Pred desetimi leti je iz tovarne v Kragujevcu zapeljal zadnji yugo

Nekoč ponos jugoslovanske avtomobilske industrije, hkrati pa del seznama najslabših avtomobilov vseh časov. “Ako kupiš yugo, nečeš vozit dugo.” Takšne in drugačne modrosti je bilo slišati in vsi vemo, da je imel yugo gretje zadnjega stekla samo zato, da je bilo med potiskanjem prijetno toplo v dlani. O avtomobilu so med Američani krožile celo šale, da se ključi novega yuga skrivajo v škatlah od pralnega praška. A ne glede na vse, yugo je živel dlje, kot so mu napovedovali – kar 28 let.

Na podlagi italijanskega dizajna kot različice modela Fiat 127, je bil 2. julija leta 1977 izdelan prototip. Ročno izdelanega so ga najprej podarili maršalu Titu in takrat je javnost tudi prvič videla nov model avtomobila. Proizvodnja se je sicer zares začela šele novembra leta 1980. Najprej je bil znan kot Zastava 102, pozneje pa je na podlagi natečaja javnost predlagala oziroma določila ime – Jugo. Pisan s črko »J«, ki jo je »Y« zamenjal, ko je vstopal na tuje trge. Na ameriški trg je prišel leta 1985 in se tam obdržal do leta 1992. In čeprav je v ZDA veljal za verjetno najslabši avtomobil, je bilo kljub temu čez lužo prodanih dobrih 141 tisoč yugov. Pri nas pa je bil to avto, ki se ga ni bilo treba sramovati, saj je bil ekonomičen, pa tudi popraviti ga ni bilo težko, razlaga Petja Grom, sekretar Slovenske veteranske avto-moto zveze:

“Bilo je normalno, če si pol generalke naredil kar ob cesti. Temu primerno si pač s seboj vozil torbo s 15 kg orodja.”

Da je del uporabniškega priročnika tudi avtobusni vozni red, je bila še ena izmed številnih šal na račun avtomobila, ki je tehtal le nekaj več kot 800 kilogramov. In z ne preveliko težo je prišla tudi lahkotnost gibanja oz. pospeševanja – 100 km/h je bilo bojda mogoče doseči že v manj kot 20 sekundah. Ampak to je bilo bolj kot ne tudi to – najvišja hitrost, ki jo je yugo dosegel, je bila med 135 in 145 kilometri na uro. Danes jih na slovenskih cestah vidimo le redko.

“V Slovenski veteranski avto-moto zvezi imamo registriranih približno 30 “jugecov”, kar pomeni manj kot dva odstotka vseh registriranih starodobnikov. Preostalo je šlo vse na odpad.”