Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4544 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Da so epidemija in ukrepi za njeno zajezitev zelo prizadeli generacije najmlajših, ki za svoj zdrav telesni in duševni razvoj potrebujejo druženje in nekatere varovalne dejavnike – na primer šolo in obšolske dejavnosti – je zdaj že jasno, vprašanje pa je, kako primanjkljaje, ki so nastali, izničiti in kako zaradi prezasedenosti strokovnih služb pomagati otrokom in mladostnikom v stiski. Na podlagi rezultatov posveta, na katerem je sodelovalo 110 strokovnjakov s področij izobraževanja, zdravstva in sociale, pa tudi predstavniki staršev, mladih in ministrstev, so pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje odločevalcem poslali poziv za hitro, med resorji usklajeno in celostno zaščito duševnega zdravja otrok in mladih. Kakšne so njihove ugotovitve in predlogi ?
Ružica Boškič je krvodajalka že 22. leto. Je ena izmed tistih, ki se ne ponaša z rekordi v številu darovanj krvi, je pa v krvodajalstvu s srcem, odkar je prvič doživela dober občutek po darovani krvi, in se odzove prav vsakič, ko jo pozovejo k darovanju kot imetnico redke krvne skupine, ki je v deležu krvodajalcev zastopana le v šestih odstotkih. Z Ružico Boškić se je pogovarjala Cirila Štuber, pa poglejmo, kako in kdaj je prišlo do prvega darovanja krvi.
Brdo bo pravočasno pripravljeno na skorajšnje predsedovanje Slovenije Evropski uniji, zatrjujejo v Javno-gospodarskem zavodu Brdo. Nov, povsem prenovljen in posodobljen 4-zvezdični hotel Elegans prve goste pričakuje že sredi meseca. Ponudbo v času predsedovanja bodo obogatili tudi z vrhunsko kulinariko, zato so s kuharskim mojstrom Tomažem Kavčičem podpisali večletno pogodbo o svetovanju in sodelovanju. Znanje in izpopolnjevanje bosta motiv tudi za številne mlade kuharje.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Razprava na Kemijskem inštitutu: Kaj prinaša novi zakon o znanstvenoraziskovalni dejavnosti in kakšno prihodnost si ustvarjamo v Sloveniji? Novi zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti čakamo že leta, predvsem na tisto ključno postavko, ki bi javna sredstva za znanost dvignila na en odstotek bruto domačega proizvoda in tako nekoliko ublažila vztrajno zaostajanje Slovenije za drugimi evropskimi državami, ki so za ustvarjanje novega znanja in njegov prenos v gospodarstvo že v zadnjem desetletju namenjale neprimerno več. Zakon se je obetal že pred dobrim letom, a ga je pandemija postavila na stranski tir. Zdaj naj bi bil vendarle tako rekoč pripravljen. Razmere so se v vmesem času povsem spremenile. O tem, kaj zakon prinaša in o mestu, ki ga ima danes znanost v Sloveniji, je potekala danes razprava na Kemijskem inštitutu, ki prav te dni praznuje tudi 75 let svojega delovanja. Foto: Kemijski inštitut
Psihoterapevti pred zaključkom šolskega leta opozarjajo, da otroci in mladostniki v zadnjem letu doživljajo duševne stiske, ki lahko pustijo trajne posledice, v obdobju pred poletnimi počitnicami pa so izpostavljeni še dodanim pritiskom zaradi učnih obveznosti.
S prvim julijem torej v veljavo stopa evropska direktiva, sprejeta pred štirimi leti, ki naj bi zaščitila spletne trgovce v Evropski uniji, saj so bili ti v neenakovrednem položaju z azijsko konkurenco. Kako se bo zaradi sprememb spremenilo vedenje potrošnikov ne moremo napovedati, za zdaj pa večjih sprememb v Sloveniji ni pričakovati. Večina kupcev že zdaj nakupuje pri domačih spletnih trgovcih. Več o e-nakupih v prispevku Urške Henigman.
V prvem tednu meseca junija vsako leto obeležujemo teden slepih. V tem času se opozarja na prepreke s katerimi se slepi in slabovidni srečujejo v življenju. Nepredstavljiv izziv in stisko je marsikdo doživel v času epidemije. Že pred časom je bi s strani nekaterih posameznikov poslan predlog vladi RS v zvezi s podporo slepim in slabovidnim v času epidemije. Ukrepi, ki so se in se izvajajo za zajezitev koronavirusne bolezni so namreč dodobra ohromili vsakdan večine slepih in slabovidnih. Imajo negativen vpliv na njihovo telesno in duševno stanje. Njihov socialno-ekonomski položaj, izobraževanje in samo dostopnost do blaga kot tudi do storitev. Za poslan predlog sta se odločila magistrica Nina Zavašnik ter dr. Evgen Bavčar, ki je prav tako slep. Predlogi so bili na državne organe poslani že na začetku leta. Odziva skoraj ni bilo. Zakaj tako slaba odzivnost in kakšno je trenutno stanje ne tem področju je Marko Rozman preveril v pogovoru s Cvetom Uršičem, državnim sekretarjem na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Matejem Žnuderlom, predsednikom Zveze društev slepih in slabovidhnih Slovenije.
Oddaja Studio ob sedemnajstih praznuje 45 let. To lepo obletnico praznujemo danes s praznuično oddajo.
Na sotočju Save in Savinje v Zidanem Mostu v Občini Laško so včeraj popoldne v naravo vrnili mlado vidro. Hudo poškodovano žival so na začetku leta našli na Koroškem in jo odpeljali v Azil za divje živali na Muti. Tam jo je ekipa živinozdravnika Zlatka Goloba pozdravila in usposobila za samostojno življenje v naravi.
Študenti 3. letnika Socialne pedagogike Pedagoške fakultete v Ljubljani v okviru svojega študija pripravljajo tudi dva projekta, ki odgovarjata na potrebe študentov v času epidemije, o katerih se je veliko govorilo v preteklih mesecih. Prvi projekt je PefLAC (ali PEF PLAC), v sklopu katerega so štirje študenti izdelali klopi iz palet, ki bodo postavljene na zelenico ob fakulteti z namenom ustvarjanja novega zunanjega prostora ob fakulteti, spodbujanja druženja, mreženja, spoznavanja in preživljanja časa študentov v naravi. Drugi projekt pa je Študentska špajza, novonastali prostor v študentskem domu na Kardeljevi ploščadi, ki sledi ideji ponovne uporabe in spodbuja ter krepi povezovanje študentske ter domske skupnosti. V prostoru namreč študenti lahko vzamejo, kar potrebujejo, in prinesejo tisto, česar ne potrebujejo več, s projektom pa se odgovarja na finančne stiske študentov kot posledica korona-krize in stremi k skrbi za okolje, sta povedali študentki Maša Fatur in Eva Klobčar.
Danes obeležujemo 60 let od nastanka organizacije Amnesty International, ki vključuje 149 držav, od leta 1988 tudi Slovenijo in velja za najpomembnejšo mednarodno organizacijo s področja zagovorništva človekovih pravic. Pogovarjali smo se z direktorico Amnesty International Slovenije, Natašo Posel.
V tem tednu obeležujemo Teden multiple skleroze, za katero najpogosteje zbolijo osebe do 40. leta starosti, večinoma ženske. V Sloveniji je okoli 3500 obolelih. Pravnici Sari Ahlin Doljak je multipla skleroza vzela glas, a zaradi tega še bolj glasno opozarja na sistemske anomalije. Opozarja na obup bolnikov v teh časih: “V zadnjem letu opažam beg naših članov v upokojitev. Velikokrat je beg preuranjen in ni najboljša rešitev, saj so posledice finančne narave, kar lahko vodi tudi v razpad družine.” Multipla skleroza je najpogostejša nevroimunska bolezen, ki lahko vodi v lažjo ali težjo invalidnost. Strokovnjaki opozarjajo, da so oboleli deležni premalo fizioterapevtskih obravnav, onemogočena jim je tudi dostopnost do kliničnih psihologov. Kakšne anomalije je še razkrila epidemija? Vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani Gregor Brecl Jakob: “Kar se kaže in bo imelo tudi dolgoročne posledice je to, da je bilo v letu epidemije odobrenih skoraj polovico manj novih zdravil ali zdravil za zamenjavo predhodnih zdravil kot leto poprej. To pomeni, da je bil delež bolnikov zdravljen nekoliko kasneje ali, da so bili bolniki zdravljeni manj optimalno, kot bi bili v normalnih razmerah.” V Združenju multiple skleroze Slovenije problematizirajo dejstvo, da so v času globalne epidemije vladali ukrepi, ki so onemogočali druženje in izvajanje fizičnih aktivnosti.
S slavnostno akademijo se pričenja obeleževanje stote obletnice Pravne fakultete Univerze v Ljubljani– ta jubilej so sicer zabeležili že preteklo leto, a covid je tudi ta dogodek v koledarju zamaknil. Pravna fakulteta je bila ustanovna članica Ljubljanske Univerze, ustanovljena 23.8. 1919. Ustanovitev in organizacija te fakultete, številnih drugih pa tudi Univerze v celoti, je bila dosežen cilj prizadevanj v dolgih desetletjih, ko se je gradila tudi slovenska narodna zavest. Ni nastala po diktatu oblasti, ekonomskih ali drugih interesov, - ampak zaradi prizadevanj osveščenih intelektualcev, ki so vedeli, kaj pomeni Univerza, pa tudi pravna fakulteta, za ta prostor. Študenti iz slovenskih dežel so pravo dolga stoletja študirali na Dunaju ali v Gradcu in dosegali tudi najvišje akademske nazive. Sredi 19.stoletja v času pomladi narodov, so zahteve po slovenski univerzi postale stalnica v tem prostoru. "Dajte nam slovensko univerzo" je bilo geslo množičnih protestov, zborovanj in sicer 1.12. 1901 – predsedoval jim je nihče drug kot ljubljanski župan Ivan Hribar. Prvi dekan PF je bil prof. dr. Leonid Pitamic, ki je imel tudi otvoritveno predavanje v 1.semestru z naslovom Pravo in revolucija, šlo je za takrat zelo aktualno temo. Zgodilo seje 15. aprila 1920. Predavanje je sklenil z besedami: Pravičnosti ne bomo ustvarjali, ne bomo delili, če ni pravičnosti v nas.
Danes in jutri se na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda v Ljubljani odvija 15. mednarodni festival Igraj se z mano. Aktivnosti organizirata Center Janeza Levca Ljubljana ter Društvo za kulturo inkluzije. Vsake prireditve pa se udeleži veliko število vrtcev, šol, zavodov in različnih organizacij ter posameznikov. Festival se je začel danes s kar petindvajsetimi delavnicami, v popoldanskem času pa bo potekal tudi četrtkov glasbeni koncert. Gašper Stražišar je udeležence festivala vprašal, katerih delavnic so se udeležili in preveril kakšno je vzdušje. Pred mikrofonom se mu je pridružil tudi vodja festivala Boštjan Kotnik.
Dr. Branislava Sušnik se je rodila leta 1920. Leta 1937 je diplomirala iz prazgodovine in zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, hkrati pa je na Dunaju študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje. Po doktoratu iz etnozgodovine na Dunaju je na vatikanskem biblijskem inštitutu v Rimu študirala kulture in jezike Male Azije in diplomirala iz proučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije. Po vojni je emigrirala v Argentino in se na koncu ustalila v glavnem mestu Paragvaja, kjer je 44 let vodila tamkašnji zgodovinski in etnološki muzej, 20 let pa je bila tudi vodja katedre za ameriško arheologijo in etnologijo. O njenem življenju in delu smo se pogovarjali z dr. Tanjo Roženbergar, kustosinjo iz Slovenskega etnografskega muzeja. Stoto obletnico rojstva dr. Branislave Sušnik so v Slovenskem etnografskem muzeju počastili z razstavo in mednarodno znanstveno konferenco v sodelovanju s paragvajskimi znanstveniki.
Poglobljena raziskava o položaju mladih v Sloveniji z naslovom »Mladina 2020«, ki so jo opravili na mariborski filozofski fakulteti v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za družbene vede, je pokazala, da mladi danes v primerjavi s podatki izpred desetletja premorejo visok potencial za medgeneracijsko sodelovanje, se prej odselijo od staršev in pogosteje podpisujejo različne peticije. Po drugi strani pa jih bolj skrbi stanovanjska problematika, na trgu dela se soočajo z negotovimi oblikami zaposlitve, poslabšalo pa se je tudi njihovo duševno zdravje. Snovalci raziskave so pripravili tudi priporočila odločevalcem, a je njihova uresničitev odvisna predvsem od politične volje.
Kampanja Daj se na seznam nagovarja vse, ki so stari od 18 do 45 let, naj se vpišejo v register Slovenija Donor. Do konca leta bi namreč radi zbrali vsaj tisoč novih vpisov darovalcev krvotvornih matičnih celic, s katerimi rešujejo življenja bolnikom s krvnim rakom in nekaterimi drugimi boleznimi. Presaditev krvnih matičnih celic je v mnogih primerih edina možnost za preživetje bolnikov z levkemijo, limfomom, plazmocitomom, mielodisplastičnim sindromom in številnimi drugimi boleznimi.
24. maja pred 80 leti se je v mestu Duluth v Minnesoti rodil Robert Allen Zimmerman, ki ga ves svet pozna pod umetniškim imenom: Bob Dylan. Legendarni glasbenik pač že dolgo velja za najpomembnejšega glasnika kontra-kulturne, hipijevske generacije in prvega pesnika rockovske glasbe. Da ta oznaka ni iz trte izvita, potrjuje tudi Nobelova nagrada za književnost, ki jo je prejel pred petimi leti. Dylan je sicer že v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kot nekaj-in-dvajsetleten fant torej, začel pisati literarno nenavadno izbrušena besedila, prežeta z referencami na francoski simbolizem, angleški imagizem in ameriške beatnike. Poleg tega je na inovativen način spojil tradiciji belskega folka iz apalaškega gorovja in črnskega bluza iz delte Misisipija. Vse skupaj pa je nato še podložil z električno, nevarno zvenečo, rockovsko kitaro in tako ustvaril novo glasbo, ki je navsezadnje spremenila svet. In ga slej ko prej spreminja še danes. Kako je to mogoče, smo preverjali v pogovoru z Andražem Gombačem, urednikom kulturne redakcije na Primorskih novicah, ki je kot prvi Slovenec na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete diplomiral iz analize Dylanovih besedil. Prispevek je pripravil Goran Dekleva.
Mladinski delegat OZN je glasnik dela Združenih narodov z mladimi in za mlade, hkrati pa je glasnik mladih iz Slovenije pri tej mednarodni organizaciji, je zapisano na spletni strani Mladinskega sveta Slovenije. Ta mesec je za leto dni delo mladinske delegatke prevzela Lucija Karnelutti, v preteklosti dejavna tako v Sloveniji kot na mednarodnem področju. Bila je predsednica dijaške organizacije Slovenije in je članica evropske dijaške zveze. Je tudi ustanovna članica predsedstva Generation Climate Europe (GCE) ter predsednica Medgeneracijske koalicije Slovenije (MeKoS). Kako si predstavlja delo glasnice mladih in kaj načrtuje v enoletnem mandatu?
Neveljaven email naslov