Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V soboto se je s podelitvijo vodomca in drugih nagrad sklenila 34. izdaja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ali krajše Liffa. Liffe je v dvanajstih festivalskih dneh v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju pripravil skoraj 300 projekcij več kot 100 celovečernih in kratkih filmov z vsega sveta. Glavno nagrado – vodomca, ki ga mednarodna žirija podeljuje najboljšemu prvemu ali drugemu filmu – je prejela madžarska provokativna satira 3000 oštevilčenih opek režiserja Adama Csaszija.
Z vodomcem nagrajena satira na neizprosen in redek način spregovori o zagatah politične korektnosti, o rasizmu in mejah umetniškega ustvarjanja. Tri tisoč oštevilčenih opek je drugi film madžarskega režiserja Adama Csaszija, ki bo v izziv gledalcem z različnimi predsodki, je povedala članica mednarodne žirije Iza Strehar, ki je filmu podelila vodomca:
"Pri filmu nas je najbolj prepričalo, da je precejšen izziv za gledalca: ne samo za tiste, ki imajo določene predsodke do manjšin. Film namreč preizprašuje določene trenutne pretirano politično korektne smernice, s katerimi naj bi obravnavali in prikazovali manjšine, čeprav jih s tem v resnici tudi eksploatiramo."
Svoboda ni absolutna; kot vemo ni takšna niti svoboda govora ali ustvarjanja: čeprav so določene z zakoni ali predpisi, smernice delujejo predvsem neformalno; politična korektnost se opira na neizrečeni občutek za to, kaj je primerno in dopustno reči in narediti v javnosti, da s svojo svobodo ne posegamo denimo v dostojanstvo in dobro ime drugih. In 3000 oštevilčenih opek dregne natanko v to šibko in hkrati močno točko sodobnih družb.
V enem od madžarskih gledališč režiser, ki sam sebe vidi kot naprednega in liberalnega, pripravlja predstavo z naslovom Madžarski Rom. Z njo želi na odru »čim bolj avtentično« in »pretresljivo« predstaviti vsakdanje življenje Romov. Za igralce, ki naj uprizarjajo sami sebe, svojo bolečino in izključenost, izbere še posebej stigmatizirane Rome: nekdanjega preprodajalca drog, tatiča in nasilneža, brezdomca, žrtev posilstva. Nastopajoči hitro spoznajo, da predstava izkorišča njihovo stigmo. Sodelovanje želijo prekiniti, a vendarle vztrajajo. Gledališče se namreč opravi na gostovanje v Berlinsko mestno gledališče, kjer si vsi skupaj obetajo velik uspeh. Na oder gledališča bodo celo preselili pristno madžarsko romsko hišo, razstavljeno in sestavljeno iz 3000 oštevilčenih opek. Drži, da je podobno storil Marcel Duchamp s pisoarjem v galeriji, toda to je storil pred stoletjem; premestil in razstavil je vsakdanji objekt, ne ljudi.
Film režiserja in soscenarista Adama Csaszija ima oster in satiričen pristop, ki spominja na Kvadrat Rubna Östlunda in filme Raduja Judeja. Z njim prek tematizacije politične korektnosti pokaže na vsebinsko izpraznjenost določenih del sodobne umetnosti; da poleg formalne provokacije, škandala, subverzivnosti ne ponujajo ravno obilja inovativnega.
Med igralci v predstavi je naturščik Edmond Oláh, pripadnik romske skupnosti, sicer zaposlen kot računalničar v eni od madžarskih bank. Film ne govori samo o Madžarski, temveč širše o rasizmu, je opozoril ob prejemu vodomca:
"Film je kot zrcalo, drugačno zrcalo in v njem vidimo, kako nekateri vidijo Rome, a ne samo njih: priseljence, temnopolte, vse drugačne."
Z vodomcem nagrajeni film Tri tisoč oštevilčenih opek si lahko ogledate še nocoj ob 19. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani. Film zaenkrat še nima zagotovljene distribucije pri nas, čeprav bi si jo – ne samo zaradi Liffove nagrade – brez dvoma zaslužil.
V soboto so podelili tudi nagrado občinstva. Obiskovalci so najvišje ocene namenili dokumentarcu Poljubi prihodnost o prebivalcih obleganega Sarajeva, ki so upanje našli v glasbi, in o težko pričakovanem koncertu rokovske zasedbe U2, ki je po koncu vojne končno nastopila v bosanski prestolnici.
Če omenimo še ostale nagrajene filme 34. Liffa: najboljši kratki film je Dežela gora režiserke Olge Kosanović; kritiška nagrada fipresci žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev je pripadla filmu Lola režiserja Andrewa Leggea.
Mladinska žirija programa Kinotrip je nagradila ameriški film Sladki vzhod v režiji Seana Pricea Williamsa, medtem ko je nagrada žirije Art kino mreže Slovenije šla v roke ustvarjalcem finskega filma Štirje mali odrasli.
Foto: Liffe
V soboto se je s podelitvijo vodomca in drugih nagrad sklenila 34. izdaja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ali krajše Liffa. Liffe je v dvanajstih festivalskih dneh v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju pripravil skoraj 300 projekcij več kot 100 celovečernih in kratkih filmov z vsega sveta. Glavno nagrado – vodomca, ki ga mednarodna žirija podeljuje najboljšemu prvemu ali drugemu filmu – je prejela madžarska provokativna satira 3000 oštevilčenih opek režiserja Adama Csaszija.
Z vodomcem nagrajena satira na neizprosen in redek način spregovori o zagatah politične korektnosti, o rasizmu in mejah umetniškega ustvarjanja. Tri tisoč oštevilčenih opek je drugi film madžarskega režiserja Adama Csaszija, ki bo v izziv gledalcem z različnimi predsodki, je povedala članica mednarodne žirije Iza Strehar, ki je filmu podelila vodomca:
"Pri filmu nas je najbolj prepričalo, da je precejšen izziv za gledalca: ne samo za tiste, ki imajo določene predsodke do manjšin. Film namreč preizprašuje določene trenutne pretirano politično korektne smernice, s katerimi naj bi obravnavali in prikazovali manjšine, čeprav jih s tem v resnici tudi eksploatiramo."
Svoboda ni absolutna; kot vemo ni takšna niti svoboda govora ali ustvarjanja: čeprav so določene z zakoni ali predpisi, smernice delujejo predvsem neformalno; politična korektnost se opira na neizrečeni občutek za to, kaj je primerno in dopustno reči in narediti v javnosti, da s svojo svobodo ne posegamo denimo v dostojanstvo in dobro ime drugih. In 3000 oštevilčenih opek dregne natanko v to šibko in hkrati močno točko sodobnih družb.
V enem od madžarskih gledališč režiser, ki sam sebe vidi kot naprednega in liberalnega, pripravlja predstavo z naslovom Madžarski Rom. Z njo želi na odru »čim bolj avtentično« in »pretresljivo« predstaviti vsakdanje življenje Romov. Za igralce, ki naj uprizarjajo sami sebe, svojo bolečino in izključenost, izbere še posebej stigmatizirane Rome: nekdanjega preprodajalca drog, tatiča in nasilneža, brezdomca, žrtev posilstva. Nastopajoči hitro spoznajo, da predstava izkorišča njihovo stigmo. Sodelovanje želijo prekiniti, a vendarle vztrajajo. Gledališče se namreč opravi na gostovanje v Berlinsko mestno gledališče, kjer si vsi skupaj obetajo velik uspeh. Na oder gledališča bodo celo preselili pristno madžarsko romsko hišo, razstavljeno in sestavljeno iz 3000 oštevilčenih opek. Drži, da je podobno storil Marcel Duchamp s pisoarjem v galeriji, toda to je storil pred stoletjem; premestil in razstavil je vsakdanji objekt, ne ljudi.
Film režiserja in soscenarista Adama Csaszija ima oster in satiričen pristop, ki spominja na Kvadrat Rubna Östlunda in filme Raduja Judeja. Z njim prek tematizacije politične korektnosti pokaže na vsebinsko izpraznjenost določenih del sodobne umetnosti; da poleg formalne provokacije, škandala, subverzivnosti ne ponujajo ravno obilja inovativnega.
Med igralci v predstavi je naturščik Edmond Oláh, pripadnik romske skupnosti, sicer zaposlen kot računalničar v eni od madžarskih bank. Film ne govori samo o Madžarski, temveč širše o rasizmu, je opozoril ob prejemu vodomca:
"Film je kot zrcalo, drugačno zrcalo in v njem vidimo, kako nekateri vidijo Rome, a ne samo njih: priseljence, temnopolte, vse drugačne."
Z vodomcem nagrajeni film Tri tisoč oštevilčenih opek si lahko ogledate še nocoj ob 19. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani. Film zaenkrat še nima zagotovljene distribucije pri nas, čeprav bi si jo – ne samo zaradi Liffove nagrade – brez dvoma zaslužil.
V soboto so podelili tudi nagrado občinstva. Obiskovalci so najvišje ocene namenili dokumentarcu Poljubi prihodnost o prebivalcih obleganega Sarajeva, ki so upanje našli v glasbi, in o težko pričakovanem koncertu rokovske zasedbe U2, ki je po koncu vojne končno nastopila v bosanski prestolnici.
Če omenimo še ostale nagrajene filme 34. Liffa: najboljši kratki film je Dežela gora režiserke Olge Kosanović; kritiška nagrada fipresci žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev je pripadla filmu Lola režiserja Andrewa Leggea.
Mladinska žirija programa Kinotrip je nagradila ameriški film Sladki vzhod v režiji Seana Pricea Williamsa, medtem ko je nagrada žirije Art kino mreže Slovenije šla v roke ustvarjalcem finskega filma Štirje mali odrasli.
Foto: Liffe
Zdenko Kodrič je večkrat nagrajen in nominiran avtor, ki je svojo književno pot začel kot pesnik. Njegovo bibliografijo sestavljajo radijske igre, drame, kratke zgodbe in zgodbe za otroke, sloves pa si je utrdil predvsem kot romanopisec. Leta 2019 je izšla njegova obsežna zgodovinska freska z naslovom Pet ljubezni, leta 2022 je izdal pesniško zbirko Slovenski Faust. Sinoči, potem se je spet lotil romana. Tudi tokrat ni ubral lažje poti; ob družbeni kritiki in psihološko izdelanih likih je zgodovinska dejstva pretopil v literarno fikcijo in na čezoceansko pot poslal Ladjo Maribor.
Začela se je 74. izdaja festivala Berlinale, ki je prvi od treh največjih evropskih, ki se zvrstijo v letu. Ingrid Kovač Brus je pripravila prispevek o dogajanju na festivalu, ki je letos obarvano izrazito politično.
O realnosti težko govorimo, ne da bi ob tem govorili o naši zaznavi in podobno velja tudi za vizualno umetnost. Umetniki so se v svojih delih že od nekdaj skušali približati našemu dojemanju resničnosti, kdaj pa se z našo zaznavo tudi poigrajo ali jo bolj neposredno tematizirajo. Izkušnja gledanja je v ospredju razstave Razširjeni vid, ki so jo včeraj odprli v ljubljanski Cukrarni. Dvajset umetnikov in umetnic z deli v časovnem razponu petdesetih let med drugim izkorišča vrzeli v naši percepciji, več o poudarkih razstave in temi zaznave pa je povedala kustosinja Alenka Trebušak. Foto: Nejč Slapar: GALAKSIJA, 1977, vir: Cukrarna, izrez fotografije
V času digitalnih podob in umetne inteligence so vse bolj pod vprašajem fizičen umetniški izdelek, avtorstvo in lastništvo. Vse to se bo v prihodnosti prav gotovo precej spreminjalo, umetnost pa bo, to že lahko sklepamo, kljub vsemu še obstajala. Grafični oblikovalec in umetnik The Miha Artnak v projektu z naslovom Last odpira te teme, zasledimo ga lahko na spletu in zdaj tudi na razstavi v galeriji Vžigalica. Spremno besedilo k tej je napisala Nika Jurman, kurira pa jo Jani Pirnat. Foto: Žiga Bratoš
V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so že tradicionalno na kulturni praznik v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića v dialog postavili dela tega slikarja in grafika. Hranijo namreč več kot tisoč njegovih grafičnih del in risb, ki jih je doniral galeriji, tokrat jih postavljajo v dialog s fotografom Tihomirjem Pinterjem. Oba umetnika sta v svojih delih z likovnimi sredstvi, bolj ali manj shematsko, upodabljala izkustvo modernega bivanja in sprememb v kulturni krajini. Tako kot je Pinter fotografiral detajle industrijskih struktur, jih je Borčić stilizirano upodabljal, je med drugim povedal kustos razstave Miha Colner. Foto: Tihomir Pinter, Detajl II / Detail II, Sisak, 1966, vir: Fb stran Galerije Božidar Jakac, izrez fotografije
Če se boste na današnji pustni torek mudili v središču Ljubljane, lahko zavijete v Slovenski etnografski muzej, v katerem je na ogled razstava zanimivih pustnih likov, imenovanih ponikovske mačkare. Tradicionalna pustna skupina iz Ponikev se na pustovanje pripravlja več tednov, vrhunec dogajanja pa bo prav danes, ko bo v središču Ponikev na ogled šaljiva predstava, po hišah pa bo ples v maskah. Razstava bo na ogled do 10. marca.
Festival gorniškega filma se je v skoraj dveh desetletjih od ustanovitve specializiral za gorniške in alpinistične teme, za filmske upodobitve narave in športnih podvigov v gorah. V Cankarjevem domu v Ljubljani ga letos odpirajo s projekcijo celovečerca Viharnik z roba s podnaslovom 100 let Skalašev. Film, ki je nastal v koprodukciji RTV Slovenija, je režiral Igor Vrtačnik. Z igrano-dokumentarnim pristopom predstavlja začetke slovenskega alpinizma in njegove pionirske osebnosti, kot je Joža Čop, pa tudi društvena prizadevanja tedanjih gornikov v Turistovskem klubu Skala. Festival gorniškega filma bo v Ljubljani, Domžalah, Radovljici in Celju do sobote ponudil projekcije 35-ih filmov z vsega sveta. Slovenskih bo letos kar sedem, je v pogovoru z Urbanom Tarmanom povedal alpinist in direktor festivala Silvo Karo.
Pred kulturnim praznikom je ministrica za kulturo Asta Vrečko poslala v javno razpravo predlog nacionalnega programa za kulturo. Resolucijo o njem je sicer sprejela že prejšnja vlada, prej pa je bilo področje kulture kar pet let brez tega temeljnega strateškega dokumenta. Zdaj ministrstvo za kulturo predlaga čisto novo resolucijo.
Nocoj, na večer pred kulturnim praznikom, bo v Cankarjevem domu v Ljubljani že tradicionalna Prešernova proslava. Na njej se bodo poklonili letošnjim nagrajencem ter literarni zapuščini Franceta Prešerna. Slišali bomo Prešernove verze in videli balet Povodni mož, ki ga je ustvaril Edward Clug. Neposredni prenos proslave bo ob 20ih na Prvem programu Televizije Slovenija, Prvem in Tretjem programu Radia Slovenija ter na portalu RTV Slovenija.
Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars in na Arsovi spletni strani bo nocoj ob 20.00, ko boste lahko poslušali 36. koncert v Komornem studiu. Nastopili bosta dolgoletni članici in priznani solistki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija: harfistka Sofia Ristić in tolkalka Petra Vidmar na marimbi in vibrafonu. Podrobneje Tjaša Krajnc:
In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) ter Zora in čriček sta naslova dveh knjig Milana Dekleve, ki skupaj predstavljata poetični diptih. Sta komplementarni: temna knjiga nas spominja na tradicionalno poezijo Daljnega vzhoda, svetla knjiga na zgodnjo liriko Stare Grčije. Z likovnimi deli je besedilo dopolnil akademski slikar, filozof in akademik dr. Jožef Muhovič. Razstavo teh risb na papirju, ki ji je dal naslov O minevanju in trajanju, si zdaj lahko ogledamo v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana na Bregu 22.
Bežigrajski galeriji obujata našo bogato a kdaj tudi manj znano slikarsko dediščino 20. stoletja, zaznamovano z avantgardnimi umetniškimi gibanji. Po dobrih desetih letih se v Bežigrajsko galerijo 2, kot nadaljevanje, vrača veliko ime, France Mihelič, slikar groteskne likovne fantastike, v opusu katerega pa še vedno najdemo kaj zastrtega. Razstava ima enostaven naslov Nekoč. Foto: Žiga Bratoš
Med najstarejšimi še delujočimi ljubljanskimi kinodvoranami sta današnja Kinodvor in Slovenska kinoteka na Kolodvorski in Miklošičevi, ki sta lani praznovali okrogli obletnici – in to v času, ko se način gledanja filmov močno spreminja. Pandemija koronavirusa je leta 2020, kot vemo, grobo zarezala v družbene in intimne navade posameznika in temeljito pretresla ne samo filmsko industrijo, temveč tudi filmsko kulturo – sta zapisali Anja Banko, sicer urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki, in Ana Šturm, urednica revije Ekran, ki uredniško podpisujeta zbornik Mednarodnega simpozija filmske kritike in teorije Jesenska filmska šola. Tega so lani oktobra ravno zato posvetili mnogoterosti filmske izkušnje in spreminjajoči se kinokulturi v sodobni družbeni krajini ter ga podnaslovili »Mi gledamo film, film gleda nas«. Zbornik besedil domačih in tujih filmskih teoretičark, kritikov, kuratorjev in ustvarjalk, ki so sodelovali na simpoziju, prinaša premisleke o novih načinih gledanja filma v času, ko filmskemu platnu predstavljajo močno konkurenco ne le najrazličnejši zasloni, temveč tudi vsebine na zahtevo.
Za obsesivno-kompulzivno motnjo, ki se razvije pri približno dveh odstotkih ljudi, so značilne prisilne misli, torej obsesije, in/ali prisilna dejanja, kompulzije, ki prinesejo začasno olajšanje. Med pogostimi simptomi so na primer pretiran strah pred okužbami, pred raznimi odločitvami in napakami, težnja po nenehnem urejanju in preverjanju bodisi predmetov ali odnosov, hoja po točno določeni poti, misli o poškodovanju. A to je le nekaj primerov, saj je obsesivno-kompulzivna motnja zapleten pojav, ki se globoko zažre v življenje. V današnji vse bolj tesnobni družbi se zastavlja vprašanje, kako se o teh stiskah pogovarjati. Akademskemu ali na drugi strani senzacionalističnemu diskurzu alternativno predstavlja sodobna umetnost, ki raziskuje prostor subtilnega, osebnega in ustvarjalnega izraza. Prav to je namen dveh povezanih razstav z naslovom False Magic v galerijah Škuc in Alkatraz v Ljubljani, kjer se predstavlja akademski slikar Jaka Vatovec. Z njim ter kuratorkama Tio Čiček in Anabel Černohorski se je prav tam pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Simao Bessa
Danes se v Ljubljani začenja prva edicija mednarodnega festivala performansa in drugih izvedbenih praks, ki so ga poimenovali Neskončna sedanjost. V dveh dneh se bo v gledališču Glej in v Cukrarni skupno odvilo deset performansov, dve delavnici in predavanje.
Znane so nominacije za nagrado oskar. Najbolje se je odrezal film Christopherja Nolana Oppenheimer s 13imi nominacijami, takoj pa mu sledijo filmi Nesrečna bitja, Morilci cvetne lune in Barbie.
22. januarja pred dvajsetimi leti smo Slovenci izgubili dva velika umetnika: pesnika in prevajalca Janeza Menarta in Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, esejista, ki pa je bil tudi visokošolski profesor statistike in politik, odigral je pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji družbe. Ob tej obletnici je založba Beletrina izdala novo knjigo izbranih novel Rudija Šeliga z naslovom Ohranjeni spomin in pripravila predstavitev, obogateno s spomini njegovih prijateljev, sodelavcev, tudi sina Aleša in branjem odlomkov iz novel. Interpretirala jih je Nataša Barbara Gračner, tudi igralka v filmu Triptih Agate Schwarzkobler, nastal po istoimenskem Šeligovem romanu leta 1997. Na večeru v Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani je bila tudi Tadeja Krečič Scholten.
Gledališki režiser Tomi Janežič se je po končanem študiju s samosvojo in izrazito raziskovalno predano gledališko poetiko kmalu po končanem študiju dodobra uveljavil v slovenskem gledališču, z začetkom novega tisočletja pa se je vse bolj in bolj uveljavljal tudi v gledaliških pokrajinah zunaj Slovenije, predvsem v državah nekdanje Jugoslavije in onkraj: v Italiji, Rusiji, Litvi, Romuniji in na Norveškem, njegove predstave so gostovale in še gostujejo na vseh prestižnih evropskih festivalih. Kako orisati režiserjev portret so se ob nastajanju knjige Kot bi bil tukaj začasno, V dialogu s Tomijem Janežičem, spraševali v Slovenskem gledališkem inštitutu, kjer je pod uredniškim vodstvom Primoža Jesenka nastajala knjiga izbranih intervjujev, ki so jih z režiserjem opravili različni novinarji, kritiki in teatrologi. Knjiga Kot bi bil tukaj začasno, V dialogu s Tomijem Janežičem poleg besedil vsebuje množico fotografij uprizoritev o katerih teče beseda in celovito predstavi "Janežičevo kreativno platformo, ki se razvije v interakciji z dramsko pisavo avtorjev, treh ključnih Antona Pavloviča Čehova, Milene Marković, Simone Semenič, in drugih. Še zlasti v predstavah, ki so nastale na prostorih nekdanjih jugoslovanskih republik, se zgodi postopni avtorski premik režijske pisave, njene obravnave dramskega teksta in igralca," so med drugim zapisali v predstavitvi knjige. Knjigo Kot bi bil tukaj začasno, V dialogu s Tomijem Janežičem je v pogovoru s Petro Tanko na kratko predstavil Primož Jesenko. na fotografiji: naslovnica knjige, izsek, vir: slogi.si
V Trstu se se je s filmom romunskega režiserja Raduja Judeja Ne pričakujte preveč od konca sveta začel 35. festival vzhodno- in srednjeevropskega filma. V treh kinodvoranah v središču mesta bodo do konca prihodnjega tedna zavrteli tudi pet slovenskih filmov, v tekmovalnem programu kratek film Morje med nama Luna Sevnika, celovečerec Opazovanje Janeza Burgerja in dokumentarec Cent´anni, Sto let Maje Doroteje Prelog, v spremljevalnem delu pa Kako sem se naučila obešati perilo Barbare Zemljič in povsem svež dokumentarno-igrani film Kino Volta, ki ga je svojemu mestu posvetil režiser in scenarist Martin Turk. Martin Turk je v pogovoru z Ingrid Kovač Brus predstavil film Kino Volta, ki med drugim osvetljuje dogajanje v Trstu v začetku 20. stoletja, ko je tam bival tedaj še učitelj James Joyce.
Razstava v prostorih nekdanje prodajalne obutve na Čopovi ulici je nekakšen pop-up, začasna postavitev, ki jo je organiziral David Rjazancev, direktor blejske Galerije Deva Puri. Ta ni avtorizirana, take v Sloveniji najverjetneje ne bomo dočakali, pravi, je pa na ogled več kot 100 del Banksyja in umetnikov, ki so zaznamovali njega ali on njih. Foto (izrez): BoBo
Neveljaven email naslov