Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4540 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Na rimskem sejmu naravnih vin sta se predstavila tudi dva slovenska vinarja – gre pa šele za uvod v pestro vinarsko sejemsko pomlad pri zahodnih sosedih. Sejem Vini Selvaggi – kar bi lahko prevedli kot sejem divjih vin – je obiskal Janko Petrovec.
V afganistanskem mestu Bamyan, Zakia, Fatima in Fariba sanjajo o tem, da bi postale profesionalne smučarke in se udeležile olimpijskih iger. Ko jim njihova slovenska trenerka smučanja Ana sporoči, da lahko odidejo v Evropo na intenzivno usposabljanje za učiteljice smučanja, se zdi, da so še korak bližje k uresničitvi svojih sanj. Ko prispejo v Evropo na intenzivni trening, se soočijo z nepremostljivimi kulturnimi razlikami in neizprosnostjo evropskega profesionalnega športa. O tem govori dokumentarni film slovenske režiserke Haidy Kancler, ki je na ogled na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma.
Teden možganov je globalna iniciativa, ki od leta 1996 poteka z namenom promocije znanosti o možganih in spodbujanju navdušenja nad tem neverjetnim organom. Že vrsto let dogodek poteka tudi v Sloveniji tudi letos bo tako. Tretji teden v marcu bo povsem možgansko obarvan, z dogodki, ki se bodo zvrstili v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Kopru. Organizirajo jih Gube, skupina prostovoljcev znotraj Slovenskega društva za nevroznanost – Sinapse. Lani in predlani so bili v epidemičnih razmerah tema – odnosi, letos pa raziskujejo presečišče med možgani in drugimi deli telesa. Pred začetkom, ki bo danes popoldan, je vodji Tedna Možganov pred mikrofon povabila Mojca Delač.
Repertoar Okteta Suha obsega več kot 300 skladb v 14 jezikih, tudi v njihovem domačem, podjunskem narečju. Pojejo ljudske, umetne, duhovne in ritmične pesmi. Prek 80 skladb je bilo napisanih ali prirejenih prav za Oktet Suha. Oktet Suha je 40 let kulturnega ustvarjanja obeležil s koncertom in izidom jubilejne knjige s priloženo zgoščenko. Naslov dvojezične knjige je: »Kam še, kam? Wohin denn noch?« Avtor knjige je Pepej Krop, ustanovni član Okteta Suha, ki je že štiri desetletja tudi njegov prvi tenor. Z angažiranim delovanjem je Oktet Suha v štirih desetletjih ponesel koroško pesem po svetu: za njimi je prek 1500 koncertov; večtedenske pevske turneje po Avstraliji, ZDA, Argentini, Braziliji, Kanadi in Ukrajini; 12 lastnih zgoščenk in tonskih nosilcev je skupina izdala sama; posneli so dva video filma, nastopili so v številnih radijskih in televizijskih oddajah doma in po svetu. Umetniški vodja okteta Suha je Iztok Kocen.
Ne le na slovenskem delu Koroške, tudi na avstrijskem Koroškem lepo cveti ajda ... Pravzaprav jo Avstrijci celo oglašujejo kot 'tradicionalno super živilo s Koroške', o čemer se lahko prepričate v Hiši ajde v Žvabeku. O ajdi smo govorili s Petrom Trampuschem, ekološkim kmetom in občinskim predstavnikom Enotne liste, stranke, ki na lokalni ravni zastopa tudi koroške Slovence.
Hiša kulture v Žvabeku je odprla vrata leta 2015 in postala središče kulturnega dogajanja v občini Suha. Dvorana, galerija, družabni prostor redno privabljajo obiskovalce. Več o zgodovini Katoliškega prosvetnega društva Drava sta povedala dolgoletni predsednik Lenart Katz in Krista Meklin, zadolžena za kreativne dejavnosti.
Ste že slišali za Žvabek na avstrijskem Koroškem? Nedeljsko popoldne terenska ekipa preživlja delovno v tukajnšnji Hiši kulture, pogovore z domačini pa smo začeli z Engelbertom Logarjem, etnomuzikologom iz sosednje vasi Suha. Ta nam je pojasnil, kje se nahaja Žvabek, kakšna je njegova zgodovina in kako je tu z ohranjanjem slovenskega jezika in identitete.
Inter arma silent musae, med vojno muze močijo, pravi stara latinska modrost. Ampak od začetka ruske invazije na Ukrajino se je vendarle oglasilo ogromno umetnikov z vsega sveta, ki so obsodili agresijo Kremlja. Med njimi so ameriški oskarjevec Sean Penn, srbska pionirka body arta Marina Abramović, in preganjani indijski pisatelj Salman Rushdie. Zanimivo pa je, da so med Putinovimi najostrejšimi kritiki pogosto kar pisatelji in pisateljice iz – Rusije. O tem, kako se ruski književniki odzivajo na vojno v Ukrajini, sta se pogovarjala Rok Valenčič in Goran Dekleva.
Prvi primer okužbe z novim koronavirusom smo v Sloveniji potrdili 2. marca leta 2020. Temu je 12. marca sledila razglasitev epidemije. Kljub veliki želji si še ne moremo oddahniti. Prav včeraj (10. 3. 2022) so iz Kitajske poročali o največjem številu novih primerov okužbe v zadnjih dveh letih. Če ti dve leti pogledam skozi številke in podatke, nam ti povejo, da je kar 30.000 prebivalk in prebivalcev zaradi covida potrebovalo zdravljenje v bolnišnicah. In še najbolj žalostno: 6396 jih je umrlo (podatek na petek, 11. 3. 2022). Lahko pa na ta čas, na zadnji dve leti, pogledamo skozi življenja ljudi – za vsako številko je človek in njegova zgodba: to pomeni več kot dva milijona zgodb in usod. Med njimi sta bila tudi zakonca Špela in Davor Tavčar iz Škofje Loke. Kako pa ti dve leti epidemije vidi dr. Mateja Logar? Ob pozitivnem – kar pomeni, da nam v bolnišnicah ni zmanjkalo postelj za najtežje in najbolj ogrožene paciente – pa opozarja zlasti na neuspeh naše države pri cepljenju. Foto: UKC Ljubljana
Kibernetska vojna. Kaj to sploh je in kako takšno vojskovanje pred računalniškimi zasloni lahko vpliva na potek vojne, tudi tiste, ki smo ji priča v Ukrajini? Podrobneje etični haker Milan Gabor.
Vojna v Ukrajini piše številne tragične zgodbe, z vsakim dnem je več beguncev. Nekateri so iz Ukrajine odšli že prej in zdaj od daleč z grozo opazujejo, kaj se dogaja v njihovi domovini. Mladi glasbenik Fedir iz Kijeva je v Slovenijo pripotoval tik pred začetkom vojne. Naš dopisnik Matija Mastnak ga je srečal v Celju na ulici, kjer se trenutno preživlja z muziciranjem in s z njim zapletel v pogovor.
Po aplikaciji RTV Živ žav so svojo novo digitalno okolje dobili tudi starejši otroci in mladostniki. Na RTV Čist hudo so na enem mestu zbrane vse zabavne, poučne in informativne vsebine, ki jih ustvarjalci javnega radia, televizije in multimedijskega centra pripravljajo za mlade med 9. in 15. letom starosti. Ti namreč odraščajo s pametnimi telefoni, postali so njihovo glavno okno v svet, zdaj pa lahko na njem na enostaven način najdejo tudi pestre vsebine, ki nastajajo na RTV SLovenija. Brez oglasov in možnosti povezav do drugih spletnih strani, ki bi lahko vsebovale tudi neprimerne vsebine, je to spletna klopca za punce in fante!
Dva tedna minevata od ruskega vojaškega napada na Ukrajino, državo je zapustilo že skoraj dva milijona 200 tisoč ljudi. Nekaj upanja v diplomatsko rešitev konflikta je vzbujalo današnje srečanje zunanjih ministrov obeh držav, Sergeja Lavrova in Dmitra Kulebe v turškem mestu Antalya. Šlo je za prvo srečanje na tej ravni po začetku vojne, a, kot kaže, ni prineslo napredka.
Poljska je preplavljena z begunci, ki zaradi vojne bežijo iz Ukrajine. Po zadnjih podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je v zadnjih 24tih urah iz Ukrajine zbežalo več kot 140.000 ljudi. Od 24. februarja, ko je Rusija napadla Ukrajino, je državo tako zapustilo že več kot 2 milijona 150 tisoč ljudi.
Letošnja nagrada za največji jamarski dosežek v letu 2021 gre v roke Jamarskemu klubu Novo mesto za raziskovanje Skalarjevega brezna na Kaninskem pogorju, ki velja za Himalajo svetovnega jamarstva. Raziskovanje je bilo medklubsko in Skalarjevo brezno, kjer so se prva odkritja pričela že davnega leta 1985, potem pa je bilo malce pozabljeno, je še eno tistih, ki presega magično globino 1000 metrov: zdaj so jamarji dosegli globino 1167 metrov in zavidljivo dolžino 6494 metrov. In kar je za jamarja najlepše - ni še konec. Alenka Terlep se je pogovarjala z Juretom Tičarjem, jamarjem JK Novo mesto in doktorjem geografije z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
Tudi v italijanski javnosti glede dogajanja v Ukrajini vlada vsesplošna zaskrbljenost. Vlada je razglasila novo izredno stanje, ki je omejeno na ukrepe, povezane na odpravljanje posledic ukrajinskega konflikta, in ki naj bi trajalo do konca tega leta. Državljani se seveda bojijo zlasti novih podražitev cen energentov, sicer pa je ob vojnih situacijah v Evropi in Sredozemlju prva italijanska reakcija vedno sočutna in dobrodelna – in tako je tudi tokrat. Več v pogovoru z dopisnikom RTV Slovenija iz Rima Jankom Petrovcem.
Iz ukrajinskih mest Sumi in Irpin poročajo o evakuaciji civilistov. Iz Ukrajine je pred spopadi zbežalo že več kot dva milijona ljudi. Med smrtnimi žrtvami ukrajinsko-ruskih spopadov naj bi bila tudi dva ruska generala. Svet pa že gleda proti četrtku, ko naj bi se v letovišču Antalyja na jugu Turčije srečala ruski in ukrajinski zunanji minister.
Rusko-ukrajinska vojna je vse bolj tudi informacijska, ki se odraža tudi na družbenih omrežjih. Komu verjeti o dogajanju na frontnih črtah in v Rusiji, kdo zmaguje v medijski vojni, ali je cenzura tudi blokada Kremlju naklonjenih medijev Russia Today in Sputnik v Evropski uniji? O tem smo se pogovarjali s profesorjem za medijske politike in regulacijo na ljubljanski fakulteti za družbene vede Markom Milosavljevićem.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V zadnjih dneh poslušamo številne novice o beguncih, ki prihajajo iz Ukrajine. Na Slovenski filantropiji so pred dnevi pričeli z zbiranjem interesa pripravljenosti pomoči beguncem, ki bi morebitno prispeli v Slovenijo. Predstavnik Slovenske filantropije Franci Zlatar poudarja, da je odziv javnosti dober in da se je do danes za pomoč prijavilo čez 600 prostovoljcev. Več Marko Rozman.
Neveljaven email naslov