Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4540 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Pred nami je kadrovsko prepišno obdobje. Najprej zato, ker imajo ob siceršnjem pomanjkanju kadrov zaposleni večjo pogajalsko moč in hitreje zapustijo starega delodajalca ter odidejo k novemu. Drugič pa zato, ker se nam obeta sestava nove, drugačne vlade, z njo pa na vodstvene položaje v državnih službah in državnih podjetjih prihajajo novi kadri. Ena najbolj spoštovanih kadrovnic pri nas je Milena Pervanje, ki se je z iskanjem primernih kandidatov za različne položaje ukvarjala zadnjih 25 let, zdaj je izdala tudi priročnik z naslovom Skrita moč – šest stebrov uspešnega kadrovanja.
Za nami sta dve leti pandemije, dve leti negotovosti in nenehnih sprememb, prilagajanja, novega načina življenja in seveda tudi drugačne rabe tehnologije. Strokovnjakinje in strokovnjaki so veliko opozarjali o čustvenih in duševnih stiskah otrok in mladih v tem času. Kakšne so posledice pandemije in zaprtja, ko gre za prekomerno rabo digitalnih tehnologij? Kaj bi morali narediti za »sanacijo« povzročene škode? Ali lahko tehnologija ne le krši, temveč tudi omogoča spoštovanje pravic otrok v digitalnem okolju? Urška Henigman je na pogovor o tem pred mikrofon povabila Roka Gumzeja s Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout.
Projekt 1000 ur zunaj je zasnovala magistrica gozdarstva in ljubiteljica narave Lucija Odar. Drevo s 1000 lističi v krošnji spodbuja k preživljanju prostega časa v naravi. Za vsako uro, ki jo preživimo zunaj, pobarvamo en listič. Cilj je, da je krošnja drevesa pobarvana v enem letu.
Janko Prunk je bil eden prvih slovenskih zgodovinarjev, ki so se po drugi svetovni vojni začeli ukvarjati s katoliško politiko na Slovenskem. Svojo vlogo v zgodovinopisju je dokončno napovedal z doktorsko disertacijo o krščanskih socialistih med obema vojnama. Ta je pred 45 leti izšla v knjigi Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. To je bil čas, ko smo si tudi Slovenci z uporom proti okupatorju pridobili ugled v mednarodni skupnosti, hkrati pa spoznali tisto, kar je Edvard Kocbek septembra 1945 strnil v zapis, da je slovenski narod v osvobodilnem boju spoznal tri nasprotnike: okupatorja, klerikalizem in ekskluzivnost kompartije …. Dr. Janko Prunk je nedavno svojemu raziskovalnemu delu dodal še literarni prvenec – roman Iskanje pristana, v katerem se prav tako srečuje s tematiko druge svetovne vojne na Slovenskem. Pred mikrofon ga je povabil Stane Kocutar.
Strah je ena izmed vse bolj poudarjenih čustvenih resničnosti današnjega časa in se kaže v različnih oblikah ter občutno vpliva na naše doživljanje, vedenje ter zaznavo smisla. Pogovor s predsednikom Slovenskega društva za logoterapijo Logos mag. Martinom Liscem,
Ljubljančanka Nada Tarman, ki je 2. aprila dopolnila 100 let, se je rodila na Ohridu, kjer je njen oče služboval kot puškarski mojster. Njeno življenje je v največjem delu povezano z Ljubljano, kjer se je že na začetku okupacije vključila v odporniško gibanje. Sredi meseca aprila 1945 so dekleta iz partizanskih vrst pozvali na avdicijo, ki jo je pripravil Radio Osvobodilne fronte (ROF). Nadin govor je bil odlično ocenjen. Prve dni po osvoboditvi je delovala v Ljubljani, nato pa je s tedanjim upravnikom Radia Ljubljana Antejem Novakom odšla v Celovec ter od tam v Maribor, kjer je za nekaj mesecev prevzela vodenje novoustanovljenega Radia Maribor. Na tisti čas Nado Tarman še danes spominja nekaj dobro ohranjenih fotografij, med njimi tista s podobo lepe 23 - letne črnolaske v britanski vojaški bluzi in križcem, ki jo je neznani fotograf posnel v radijskem studiu na Koroški cesti 19 v Mariboru.
Krajinska parka Strunjan in Debeli rtič skupaj z gostinci in prebivalci zmanjšujeta morske odpadke. Največ je še vedno plastičnih. Na prvem mestu so cigaretni ogorki, ki jim sledi plastika za enkratno uporabo. Zanimivo pri tem je, da je vzdolž obale več odpadkov pozimi, kot poleti ugotavljajo v Krajinskem parku Strunjan, kjer so dopoldan predstavili akcijski načrt za zmanjševanje odpadkov in izzive, ki jih prinaša uvajanje alternativnih kozarcev in drugega pribora. Poroča Lea Širok.
Problematika pomanjkanja kadra se med drugim kaže v premajhnem številu diplomantov za IKT poklice in premajhnem številu vpisnih mest na univerzitetne programe za digitalne poklice, kar je tudi posledica neobveznega predmeta Računalništva in informatike v osnovnih in srednjih šolah.
Na državnozborskih volitvah so volivke in volivci v prvi vrsti izrazili nezaupnico vladi Janeza Janše z največjo vladno strank SDS na čelu. To potrjuje izjemno visoka volilna udeležba in taktično glasovanje, zaradi katerega je Gibanje Svoboda, novinka na političnem prizorišču pod vodstvom Roberta Goloba, zmagala z naskokom, žrtve množičnega zavračanja poražene SDS pa so tudi stranke opozicijske alternative KUL.
Volitve so budno spremljali tudi umetnice in umetniki in ostali kulturni ustvarjalci. Ni skrivnost, da z ministrovanjem Vaska Simonitija, kljub rekordnemu proračunu za kulturo, niso bili zadovoljni. Največ prahu je dvigovalo razdeljevanje sredstev na javnih razpisih, kadrovanje in pogosto, tako kulturniki, zaničljiv odnos do resorja. Miha Žorž je o obetih in pričakovanjih za prihodnje povprašal nekaj ustvarjalk in ustvarjalcev s področja neodvisne umetniške scene.
Kdo bo v vladi in kdaj bomo vlado dobili, pa tudi, kaj bodo njene prve naloge?
Izjemoma v živo na Prvem. Aleš Kocjan in Tanja Starič komentirata rezultate parlamentarnih volitev. Vsake volitve so novo presenečenje, tokrat pa smo zabeležili tudi zelo visoko volilno udeležbo. Kar je dobro za demokracijo, pa je zoprno za majhne stranke. Za vstop v Državni zbor morajo namreč zbrati bistveno več glasov.
Včerajšnje parlamentarne volitve je zaznamovala zmaga nove stranke Gibanje Svoboda, v Cvetličarni, kjer so praznovali svojo zmago, je bilo bučno. Slovenska demokratska stranka volitev ni komentirala iz svojega sedeža, v štabu NSi-ja pa so povedali, da je tretje mesto za njihovo stranko dober rezultat. Tudi v Levici so si zagotovili mesto v parlamentu, vzdušje pa je bilo v štabu vseskozi napeto.
Parlamentarne volitve 2022. Izjave iz štabov strank in iz medijskega središča Državne volilne komisije
Z gosti v studiu in novinarji na terenu analiziramo in komentiramo rezultate. Gosti: politologa Tomaž Deželan in Miro Haček, ustavni pravnik Igor Kaučič in ekonomist Marko Pahor.
Direktorica mednarodnega Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana Janja Božič Marolt o poteku vzporednih volitev.
Prvi izidi vzporednih volitev, ki jih je za RTV Slovenija opravila Mediana, in sicer na 125-i voliščih. Novinarji so se javili iz štabov strank Gibanje Svoboda, SDS, NSi, SD, Levica, LMŠ, Povežimo Slovenijo, SAB in medijskega središča Državne volilne komisije.
Volilni dan je vse bližje, 10. parlamentarne volitve v samostojni državi so pred vrati. Stranke imajo danes še zadnjo možnost prepričati volivce, naj v nedeljo obkrožijo prav njihovo listo in njihove kandidate. Opolnoči se začne volini molk. Kaj to pomeni?
Svetovno gibanje "Rešimo prst" ima tudi pri nas vedno več privržencev, ki opozarjajo, da je potrebno nemudoma poskrbeti za drugačno ravnanje z zemljo/prstjo, saj jo vse bolj siromašimo. Po nekaterih ocenah bomo - če nadaljujemo s takim ravnanjem kot doslej - imeli na svetu le še 60 žetev, preden prst postane nerodovitna. Razmere v Sloveniji so zaradi intenzivnega kmetovanja in industrije še bolj zaskrbljujoče.
Od svojih začetkov leta 1970 je Dan Zemlje postal letni poziv k zaščiti in upoštevanju blaginje planeta, na katerem živimo. Vendarskrb za planet zahteva več kot le en dan.
Neveljaven email naslov