Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V soboto se je s podelitvijo vodomca in drugih nagrad sklenila 34. izdaja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ali krajše Liffa. Liffe je v dvanajstih festivalskih dneh v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju pripravil skoraj 300 projekcij več kot 100 celovečernih in kratkih filmov z vsega sveta. Glavno nagrado – vodomca, ki ga mednarodna žirija podeljuje najboljšemu prvemu ali drugemu filmu – je prejela madžarska provokativna satira 3000 oštevilčenih opek režiserja Adama Csaszija.
Z vodomcem nagrajena satira na neizprosen in redek način spregovori o zagatah politične korektnosti, o rasizmu in mejah umetniškega ustvarjanja. Tri tisoč oštevilčenih opek je drugi film madžarskega režiserja Adama Csaszija, ki bo v izziv gledalcem z različnimi predsodki, je povedala članica mednarodne žirije Iza Strehar, ki je filmu podelila vodomca:
"Pri filmu nas je najbolj prepričalo, da je precejšen izziv za gledalca: ne samo za tiste, ki imajo določene predsodke do manjšin. Film namreč preizprašuje določene trenutne pretirano politično korektne smernice, s katerimi naj bi obravnavali in prikazovali manjšine, čeprav jih s tem v resnici tudi eksploatiramo."
Svoboda ni absolutna; kot vemo ni takšna niti svoboda govora ali ustvarjanja: čeprav so določene z zakoni ali predpisi, smernice delujejo predvsem neformalno; politična korektnost se opira na neizrečeni občutek za to, kaj je primerno in dopustno reči in narediti v javnosti, da s svojo svobodo ne posegamo denimo v dostojanstvo in dobro ime drugih. In 3000 oštevilčenih opek dregne natanko v to šibko in hkrati močno točko sodobnih družb.
V enem od madžarskih gledališč režiser, ki sam sebe vidi kot naprednega in liberalnega, pripravlja predstavo z naslovom Madžarski Rom. Z njo želi na odru »čim bolj avtentično« in »pretresljivo« predstaviti vsakdanje življenje Romov. Za igralce, ki naj uprizarjajo sami sebe, svojo bolečino in izključenost, izbere še posebej stigmatizirane Rome: nekdanjega preprodajalca drog, tatiča in nasilneža, brezdomca, žrtev posilstva. Nastopajoči hitro spoznajo, da predstava izkorišča njihovo stigmo. Sodelovanje želijo prekiniti, a vendarle vztrajajo. Gledališče se namreč opravi na gostovanje v Berlinsko mestno gledališče, kjer si vsi skupaj obetajo velik uspeh. Na oder gledališča bodo celo preselili pristno madžarsko romsko hišo, razstavljeno in sestavljeno iz 3000 oštevilčenih opek. Drži, da je podobno storil Marcel Duchamp s pisoarjem v galeriji, toda to je storil pred stoletjem; premestil in razstavil je vsakdanji objekt, ne ljudi.
Film režiserja in soscenarista Adama Csaszija ima oster in satiričen pristop, ki spominja na Kvadrat Rubna Östlunda in filme Raduja Judeja. Z njim prek tematizacije politične korektnosti pokaže na vsebinsko izpraznjenost določenih del sodobne umetnosti; da poleg formalne provokacije, škandala, subverzivnosti ne ponujajo ravno obilja inovativnega.
Med igralci v predstavi je naturščik Edmond Oláh, pripadnik romske skupnosti, sicer zaposlen kot računalničar v eni od madžarskih bank. Film ne govori samo o Madžarski, temveč širše o rasizmu, je opozoril ob prejemu vodomca:
"Film je kot zrcalo, drugačno zrcalo in v njem vidimo, kako nekateri vidijo Rome, a ne samo njih: priseljence, temnopolte, vse drugačne."
Z vodomcem nagrajeni film Tri tisoč oštevilčenih opek si lahko ogledate še nocoj ob 19. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani. Film zaenkrat še nima zagotovljene distribucije pri nas, čeprav bi si jo – ne samo zaradi Liffove nagrade – brez dvoma zaslužil.
V soboto so podelili tudi nagrado občinstva. Obiskovalci so najvišje ocene namenili dokumentarcu Poljubi prihodnost o prebivalcih obleganega Sarajeva, ki so upanje našli v glasbi, in o težko pričakovanem koncertu rokovske zasedbe U2, ki je po koncu vojne končno nastopila v bosanski prestolnici.
Če omenimo še ostale nagrajene filme 34. Liffa: najboljši kratki film je Dežela gora režiserke Olge Kosanović; kritiška nagrada fipresci žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev je pripadla filmu Lola režiserja Andrewa Leggea.
Mladinska žirija programa Kinotrip je nagradila ameriški film Sladki vzhod v režiji Seana Pricea Williamsa, medtem ko je nagrada žirije Art kino mreže Slovenije šla v roke ustvarjalcem finskega filma Štirje mali odrasli.
Foto: Liffe
V soboto se je s podelitvijo vodomca in drugih nagrad sklenila 34. izdaja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ali krajše Liffa. Liffe je v dvanajstih festivalskih dneh v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju pripravil skoraj 300 projekcij več kot 100 celovečernih in kratkih filmov z vsega sveta. Glavno nagrado – vodomca, ki ga mednarodna žirija podeljuje najboljšemu prvemu ali drugemu filmu – je prejela madžarska provokativna satira 3000 oštevilčenih opek režiserja Adama Csaszija.
Z vodomcem nagrajena satira na neizprosen in redek način spregovori o zagatah politične korektnosti, o rasizmu in mejah umetniškega ustvarjanja. Tri tisoč oštevilčenih opek je drugi film madžarskega režiserja Adama Csaszija, ki bo v izziv gledalcem z različnimi predsodki, je povedala članica mednarodne žirije Iza Strehar, ki je filmu podelila vodomca:
"Pri filmu nas je najbolj prepričalo, da je precejšen izziv za gledalca: ne samo za tiste, ki imajo določene predsodke do manjšin. Film namreč preizprašuje določene trenutne pretirano politično korektne smernice, s katerimi naj bi obravnavali in prikazovali manjšine, čeprav jih s tem v resnici tudi eksploatiramo."
Svoboda ni absolutna; kot vemo ni takšna niti svoboda govora ali ustvarjanja: čeprav so določene z zakoni ali predpisi, smernice delujejo predvsem neformalno; politična korektnost se opira na neizrečeni občutek za to, kaj je primerno in dopustno reči in narediti v javnosti, da s svojo svobodo ne posegamo denimo v dostojanstvo in dobro ime drugih. In 3000 oštevilčenih opek dregne natanko v to šibko in hkrati močno točko sodobnih družb.
V enem od madžarskih gledališč režiser, ki sam sebe vidi kot naprednega in liberalnega, pripravlja predstavo z naslovom Madžarski Rom. Z njo želi na odru »čim bolj avtentično« in »pretresljivo« predstaviti vsakdanje življenje Romov. Za igralce, ki naj uprizarjajo sami sebe, svojo bolečino in izključenost, izbere še posebej stigmatizirane Rome: nekdanjega preprodajalca drog, tatiča in nasilneža, brezdomca, žrtev posilstva. Nastopajoči hitro spoznajo, da predstava izkorišča njihovo stigmo. Sodelovanje želijo prekiniti, a vendarle vztrajajo. Gledališče se namreč opravi na gostovanje v Berlinsko mestno gledališče, kjer si vsi skupaj obetajo velik uspeh. Na oder gledališča bodo celo preselili pristno madžarsko romsko hišo, razstavljeno in sestavljeno iz 3000 oštevilčenih opek. Drži, da je podobno storil Marcel Duchamp s pisoarjem v galeriji, toda to je storil pred stoletjem; premestil in razstavil je vsakdanji objekt, ne ljudi.
Film režiserja in soscenarista Adama Csaszija ima oster in satiričen pristop, ki spominja na Kvadrat Rubna Östlunda in filme Raduja Judeja. Z njim prek tematizacije politične korektnosti pokaže na vsebinsko izpraznjenost določenih del sodobne umetnosti; da poleg formalne provokacije, škandala, subverzivnosti ne ponujajo ravno obilja inovativnega.
Med igralci v predstavi je naturščik Edmond Oláh, pripadnik romske skupnosti, sicer zaposlen kot računalničar v eni od madžarskih bank. Film ne govori samo o Madžarski, temveč širše o rasizmu, je opozoril ob prejemu vodomca:
"Film je kot zrcalo, drugačno zrcalo in v njem vidimo, kako nekateri vidijo Rome, a ne samo njih: priseljence, temnopolte, vse drugačne."
Z vodomcem nagrajeni film Tri tisoč oštevilčenih opek si lahko ogledate še nocoj ob 19. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani. Film zaenkrat še nima zagotovljene distribucije pri nas, čeprav bi si jo – ne samo zaradi Liffove nagrade – brez dvoma zaslužil.
V soboto so podelili tudi nagrado občinstva. Obiskovalci so najvišje ocene namenili dokumentarcu Poljubi prihodnost o prebivalcih obleganega Sarajeva, ki so upanje našli v glasbi, in o težko pričakovanem koncertu rokovske zasedbe U2, ki je po koncu vojne končno nastopila v bosanski prestolnici.
Če omenimo še ostale nagrajene filme 34. Liffa: najboljši kratki film je Dežela gora režiserke Olge Kosanović; kritiška nagrada fipresci žirije svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev je pripadla filmu Lola režiserja Andrewa Leggea.
Mladinska žirija programa Kinotrip je nagradila ameriški film Sladki vzhod v režiji Seana Pricea Williamsa, medtem ko je nagrada žirije Art kino mreže Slovenije šla v roke ustvarjalcem finskega filma Štirje mali odrasli.
Foto: Liffe
75. knjižni sejem v Frankfurtu za Slovenijo kot častno gostjo predstavlja kulturni dogodek desetletja. Na slovenskem paviljonu se bodo na 2.400 kvadratnih metrih odvijali poglavitni dogodki našega gostovanja. Odprtje sejma je pripadlo slovenski predsednici Nataši Pirc Musar, sicer brez družbe nemškega kanclerja Olafa Scholza, kot je bilo napovedano, saj je ta odpotoval v Izrael. Še pred odprtjem smo si paviljon, ki se odziva na naš slogan Satovje besed, ogledali z avtorjema, to sta arhitekta Urška in Jure Sadar. Foto: Studio Sadar
Monografija Talijin hram v Mariboru opisuje zgodovino Slovenskega narodnega gledališča Maribor, ki bogati štajerski prostor z dramsko umetnostjo že dobro stoletje, več desetletij pa še z operno in baletno. Ravnjak je ob 100. obletnici SNG Maribor namreč uredil in v sodelovanju z drugimi avtorji pripravil obsežno knjigo o mariborskem gledališču, ki poleg zgodovinskih dejstev in opisa umetniškega dogajanja ponuja tudi avtorjev osebni pogled na delo v tej hiši umetnosti, od katere se s to knjigo na simbolen način tudi poslavlja. Brigita Mohorič.
Do vključno nedelje bo ZIZ festival postregel z desetimi predstavami, od tega bo devet tekmovalnih, nagrade pa bodo podelili v soboto. Prva predstava je nova epizoda herojske serialke Vita Weisa in Uroša Kaurina Heroj 4.0 na Intimnem odru GT22. Programska ekipa obljublja ZIZjemen festival, ki se, kot vedno, na različne ustvarjalne in eksperimentalne načine odziva na družbeno dogajanje.
Približuje se dogodek desetletja na področju kulture, častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Prihodnji teden se bo Slovenija na sejmu ob reki Majni predstavila pod sloganom Satovje besed s skupno 250 dogodki, nastopilo bo več kot 75 slovenskih avtorjev, naše osrednje teme pa bodo poezija, filozofija in branje v času zaslonskih medijev. Sejem bosta v torek odprla slovenska predsednica Nataša Pirc Musar in nemški kancler Olaf Scholz, osrednja govorca bosta tudi filozof Slavoj Žižek in pesnica Miljana Cunta. Častno gostovanje v Frankfurtu je največji slovenski kulturni dogodek v tujini doslej (foto: Anett Weirauch / Frankfurtski knjižni sejem).
S podnaslovom gejevska fantazija na nacionalne motive se je besedilo v času po nastanku, v zgodnjih 90-ih letih minulega stoletja, uvrstilo v kanon dramatike poznega dvajsetega stoletja in postalo avtentičen umetniški dokument časa, v katerem se je akumuliral presežek zgodovine.
Kar pet nagrad na 26. izdaji Festivala slovenskega filma je prejel film Zbudi me v režiji Marka Šantića in produkciji Vertiga. Ob vesni za najboljši celovečerni igrani film je žirija med drugim zapisala, da "Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče." Gre za "pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi." Protagonista Roka igra Jure Henigman, ki so mu namenili vesno za najboljšo glavno moško vlogo. Vesno za najboljšo stransko moško vlogo je prejel Jurij Drevenšek, za masko Lija Ivančič, za najboljši scenarij pa Goran Vojnović, Sara Hribar in Marko Šantić. Scenarista in režiserja je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Foto: Urša Premik
Filmski del programa Mesta žensk je tudi letos ponudil raznolike filme režiserk, ki v ospredje svoje filmske umetnosti postavljajo ženske perspektive. Med drugim smo lahko na festivalu videli igrani film prvakinje francoskega novega vala Agnes Varda z naslovom Ena poje, druga ne, feministični muzikal o ženskem prijateljstvu in še danes aktualnem boju za pravico do odločanja o lastnih telesih. Na programu sta bila tudi slovenska dokumentarca Telo Petre Seliškar, Obzornik 242 – Sunčane pruge Nike Autor, pa Vrata sanj iranske režiserke Negin Ahmadi ter večkrat nagrajeni igrani celovečerec Klondike ukrajinske režiserke Maryne Er Gorbach. Prispevek je pripravila Petra Meterc.
Socialna in telesna razdalja je zaradi načina življenja in digitalne družbe vse bolj prisotna, stiki med ljudmi pa se siromašijo. Uprizoritev z mednarodno zasedbo plesalcev pod umetniškim vodstvom Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie napoveduje premagovanje distance z bližino telesa, sočloveka in planeta, na katerem bivamo.
26. Festival slovenskega filma Portorož je za nami, čakajo pa nas premiere letošnje bere. Dokumentarci so v dobri formi, bi lahko rekli, veliko smo jih videli na festivalu, na premiero v Kinodvor pa vabi zmagovalni. Vesno za najboljši dokumentarni film je namreč prejelo Telo režiserke in producentke Petre Seliškar, ki med drugim pravi, da je to zgodba o moči človeka, ki se večkrat zlomi in večkrat sestavi. Spremljamo namreč Urško, nekdanjo manekenko ter potem pianistko in mamo, ki ji je življenje z avtoimunskimi boleznimi vzelo vso samoumevnost telesnih zmogljivosti – telo je postalo ena sama ovira in s tem tudi skrajen mentalno-čustven preizkus. Gre za dvajset let borbe na robu med življenjem in smrtjo, ko medicine ne more kaj dosti pomagati.
Pred častnim gostovanjem Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ki bo prihodnji teden, so v Cankarjevem domu predstavili Ljubljanski manifest o branju na višji ravni. Manifest je poenotil osrednje svetovne organizacije s področja knjige v sporočilu, da je vrnitev k branju knjig nujno potrebna. Zaslonski mediji in umetna inteligenca so sicer odlični pripomočki, vendar je poglobljeno branje še vedno podlaga za kritično mišljenje, ki je pomembno ne le za posameznike, ampak tudi za demokratičnost širše družbe. Med podpisniki manifesta so Mednarodni PEN, Svetovno in evropsko združenje založnikov, Svetovno združenje knjižničarskih organizacij in Nemška akademija za jezik in pesništvo. Danes ga je objavilo tudi več osrednjih tujih medijev, na Frankfurtskem knjižnem sejmu pa ga bo z nagovorom pospremila kanadska pisateljica Margaret Atwood. Manifest se zaključuje z njenim citatom: Do vojne pride, ko jeziku spodleti. Foto: Piaras Ó Mídheach/Collision via Sportsfile
V nedeljo se je v Portorožu s podelitvijo vesen, osrednjih nacionalnih nagrad s področja filma, sklenil Festival slovenskega filma. Žirija je za najboljši film 26. festivala izbrala dokumentarno-eksperimentalni film Ne misli, da bo kdaj mimo režiserja Tomaža Groma. Na podelitvi je največ vesen, pet, prejel celovečerni igrani film Zbudi me režiserja Marka Šantića.
Natalija Šeruga Golob je Mariborčanka, ki živi in ustvarja v Radencih. Njene slike različnih velikosti, ustvarjene v zadnjih štirih letih, dajejo obiskovalcu razstave občutek, da vstopa v daljno preteklost. Razstava bo na ogled do sredine oktobra.
Letos obeležujemo leto Edvarda Ravnikarja, najvidnejšega predstavnika slovenske modernističnbe arhitekture. Posvečen mu je tudi simpozij, ki ga v okviru Dneva arhitektov v Novi Gorici prireja Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije. V tem okviru podeljujejo tudi strokovna priznanja arhitektom, prostorskim načrtovalcem in krajinskim arhitektom. Platinasti svinčnik za obsežen opus in vrhunske dosežke sta prejela dr. Aleš Mlakar za področje krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja in prof. dr. Aleš Vodopivec za področje arhitekture. »Verjetno gre za enega najbolj izobraženih in pronicljivih mislecev na področju arhitekture pri nas, pa tudi za publicista, ki je s svojim kritičnim pogledom na stroko marsikdaj vitalno vplival na dogajanje znotraj arhitekturne in urbanistične stroke.« Tako v utemeljitvi nagrade preberemo o prof. dr. Alešu Vodopivcu, ki je dejaven tako v teoriji kot v praksi. Kot pedagog je na Fakulteti za arhitekturo deloval trideset let in se mu praksa zdi neločljivo povezana s teorijo. Nagrada je lahko tudi priložnost za pogled na preteklo delo – prav to pa izpostavlja tudi odličje patinasti svinčnik, namenjeno realizacijam starejšega datuma. Letos ga je prejel pokopališki kompleks Srebrniče pri Novem mestu, katerega soavtor je tudi Vodopivec. Kakšno vlogo ima za arhitekturno stroko tovrsten pogled nazaj in kaj je čas omogočil v primeru vrednotenja Srebrnič, ki so kot prvo gozdno pokopališče predstavljalo povsem nov model in novo tipologijo ureditve, čas pa je izpostavil še druge kvalitete? Za svoje delo je Vodopivec prejel več nagrad, med drugim tudi Plečnikovo in nagrado piranesi, zelo zgodaj pa se je že tudi zavedal problema ohranjanja kakovostnih del iz obdobja modernizma – tako njegova prenova Festivalne dvorane na Bledu velja za eno prvih doslednih prenov slovenske modernistične arhitekture. Kot pisec se je posvečal tudi delu Edvarda Ravnikarja in tako prispeval k zavedanju o njegovi pomembnosti in pripomogel k ohranitvi njegove arhitekture. Platinasti svinčnik za področje prostorskega načrtovanja in krajinske arhitekture je prejel dr. Aleš Mlakar, ki po besedah žirije sodi med najprepoznavnejše in najbolj dejavne prostorske načrtovalce v državi. Njegovo delo med drugim obsega načrtovanje prostorskih aktov, sodelovanje na konferencah in izvajanje projektov. V preteklosti je med drugi prispeval k zgraditvi avtocestnega križa, trenutno pa sodeluje pri projektu Kamniške železniške proge. Glede priprave državnih prostorskih načrtov izpostavlja, da gre za kompleksne in dolgotrajne postopke, osnovno vodilo pa je presoja, kaj družba dejansko potrebuje. Sodeloval je tudi pri pripravi izhodišč za krajinsko politiko Slovenije, ki temelji na evropski konvenciji o krajini. Ta nalaga vsem podpisnicam, da se ukvarjajo z varstvom, načrtovanjem in upravljanjem krajin. Pri tem je eno od osnovnih vodil, da se ukvarjajo tudi z razvrednotenimi krajinami. Izhodišča za krajinsko politiko Slovenije pa določajo osnovne smeri razvoja in ohranjanja krajine, saj je ta podvržena velikim spremembam. Že vse od začetka svoje skoraj 30 let dolge profesionalne kariere pa Mlakar, ki deluje tudi kot pedagog, pomembno prispeva k razvoju in dobri praksi urejanja prostora, krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja, še preberemo v utemeljitve, ter da je med drugim prejel priznanje Društva krajinskih arhitektov. Zlati svinčnik 2023 za področje prostorskega načrtovanja prejme ureditev romskega naselja Brezje-Žabjak. Odgovorna prostorska načrtovalka je bila mag. Jelka Hudoklin, ureditev pa je z izrazito interdisciplinarnim pristopom in aktivnim vključevanjem uporabnikom uspela pomembno prispevati k reševanju tovrstne problematike. Zlati svinčnik 2023 za odlično izvedbo so prejeli Dans arhitekti za prenovo dveh vrstnih hiš, biro Enota za bazenski kompleks Češča vas, Vrtec Kočevje, enota Čebelica arhitektov Svet vmes in krajinskih arhitektov Kolektiv Tektonika, nadkritje ostalin cerkve Sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji biroja Medprostor ter most za pešce in kolesarje v Irči vasi avtorjev Jereb in Budja arhitekti, Ponting ter Pipenbaher inženirji. Častni član ZAPS pa je postal dr. Andrej Goljar.
Nobelovo nagrado za književnost prejme Jon Olav Fosse, štiriinšestdeset letni norveški pisatelj in dramatik, avtor štiridesetih dram in proznih del v različnih žanrih ter zbirk poezije. Nobelovo nagrado je dobil za književna dela, »v katerih je slišati glas neizgovorljivega.« Kot je rekel sekretar akademije Mats Malm. Pri nas ga poznamo po romanu Melanholija v prevodu Jane Kocjan in treh dramah.
V Narodni galeriji v Ljubljani je na ogled razstava Ivana Zajca, čigar opus doslej še ni še ni bil temeljito proučen. Ustvarjal je v drugi polovici devetnajstega in prvi polovici dvajsetega stoletja, zaznamovalo pa ga je med drugim dolgoletno bivanje v tujini. Prešernov spomenik je ključna točka središča Ljubljane, mimo katerega pa se verjetno številni mimoidoči vsakodnevno sprehodijo ne da bi vedeli, kdo je njegov avtor. Ivan Zajec je naročilo dobil na natečaju, a bil pozneje deležen številnih kritik, pove kustosinja razstave Mateja Breščak. To je kiparja tako zaznamovalo, da je štiri mesece po postavitvi odšel v Pariz in se potem po številnih potovanjih ter internaciji na Sardiniji v Ljubljano za daljši čas vrnil šele štirinajst let pozneje. V njegovem ustvarjanju sicer zaznamo secesijske prvine, a modernega razvoja ni sprejel, ostajal je zvest realizmu in ustvarjanju po naravi. Tudi, če Prešernov spomenik za svoj čas ni bil likovno napreden, pa je postal pomembna stalnica ljubljanskega vsakdana – in tudi življenje spomenika skozi čas osvetljuje razstava, ki na ogled postavlja sedeminpetdeset Zajčevih del ter hkrati predstavi njegovo življenje. Foto: Narodna galerija
Neveljaven email naslov