Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
V obdobju epidemije koronavirusa so zelo dejavne humanitarne organizacije, ki stremijo k temu, da nihče ne ostane brez hrane, vode in strehe nad glavo. Kot poudarja generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič, se je število pomoči potrebnih v zadnjih mesecih povečalo od 5-10%. Že aprila je bilo rečeno, da je Rdeči križ Slovenije v obdobju epidemije za pomoč dodano zaprosilo več kot 1000 ljudi. Predsednica Rdečega Križa Slovenije Vesna Mikuž dodaja, da so aprila razdelili za tretjino več hrane kot lansko mesečno povprečje. Nevarnost za okužbo z novim koronavirusom imajo v mislih tudi organizatorji letovanj za otroke. Tako je prišlo do odpovedi nekaterih napovedanih letovanj. Generalna sekretarka na Zvezi prijateljev mladine Slovenije Breda Krašna dodaja, da nekatera društva in zveze po Sloveniji letovanja organizirajo že skoraj 30 let. Več Marko Rozman.
Ministrstvo za kulturo, ki ga vodi SDS-ov minister Vasko Simoniti, je v četrtek popoldne objavilo predloge sprememb treh medijskih zakonov, med njimi tudi zakona o Radioteleviziji Slovenija. Namen zakona z zgolj petdnevnim rokom razprave je vzeti sredstva RTV-ju, ki že tako beleži izgube zaradi vse večjih, od zunaj naloženih finančnih obremenitev. Koliko milijonov od 120-ih, kolikor znaša letni proračun, bi po zdaj veljavnem predlogu RTV izgubila? Kakšne bi bile posledice, čemu bi se morali odpovedati? In kaj reči o SDS-ovem vprašalniku, ki ljudi sprašuje, ali je RTV v času epidemije poročal v podporo vladi, pristransko ali nepristransko. To so vprašanja, ki smo jih zastavili generalnemu direktorju RTV Igorju Kaduncu. Z njim se je pogovarjala Maja Derčar. Najprej sledi odgovor na vprašanje, koliko bi torej javni medijski servis izgubil, če bi obveljali zdaj zasnovani medijski zakoni?
Glasba na radiu nas zbuja ob jutrih, krajša nam razdalje med vožnjo in nas povabi v svojo družbo ob večerih. Povezuje nas z bližnjimi in daljnimi kraji, z ljudmi, ki razmišljajo podobno ali drugače kot mi. Morda jo včasih jemljemo kot nekaj samoumevnega in se niti ne zavedamo, da kakovostna glasbena produkcija zahteva premišljeno in načrtno delovanje vseh vpletenih – tako ustvarjalcev kot vseh tistih, ki stojijo med njimi in poslušalci. Radio Slovenija, še pred njim pa Radio Ljubljana, v slovenskem prostoru že od samega začetka, od leta 1928, soustvarja našo glasbeno krajino. V skoraj stotih letih se je pred njegovimi mikrofoni zvrstilo nešteto ustvarjalcev iz vseh glasbenih zvrsti, še posebej pozorno pa se posveča slovenskim glasbenikom. Štiri od njih smo danes povabili v naše studie, da nam spregovorijo o svojih sodelovanjih z Radiem Slovenija. V Ljubljani sta se nam pridružila Vlado Kreslin in Sašo Avsenik, v regionalnem studiu v Novi Gorici je bil z nami Marko Vuksanović (Avtomobili), iz studia Radia Maribor pa se je oglasil Sebastijan Lukovnjak (Leonart).
Danes mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Edina živa priča tega okrutnega dogodka, ki zaznamuje začetek fašistične dobe in z njo izgubo jezika, slovenske samobitnosti in dostojanstva, je skoraj sto sedemletni pisatelj Boris Pahor, ki je po vseh krivicah 20. stoletja, ki so jih doživeli Slovenci, postal kot pisatelj in človek pričevalec svojega časa in neumorni iskalec resnice. Več Neva Zajc.
Ministrstvo za kulturo je včeraj v javno obravnavo po tiho in brez obvestila vpletenim akterjem poslalo spremembe in dopolnitve kar treh medijskih zakonov: Zakona o RTV, Zakona o Slovenski tiskovni agenciji in Zakona o medijih. Odzive je poiskala Katja Arhar.
Topli poletni večeri na prostem bi bili čisto preveč prijetni, če si jih ne bi bilo treba deliti s komarji. Vedno jih je preveč in so preveč nadležni. Še zlasti v teh dneh pa se nam zdi, da jih je celo več kot minula poletja. Ali se nam to samo zdi, ali pa je res, da so se komarji letos iz neznanih razlogov namnožili? To vprašanje smo zastavili dr. Katji Kalan z oddelka za biodiverziteto Univerze na Primorskem in izvedeli, da jih res je več.
Leta 1810 so 11. julija v Ljubljani odprli Botanični vrt, imenovan tudi »Vrt domovinske flore« pri Centralni šoli. Ta tako na današnji lokaciji neprekinjeno deluje že 210 let in je edina nepretrgano delujoča ustanova, ki je nastala v obdobju Ilirskih provinc, kar ga uvršča v svetovni vrh. Njegov ustanovitelj je bil botanik Franc Hladnik, ki je v Centralni šoli predaval naravoslovje. V teh dneh vrt, ki danes deluje v okviru Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, praznuje svojo 210-letnico. Že od začetka tedna se tako tam vrstijo številni dogodki, s katerimi Botanični vrt predstavlja svoje projekte in aktivnosti. Več pa Tadeja Bizilj.
Šolarji in mladi so na počitnicah, njihovi načrti so različni, prav gotovo pa so kar veliko tudi pred najrazličnejšimi zasloni. In če je bila pred časom na prvem mestu televizija, sta to zdaj pametni telefon in računalnik. Na njiju se najde marsikaj zanimivega, a strokovnjaki s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer deluje Točka osveščanja o varni rabi interneta safe.si, opozarjajo tudi na prekomerno rabo digitalnih tehnologij in zasvojenost z njimi. Marko Puschner zato svetuje sprehode v naravo in izbris aplikacij, ki jih ne potrebujemo več. Pri tem opozarjajo tudi, da moramo najprej izbrisati uporabniški račun, šele nato pa aplikacijo na telefonu ...
Potem ko je nadzorni svet Telekoma Slovenije včeraj prodal Planet TV madžarski televizijski hiši TV2, povezane s tamkajšnjo vladajočo stranko Viktorja Orbana, je Simeona Rogelj zbrala odzive o tem, kakšne posledice bi utegnila imeti ta prodaja.
Kristijan Krajnčan je prvi slovenski glasbenik, ki se mu je uspelo uvrstiti v polfinale jazzovskega tekmovanja za godala Zbigniew Seifert. Na tem prestižnem tekmovanju na Poljskem se vsaki dve leti predstavi dober ducat violinistov, violistov in violončelistov z vsega sveta.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Ministrstvo za kmetijstvo predlaga ukinitev nacionalne odredbe, ki je prepovedala čebelam smrtonosne pesticide, saj so presodili, ni potrebe po nacionalnem podvajanju predpisov z evropskimi.
Iz besedila osnutka, ki so ga pred dnevi pridobili nekateri mediji, je razvidno, da je namen vlade tri odstotke prispevka nameniti javni službi Slovenske tiskovne agencije, pet odstotkov pa za uresničevanje javnega interesa na področju medijev. Poleg tega pa naj bi iz zavoda izločili še dejavnost oddajnikov in zvez in jo prenesli na novo gospodarsko družbo, v 100-odstotni državni lasti. Na predlog se je v pogovoru z Juretom Čepinom odzval generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Notranjski regijski park je tudi letos za otroke iz Cerknice in okolice pripravil poučne in zabavne raziskovalne počitnice. V sredo so si ogledali jamo Suhadolico in se preizkusili v ribolovu rdečeperk, včeraj so jo mahnili na potep po pisanih travnikih Menišije, danes pa odkrivajo izvire Cerkniškega jezera. Za kratek čas se jim je pridružil naš notranjski dopisnik Marko Škrlj.
Slovenska družba je vse bolj razdeljena. Med ljudmi je čutiti napetosti. Ne le zaradi različnih političnih mnenj, ampak tudi zaradi nejasnih in hitro spreminjajočih odločitev vlade glede ukrepov za zajezitev novega koronavirusa. Da je v družbi čutiti veliko frustracij in negotovosti, ugotavlja tudi profesor za kriminalistično psihologijo dr. Peter Umek, ki opozarja, da ljudje – zlasti v času krize, kot je tudi ta epidemija - potrebujejo jasne in verodostojne informacije. S Petrom Umekom se je pogovarjala Lucija Dimnik Rikić
Uporaba spletnih strani in spletnih orodij postaja normativ, ki se mu v sodobnem življenju vse teže izognemo. Septembra se izteče zakonski rok, do katerega morajo biti spletna mesta organov javnega sektorja ustrezno prilagojena in dostopna vsem, zlasti pa ljudem z različnimi oblikami invalidnosti in starejšm. Kako pomembno je zagotoviti enak dostop do spletišč in si pri tem prizadevati za večjo vključenost vseh skupin z različnimi invalidnostmi in kaj pomeni NSIOS-ov certifikat spletne dostopnosti, o tem v prispevku Petre Medved.
Letos bodo poletno sezono zaznamovali ukrepi proti širjenju koronavirusa, kar so že izkusila tudi številna kopališča.Ta bodo zaradi strožjih pravil lahko sprejela manj obiskovalcev. Kljub temu se na bazene življenje vrača nazaj tudi zaradi pričetka poletnih počitnic. Kopalci morajo med kopanjem v bazenih upoštevati medsebojno razdaljo dva metra, zunaj meter in pol, v notranjih prostorih pa nositi masko. Da so ležalniki ustrezno razkuženi in med seboj umaknjeni za meter in pol pa skrbijo predvsem reševalci iz vode, ki obiskovalce tudi opozarjajo na novo kulturo kopanja na kopališčih.
Potem ko je že kazalo, da bo epidemija koronavirusa v Evropi v glavnem izzvenela, se število okužb vsaj v delu spet povečuje, Razmere so zaskrbljujoče zlasti na Zahodnem Balkanu, ki je očitno postal največje žarišče v Evropi. In od tam se vsaj deloma okužbe širijo v druge del stare celine. Vodja strokovne skupine za boj proti koronavirusu pri slovenski vladi Bojana Beovič je razmere na Balkanu celo primerjala s tistimi v Italiji ob začetku pandemije. Zanimivo pa je, da je Evropska unija Srbijo in Črno goro uvrstila na seznam držav, s katerimi so meje odprte. Sicer pa nekaj več podrobnosti o najnovejšem dogajanju v tem delu sveta z našim beograjski dopisnikom Boštjanom Anžinom.
Ko zbolimo, nam obvezno zdravstveno zavarovanje omogoča odsotnost z delovnega mesta in za prvih 30 dni bolniške odsotnosti nam mora delno nadomestilo plače izplačati delodajalec. Če je bolezen težja oz. dolgotrajnejša, o podaljšanju bolniške odsotnosti odloča zdravniška komisija na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod pa tudi izplača nadomestilo plače. Zaplete se, ko komisija zamuja z odločitvijo in zaposleni, ki je pravočasno dal vlogo za odobritev dolgotrajne bolniške odsotnosti, ne more delati, odločbe o bolniški odsotnosti pa še ni prejel. Takšna je zgodba našega poslušalca, ki je želel ostati anonimen.
Neveljaven email naslov