Sovražni govor se je v zadnjem času pri nas zelo razrasel. A policija, tožilstvo in sodišča tudi zelo hudih pozivov k nasilju praviloma ne kaznujejo, saj je naša kazenska zakonodaja, ko gre za sovražni govor, napisana zelo togo. Varuh človekovih pravic pa opozarja, da morajo nosilci javnih funkcij še posebej paziti na izrečene besede, saj s svojim vedenjem dajejo zgled in legitimnost določenim oblikam izražanja in vedenja.

Sovražne besede – še posebej, če jih izreče vpliven človek, kot je politik – lahko vodijo v sovražna dejanja

Sovražni govor se je v zadnjem času pri nas zelo razrasel. A policija, tožilstvo in sodišča tudi zelo hudih pozivov k nasilju praviloma ne kaznujejo, saj je naša kazenska zakonodaja, ko gre za sovražni govor, napisana zelo togo. Varuh človekovih pravic pa opozarja, da morajo nosilci javnih funkcij še posebej paziti na izrečene besede, saj s svojim vedenjem dajejo zgled in legitimnost določenim oblikam izražanja in vedenja.

»Če bi mene vprašali, jaz bi mu dal šus v glavo.«

To so besede, ki jih je včeraj na parlamentarnem odboru poslanec SNS Dušan Šiško namenil migrantu, ki je pred dnevi z nožem ranil taksista in policista. Družbeni kritik Boris Vezjak opozarja, da gre za skrajno neprimerno izjavo, ki bi jo morali sankcionirati. Vendar, kot ugotavlja, je Slovenija v tem posebna:

»V državi, ki tako rekoč ne preganja sovražnega govora, kajti sodne pravne prakse v zvezi s tem je izrazito malo, lahko takšnega sovražnega govora pričakujemo bistveno več.«

Omenjena izjava poslanca jasno kaže, kam vodi politika, ki izraža retoriko oko za oko, pa ugotavlja teoretik Rudi Rizman: 

»Res je žalostno, da je ta jezik nasilja omenjeni gospod izrazil v hramu slovenske demokracije. V zgodovini vemo za primere, ko se je tak jezik uporabljal v kakšni bavarski pivnici, denimo pred slabimi sto leti.«

Tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina poudarja, da so takšni pozivi k sovraštvu nedopustni:

»Pri tem bi opozoril tudi na to, da sovražna in nestrpna retorika posega v samo bit človekovih pravic. Kot družba moramo dati jasno sporočilo o nedopustnosti določenih ravnanj, ki so se – kot uči že zgodovina – izkazali tudi za uničujoče.«

Predsednik državnega zbora Dejan Židan je glede izjav poslanca Šiška zapisal, da ostro zavrača vsakršno pozivanje poslancev in državljanov k nasilju. Po njegovem moramo družbena vprašanja reševati strpno in spoštljivo do vseh.

Dolgoletna merjenja javnega utripa, tu gre omeniti zlasti nekdanji Politbarometer, so pokazala, da so politične institucije, ko gre za njihov ugled, redno padle na dno lestvic, najnižje je bil praviloma državni zbor. Politika bi kot generator sovražnega govora morala tega omejiti. V državnem zboru poskusi, da bi sprejeli etični kodeks, obstajajo že od leta 1993, vendar so vsi, tudi zadnji v mandatu 2014–2018, spodleteli. Državni zbor bo sicer poskusil tudi v tem mandatu, posebno delovno skupino pa vodi poslanec SMC Igor Zorčič. Vsi se zavedajo, da bodo največji preizkusni kamen prav sankcije. Težko je namreč verjeti, da si bodo poslanci sami omejili možnost nagovarjanja volivcev, ki je za druge neprimerno, in zanimivo bo opazovati, kakšno usodo bodo doživeli popravki zakonov o državnem zboru in o poslancih, s katerimi bi pravila za poslance, vključno s sankcijami, izenačili z drugimi državnimi funkcionarji. Doslej so namreč poslanci bili tudi nad njimi.