Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
4541 epizod
Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!
Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka dr. Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem se je Urška Henigman z njo pogovarjala o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
foto: Urška Henigman
Pogovor z ameriško zgodovinarko doktorico Ellen Carol DuBois
Boj za enakopravnost žensk se je začel z zahtevami po politični enakopravnosti. Ženske so si morale volilno pravico izboriti. Pred skoraj 100 leti je ameriški kongres sprejel 19-ti amandma, ki je ženskam podelil volilno pravico. Kdo so bile v Združenih državah tiste ženske, ki so se borile za enakost in zahtevale volilno pravico? Kako so se njihove zahteve uresničile in kako dolga pot je še do enakopravnosti spolov in kaj to sploh je? Na povabilo zgodovinarke profesorice doktorice Marte Verginella, nosilke mednarodnega raziskovalnega projekta ERC Eirene, ki se ukvarja s proučevanjem vloge žensk v povojnih tranzicijah na področju severovzhodne jadranske regije, se te dni v Sloveniji mudi ameriška zgodovinarka doktorica Ellen Carol DuBois, ki je včeraj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predavala o zgodovini boja za volilno pravico žensk v ZDA. Pred predavanjem smo se z njo pogovarjali o poti žensk do volilne pravice in zdajšnji poziciji v družbi.
Pred skoraj 100 leti – 4. junija 1919 – je ameriški kongres sprejel 19. amandma, ki je začel veljati leto pozneje in je ženskam podelil splošno volilno pravico. Danes je predsednik ZDA Donald Trump. Doktorica Ellen Carol DuBois, kako se je to lahko zgodilo?
Ko sem se začela pripravljati na praznovanje te 100-letnice, sem mislila, da bomo imeli veliko žensko za predsednico. In mislila sem, da bo to veliko praznovanje ženskega boja za volilno pravico. To je bilo seveda veliko razočaranje in izguba. Ampak tu so nove lekcije, ki se jih moramo naučiti. Verjetno je najbolj pomembna ta, da so se moje feministične prednice nenehno borile tri četrt stoletja, številne izgube jih niso ustavile. Vedele so, da so njihovi cilji upravičeni in da jih bo zgodovina prej ali slej nagradila. Vedele so, da so ovire do enakosti žensk in njihovega polnega priznanja ogromne. To so lekcije, ki se jih moramo naučiti.
Nedavno je ena od številnih žensk, ki kandidira za predsednico ZDA, velika Elisabeth Warren, govorila v zgornjem domu kongresa. Začela je govoriti, potem pa jo je predsednik senata ustavil, vendar ga ni upoštevala, govorila je naprej. Ne spomnim se do besede natančno, kaj je rekel, vendar šlo je približno tako: rečeno ji je bilo, naj preneha, vendar je kljub temu vztrajala. Izraz – kljub temu je vztrajala – je zdaj postal naša spodbuda.
Ženske so si morale svoje pravice izboriti, nihče jim jih ni prepustil. Kdo so bile v ZDA tiste ženske, ki so se borile za enakost? Kaj so pravzaprav zahtevale, za kaj so se borile?
Kot sem rekla, to je bil boj, ki je trajal tri četrt stoletja. Ustanovitvena mati gibanja je po mojem mnenju ženska z imenom Elizabeth Cady Stanton. Rodila se je leta 1815 in umrla leta 1902. Bila je prva ženska, ki je javno izrazila zahtevo po politični enakosti moških in žensk in nujnost po nepopustljivem gibanju, da bi to dosegli. To svojo zahtevo je oblikovala leta 1848, velikega leta za demokracijo po svetu. Združene države so takrat imele relativno demokracijo, vsaj za bele moške, kampanja za žensko volilno pravico, ki se je torej začela takrat, pravi, da je ameriški ekvivalent pomladi narodov. Od takrat naprej govorimo o generacijah bork za volilno pravico. Tistega tri četrt stoletja sovpada z mogočnimi spremembami v naših temeljnih izzivih in krizi – to je dediščina suženjstva in rasne neenakosti. V tistih letih so sužnjelastništvo čudežno odpravili. Temnopolti moški – nekdanji sužnji – so takoj po osvoboditvi dobili volilno pravico, kar se ni zgodilo nikjer nikoli v zgodovini. Leta po tem pa se je dogajal na to strašen odziv. In to je tudi delno odgovor na vaše prejšnje vprašanje. Ogromne spremembe so se torej zgodile v ZDA v preteklega pol stoletja. Od kampanje za enakost žensk do čudežne izvolitve temnopoltega predsednika. To so ogromne spremembe, ki so sprožile reakcijo. Zadnja četrtina 19-ega stoletja je bilo ob zori odprave suženjstva obdobje ogromne politične reakcije in rasizma. Gibanje za volilno pravico žensk na to ni bilo imuno.
Ob tem moram povedati dve stvari. Prvič, največje organizacije, ki so se borile za volilno pravico žensk, so bile rasno ločene. In drugič, temnopolte ženske so se zagrizeno borile za volilno pravico s svojih pozicij in s svojimi organizacijami. Zdaj, tik pred 100-letnico ženske volilne pravice, vse več pozornosti posvečamo zgodovini boja za volilno pravico temnopoltih žensk, aktivizmu, ki mu do zdaj nismo posvečali dovolj pozornosti. Če me sprašujete po pomembnih imenih, pomislim na eno najbolj navdihujočih afroameriških bork za volilno pravico žensk – Ido B. Wells. Bila je hčerka sužnjev, odrasla je v Tennesseeju – imela je enako neomajno in radikalno energijo kot ženska, ki sem jo omenila prej, Elizabeth Cady Stanton. Poleg vodstvene funkcije v kampanji za pridobitev volilne pravice žensk je Ida B. Wells sodelovala pri oblikovanju gibanja temnopoltih žensk proti linčanju črnskih moških.
Ko dosežemo 20-to stoletje, zadnje desetletje boja za volilno pravico žensk, smo v moderni dobi. Ženske, ki stojijo v prvih vrstah boja za volilno pravico, imajo kratke lase in višja krila, poleg boja za volilno pravico jih zanima tudi nekaj, kar imenujemo kontracepcija. V tem obdobju gre za celo generacijo bork, med njimi lahko denimo izpostavim Carrie Chapman Catt, ki je bila del zmernejšega krila bork. Pomembna je za moj obisk tukaj, saj je bila ena od soustanoviteljic mednarodne organizacije, ki se je borila za volilno pravico žensk, tudi na Balkanu. Prepoznala je, da čeprav je boj žensk za volilno pravico v osnovi nacionalna ali celo nacionalistična zahteva, je to tudi mednarodna zahteva. Čudovita ironija je v tem, da je kampanja žensk, da postanejo polnopravne državljanke svojih držav, največja mednarodna vez med njimi.
Čeprav imajo ženske skoraj povsod po svetu volilno pravico, vsaj kjer jo imajo tudi moški, to še ne pomeni enakopravnosti. Hkrati pa so seveda ogromne razlike med samimi ženskami.
Enakopravnost je tako kompleksna. Lahko obstaja zakon, ki pravi, da so moški in ženske enakopravni. Ampak kaj to pomeni? Da moški rojevajo dojenčke? Ne. Da morajo biti ženske takoj po porodu obravnavane enako kot moški? Ne. Prav zato, ker je enakopravnost tako kompleksen pojem, je feminizem tako dolgotrajno in kompleksno gibanje. Ameriške feministične avtorice so uvedle pojem intersekcijskosti. Pomeni, jaz sem ženska, belka, Američanka, izobraženka, Judinja – jaz sem vse to, nisem samo ženska.
Kaj pa, če si samska ženska brez otrok? Si enakopravna moškemu?
Temu ne moremo reči enakopravnost. Moški imajo lahko zasebno in javno življenje, ženske pa ne. Če mora ženska žrtvovati ljubezen in družino za enake priložnosti na delovnem mestu, potem to ni enakopravnost.
Neoliberalni kapitalizem in individualizacije družbe nas silita v to, da delamo vedno več, prosti čas se krči. Kako bi rekli, da ekonomski sistem vpliva na enakost med spoloma?
To je zelo zanimivo vprašanje. Stara sem 72 let. Feministka sem postala v 60-ih. Takrat so mislili, da bomo enakopravnost dosegli z delitvijo na pol. Moški so takrat delali 40 ur na teden, ženske po večini niso hodile v službo. Mislili smo, da bomo živeli v svetu, kjer bodo ženske delale 20 ur, moški delali 20 ur, vsi pa bomo skrbeli za dom in družino. No, to se ni zgodilo. Razvoj neoliberalnega kapitalizma, imate prav, je izjemen izziv in nov svet za enakost žensk. Še en primer. Za tiste med nami, ki imamo poklic, za razliko od tistih, ki so delovna sila, delujemo na zelo tekmovalnem trgu dela, kjer so zahteve velike. Zato se zanašamo na druge ženske, da opravljajo naše delo. Čistijo naše hiše in skrbijo za naše otroke in za naše starše. To je ustvarilo novo razredno delitev med ženskami. Ženske, ki so višje na hierarhični lestvici, se zanašajo na tiste, ki so nižje. Vse ženske delajo, vendar na izjemno različne načine. Po mojem mnenju je to izziv, težko na to odgovorim, saj sem v eni od teh kategorij in sem izjemno hvaležna za drugo kategorijo žensk, ki mi je omogočila, da sem tu, kjer sem. Včasih imam občutek, da imamo skupne interese in enake poglede na svet, včasih pa se mi zdi, da smo na različnih bregovih. Je tudi v Sloveniji tako, da se poklicne ženske zanašajo na gospodinjsko pomoč?
Morda vse bolj. Ampak k sreči še imamo socialno državo s cenovno dostopnim sistemom javnih vrtcev, javnim šolstvom in javnim zdravstvom, imamo tudi porodniški dopust ter bolniške odsotnosti za nego in varstvo otrok.
Hvala, ja, tega pri nas ni. Naš sistem socialnih pomoči je izjemno osiromašen. Zelo zanimivo se je o tem pogovarjati, kljub velikim razlikam, se lahko, verjetno tudi zaradi angleščine, feministične ideje prenašajo po svetu. Med sabo se lahko pogovarjamo in vsaj do neke mere razumemo izkušnje druga druge.
Boj za enakopravnost žensk še ni končan. Kaj bi rekli, kaj bodo naslednji ključni koraki?
Najin pogovor me je spomnil, kako hitro pozabim, da je razlika, če obstaja trdna osnova socialnih transferjev, ali če je ni. Tako da bi na tem mestu izpostavila za ZDA vrnitev zgodnjih feminističnih zahtev, kot so vrtci, porodniški dopust, zdravstveno varstvo. To si je zdaj težko predstavljati, saj se naš svet vrti nazaj, ampak to se bo vrnilo. Rada bi tudi rekla, da bomo posegle na najvišje mesto v politiki, skoraj smo tam, tretji najmočnejši človek v ameriški politiki je ženska in ona je fantastična, prav neverjetna je. Ampak nisem prepričana, da bomo prišla tja v mojem življenju, enkrat pa že. Bi pa še nekaj dodala. Kot večina Američanov tudi jaz vem zelo malo o tem delu sveta. Zato je zame velik užitek in privilegij, da sem lahko tukaj in se seznanjam tukajšnjo zgodovino. Že samo če primerjamo državnost – ZDA so s tega zornega kota zelo stabilna tvorba. Nič ne bi moglo biti bolj drugačno od Slovenije, kjer ste se vaša babica, vaša mama, vaša hči in vi rodile v različnih državah. To novo znanje je zame velik privilegij.
Pomembno sporočilo letošnjega Festivala za tretje življenjsko obdobje je primerno nagovarjanje starejših. O tem je v pogovoru z Jano Bajželj razmišljala Vlasta Nussdorfer, predsednica programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki je bila pred upokojitvijo varuhinja človekovih pravic in državna tožilka.
S katerimi konkretnimi ukrepi in politikami zagotoviti spoštovanje ene ključnih človekovih pravic, pripoznanih tudi v okviru Organizacije združenih narodov, pravice do zdravega življenjskega okolja. To je bilo ključno vprašanje četrtega predsedničinega foruma, ki ga je Nataša Pirc Musar pripravila danes na Brdu pri Kranju. O grožnjah okolju in rešitvah so razpravljali predstavniki politike, akademske sfere in civilne družbe. Kot ključno grožnjo so najpogosteje izpostavili podnebne spremembe, med rešitvami pa vse od zmanjšanja hitrosti vožnje na avtocestah do radikalne preobrazbe gospodarskega sistema. Javno in pisno predstavljene zamisli o ukrepih namerava predsednica Nataša Pirc Musar - kot pravi - združiti v poseben manifest.
Raziskovalcem so letos pri odkrivanju ogrožene kače, ki živi tudi v slovenski Istri – progastega goža – spet pomagali ljubitelji narave. Letošnja akcija je bila še uspešnejša kot tista izpred štirih let, saj so raziskovalci prejeli več kot 50 sporočil, da so bile opažene različne vrste kač iz vse Slovenije. Med njimi je bilo tudi pet opažanj progastega goža. S katero kačo pa lahko progastega goža zamenjamo, katere so njegove zanimive lastnosti, zakaj je ogrožen in zakaj je koristen tudi za človeka? Več o tem v prispevku Lucije Vidergar. Bere Julija Kandare.
Uporaba mobilnih telefonov in drugih elektronskih naprav je del našega vsakdana. Telefoni so postali podaljšek rok številnih otrok že v osnovnih šolah ali celo še prej. Starostna meja njihove uporabe je namreč vse nižja. Da bi učence privabili k odgovornemu ravnanju, je več evropskih držav že prepovedalo uporabo novih tehnologij v osnovnih in srednjih šolah. Slovenija enotnega pristopa na tem področju še nima, se pa, kot navajajo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, obetajo zakonske spremembe. O zasvojenosti s pametnimi telefoni, se je Julija Kandare pogovarjala z Miho Kramlijem, vodjo Centra za zdravljenje odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica. Kako se na šoli soočajo s to problematiko, ji je povedala Tjaša Trampuž, učiteljica slovenščine na OŠ Dragomirja Benčiča-Brkina Hrpelje. Z Alenko Prezelj, Slovenko, ki z družino živi na Nizozemskem, pa sta govorili o njihovi prepovedi v tamkajšnjih osnovnih in srednjih šolah, ki ga je uvedlo pristojno ministrstvo.
Evropska noč raziskovalcev obsega letos 58 različnih projektov v 25 državah. Pri nas je letos fokus usmerjen na dva sodobna fenomena, ki se v določenih vidikih tudi nekoliko povezana, namreč lažne novice in umetna inteligenca.
Za dejavnosti Slovencev v sosednjih državah in po svetu so ministrstva lani namenila 16 milijonov 322 tisoč evrov, od tega več kot 11 milijonov Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nekaj več kot 2 milijona je, predvsem Slovencem po svetu, razdelilo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Ministrstvo za gospodarstvo pa je razdelilo skoraj milijon evrov pomoči. To je v primerjavi z letom 2022 kar za 70 odstotkov več. Velika večina tega denarja - kar dobre tri četrtine - so šle v Porabje. Državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Dejan Židan za prihodnja štiri leta napoveduje korenito zvišanje pomoči in sicer kar 10 milijonov evrov. Denar za prihodnji dve leti je, kot pravi, zagotovljen v proračunih. Kako ga bodo delili in kdo bo nadzoroval porabo?
Neugodni delovni pogoji, nezmožnost kariernega napredovanja in nekonkurenčno plačilo so glavni razlogi za pomanjkanje strokovnih kadrov v lekarniških enotah po državi. Zaradi kritičnega stanja v javnem zdravstvenem sektorju, so številne lekarne spremenile delovni čas ali celo zaprle svoja vrata. Poleg javnih lekarniških zavodov, med katerimi je v najtežjem položaju Javni zavod Lekarna Ljubljana z največ lekarniškimi enotami, se s kadrovsko stisko spoprijemajo tudi zasebni izvajalci s koncesijo in bolnišnice. O ukrepih za izboljšanje farmacevtskega stanja, ki se z leti le poslabšuje, se je Julija Kandare pogovarjala z magistrico Darjo Potočnik Benčič, predsednico Lekarniške zbornice. Zakaj bodočih magistrov farmacije delo v lekarnah ne privlači, pa ji je povedala 26-letna študentka farmacije iz Litije.
Napovedi so se uresničile: Hrvaška bo s 1. januarjem uvedla davek na nepremičnine. Znašal bo od 0,60 evra do osem evrov na kvadratni meter. Lokalne skupnosti bodo njegovo višino določale same. Podrobnosti je včeraj predstavil finančni minister Marko Primorac. Iz Zagreba poroča Tanja Borčič Bernard.
Palača organizacije združenih narodov odpira vrata splošni razpravi svetovnih voditeljev zasedanja Generalne skupščine. Ta poteka v senci vojne na Bližnjem vzhodu, uničenja Gaze in razplamtevanja spopadov Izraela s Hezbolahom, v senci vojne v Ukrajini pa tudi vse hujšega, a medijsko pogosto spregledanega konflikta v Sudanu. Vsi ti primeri kažejo tudi, kako šibka je svetovna organizacija v vlogi globalnega varuha miru in da se je marsikje potrebno zadovoljiti z vlogo OZN, ki jo opravlja na ravni agencij. Tudi o tem se je naš ameriški dopisnik Andrej Stopar včeraj v New Yorku pogovarjal s predsednikom slovenske vlade Robertom Golobom.
Danes je Ekološki dan Evropske unije. V Sloveniji ga letos obeležujemo prvič. V organizaciji kmetijskega ministrstva in mestne občine Ljubljana na Gospodarskem razstavišču ves dan potekajo različni dogodki za ozaveščanje o ekološkem kmetovanju in o prednostih ekološke hrane. Na ekološki tržnici se predstavljajo ekološki kmetje, učenci Vojnika in vrhunski kuharski mojstri kuhajo jedi iz ekoloških živil, ekološko hrano promovirajo športniki. Dopoldanski posvet pa je naslavljal vprašanje, kako zagotoviti več lokalne ekološke hrane v javne zavode in kakšna je pri tem vloga lokalnih skupnosti. Več v prispevku Jernejke Drolec.
Letos ponovno praznujemo dan slovenskega športa. To je pomemben praznik za promocijo tako rekreativnega kot profesionalnega športa. Tokrat so se organizatorji dogodka na Kongresnem trgu odločili, da bodo praznovali predvsem skupaj z našimi najmlajšimi. Ti so se tokrat pomerili v različnih športnih igrah. Naloga odraslih je, da otroke spodbujajo pri ukvarjanju s telesno dejavnostjo. Ta pa lahko pomeni tudi zabavo, druženje in sprostitev. Fotografija: Dan slovenskega športa na Kongresnem trgu v Ljubljani v organizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije (Foto: BoBo)
V Sloveniji smo bili v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih priča izjemnemu razcvetu slovenske kulinarike, predvsem tiste na višjem nivoju, kar potrjujejo tudi najbolj znani kulinarični vodniki. So se pa kar nekako izgubile tradicionalne, domače slovenske gostilne, ki so pravzaprav temelj slovenske gastronomije. Tudi zato so se na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, Slovenski turistični organizaciji in Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport odločili, da ponovno zaženejo projekt Gostilna Slovenija. Predstavitve te prenovljene blagovne znamke, katere člani lahko postanejo le skrbno izbrane gostilne s tradicijo, se je udeležila Andreja Čokl.
Novembra se bomo izrekali o 9 do 15 mliijard evrov vrednem projektu drugega bloka nuklearke. Kako se izogniti scenariju Teša 6, kaj bomo z odpadki, kaj pa že videne podražitve po Evropi? In nenazadnje, novega bloka še 15 ali 20 let ne bo - treba bo najti rešitve tudi za vmesno obdobje.
Zamude, večkratni prestopi in vožnja z nadomestnimi avtobusi so v zadnjih letih pri nas postali nekaj vsakdanjega. Nova realnost potovanja s Slovenskimi železnicami se kaže v nezadovoljstvu ljudi, zlasti dnevnih delovnih migrantov, ki zaradi del na železniških tirih zamujajo v šolo, službo in po drugih opravkih. Zakaj vlaki oziroma nadomestni avtobusi zamujajo in kje so še načrtovana gradbena dela, je Julija Kandare poizvedela pri Primožu Kokalju, koordinatorju nadomestnih prevozov po Sloveniji pri Slovenskih železnicah. Naključne redne potnike na železniški postaji pa je vprašala, kako ocenjujejo trenutno stanje prevozov z javnim potniškim prometom.
Kako bo k varnosti pacientov v našem zdravstvenem sistemu prispeval predlagani zakon o kakovosti v zdravstvu, ki ga je vlada v ponedeljek poslala v parlamentarni postopek? O tem smo se ob svetovnem dnevu varnosti pacientov pogovarjali z ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel. Govorili smo tudi o obvladovanju napak, škodljivih dogodkov, o javni objavi izidov zdravljenja v bolnišnicah ter o odgovornosti vseh deležnikov v zdravstvu za večjo varnost in vzpostavljanju varnostne kulture.
Danes je Svetovni dan varnosti pacientov, ki je posvečen izboljšanju diagnostike za varnost pacientov. Danes več kot 30 zdravstvenih ustanov odpira svoja vrata, ljudem predstavljajo svoje delo, potekajo številni drugi dogodki, delavnice in predavanja, predstavitve društev bolnikov. Z radijskima dopisnikoma Jožetom Žuro in Aljano Jocif smo preverili, kako današnji svetovni dan obeležujejo v Novem mestu in na Gorenjskem.
V vsaj tretjini slovenskih občin bodo ta teden vseh sedem dni zaprte ulice, trgi in parkirišča. Avtomobili bodo te prostore odstopili otroški igri, kolesarjenju, pešačenju, poležavanju ob branju knjige in s tem opozorili, da vse prevelik del našega prostora zasedajo avtomobili. Čeprav se vse bolj zavedamo, da je to problem, pa prekomeren avtomobilski promet ostaja eden ključnih razvojnih izzivov Slovenije, s katerim se spopadamo precej neuspešno. Za prihod v glavno mesto, ki sprejema dnevno velik del migracij tako na delovna mesta kot v izobraževalne ustanove, še vedno večina izbere osebni avto, kljub temu, da si nihče ne želi stati v zastojih, ki veliko stanejo in povzročajo ogromno okoljsko škodo. Uporaba javnega potniškega prometa upada.
Kako zagotoviti, da bodo podjetja delovala čim bolj trajnostno, v sozvočju z lokalnim okoljem, zaposlenimi in državo? Kako preprečiti, da bi zaradi upokojevanja ustanoviteljev številnih malih podjetji, nastalih po osamosvojitvi, ta nehala poslovati? Eden od možnih načinov za doseganje teh ciljev je delavsko lastništvo, so prepričani v podjetjih, ki to že poznajo. Svoje izkušnje so predstavili na nedavnem srečanju v trboveljskem podjetniškem pospeševalniku Katapult. Obstaja več različnih oblik lastništva zaposlenih v podjetju, pristojno ministrstvo za solidarno prihodnost pa kot najboljšo ocenjuje lastniško zadrugo zaposlenih in jo namerava podpreti tudi s posebnim zakonom.
Slovenijo je obiskal eden najbolj uglednih in hkrati tudi finančno uspešnih znanstvenikov na svetu Nobelov nagrajenec Gregory Winter. Njegovo znanje je za človeštvo neprecenljivo; z zdravili, ki jim je odprl pot, se zdravi več deset milijonov bolnikov. Z Nobelovo nagrado nagrajeni molekularni biolog je včeraj popoldan svojo zgodbo o uspehu predstavil v polni predavalnici Fakultete za farmacijo. Po predavanju ga je pred radijski mikrofon ujel Iztok Konc in prof. Winter je odgovoril na nekaj vprašanj. Foto: Prvi
Divje kampiranje, vožnja s kolesi na zavarovanih območjih, kopanje v visokogorskih jezerih in potokih. To je le nekaj kršitev, s katerimi se soočajo nadzorniki v našem edinem narodnem parku. Kako se Triglavski narodni park bori proti kršitvam, ki ogrožajo njegovo neokrnjeno naravo? Vodja naravovarstvenih nadzornikov v TNP Sašo Hrovat je spregovoril tudi o kaznih za kršitelje in izzivih, s katerimi se sooča park zaradi neodgovornih obiskovalcev.
Neveljaven email naslov