Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
'Emonika' izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške in avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še (vedno) nima.
Beseda Emonika v slovenskem prostoru izraža željo po ureditvi ljubljanske železniške postaje in po izgradnji nove avtobusne postaje, ki je Ljubljana v pravem pomenu še nima. Pogodbo o njeni izgradnji sta pred dobrim desetletjem podpisala takratna predsednika vlade Slovenij in Madžarske. A kot kaže je v tem času propadel že drugi poskus uresničitve tega projekta.
Tisto, kar smo uspeli izvedeti o novem projektu je, da naj bi gradnjo obeh postaj, torej železniške in avtobusne, ločili od komercialnega dela. Tuj vlagatelj naj bi torej gradil trgovski center, zabavišče in poslovne prostore, država železniško postajo, državno podjetje Slovenske železnice pa avtobusno postajo ob Vilharjevi cesti.
“… kot kaže, ne drži več zaveza, po kateri lahko zasebnik lahko dobi stavbo pravico pri komercialnem delu projekta šele po končanju javnega. Zdaj lahko, kot slišim, investitor svoj del projekta naredi po svoji zamisli, država pa bo lahko v sodelovanju z železnicami zgradila logistični del. To je varianta bi jo lahko imeli že na začetku, to bi bilo najbolj logično. Povsod je investitor v javno infrastrukturo država. V Avstriji so železnice celo največji investitor v državi in hkrati razvijalec mesta”, pravi mestni arhitekt Janez Koželj.
Zakaj smo torej čakali deset in več let. Da spoznamo, da lahko potniški center naredimo sami, da tujega investitorja nikoli nismo potrebovali. Generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa smo vprašali, ali so pogovori z zasebnim investitorjem zašli v slepo ulico? Pravi, da ne, je pa na nek način potrdil besede podžupana:
“Še vedno se dogovarjamo glede projekta. Res pa je, da iščemo tudi rešitev, da javni del delamo ločeno od zasebnega, prav zato, da se stvari ne komplicirajo, ker je veliko pravnih vprašanj. Treba je vedeti, da projekt Emonika ni projekt države oziroma železnic, ampak je lastnik projekta madžarsko podjetje Trigranit, ki se po novem imenuje Granit Polis in oni so 97 odstotni lastniki projekta. Izvedba, kako se bo stvar odvijala, je odvisna od njih ne pa od države ali od Slovenskih železnic ali mesta. Mi smo vse pogoje izpolnili, celo več, določene obveze smo sprejeli, da bi se projekt nadaljeval. Vendar med njimi še ni dogovora in tudi določene zahteve so kdaj take, ki niso uresničljive.”
Slovenija je torej pred desetletjem in več sklenila pogodbo, ki je očitno ovira za graditev potniškega centra. Če temu ne bi bilo tako, bi danes imeli avtobusno postajo na Vilharjevi cesti, kjer ljudem ne bi bilo treba delati prekrške, da bi lahko vstopili na avtobus, utrujenim gostom pa ne bi bilo treba posedati na robu pločnika. Trg OF in Masarykova cesta bi postala mestni bulvar, s širokim Šmartinskim podvozom, kjer ni bi bilo več cestnega zamaška. Ob njej bi verjetno zgradili pravosodno palačo. Tako pa se zdi, da se pri nas najbolj izplača čakanje in prelaganje vsega na kasnejši čas.
Zbiranje starih hišnih imen, ki ga je pred več kot desetimi leti začela Razvojna agencija Zgornje Gorenjske, je konec lanskega leta z vpisom rabe hišnih imen v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine doseglo pomemben mejnik. Nanj pa je postala pozorna tudi Evropa, saj ga je uvrstila med izjemne primere dobrih praks na področju ohranjanja kulturne dediščine. Kar dve tako visoki priznanji sta primeren trenutek za inventuro projekta, ki se je iz obotavljivih začetkov v vseh teh letih že prerasel v pravo gibanje. Podrobneje Romana Erjavec.
V Slovenijo je prispela nova pošiljka Pfizerjevega cepiva, ki se bo jutri transportirala v zdravstvene domove. Najprej bodo cepili starejše od 85 let in kronične bolnike, a le tiste, ki bodo lahko prišli do zdravstvenega doma. Točnejši načrt cepljenja bo vlada predstavila jutri, danes pa je o cepivu tekla debata tudi na okrogli mizi Slovenske tiskovne agencije.
V vseh teh mesecih, odkar naša življenja kroji epidemija, je bilo povsod slišati veliko negodovanja nad različnimi ukrepi in omejitvami. Pa ste kdaj pomislili, da so za nekatere skupine ljudi lahko ti ukrepi in omejitve še precej večja težava kot za večino drugih, zdravih posameznikov? Ena takih skupin so slepi in slabovidni, ki se v času epidemije in ukrepov vsakodnevno srečujejo z novimi izzivi. Andreja Čokl je poklicala Antuna Smerdela, ki je slep od rojstva.
Grad Dvor v središču Preddvora, njegova temeljita obnova bi stala več milijonov evrov, bodo postopno oživljali z novimi vsebinami. Potem ko je država pred sedmimi leti grad Dvor v zelo slabem stanju brezplačno prenesla na občino, so imeli z njim v preteklosti različne načrte. Od medgeneracijskega središča do sob za starejše. Pozneje pa se je izkazalo, da prostorsko ni primeren za bivanje starejših. Zdaj je del gradu občina, ki je lastnica, s pogodbo oddala v najem zasebnikoma, ki se iz gradu Štatenberg po štirih letih selita na Gorenjsko. Postopno oživljanje dela gradu Dvor, ki je bil prvič omenjen leta 1147, za samooklicana Grofico in Grofa, ki obožujeta gradove, predstavlja novo zgodbo ob upoštevanju smernic Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
V Sloveniji naj bi bilo približno 14 tisoč jam, a jih vsako leto odkrijejo okrog 500 novih in številke o številu registriranih jam se hitro spreminjajo. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je kar 20 – 35 % vseh jam onesnaženih z odpadki. Četudi naj bi bilo onesnaževanje relikt preteklosti, se to po besedah Jureta Tičarja z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU dogaja tudi danes. Problematiko onesnaženosti jam je Jure Tičar raziskoval v svoji doktorski dizertaciji. Z njim se je pogovarjal Peter Močnik.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Televizija Slovenija v oddaji Globus v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije začenja dobrodelno akcijo, v kateri bodo zbran denar skupaj z združenjem Naša Djeca Hrvatske namenili za nakup kontejnerjev za družine, ki trenutno spijo v avtomobilih. Načini zbiranja sredstev: Prek SMS: Pošljite SMS na 1919 s ključno besedo DARILO (darovali boste 1 €) ali DARILO5 (darovali boste 5 €). Sredstva se lahko nakažejo na trr odprt pri Delavski hranilnici d.d. Podatki: SI56 6100 0000 3512 232 Zveza prijateljev mladine Slovenije, Dimičeva 9, Ljubljana sklic na 00 07-245101 Koda namena: CHAR Namen nakazila: ZA PETRINJO
V osnovni šoli se je srečala s predsodki okolice, po katerih programiranje naj ne bi bilo za punce, zato se kljub zanimanju ni vpisala v programerski krožek. Ker je bila odlična matematičarka, je po ekonomski gimnaziji vpisala študij matematike, kjer se je spet srečala s programiranjem in ugotovila, da je programiranje pravzaprav matematika. Po 12-tih letih dela v programerstvu uživa pri reševanju problemov in meni, da je treba v tem poklicu več pozornosti posvetiti medsebojnim odnosom v ekipi sodelavcev.
V okviru vse slovenskega projekta »Inženirke inženirji bomo!« so sinoči že tretjič, tokrat zaradi epidemije novega corona virusa, virtualno, razglasili inženirko leta, prejemnica naziva Inženirka leta 2020 je Jasna Hengović, razvijalka programske opreme v podjetju Cosylab. So pa letos prvič tudi podelili posebno priznanje za vseživljenjsko delo pri vzgoji in razvoju talentov, ki ga je kot prva prejela Trboveljčanka Alenka Knez, inženirka strojništva, sicer upokojena učiteljica, ki je poučevala generacije dijakov na Srednji tehniški in poklicni šoli v Trbovljah in ki svoje izkušnje še danes prenaša tako otrokom, kot učiteljem. Eden bolj prepoznavnih njenih projektov v zadnjih letih je S.O.S. šola za pomoč mladim s težavami pri matematiki, saj je, kot zatrjuje nagrajenka, matematika temelj vsakdanjega življenja in podana na pravi način, daleč od strahu, trepeta in nelagodja, ki ga ta beseda vzbudi med številnimi učenci in dijaki, pa tudi med marsikaterim odraslim. Pogovor s prejemnico priznanja inženirko Alenko Knez, ki se je pred 50. leti kot edina ženska med 300 kolegi vpisala na strojno fakulteto, je pripravila Karmen Štrancar Rajevec
Država se je dolgoročno zadolžila za 1 milijardo 750 milijonov evrov. Obseg 10 letne evrske obveznice je 1,5 milijarde, dopolnjena izdaja 30 letne obveznice pa znaša 250 milijonov. Pogoji zadolžitve so najugodnejši doslej, pravi Primož Cencelj iz Generali Investments. Z njim se je pogovarjala Zdenka Bakalar Zdenka
Danes je srečen dan pa je bilo slišati pred vsemi slovenskimi šolami s prilagojenim programom, ki so po odredbi Ustavnega sodišča danes spet odprle svoja vrata. Tudi v OŠ Antona Janše v Radovljici, kamor so se danes vrnili domala vsi učenci. Prišlo jih je kar 90, manjkali so le trije. Kot je dejala ravnateljica Jelena Horvat, so prav otroci s posebnimi potrebami tisti, ki jim je pristnega stika z učitelji in prijatelji najbolj manjkalo. Svoj pogled na aktualno stanje je v pogovoru z Matijo Mastnakom podala tudi ravnateljica IV. OŠ Celje, Nevenka Matelič Nunčič.
Ob zadnjih potresnih sunkih smo se začeli spraševati, kako ranljiva je denimo naša nepremičnina in kako varni smo v njej. Kritične so lahko predvsem stavbe grajene po vojni in pred letom 1965 in še niso bile proti potresno sanirane. Za potresno varnost objektov smo odgovorni njihovi lastnik. Stavbe morajo ustrezati kriterijem veljavnih predpisov o potresno odporni gradnji. Kako potresno varna je naša nepremičnina lahko preverimo. Kje in kako pojasnjuje višji svetovalec na Oddelku za zaščito in reševanje na MOLu- Julij Jeraj.
Šole in zavodi za učence s posebnimi potrebami jutri po skoraj treh mesecih učenja na daljavo znova odpirajo vrata. Učitelji in zaposleni pa se danes udeležujejo preventivnega testiranja. Pogovarjali smo se s Katjušo Koprivnikar, direktorico centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana.
Dvojna zmaga na kolesarski dirki po Franciji in ubranitev naslova na Vuelti. Prva peterka lige NBA in najboljši strelec finalista. Vnovič svetovni prvak v motokrosu. To je le nekaj poudarkov slovenskega športa v letu 2020. Leto, ki je resda postreglo z mnogimi odpovedmi, a ponovno, s kopico slovenskih uspehov. Nekaj vrhuncev – slovenskega in tudi mednarodnega športa minulega leta je prepletel Luka Petrič.
Danes smo izvedeli, da je v 82. letu starosti umrl pisatelj, dramatik, režiser in scenarist Dušan Jovanović, ki je več kot pet desetletij sooblikoval slovensko in širše gledališko dogajanje. Pred dvema letoma, je ta eden najbolj plodovitih in nagrajenih slovenskih ustvarjalcev, izdal avtobiografijo z naslovom Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. Novembra leta 2018 ga je v oddaji Sobotno branje gostila Liana Buršič. Prisluhnite delu pogovora
Letošnja silvestrovanja so bila zaradi znanih razmer povsem drugačna. Celjski policisti so denimo v najdaljši noči obravnavali skupno 11 kršitev javnega reda in miru v zasebnem prostoru in 26 – krat na javnem kraju. Večinoma je šlo za prijave kršitev s pirotehniko, eno osebe so pridržali zaradi kršitve javnega reda in miru. Obravnavali so še tri prometne nesreče s škodo na vozilih eno nasilje v družini ter izrekli ukrep prepovedi približevanja. Kaj se je pred polnočjo dogajalo na najdaljšo noč v letu na celjskih ulicah, je preverila novinarka Metka Pirc.
Ko te dni zakorakate v verjetno najbolj polno beograjsko nakupovalno ulico Knez Mihajlovo, se vsaj za trenutek zazdi, da je vse tako kot mora biti. Trubači na vsakem koraku, sicer opazno manj božično-novoletne razsvetljave, vrvež, polne trgovine. Reportaža Boštjana Anžina.
Ob dvorcu Ravne v bližini Pivke se sproščeno pase 50 žrebičkov – lipicancev. Kaj tam počnejo, zakaj so tam in kdo se z njimi ukvarja, pa boste lahko izvedeli v prispevku Sabrine Mulec.
Nagrajenec mednarodnega Medisovega natečaja za spodbujanje in nagrajevanje znanstveno-raziskovalnega dela v klinični medicini in farmaciji je bil tudi revmatolog Rok Ješe, ki na kliničnem oddelku za revmatologijo v Ljubljani uspešno povezuje klinično in raziskovalno delo. Pri bolnikih s sumom na gigantocelični arteritis so uspeli zmanjšati delež oslepelih z dobrih trideset na manj kot 10 odstotkov. Njegova strokovna prizadevanja so prepoznali tudi v mednarodnem okolju. »Tega sem zelo vesel«, je v pogovoru z Aljano Jocif najprej povedal revmatolog dr. Rok Ješe.
Če gre za ledene gore, potem vemo, da iz oceanov štrlijo samo njihovi vrhovi. Če pa gre za trgovine, potem moramo vedeti, da so prodajalne založene samo z majhnim delom tistega, kar hranijo v skladiščih. In ker je prostor v mestih običajno velika težava, smo kolega Jureta K. Čokla poslali tja, kjer prostor ni tako velika težava - v ljubljanski Logistični center BTC.
Neveljaven email naslov