Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4541 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
V Srbiji so imeli lokalne volitve že decembra, pa tudi preteklo nedeljo v 89tih srbskih mestih, tudi v Beogradu, Nišu, Novem Sadu. Medtem ko so še čakali na delne izide, je srbska napredna stranka že slavila zmago. Fevdalizacija družbe pod taktirko srbskega predsednika Aleksandra Vučića je – kot beremo komentarje – očitna in v tem duhu naj bi tudi potekale volitve. Z balkanskim dopisnikom RTV Slovenija Boštjanom Anžinom komentiramo tudi zavrnitev možnosti bosanskohercegovskih ministrov iz entitete Republike srbske, da bi državljani Slovenije, Poljske in Romunije na evropskih volitvah 9. junija lahko glasovali na veleposlaništvih svojih držav v Bosni in Hercegovini.
Naša država zaključuje posodobitev nacionalnega podnebno energetskega načrta. Dokument iz leta 2020 je treba uskladiti s strožjimi evropskimi cilji na področju obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti in zmanjšanja izpustov. Do konca desetletja bi morali doseči 55-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990. Pomemben prispevek bo imelo pri tem zapiranje Termoelektrarne Šoštanj.
Veliko Slovencev, ki obišče Dunaj, se ustavi ali celo prenoči v znanem študentskem domu Korotan, ki ima burno tako preteklost kot sedanjost, s finančnimi težavami, ki so stalnica. Lastnica Korotana je Slovenija, Slovenski državni holding, ki upravlja z državnim premoženjem, pa skrbi tudi za Korotan. Ta je zdaj strateška naložba države, medresorska delovna skupina Korotan pa išče nove rešitve.
Ljubljana je v teh dneh v znamenju mednarodnega festivala promocije znanosti, znanstvenega načina razmišljanja in promocije izobraževanja. Znanstival že 15. leto spodbuja radovednost med ljudmi. Tako si udeleženci lahko ogledajo več kot 80 znanstvenih šovov. Današnje dopoldansko dogajanje je bilo predvsem v znamenju deževnega vremena. Marko Rozman se je vseeno odpravil na ulice središča Ljubljane in pri najmlajših najprej preveril, koliko je sploh zanimanja za eksperimente in samo znanost.
"V cvet" je naslov nove kratke radijske igre, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija in je bila posneta v studiih Radia Slovenija in na terenu maja 2024. Zgodba Simone Hamer je bila osnova za slušno miniaturo, ki se ukvarja z odnosom do narave, sočloveka ter drugih živih bitij. Ona, ki jo je v upodobila Gaja Filač, na koncu pride do spoznanja, da so čebele ključnega pomena za biotsko raznovrstnost v mestih in seveda tudi nepogrešljive za obstoj civilizacije. Center Ljubljane in park Tivoli sta zvočna tapeta za novo izpraševanje o ekoloških in bivanjskih temah tukaj in zdaj. Režiser Klemen Markovčič ugotavlja, da je med občinstvom vse več zanimanja za krajše radijske formate, med katere sodi tudi kratka radijska igra. V informacijsko zasičeni družbi to ni presenečenje, pravi. Kako pa nastane kratka radijska igra?
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
V Sloveniji smo še vedno daleč od uresničitve procesa deinstitucionalizacije v praksi. Ta ugotovitev je bila eno od izhodišč današnjega posveta v Novi Gorici, kjer so med drugim govorili o nujnosti spodbujanja in omogočanja življenja v skupnosti tako invalidom kot tudi starejšim. Posvet je pripravil urad varuha človekovih pravic, ki vladi že več kot pet let neuspešno priporoča sprejetje potrebnih ukrepov za ureditev dolgotrajne oskrbe in deinstitucionalizacije. Čeprav sta bila povabljena in najavljena, sta se minister za solidarno prihodnost Simona Maljevac ter minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec - na veliko razočaranje udeležencev - opravičila.
Slovensko nemška gospodarska zbornica je predstavila tradicionalno raziskavo o stališčih nemških investitorjev glede gospodarskih in naložbenih razmer v državah Srednje in Južne Evrope. Slovenija se je tokrat uvrstila na prvo mesto med tako imenovanimi alternativnimi lokacijami, kamor bi nemška podjetja vlagala, če ne bi v državo, kjer so zdaj. Slovenija je sicer pri vrsti kazalnikov nekoliko napredovala, a še vedno zaostaja za tekmeci v regiji, izzivi pa ostajajo predvsem davčna bremena, neprožna delovnopravna zakonodaja in nepredvidljive gospodarske politike.
Zadnji teden v maju obeležujemo Teden gozdov, letos ga zaznamuje 30 . obletnica delovanja Zavoda za gozdove Slovenije. Zavod za gozdove Slovenije danes v centralni in 14ih območnih enotah, zaposluje 757 oseb, ki svetujejo lastnikom, izobražujejo širšo javnost, načrtujejo sonaravno gospodarjenje v gozdovih, usmerjajo razvoj, preizkušajo in uvajajo inovacije, s katerimi se zoperstavljajo posledicam vedno pogostejših ujm in drugih posledic podnebnih sprememb. Trenutno uvaja digitalizacijo postopkov. Z delovanjem zavoda in njegove javne gozdarske službe je povezana tudi osrednja letošnja tema - sonaravno upravljanje z gozdovi in z inovacijami podprto prilagajanje podnebnim spremembam. Zavod za gozdove Slovenije danes v centralni in 14ih območnih enotah zaposluje 757 zaposlenih, ki svetujejo lastnikom, izobražujejo širšo javnost, načrtujejo sonaravno gospodarjenje v gozdovih, usmerjajo razvoj, preizkušajo in uvajajo inovacije, s katerimi se zoperstavljajo posledicam vedno pogostejših ujm in drugih posledic podnebnih sprememb. Trenutno uvajajo digitalizacijo podatkov. Zavod skozi tri desetletja ostaja most med stroko in prakso. Direktor Zavoda za gozdove, Gregor Danev je najbolj ponosen, da so obdržali teritorialno organiziranost in da obvladujemo gozdove na terenu, za kar pa se je treba stalno boriti. Nike Krajnc, Direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije, poudarja, da ima gozdarska stroka veliko znanja o delovanju gozdov kot ekosistemov, zato si želi, da bi bili med deležniki vedno kadar so na mizi vprašanja o gozdu in gozdnem prostoru, gozdarji prvi vprašani in bi bilo njihovo mnenje upoštevano. Več o uspehih in izzivih pa v prispevku Jernejke Drolec.
V sodobnem svetu smo močno odvisni od – bolj ali manj - brezhibnega delovanja celega kupa naprav. Pri tem se zelo redko ukvarjamo s temeljno tehnologijo, ki vse to omogoča. Naj gre za najobičajnejši pralni stroj, pametni telefon v vašem žepu ali najnovejšo sončno elektrarno na bližnji strehi; brez osnove – integriranih vezij ali po domače čipov, ne bi šlo. Med pandemijo se je jasno pokazalo, da je Evropa na tem področju povsem odvisna od uvoza in če gre kaj narobe, se ustavi tudi proizvodnja v avtomobilskih in drugih tovarnah. To pa še zdaleč ne pomeni, da je Evropa povsem brez lastne proizvodnje čipov. Najbližja tovarna je tik za mejo v avstrijskem Beljaku, kjer je tudi glavni razvojni center podjetja Infineon Austrija. Foto: Proizvodnja čipov na rezinah zahteva sterilno okolje, vir: Infineon Austria
Zaledje Neaplja je v tem tednu znova zajel strah, ki ga je povzročil val potresov. Tokrat ne gre za posledice premikanj potresno aktivnega Apeninskega grebena, ampak za potrese, ki jih je sprožilo dogajanje v primestnem ognjeniku Flegrejska polja. Gre za enega najnevarnejših ognjenikov sveta - toliko bolj zato, ker na njem živi na stotisoče ljudi.
Lažna sporočila računovodstvu s ponarejeno elektronsko pošto direktorja ali zaposlenega z zahtevo po nakazilu sredstev na določen račun in drugi načini vrivanja v poslovno komunikacijo so slovenska podjetja v letu 2023 stala 7,8 milijona evrov. V poročilu o kibernetski varnosti za leto 2023, ki ga je izdal SI-CERT, lahko preberemo, da je slovenska policija lani zabeležila za kar 13 milijonov evrov škode na račun kriptoprevar, ki so dobičkonosen in dobro organiziran posel. Več v pogovoru z Jasmino Mešić, koordinatorico nacionalnega programa ozaveščanja Varni na internetu. foto: Tumisu, Pixabay
Kavcijski sistem embalaže pijač je v Evropi vedno bolj razširjen. Morda ga bomo v prihodnje imeli tudi v Sloveniji. Zanj se najbolj zavzemajo v industriji pijač, ki bo morala v prihodnjih letih dosegati evropsko določene cilje na področju embalaže in odpadne embalaže. Nov sistem ločenega zbiranja plastenk in pločevink bi terjal začetni vložek, a njegovi zagovorniki izpostavljajo številne prednosti v primerjavi s sedanjim sistemom odvoza in ločevanja odpadne embalaže. To so: večja stopnja vračanja, zmanjšanje onesnaženja, nižje emisije CO2, razpoložljivost recikliranega PET materiala in aluminija visoke kakovosti, doseganje ciljev krožnega gospodarstva ter večja sledljivost in transparentnost materialnih in finančnih tokov. Nasprotniki, med katerimi je vedno bolj osamljena Zbornica komunalnega gospodarstva, pa so prepričani da je sedanji sistem odvoza in ločevanja zelo učinkovit in novega sistema ne potrebujemo. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo po proučitvi podatkov in stališč vpletenih, predvidoma v juniju, pripravilo zakonodajni okvir, s katerim bo določilo obveznosti za deležnike. Več v prispevku Jernejka Drolec.
Glasbeni urednik Jane Weber je v studiu gostil Niko Vogrič Dežman, članico programskega odbora mednarodnega festivala Druga godba ter vodjo Odnosov z javnostjo.
Slovensko muzejsko društvo je za odličnost strokovnega dela Valvasorjevi odličji podelilo Vereni Vidrih Perko in Andreju Smrekarju. Utemeljitelji nagrad so zapisali, da sta prejemnika s predanim delom bogata spoznanja v odnosu do dediščine uspešno širila tudi v slovenskem in mednarodnem javnem prostoru. Nagrajenka Verena Vidrih Perko, arheologinja in muzealka, dolgoletna sodelavka Gorenjskega muzeja ter avtorica več kot 500 znanstvenih in strokovnih prispevkov, že desetletja prepleta arheologijo in muzeologijo. Zgodovino in dediščino približuje različnim krogom: od študentov do slušateljev v tretjem življenjskem obdobju. Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo je dobil tudi umetnostni zgodovinar in muzejski svetnik v Narodni galeriji, dr. Andrej Smrekar. Kot je povedal, mu najvišje strokovno priznanje muzejskih kolegov veliko pomeni. Prav tako je poudaril, da gre za nagrado, ki jo podeljuje najstarejše slovensko društvo, ter da je zato njen simbolni pomen še toliko večji.
Slovenski kirurgi opozarjajo, da nujno potrebujejo vsaj en nov robotski sistem, saj dva robota nista dovolj za vse operacije, ki jih želijo izvesti in imajo številne dobrobiti za paciente. Kirurgom je država že lani obljubila tri dodatne robote, a teh niso prejeli, zato državo svarijo, da bodo strokovno nazadovali, tudi bolniki in z njimi država pa bodo dolgoročno na slabšem zaradi zanemarjanja področja. FOTO: Pixabay
Od danes pa vse do nedelje bo potekal tradicionalni že 25. Nacionalni teden prostovoljstva. Na različnih dogodkih, ki bodo potekali po vsej državi, bodo prostovoljske organizacije predstavile svoje delo in tudi možnosti vključevanja v prostovoljstvo. Namen Nacionalnega tedna prostovoljstva je ozaveščanje javnosti o pomenu in vlogi prostovoljstva. Več o dogodku in tudi o tem, kaj prostovoljstvo nudi prostovoljcem in kaj celotni družbi pa v pogovoru s Tjašo Arko, vodjo programske enote Prostovoljstvo pri Slovenski filantropiji.
Medtem ko v javnosti odmevajo lastniške spremembe v dveh pomembnih slovenskih agroživilskih podjetjih - Panvita in Celjske mesnine - v katere vstopa hrvaški kapital, ugotavljamo, da je država v zadnjih dveh desetletjih razprodala večino slovenskih živilskih paradnih konjev. Aktualni prodaji zato med kmete in tudi v samo živilsko dejavnost vnašajo določeno mero negotovosti. Kako na zadnja dogajanja v živilski panogi gledajo v tistih podjetjih, ki ostajajo v slovenskih rokah? Med njimi so Tovarna olja Gea d.o.o., ta letos praznuje 120 let delovanja, podjetje Medex, ki praznuje 70 let, in Skupina Jata Emona kot največji lastnik živilskih podjetij v zasebni lasti, tudi podjetje Pivka Perutninarstvo.
Pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije so v sodelovanju s Sekcijo za potujoče knjižnice ob 50-letnici Potujoče knjižnice Ljubljana pripravili Festival in strokovno posvetovanje potujočih knjižnic. V središču Ljubljane je bilo včeraj na ogled 18 polno opremljenih vozil potujočih knjižnic iz Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Bolgarije, v Knjižnici Otona Župančiča pa ob tem še danes poteka 22. mednarodno strokovno posvetovanje potujočih knjižnic, ki z izmenjavo znanj ter izkušenj odpira vsebine o pomenu potujočih knjižnic v sodobni družbi in o možnostih njihovega nadaljnjega razvoja. Več Tadeja Bizilj.
Med 23. in 26. majem 2024 bo potekal 40. festival Druga godba. Glasbeni urednik Jane Weber in voditelj Rok Valenčič v studiu Prvega programa gostita direktorja festivala, Bogdana Benigarja.
Neveljaven email naslov