Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Zakaj so knjige za otroke iz socialno ogroženih družin pomembne
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic številnim otrokom sicer res dokaj lahko dostopne, a so zaradi priljubljenosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne. Izpodrivajo jih drugi mediji, ki otrokom vsebinsko le težko nadomestijo izkušnjo, kakršno je samostojno branje knjig. In te so tudi za otroke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar končanem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Vsem tem spremembam navkljub pa ima knjiga, tudi tiskana, po prepričanju pisateljice Janje Vidmar še vedno izjemno in nenadomestljivo vlogo tudi za otroke z roba, ne glede na to, kakšni so.
“Knjiga odvzema vizualni del, ki je vsiljen od zunaj. Mlademu bralcu omogoča, da odpotuje na tista področja, ki ga najbolj begajo. Avtor lahko vzbuja tudi kontradiktorna razmišljanja, ki vodijo h kritično razmišljujočim odraslim.”
Eden najbolj priljubljenih pisateljev za otroke, Primož Suhodolčan, meni, da bi branje otroke bolj pritegnilo, če bi jim v šoli premišljeno približevali bralne vsebine, ki bi jih zanimale.
“Najpomembnejša je zgodba, dobra zgodba vedno najde prostor. Sploh če je sodobna.”
Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser, ki je mlade še posebej nagovoril z uspešnico Kot v filmu, pa pravi, da že dalj časa opaža upadanje števila strastnih bralcev, morda tudi zato, ker knjig ne moremo površno in mimogrede predelati, ampak si moramo vzeti čas, se jim posvetiti in prepustiti. Tudi sicer meni, da je navdušeno branje prav poseben talent, ki pa bi ga razvilo veliko več otrok, če bi jih kdo k temu prav nagovarjal.
“Zelo pomembno je, da nekdo vpelje otroka v knjižnico. Učitelji morajo biti nadarjeni za svoj poklic, edina prihodnost katere koli države je šolstvo. Življenje s knjigami veliko prinese.”
In ta stik je še za kanček pomembnejši v krajih, kjer imajo otroci iz različnih razlogov manj možnosti za kulturno razvajanje. Knjig so otroci tam, kjer niso samoumevne, res zelo veseli.
Čeprav ni redko razmišljanje, da izposojanje in podarjanje rabljenih knjig slabo vplivata na založništvo in posledično na izdajanje novih knjig, pa sta Suhodolčan in Möderndorfer odločna zagovornika podarjanja knjig, ki so svoje poslanstvo pri nekom že opravile.
Prve knjige so že prispele v osnovnošolsko knjižnico v Veržeju:
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic za številne otroke sicer res razmeroma lahko dostopne, a jih zaradi popularnosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne, izpodrivajo jih drugi mediji, ki vsebinsko otrokom le stežka nadomestijo izkušnjo kot je samostojno branje knjig. In te so tudi za otoke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar minulem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Zakaj so knjige za otroke iz socialno ogroženih družin pomembne
Knjige so zaradi razvejanega sistema javnih knjižnic številnim otrokom sicer res dokaj lahko dostopne, a so zaradi priljubljenosti in vseprisotnosti medijev vse manj privlačne. Izpodrivajo jih drugi mediji, ki otrokom vsebinsko le težko nadomestijo izkušnjo, kakršno je samostojno branje knjig. In te so tudi za otroke z roba – kakršen koli ta že je – lahko zelo pomembno sredstvo za prebijanje skozi težavna zgodnja leta. Tudi o tem so na pravkar končanem knjižnem sejmu razmišljali pisateljica in pisatelja.
Vsem tem spremembam navkljub pa ima knjiga, tudi tiskana, po prepričanju pisateljice Janje Vidmar še vedno izjemno in nenadomestljivo vlogo tudi za otroke z roba, ne glede na to, kakšni so.
“Knjiga odvzema vizualni del, ki je vsiljen od zunaj. Mlademu bralcu omogoča, da odpotuje na tista področja, ki ga najbolj begajo. Avtor lahko vzbuja tudi kontradiktorna razmišljanja, ki vodijo h kritično razmišljujočim odraslim.”
Eden najbolj priljubljenih pisateljev za otroke, Primož Suhodolčan, meni, da bi branje otroke bolj pritegnilo, če bi jim v šoli premišljeno približevali bralne vsebine, ki bi jih zanimale.
“Najpomembnejša je zgodba, dobra zgodba vedno najde prostor. Sploh če je sodobna.”
Vinko Möderndorfer, pisatelj in režiser, ki je mlade še posebej nagovoril z uspešnico Kot v filmu, pa pravi, da že dalj časa opaža upadanje števila strastnih bralcev, morda tudi zato, ker knjig ne moremo površno in mimogrede predelati, ampak si moramo vzeti čas, se jim posvetiti in prepustiti. Tudi sicer meni, da je navdušeno branje prav poseben talent, ki pa bi ga razvilo veliko več otrok, če bi jih kdo k temu prav nagovarjal.
“Zelo pomembno je, da nekdo vpelje otroka v knjižnico. Učitelji morajo biti nadarjeni za svoj poklic, edina prihodnost katere koli države je šolstvo. Življenje s knjigami veliko prinese.”
In ta stik je še za kanček pomembnejši v krajih, kjer imajo otroci iz različnih razlogov manj možnosti za kulturno razvajanje. Knjig so otroci tam, kjer niso samoumevne, res zelo veseli.
Čeprav ni redko razmišljanje, da izposojanje in podarjanje rabljenih knjig slabo vplivata na založništvo in posledično na izdajanje novih knjig, pa sta Suhodolčan in Möderndorfer odločna zagovornika podarjanja knjig, ki so svoje poslanstvo pri nekom že opravile.
Prve knjige so že prispele v osnovnošolsko knjižnico v Veržeju:
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
V akciji “Čisto veselje” so pred dnevi ljudje na 30 lokacij po vsej Sloveniji prinašali odpadne surovine, da bi z izkupičkom, v celoti namenjenem projektu Botrstvo, pomagali čim več otrokom s posebnimi potrebami omogočiti (morda prvo) počitniško doživetje. V slabem tednu ste zbrali 527 ton odpadnih materialov, kar pomeni 58.679 evrov za letovanja otrok s posebnimi potrebami.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
Zbiranje odpadnih surovin na več kot 30-ih lokacijah po Sloveniji bo med 16. in 21. marcem. Izkupiček bo namenjen za letovanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami prek projekta Botrstvo v Sloveniji.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
"Spoznamo tudi takšne otroke, ki jih igranje in otročarije na letovanjih in taborih več ne zanimajo, ker so zaradi svojih težkih razmer doma kot odrasle osebe. A ko se sprostijo, znova spoznajo, kako lepo je biti otrok," opisuje vzgojiteljica Alenka iz Zveze prijateljev mladine. Kako zelo pomembno je, da starši sploh upajo vpisati svoje otroke na počitniške tabore in izpolniti prijavnico za subvencioniranje, so pri ZPM ugotavljali na tokratnem kreativnem taboru za nadarjene na Pohorju. Obiskala jih je Rebeka Pinosa.
Jeseni, prav v času, ko smo tudi na Valu 202 intenzivno opozarjali na pogosto spregledan pomen razvoja talentov in udeleževanja zunajšolskih dejavnosti, je filmski ustvarjalec Tomaž Šneberger na Ptuju zasnoval prav poseben projekt “V objektivu lačnih oči”. S pomočjo ptujskega CSD je zbral ekipo mladih s socialnega dna, da bi skupaj ustvarili pravi celovečerni film. Izbrana skupinica sedmih mladih, starih od 8 do 17 let, vključenih tudi v projekt Botrstvo, se od takrat redno srečuje in snuje vse potrebno za prihodnost filma.
Ponedeljkova sogovornica je iz res številčne družine, humanitarne organizacije so njej, njenim bratom in sestram pomagali že pri plačevanju poti v šolo, ki je starša ne bi zmogla, pomoč so dobivali tako v šolskih potrebščinah kot tudi v hrani in drugih donacijah. Prav zaradi štipendije iz enega od humanitarnih skladov, se je naša sogovornica sploh upala vpisati na fakulteto in jo je tudi uspešno končala.
Tjaša in njena mama, ki je zbolela za rakom, živita v hudi duševni in finančni stiski. Mama in hči, ki sta največji zaveznici, in si življenja druga brez druge ne moreta predstavljati, potrebujeta vašo pomoč.
Prva lanska zgodba je bila zgodba deklice Špele, ki je večji del življenja preživela po bolnišnicah, njeno življenje pa je močno ovirala stoma, posebno izvodilo iz trebušne votline z vrečko. Po 20 operativnih posegih pri nas so starši sami poiskali možnost za operacijo v tujini, potrebovali pa so pomoč pri zagotavljanju denarja za sobivanje z njo in pa pomoč pri plačilu številnih dolgov, zaradi katerih jim je grozila izguba najemniškega stanovanja. In kako živijo danes?
Še pred dobrim letom je bila mamica dveh majhnih otrok v res veliki stiski, ki jo je pripeljala tudi v projekt Botrstvo. Takrat je bila zanjo finančna pomoč kot sama pravi “rešilna bilka”. Čeprav še vedno ne živijo razkošno, je zdaj, ko je dobila zaposlitev, izpolnila zaobljubo, ki si jo je dala takrat, ko je bilo najhuje – zdaj je tudi sama botra nekomu, ki pomoč potrebuje.
Sestrice Eva, Loti in Neli živijo v stari, nikoli dokončani in od časa močno načeti hiši v odročni globeli. Eva je drugošolka, mlajšima deklicama pa so mrzla hiša, nekaj igrač in povsem obupana brezposelna starša, ki zaradi invalidnosti nista zaposljiva, ves svet. Zaradi še neporavnanih dolgov ju namreč starša ne moreta vpisati v vrtec.
Neveljaven email naslov