Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4541 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Lanskoletne poplave so prizadele kar 60 odstotkov občine Gorenja vas Poljane, škoda na infrastrukturi pa je ocenjena na 33 milijonov evrov. Na območju občine se je sprožilo več kot 210 plazov. Na prizadetih območjih je bilo veliko storjenega, interventna dela so končana, sanacijska dela pa še vedno potekajo. V Medvodah sta narasli Sava in Sora ogrožali življenja ter premoženje. Poplave in plazovi, predvsem v dolini Ločnice, pa so povzročili za slabih 13 milijonov evrov škode.
Naš terenski studio na Ljubnem ob Savinji so obiskali: župan Franjo Naraločnik, svojo osebno zgodbo in stisko nam je zaupal Vojko Colnar iz Gornjega Grada - njegovo hišo so umaknili s seznama tistih za rušenje, a odločitev ni dokončna, zato še danes ne ve, ali naj jo obnovi ali ne, najhuje je ob deževju, ko zaradi strahu ponoči z ženo ne moreta zatisniti očesa. Govorili smo tudi z Nino Plesnik, svetovalko za turizem na Občini Solčava. Obiskal nas je še Samo Mirnik, izvršni direktor KLS Ljubno, ki je ena od vodilnih proizvajalcev zobatih obročev za avtomobilsko industrijo v svetu. V enem letu še nimajo istega tržnega deleža, kot so ga imeli pred poplavami.
Samo sreči in neumornosti ljudi gre zahvala, da lanskoletni avgustovski nalivi niso pokrajine ob Muri spremenili v Panonsko morje. Pri Dolnji Bistrici v občini Črenšovci je namreč popustil dotrajani protipoplavni nasip, a so tako pristojni in mnogi prostovoljci skupaj s slovensko in hrvaško vojsko uspeli »zamašiti« okoli 20-metrsko luknjo.
Leto dni po poplavah na Koroškem še vedno trepetajo pred vsakim dežjem. Ob skorajšnji obletnici so minuli konec tedna prejeli še kot pravijo sami rekordno pošiljko padavin, Črna je bila vnovič poplavljena. S tem so bili uničeni tudi nekateri že sanirani deli. Največja škoda na Koroškem je bila na že tako dotrajani infrastrukturi, hišo, ki jo je popolnoma odnesla podivjana reka Meža in drugo, ki jo je neurje prepolovilo, so postale sinonim rekordnih poplav v zgodovini Slovenije. Danes gremo v Črno. Vremenska napoved ni najboljša, napovedana so nova neurja.
V Ljubljani je težave povzročila zlasti hitro narasla Sava, ki je bregove prestopila najprej na območju Tacna, nato pa še v Sneberjah. Poplavljala je tudi Gradaščica. Poplavilo je območje Viča, Broda, Vikrč in Tomačevega, skupno je bilo poplavljenih 293 objektov.
"Ob vsej ozaveščenosti se je globalni dan ekološkega dolga premaknil še za dan bolj zgodaj v primerjavi z lanskim letom," poudarja Boštjan Remic iz Focusa, društva za sonaraven razvoj, ob dejstvu, da smo na svetu v prvih sedmih mesecih leta porabili toliko naravnih virov, kot se jih lahko obnovi v letu dni. Slovenija je sicer dan ekološkega dolga dosegla že 25. aprila.
Beli štorklji gre zelo dobro v Sloveniji. Letos so našteli največ gnezdečih parov v 26tih letih, odkar popisujejo belo štorkljo – kar 311 parov je gnezdilo in iz gnezd je poletelo rekordno število – 673 mladičev. O razlogih za prosperiteto bele štorklje v Sloveniji več Urša Gajšek iz DOPPS.
Prebivalci, ki so jih avgusta lani prizadele poplave, se lahko s kakršnimikoli vprašanji o obnovi po poplavah še vedno obrnejo na klicni center 114. Od septembra lani, ko je začela delovati številka 114, so zabeležili že več kot 12 tisoč klicev. Kaj vse zanima ljudi, ki so utrpeli škodo, kaj jih najbolj skrbi in kako se spopadajo z izzivi pri odpravljanju škode, pojasnjuje namestnik vodje klicnega centra 114 Matjaž Florjanc Lukan.
Poletje je čas dopustov, hitrih kosil in poznih večerij, malic na plaži, je tudi čas potovanj in glavna sezona piknikov. Obenem pa je to čas visokih temperatur, ki lahko škodujejo živilom in s tem tudi našemu zdravju. Poleti moramo tako še bolj pozorno skrbeti za varnost in neoporečnost hrane. Kako živila in že pripravljeno hrano ustrezno shranjevati, kako jih toplotno obdelati, na kaj moramo biti pozorni? Pojasnjuje dr. Mira Kos Skubic iz Sektorja za hrano in krmo z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Dijaki in študenti se med poletnimi počitnicami pogosto odločajo za opravljanje svojih prvih študentskih del. Pred začetkom pa se je dobro pozanimati o delovnih razmerah, plači in preostalih formalnostih. Leta 2023 je bilo namreč devet kršitev zakona o delovnih razmerjih, ki se posveča pravicam oseb, mlajših od 15 let, dijakov in študentov. Posebno pozorni morajo biti tisti, ki še niso dopolnili 18 let, saj zanje veljajo posebni pogoji. Minimalna urna postavka za opravljanje študentskega dela mora od 3. februarja znašati nekaj več kot sedem evrov bruto. Je res tako tudi v praksi? Kakšne izkušnje imajo študentje in kakšno stališče ima ministrstvo do študentskega dela?
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo v medresorsko usklajevanje pošilja predlog podnebnega zakona, ki se nekoliko razlikuje od jesenskega. Med drugim denimo prinaša dajatev na zasebne letalske polete, na razočaranje okoljevarstvenikov in klimatologov pa je izpadla zamisel o ukinitvi subvencioniranja fosilnih goriv. Vračanje trošarin za dizel tovornjakarjem in kmetom tako ostaja. Sicer pa bo zakon v naš red prenesel posodobljeno evropsko direktivo o emisijskih kuponih ETS2, ki se bodo uporabljali tudi v sektorjih stavb in cestnega prevoza. Pri nas bomo v ta namen uporabili obstoječo co2 dajatev, a se bo iz integralnega proračuna preselila v podnebni sklad, kjer naj bi služila odpravi energetske in mobilnostne revščine.
V globaliziranem svetu, ki ga zaznamujeta integracija in mobilnost, se družba spreminja. Spreminjajo se vrednote tako v narodu kot v narodnih manjšinah oziroma skupnostih. Če je nekoč veljalo, da je jezik ena najpomembnejših vrednot, ki določa identiteto pripradnikov narodne manjšine, danes ni več tako, poudarja dr. Sonja Novak Lukanovič, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja. V neoliberalnem svetu jezik pač ni več najpomembnejši.
Na številnih bohinjskih planinah še pasejo živino, žive pa so tudi sirarne. Tako je tudi na Planini v Lazu, 1650 metrov visoko, kjer majerca Lucija Gartner s turistične kmetije Pr Odolneku skrbi za krave, v sirarni pa izdeluje pravi bohinjski sir in mlečne izdelke. Pri tem pa ni sama, saj ji pomagajo mlade pomočnice in pomočniki, ki poprimejo za delo, pomagajo v sirarni, skrbijo za živali, postrežejo goste in jim razkažejo planino. Na Planini v Lazu jih je obiskala Aljana Jocif.
Če boste med dopustovanjem na Hrvaškem nepremišljeno uporabljali besedo valjda, vas bodo ljudje lahko narobe razumeli. Valjda v hrvaščini namreč pomeni morda, ne seveda. Ob preveč vzneseni rabi te besede se lahko na Hrvaškem zgodijo prav zanimivi prizori. To je pač zgled »lažnih prijateljev«, para besed, ki zveni podobno ali enako, vendar ima različna pomena. Obstaja pa tudi veliko pravih jezikovnih prijateljev; med njimi je še posebno zanimiva beseda ful, ki smo jo od angleščine prevzeli preko hrvaščine. Zanimive poti besed nam je predstavil dr. Klemen Lah, ki poučuje slovenščino na filozofskih fakultetah na Reki in v Zadru.
V Kokri hitijo z odstranjevanjem ogromnih nanosov, kijih je hudournik minuli petek iz zaledja Kalškega grebena odložil v zaselku. Z gradbenimi stroji se prebijajo tudi proti Suhadolniku. Občina Preddvor upa, da bo regijski načrt civilne zaščite veljal tako dolgo, da bodo opravili glavnino interventnih del. Strokovnjak za vode Rok Fazarinc meni, da bo najprej treba zavarovati zaselek, z načrtovanjem ukrepov pa stabilizirati ogromne količine materiala nad njim. Z Rokom Fazarincem se je o hudourniškem dogajanju v Kokri pogovarjala Aljana Jocif.
Na kliniki Golnik v zadnjem tednu opozarjajo na povečano število hospitaliziranih bolnikov, okuženih z zajčjo mrzlico oziroma tularemíjo. Na Gorenjskem so potrdili 12 primerov zajčje mrzlice, kar močno presega dolgoletno povprečje, večina jih prihaja iz krajev ob Sorškem polju. Pristojni zato predvsem kmetovalce pozivajo k ustreznim ukrepom. O tem se je Aljana Jocif pogovarjala z epidemiologinjo Ireno Grmek Košnik iz območne enote NIJZ v Kranju. Najprej ji je pojasnila, kakšna bolezen sploh je zajčja mrzlica.
Skoraj leto dni po uničujočih poplavah naši dopisniki s terena poročajo o ljudeh, ki opozarjajo, da postopki za reševanje posledic tečejo prepočasi. Mnogi so namreč še vedno v negotovosti. Kot je v Slovenj Gradcu danes povedal vodja vladne službe za obnovo Boštjan Šefic, je skupno 16 družin prišlo do konca pogodb o cenitvah, večina med njimi je takšnih, ki so v poplavah ostali brez strehe nad glavo. V Slovenj Gradcu pa so danes predali ključe prve od novo zgrajenih hiš za poplavljene. Poimenovali so jo Hiša novega začetka. Zgradilo jo je radeljsko podjetje Pergola s skupaj še 41 drugimi donatorji iz vse Slovenije. Čeprav je občina želela podariti zemljišče, hiša pa je donacija, ni šlo brez zapletov, a tokrat s srečnim koncem. V Slovenj Gradcu je bila naša dopisnica Metka Pirc.
Da je družba zdrava in se optimalno razvija, mora izkoristiti vse svoje potenciale. Če ena polovica ljudi ni vključenih, je manj uspešna. Podatki kažejo, da to velja tudi na vodilnih mestih v gospodarstvu, ko gre za zastopanost žensk in moških. Evropska unija je zato že pred časom začela spodbujati uravnoteženo zastopanost obeh spolov tudi v podjetjih, a ker je oblikovala le priporočila, ukrepi pa niso bili obvezni, v minulih dveh desetletjih ni bilo pravega napredka. Zato je Unija sprejela direktivo o tako imenovanih spolnih kvotah. Slovenija naj bi jo v svoj pravni red prenesla z novelo zakona o gospodarskih družbah, ki jo je vlada pred počitnicami poslala v parlament. O rešitvah in pomislekih smo se pogovarjali z generalno direktorico direktorata za notranji trg na Ministrstvu z gospodarstvo Karlo Pinter ter članico upravnega odbora Združenja Manager in izvršno direktorico Boston Consulting Group Melanie Seier Larsen.
Joe Biden je po umiku iz predsedniške tekme izrazil vso podporo Kamali Harris in ta je potrdila, da se bo potegovala za demokratsko predsedniško nominacijo. Ali bo to spremenilo predsedniško kampanjo oziroma kaj ta sprememba, za mnoge pričakovana in nujna, pomeni? Trenutno dogajanje je komentiral novinarski kolega Matej Šurc. FOTO: Pixabay
Kljub temu, da smo sredi poletja, marsikdo že pogleduje proti novemu študijskem letu. Med poletjem študenti namreč tradicionalno oddajo vlogo, če bi želeli bivati pri zasebnikih in v študentskih domovih. Prošnjo za podaljšanje bivanja je treba poslati do 16. avgusta. Več o pravilni oddaji vloge in o tem kakšen je interes mladih za bivanje pri zasebnikih, nam je zaupal Igor Brlek iz Študentskega doma Ljubljana.
Neveljaven email naslov