Tako lep, sončen in miren dan kot je današnji težko pred oči privabi predstave o ujmi, ki je pred tednom dni zajela sotesko med Tržičem in Jelendolom. Sledovi ujme in tudi odpravljanja njenih posledic so vidni že v Tržiču, na poti do Jelendola je odsekov z udrto cesto ter nanosi kamenja in skal vse več. Tudi gradbenih strojev, ki od takrat utrjujejo strugo in vozišče. Z vozilom je mogoče priti do Velikega predora v Dolžanovi soteski, pot čez največji cestni udor še ni prevozna in jo je zdaj po dnevih sanacije mogoče prečkati peš. Tudi zato so danes otroci že lahko prečili območje in se na drugo stran odpravili v šolo. Reportaža Petra Močnika.

Življenje se vrača v stare tirnice, cesta bo odprta ob koncu tedna

Tako lep, sončen in miren dan, kot je današnji, težko pred oči privabi predstave o ujmi, ki je pred tednom zajela sotesko med Tržičem in Jelendolom. Sledovi ujme in tudi odpravljanja njenih posledic so vidni že v Tržiču, na poti do Jelendola je odsekov z udrto cesto ter nanosi kamenja in skal vse več. Tudi gradbenih strojev, ki od takrat utrjujejo strugo in vozišče. Z vozilom je mogoče priti do Velikega predora v Dovžanovi soteski, pot čez največji cestni udor še ni prevozna in jo je zdaj, po dnevih sanacije, mogoče prečkati peš. Tudi zato so danes otroci že lahko prečili območje in se na drugo stran odpravili v šolo.

Na drugi strani podora me je pričakal vodja gasilcev Jože Štajner. Na poti skozi razpotegnjeno vas je, čeprav je bilo ogromno mulja, vejevja, kamenja in blata že odstranjenega, še vedno videti ljudi, ki so odstranjevali nanose in svoje vrtove in kmetijske površine vračali v prvotno stanje.

Od vseh v vasi je največ škode utrpela hiša Janeza Megliča. Voda mu je poplavila tri avtomobile in klet hiše, v kateri je segala do višine metra in pol:

“Poplavo pri nas je povzročil potok Dovžanka, ker se je struga na mostu čez potok zamašila in je voda udarila na cesto, travnike, vrtove vse do naše hiše. Vodo smo že izčrpali, zdaj je na vrsti izsuševanje in razvlaževanje prostorov. Ker vlage je ogromno. Utrujeni smo. Ta teden je tempo dela sicer malce padel, ker ni več grobih umazanih del, stvari počasi vračamo v prvotno stanje. Kar je dobro in nepoškodovano.”

V zadnjem delu vasi že od rojstva živi Joži Laharnar. Kaj takšnega, pravi, je doživela prvič. Takole je opisala, kakšen je občutek, ko si odrezan od vsega in od vseh:

“Tega občutka se ne da opisati. Resnično ne. Odrezan si od sveta, brez signala, brez stikov z zunanjim svetom. Strah te je. Kaj bo. Pomisliš pa vseeno, saj sem varno pod streho. Hudo je pa tistim, ki jim kaj odnese. In takole se soočiš, kako hitro si lahko brez vsega. In hitro spoznaš, kako se ljudje odzovemo v stiski. Kako smo sposobni stopiti tudi do svojega sovražnika in mu ponuditi roko. Mislim, da je to človečnost, ki je neopisljiva.”

Petra Laharnar je v štabu civilne zaščite pomagala kot policistka in kot gasilka:

“Ko imaš pozitivno novico, ki jo preneseš naprej, je to res dober občutek. Da nista samo žalost in strah. Da lahko človeku poveš, da se nekaj premika. Če ne bi vsi tako skupili skupaj in če ne bi imeli podpore pri vseh subjektih, ki so sodelovali, ne vem, kako bi bilo. Tako da res hvala, hvala, hvala! Res hvala vsem!”

Čeprav delo še ni končano in prihod iz Jelendola v Tržič prebivalcem vedno predstavlja precejšen organizacijski zalogaj, so novice vse boljše in boljše. Otroci so v šolah, zaposleni v službah, gradbeni izvajalci odpravljajo škodo in sanirajo cestišče. Drago Zadnikar, poveljnik Civilne zaščite Tržič, ocenjuje, da bi cesta lahko že bila prevozna ob koncu tega tedna.

Dodaja še, da bi lahko v nekaj dneh zapolnili še preostale tri manjše jame na cesti, preprečili nadaljnje krušenje ceste v strugo in zagotovili njeno prevoznost, sanacija celotne ceste pa bo po napovedih trajala nekaj let. Poleg tega ostaja odprta še sanacija vodotokov, treba pa bo iskati tudi čim učinkovitejše rešitve za sanacijo kmetijskih površin.