne vodooskrbne sisteme in je voda zdravstveno ustrezna, lahko pa vsebuje razne mikrobiološke in/ali kemijske dejavnike tveganja, ki ogrožajo zdravje uporabnikov. Na teh vodovodih obstaja tveganje, da je voda fekalno osenažena. Prebivalci, ki pijejo tako vodo, so izpostavljeni povečanemu tveganju za širjenje črevesnih nalezljivih bolezni. Prisotna so lahko razna kemijska onesnaževala kot kovine, pesticidi, nitrati.

Mali zasebni vodovodi tudi pogosteje nimajo ustreznega upravljanja, ne ustrezne priprave pitne vode, na slabšo kakovost pitne vode vplivajo dotrajani cevovodi in povečana količina padavin. Ljudje, ki pijejo vodo iz takšnih vodovodov, lahko to seveda nesejo na analizo v pooblaščene laboratorije, a morajo zanjo plačati.