Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raziskovali smo terapevtski vpliv, ki ga imajo živali na človeka in njegovo zdravje. V terapevtske namene se največkrat uporabljajo psi in konji, in to v ustanovah kot so šole, domovi za ostarele, psihiatrične ustanove in celo zapori. Zakaj? Zato, ker že sam stik s terapevtsko živaljo dokazano blagodejno vpliva na počutje človeka ter spodbuja k razmišljanju in igri – torej tako k psihični kot fizični aktivnosti. Irena Koren s svojim terapevtskim psom Sergom obiskuje domove za starejše občane, najpogosteje delata na dementnih oddelkih. Oglasili smo se tudi na Rakitni, v Mladinskem klimatskem zdravilišču, kjer izvajajo terapijo s pomočjo konjev. Govorili smo z Ano Bordjan in Petro Markič, obe sta terapevtki s pomočjo konja, ukvarjata pa se z mladostniki, ki imajo čustvene in vedenjske težave. Zadnja sogovornica je Saro Šinko, dipl. socialna pedagoginja, ki je pri nas raziskovala možnosti uvedbe tovrstnih programov v zapore.
V terapevtske namene ljudje največkrat uporabljamo konje in pse
Pozitivni učinki terapij z živalmi so znani oz. raziskani na več področjih – pri pediatrični negi, pri psihiatriji, v domovih za starejše občane in celo pri rehabilitaciji zapornikov. Terapija z živalmi je primerna predvsem za ljudi, ki imajo težave s komunikacijo in se zato morda lažje in boljše kakor v medčloveških odnosih znajdejo v odnosu z živaljo.
Irena Koren je članica Ambasadorjev nasmeha – slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali, inštruktorica za šolanje delovnih parov in vodnica kar dveh terapevtskih psov, s katerima obiskuje Dom starejših občanov Kamnik, Taber (Cerklje), Preddvor in Notranje Gorice.
Ko prideš v neko ustanovo, po navadi že nestrpno čakajo. Dostikrat naju pozdravijo z aplavzom. Jaz se vedno trudim, da pridem s pozitivno energijo in tudi Sergo je znan po tem, da vedno maha z repom.
Domovi za starejše občane se čedalje bolj zanimajo za takšne prakse, pravi naša sogovornica. Kakšen pes pa je značajsko primeren za delo terapevtskega psa s starejšimi? Kakšna sta Iša in Sergo?
Nekako sem čutila, da je Iša pravi pes – ima rada ljudi, družbo, je zelo prijazna, potrpežljiva, nežna. Po drugi strani pa, kar je za terapevtskega psa tudi pomembno, da ima stabilen značaj. Tudi če se na obisku kar koli zgodi, npr. da zapelje nekdo z invalidskim vozičkom čez rep, da se pes ne odzove napadalno.
Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna je edini javni zdravstveni zavod v Sloveniji, ki v okviru terapevtskih programov na področju duševnega zdravja vključuje tudi uporabo konjev. ta hip izvajajo tri programe za otroke in mladostnike, ki doživljajo različne stiske – imajo čustvene in vedenjske težave – in mladostnike, ki so v procesu psihiatričnega zdravljenja ali vračanja v družbo. Z njimi delata biologinja Ana Bordjan in socialna pedagoginja Petra Markič – terapevtki ob pomoči konj in EAGALA članici svetovnega združenja za rast in učenje s konji.
Konji imajo višjo telesno temperaturo in dihajo bolj počasi. Že na tej fiziološki ravni delujejo na ljudi pomirjujoče. Po drugi strani pa nosi konj simbol moči, hitrega gibanja, svobode. Ko smo ob njih, se aktiviramo, smo dejavni.
V vseh treh programih se dejavnosti in terapije ob pomoči konj izvajajo povprečno dvakrat na teden. Kolikšen del terapij na Rakitni pa je dejansko jahanje? Pravzaprav zelo majhen. Otroci morajo namreč konje, preden se povzpnejo na njihove hrbte, dobro poznati.
V Italiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike so programi, v katerih zaporniki delajo z zavetiškimi živalmi, ustaljena praksa. Po navadi so takšni programi utemeljeni z idejo, da lahko kinologi zapornike poučijo, kako izšolati zavetiške pse, ki svoj dom še iščejo. Tako psom omogočijo nov, boljši začetek, saj imajo šolani psi več možnosti za posvojitev. Sara Šinko, dipl. socialna pedagoginja, inštruktorica jahanja, ki se je ukvarjala s terapijo psov in konjev, zdaj pa se ukvarja z učenjem vedenja živali s pozitivno spodbudo, je imela v okviru študija socialne pedagogike priložnost preveriti položaj na tem področju v Sloveniji.
Ko sem raziskovala to področje, nisem našla nobenih primerov prakse tukaj v Sloveniji, da bi se res zaporniki ukvarjali z zavetiškimi psi in jih resocializirali in pripravljali za oddajo v nov dom ali za kakšne druge zadeve.
Praksa iz ZDA kaže, da je zanimanja za sodelovanje v takšnih programih med zaporniki veliko. V številnih zaporih nastajajo dolgi čakalni seznami, na katere se vpisujejo tisti zaporniki, ki želijo delati s psom.
Izboljšujejo se socialne veščine in samo razpoloženje v zaporih, ker pes je neko prijazno bitje, ki bo raje mahalo z repom kot z usti. Več je interakcije med zaporniki. Ne iščejo toliko konfliktov, kolikor bi jih sicer, ampak se osredotočijo na pse in se pogovarjajo o njih. Zaporniki se iz pasivnega usmerijo v dejavnega človeka – začnejo skrbeti za nekoga in imajo neko odgovornost.
4545 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Raziskovali smo terapevtski vpliv, ki ga imajo živali na človeka in njegovo zdravje. V terapevtske namene se največkrat uporabljajo psi in konji, in to v ustanovah kot so šole, domovi za ostarele, psihiatrične ustanove in celo zapori. Zakaj? Zato, ker že sam stik s terapevtsko živaljo dokazano blagodejno vpliva na počutje človeka ter spodbuja k razmišljanju in igri – torej tako k psihični kot fizični aktivnosti. Irena Koren s svojim terapevtskim psom Sergom obiskuje domove za starejše občane, najpogosteje delata na dementnih oddelkih. Oglasili smo se tudi na Rakitni, v Mladinskem klimatskem zdravilišču, kjer izvajajo terapijo s pomočjo konjev. Govorili smo z Ano Bordjan in Petro Markič, obe sta terapevtki s pomočjo konja, ukvarjata pa se z mladostniki, ki imajo čustvene in vedenjske težave. Zadnja sogovornica je Saro Šinko, dipl. socialna pedagoginja, ki je pri nas raziskovala možnosti uvedbe tovrstnih programov v zapore.
V terapevtske namene ljudje največkrat uporabljamo konje in pse
Pozitivni učinki terapij z živalmi so znani oz. raziskani na več področjih – pri pediatrični negi, pri psihiatriji, v domovih za starejše občane in celo pri rehabilitaciji zapornikov. Terapija z živalmi je primerna predvsem za ljudi, ki imajo težave s komunikacijo in se zato morda lažje in boljše kakor v medčloveških odnosih znajdejo v odnosu z živaljo.
Irena Koren je članica Ambasadorjev nasmeha – slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali, inštruktorica za šolanje delovnih parov in vodnica kar dveh terapevtskih psov, s katerima obiskuje Dom starejših občanov Kamnik, Taber (Cerklje), Preddvor in Notranje Gorice.
Ko prideš v neko ustanovo, po navadi že nestrpno čakajo. Dostikrat naju pozdravijo z aplavzom. Jaz se vedno trudim, da pridem s pozitivno energijo in tudi Sergo je znan po tem, da vedno maha z repom.
Domovi za starejše občane se čedalje bolj zanimajo za takšne prakse, pravi naša sogovornica. Kakšen pes pa je značajsko primeren za delo terapevtskega psa s starejšimi? Kakšna sta Iša in Sergo?
Nekako sem čutila, da je Iša pravi pes – ima rada ljudi, družbo, je zelo prijazna, potrpežljiva, nežna. Po drugi strani pa, kar je za terapevtskega psa tudi pomembno, da ima stabilen značaj. Tudi če se na obisku kar koli zgodi, npr. da zapelje nekdo z invalidskim vozičkom čez rep, da se pes ne odzove napadalno.
Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna je edini javni zdravstveni zavod v Sloveniji, ki v okviru terapevtskih programov na področju duševnega zdravja vključuje tudi uporabo konjev. ta hip izvajajo tri programe za otroke in mladostnike, ki doživljajo različne stiske – imajo čustvene in vedenjske težave – in mladostnike, ki so v procesu psihiatričnega zdravljenja ali vračanja v družbo. Z njimi delata biologinja Ana Bordjan in socialna pedagoginja Petra Markič – terapevtki ob pomoči konj in EAGALA članici svetovnega združenja za rast in učenje s konji.
Konji imajo višjo telesno temperaturo in dihajo bolj počasi. Že na tej fiziološki ravni delujejo na ljudi pomirjujoče. Po drugi strani pa nosi konj simbol moči, hitrega gibanja, svobode. Ko smo ob njih, se aktiviramo, smo dejavni.
V vseh treh programih se dejavnosti in terapije ob pomoči konj izvajajo povprečno dvakrat na teden. Kolikšen del terapij na Rakitni pa je dejansko jahanje? Pravzaprav zelo majhen. Otroci morajo namreč konje, preden se povzpnejo na njihove hrbte, dobro poznati.
V Italiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike so programi, v katerih zaporniki delajo z zavetiškimi živalmi, ustaljena praksa. Po navadi so takšni programi utemeljeni z idejo, da lahko kinologi zapornike poučijo, kako izšolati zavetiške pse, ki svoj dom še iščejo. Tako psom omogočijo nov, boljši začetek, saj imajo šolani psi več možnosti za posvojitev. Sara Šinko, dipl. socialna pedagoginja, inštruktorica jahanja, ki se je ukvarjala s terapijo psov in konjev, zdaj pa se ukvarja z učenjem vedenja živali s pozitivno spodbudo, je imela v okviru študija socialne pedagogike priložnost preveriti položaj na tem področju v Sloveniji.
Ko sem raziskovala to področje, nisem našla nobenih primerov prakse tukaj v Sloveniji, da bi se res zaporniki ukvarjali z zavetiškimi psi in jih resocializirali in pripravljali za oddajo v nov dom ali za kakšne druge zadeve.
Praksa iz ZDA kaže, da je zanimanja za sodelovanje v takšnih programih med zaporniki veliko. V številnih zaporih nastajajo dolgi čakalni seznami, na katere se vpisujejo tisti zaporniki, ki želijo delati s psom.
Izboljšujejo se socialne veščine in samo razpoloženje v zaporih, ker pes je neko prijazno bitje, ki bo raje mahalo z repom kot z usti. Več je interakcije med zaporniki. Ne iščejo toliko konfliktov, kolikor bi jih sicer, ampak se osredotočijo na pse in se pogovarjajo o njih. Zaporniki se iz pasivnega usmerijo v dejavnega človeka – začnejo skrbeti za nekoga in imajo neko odgovornost.
Že od konca lanskega šolskega leta je v Avstriji samotestiranje učencev v šoli obvezno. Letošnje šolsko leto so dvema hitrima antigenskima testoma dodali še PCR test. Vsi učenci, tudi najmlajši, se sami testirajo tri krat tedensko. »Vsi smo veseli, da otroci lahko pod kolikor toliko normalnimi pogoji obiskujejo šolo.« To velja tako za učitelje kot za starše, s katerimi večjih težav niso imeli, pravi ravnatelj Danilo Katz, zadovoljen zaradi neposredne komunikacije, ki so jo imeli z avstrijskim šolskim ministrstvom. Prav to je, po njegovem, ključno, da je obvezno samotestiranje postalo del šolskega vsakdana. Otroci pa tudi dobro vedo, zakaj je to pomembno, dodaja v pogovoru z Matejo Železnikar.
Slovenija ali njene posamezne destinacije so se že znašle na tujih lestvicah držav, ki jih je treba obiskati, bile pa so že tudi opisane v številnih člankih. Ena od zadnjih bolj prepoznavnih omemb je uvrstitev Slovenije na peto mesto med desetimi priporočenimi državami za obisk v letu 2022 v turističnem vodniku Lonely Planet. Ko pišejo o Sloveniji, se najpogosteje razpišejo o njenih naravnih danosti in gastronomiji. In ker je ta okusnejši del turizma vodilna promocijska tema lanskega in letošnjega leta, so na STO izbrane tuje novinarje peljali na kulinarični izlet, da predstavijo najboljše, kar ponuja slovenska gastronomija. Gostili so 24 predstavnikov tujih medijev in vplivnežev s področja kulinarike in trajnosti iz 15 držav. Ti so bili iz medijev, kot so italijanski dnevnik La Reppublica, britanski The Guardian, ameriški Forbes in nizozemski Telegraaf in pa tudi prepoznavnih gastronomsko specializiranih medijev, med drugim avstrijskega Falstaff, nemškega Kulinariker in Fine Dining Lovers. Na enem od teh izletov preteklo nedeljo je bila tudi Tina Lamovšek.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Slovenska alpinista Luka Stražar in Nejc Marčič sta med 28. in 30. oktobrom na odpravi v Rolwalingu v nepalski Himalaji opravila zahteven vzpon na gori Tsoboje. Uspelo jima je preplezati 1700-metrsko smer v severozahodni steni gore. Prvenstveno smer, ki sta jo potegnila in poimenovala Slovenska direktna, odlikuje kombinacija tehnične zahtevnosti in plezanja na veliki višini, svoje sta dodala še veter in mraz. O novem vrhunskem dosežku slovenskega alpinizma se je z Luko Stražarjem in Nejcem Marčičem pogovarjal Aleš Ogrin.
Bosna in Hercegovina je zaradi vse glasnejših napovedi Republike srbske, da srbski vojaki ne bodo več sodelovali v enotah federacije, vse bliže razpadu. Daytonski mirovni sporazum iz leta 1995, ki je končal krvave spopade v Bosni in Hercegovini, je pred veliko preizkušnjo. Mednarodna diplomacija ima spet veliko dela.
Nakup nepremičnine v Ljubljani je za številne mlade in tudi tiste z rednimi povprečnimi prihodki skorajda nedosegljiv cilj. Država je glede stanovanjske politike pogrnila na izpitu.
V naši zahodni sosedi je treba za nakup nepremičnine še vedno najgloblje seči v žep v Rimu, kjer je treba za kvadratni meter stanovanja v središču mesta odšteti skoraj 6 tisoč evrov. Povprečna cena kvadratnega metra v državi se je v minulem letu znižala za 1,8 odstotka na 1.700 evrov, kar je najnižje v zadnjem desetletju. Razlike med cenami nepremičnin na severu in jugu Italije so ogromne.
V hrvaški prestolnici so se cene starih nepremičnin, ki jih je prizadel nedavni potres, zelo znižale, vrtoglave pa so cene novih stanovanj. Država pomaga mladim pri odplačevanju posojila prvih 5 let.
V Ljubljani se že tako visoke cene nepremičnin še vedno zvišujejo, zato zemljišča, stanovanja ali hiše povečini lahko kupijo le bogati posamezniki in podjetja, ki nato nepremičnine povečini oddajajo v najem. Razlog za nedostopnost stanovanj tiči tudi v neaktivnosti države pri snovanju stanovanjske politike. Država je stanovanjsko problematiko prepustila trgu, ki sam določa cene. Na nepremičninski trg v hrvaški prestolnici so v minulih dveh letih najbolj vplivali močni potresni sunki. Cene nepremičnin v starem delu Zagreba so se zelo znižale, za kvadratni meter novega stanovanja pa je treba odšteti tudi 8000 evrov. Zanimivi so zlasti tisti deli mesta, kjer so stavbe iz armiranega betona. V Italiji je treba za nakup nepremičnine še vedno najgloblje seči v žep v Rimu, kjer je treba za kvadratni meter stanovanja v središču mesta odšteti skoraj 6 tisoč evrov.
Mineva 21 let od tragedije v Kaprunu v Avstriji, ko je v vagonu zobate železnice izbruhnil požar v katerem je umrlo 155 ljudi. To pa še zdaleč ni edina tragedija na smučišču. Dobri dve leti pred nesrečo v Avstriji pa se je nerazumljiva tragedija odvijala na italijanskem smučišču Cavalese. 3. februarja 1998 je ameriško vojno letalo letelo nedovoljeno nizko in hitro ter pri tem pretrgalo nosilni kabel žičnice. Ravno takrat so se smučarji z gondolo vračali s smučišča. Umrlo je 20 ljudi.
Gibanje za pitno vodo je danes začelo kampanjo za zagotovitev pitne vode v Anhovem, kjer se že več kot 40 let pogosto dogajajo ekološke nesreče. Inštitut 8. marec, ki je del gibanja, opozarja, da je v današnjem času nesprejemljivo, da ljudje zbolevajo zaradi vode, ki jo pijejo. Narava in vodni viri v Anhovem so sicer stalna žrtev različnih nesreč, ki so se dogajale predvsem v tamkajšnji proizvodnji. Najodmevnejša se je zgodila minulo leto, ko je podjetje Eternit z industrjskimi odplakami onesnažilo pitno vodo. V Gibanju za pitno vodo so zato poiskali rešitev. Težavo s pitno vodo bi lahko rešili s sredstvi iz državnega proračuna za leti 2022 in 2023, ki ga bodo poslanci sprejemali prihodnji teden.
Veliko moških si novembra pušča rasti brke, da bi opozorili na raka prostate in mod, ki sta najpogostejša raka pri moških. Pripadniki gibanja Movember, ki se je leta 2003 začelo v Avstraliji, tako enajsti mesec v letu pozivajo moške, naj vsaj enkrat na leto opravijo pregled pri urologu, da bi pravočasno odkrili morebitna rakava obolenja. Stroka pa poziva, naj se moški udeležujejo presajalnih testov. O rakih pri moških smo se pogovarjali s podpredsednico Društva onkoloških bolnikov Slovenije Bredo Brezovar Goljar.
Dopoldne sta prestižno nagrado Evropskega parlamenta Državljan Evrope 2021 prejela Kristina Modic in prof. dr. Samo Zver za solidarnost in vseevropski zdravstveni napredek bolnikov z rakom. Z uspešnimi akcijami, strokovno komunikacijo in empatijo že vrsto let skrbita za moderno zdravljenje hematoloških bolnikov. Povezala sta slovenske strokovnjake in znanstvenike ter osveščata o pomenu pravočasne dostopnosti zdravljenja za vse.
Geodetski inštitut Slovenije od leta 2016 izvaja vseslovenski projekt Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi, ki ga financira ministrstvo za infrastrukturo, katerega cilj je zagotavljanje mobilnosti ranljivih skupin v Sloveniji, in sicer slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim, gibalno oviranim in starejšim. Kot partner v projektu sodeluje Beletrina, ki skrbi za spletno dostopnost. Več o projektu, v katerem sodeluje več kot 40 občin, pa v prispevku Petre Medved.
Karantena predstavljala obdobje, ki je in bo morda tudi v prihodnosti vplivala na obstoj marsikaterega para. Že pred letom in pol smo se spraševali o tej tematiki. Odvetnica Sabina Mikulin iz odvetniške pisarne Mikulin je maja lani opažala, da so se od začetka razglasitve epidemije bistveno povečala vprašanja v povezavi z delitvijo premoženja med zakoncema. Poklicali smo jo in preverili, kakšno pa je stanje danes.
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Najprej so bili večerni klepeti, javni dogodki, ki so se začeli pred 16timi leti. Kot marsikaj drugega, je koronavirus to prekinil. Nataša se je lotila knjige. Pripravila je izbor Izolank in Izolanov, njihove strnjene portrete, ki odslikavajo ne le njihova življenja, ampak tudi zanimivosti in intimnosti, ki tekstu dodajo poseben čar. Ob prebiranju teh portretov se vprašaš, ali si sploh pozoren na ljudi, ki živijo okrog tebe. Ali znaš razbrati dragocenosti in posebnosti, ki se skrivajo v ljudeh in zaradi katerih so kraji in mesta taki, kot so. Nataši je to gotovo uspelo.
Najprej so bili večerni klepeti, javni dogodki, ki so se začeli pred 16timi leti. Kot marsikaj drugega, je koronavirus to prekinil. Nataša se je lotila knjige. Pripravila je izbor Izolank in Izolanov, njihove strnjene portrete, ki odslikavajo ne le njihova življenja, ampak tudi zanimivosti in intimnosti, ki tekstu dodajo poseben čar. Ob prebiranju teh portretov se vprašaš, ali si sploh pozoren na ljudi, ki živijo okrog tebe. Ali znaš razbrati dragocenosti in posebnosti, ki se skrivajo v ljudeh in zaradi katerih so kraji in mesta taki, kot so. Nataši je to gotovo uspelo.
»Vzačetki je bila Beseda« - takole se glasi začetek Janezovega Evangelija, ki je v prvem slovenskem prevodu Biblije izpod peresa protestantskega teologa Jurija Dalmatina izšel leta 1583. To je bil le eden od velikih mejnikov, ki so jih v oblikovanju slovenskega knjižnega jezika postavili protestantski pisci druge polovice 16. stoletja. V samo nekaj desetletjih so namreč slovenščini kot povsem ljudskemu, govorjenemu jeziku, priskrbeli knjižno obliko, slovnico, pisavo in vso potrebno terminologijo, da se je lahko kljub maloštevilnosti svojih govorcev pri prevodu Svetega pisma, nastanku prve slovnice in celo slovarja prehitela marsikatere bolj množično govorjene jezike. No, čeprav spisi in prevodi naših protestantskih piscev predstavljajo same začetke zapisane slovenščine, pa se je naš jezik pred slabimi 500 leti vendarle nekoliko razlikoval od današnjega. Prav o tem, kakšna je bila knjižna slovenščina 16. stoletja, kdo jo je sploh lahko bral ter iz kakšnih vzgibov so jo tukajšnji protestantski pisci začeli zapisovati, smo se ob tokratnem dnevu reformacije pogovarjali z jezikoslovko dr. Andrejo Legan Ravnikar, soavtorico Slovarja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, začetek katerega je nedavno izšel pri Založbi ZRC SAZU in nam kot prvi razlagalni zgodovinski slovar slovenskega jezika prinaša podroben vpogled tako v oblikovne kot v pomenske plati besedišča tistega časa. Prispevek je pripravila Alja Zore.
Na Prvem je bilo jutro dvojno slavnostno, ne samo, ker danes RTV Slovenija, ker mineva 93 let od začetka rednega radijskega delovana, ampak tudi, ker smo obeležili 300 dopolnjenih oddaj redne tedenske oddaje Možgani na dlani. Vse je že ujeto in zabeleženo na spletni strani Prvega, vabljeni pa tudi, da sodelujete v nagradne igri na naši Facebook strani. Prvi, ki je sodeloval v oddaji Možgani na dlani pa je bil oftalmolog, prof. dr. Marko Hawlina, ki nas je 1. oktobra leta 2015 odpeljal v svet fosfenov. To je tista igra svetlobe, ki se zgodi- ko zapremo oči. In kot smo se naučili, se pojavljajo v več oblikah, na nek način pa gre za »pravo malo igro med mrežnico in možgani«. Avtorica oddaje, Mojca Delač, je prof. dr. Marka Hawlino z radijskim mikrofonom ob okrogli obletnici oddaje ponovno obiskala na Očesni kliniki v Ljubljani.
Neveljaven email naslov