Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja.
Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
"Prosim, odpelji nas stran, ne moremo več …"
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kateri od nas prestregel udarec, ko smo branili mamo. Mene in starejšega brata je odrinil in nato zabijal v zid, pa zadel nas je stol, ki ga je vrgel čez mizo v nas. Ko je bila najmlajša stara eno leto in je v hojci prišla do njega, da bi jo stisnil v naročje, jo je za lase potegnil iz nje in jo odrinil, češ, naj izgine, ker da ga moti pri gledanju televizije,” pripovedujejo sestrice, osemletna Nina, desetletna Nuša in petletna Naja, ter njihova mama o nasilju, ki so ga preživljale še lani ob tem času.
“Ko je delal v tujini, so bile že v četrtek popolnoma nervozne in v strahu, ali so vse dobro pospravile, ali so vse prav naredile, da ga ne bi s čim vznemirile. Noč prej niso spale in bruhale so od strahu, kaj bo, ko bo prišel domov, kdaj se bo začel tepež. Imele so izdelane prave strategije, kako ga zadržati čim dlje stran, da le ne bi začelo takoj padati po meni …”
“Moji starši so se ločili, ko sem bila majhna, in nikakor nisem želela, da bi bili tudi moji otroci otroci ločenih staršev. Želela sem, da imajo mamo in očeta, ne le enega,” razloge za to, zakaj je toliko časa vztrajala v tako nasilja polnem zakonu, utemeljuje mama štirih otrok.
Čeprav so jo prav ti otroci prosili za čimprejšnji odhod iz zakona: “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj, ker ata tako tepe mamo, da smo me jokale,” pove petletna Naja.
“Ko sem omenjala odhod, mi je grozil, da me bo razsekal na kose in vrgel v vodo. Ukazal mi je, da moram na kolena, on pa je šel po macolo, da mi bo razbil glavo. Na srečo me je takrat rešil sosed,” opisuje mama, “potem pa nam je zato, da ne bi mogli oditi, popolnoma razbil avto.”
Letos je mama le zmogla toliko moči, da ji je kljub grožnjam s smrtjo uspelo z otroki pobegniti. Toda selitev, ki so jo izvedli v nekaj urah in s seboj vzeli le najnujnejše, ni takoj prinesla olajšanja: “Najteže je bilo prvi teden. Vsi smo bili zmedeni, hudo mi je bilo, ker smo izgubili dom in šli v neznano, novo je bilo okolje, novi so bili sošolci, vse je bilo drugače. Dodatna težava je bila, ker Nine sošolci v novi šoli nikakor niso sprejeli.«
“Niso me sprejeli, ker sem govorila z drugačnim naglasom in v drugačnem narečju kot oni. Potiskali so me stran in me tepli. Učiteljica pa je samo gledala in ni nič rekla. Občutek sem imela, da me ne marajo in da me še dolgo ne bodo marali,” je žalostna Nina. “Ko imajo v šoli prosti čas, se nihče ne igra z njo, odrinejo jo in zmeraj se igra sama. Zelo je prizadeta in žalostna,” še doda mama.
Vrstniki so bili le ena od težav v novem življenju, letos so se namreč selili še trikrat. Samohranilki brez zaposlitve pač ni lahko najti stanovanja zase in za štiri otroke …
Zdaj upajo, da so vendarle našli ne le najemniško stanovanje, v katerem bodo lahko ostali dlje časa, ampak tudi okolje, v katerem bodo deklice bolje sprejete med vrstniki. In največja skrb zdaj, ko niso več ustrahovani, je plačilo stroškov tako za stanovanje kot za dijaški dom, saj v bližini zdajšnjega bivališča ni šolskega programa, v katerega bi se lahko prešolal dijak Žiga: “Najemnina je dokaj visoka, stroški tudi, čeprav zelo pazimo in nimamo niti interneta, a ko vse nujno plačamo, nam za hrano in druge potrebne stvari ostane le približno 150 evrov. Ker je morala Nina na dieto za celiakijo, mora biti njena hrana zelo prilagojena in je tudi zelo draga, zato nam s tem zneskom nikakor ne uspe preživeti meseca. Položnice se kopičijo …” skrbi mamo.
“Želeli smo si ostati skupaj, a v bližini zdajšnjega doma ni podobnega programa, kamor bi se Žiga lahko brez težav prešolal, zato je bil prisiljen oditi v dijaški dom in ostati na isti šoli. To pa seveda stane …” skrbi mamo. Zato še ne polnoletni Žiga s honorarnim delom poskuša pomagati tako pri plačilu dobrih 200 evrov stroškov za dijaški dom kot tudi pri plačilu drugih družinskih stroškov.
“Kadar le lahko, ponoči honorarno dela. Pogosto se zgodi, da se zjutraj le stušira, vzame torbo in gre k pouku. Me je že razredničarka opozorila, da najbrž dolgo tega ne bo zmogel, a za zdaj gre. Ocene ima dobre in sploh se zelo trudi, da bi lahko pomagal tudi meni, si pa seveda želi več prostega časa.”
“Veste, kako grozen občutek je to, ko otroci delajo namesto tebe? Vem, da bi morala jaz skrbeti zanje, a v tem hipu to ni mogoče. Nimam službe in za zdaj je tudi ne morem dobiti, ker so mi pred kratkim zdravniki z operacijo komaj rešili življenje in bom še dolgo okrevala. Stroški pa se kopičijo in tudi selitve so veliko stale, vsepovsod je bilo treba plačati vnaprej, ljudje so nezaupljivi do samohranilke s toliko otroki …”
Deklice pomagajo na svoj način, opisuje Nuša: “Imamo hranilnik, v katerega vse tri damo denar, ki ga dobimo od zobne miške ali za rojstni dan. Potem zelo pazimo, da ga ne porabimo in da ga damo mamici, kadar potrebuje za hrano.”
“Vse to, kar smo preživeli, je na vseh pustilo posledice, največ na Nušinem zdravju. Še veliko časa in strokovne pomoči bo potrebovala, da bo lahko zaživela običajno življenje. Nina pa ima poleg diete zaradi celiakije veliko težav še s prirojenimi zdravstvenimi težavami, najbrž bo kmalu morala tudi na zahtevnejšo operacijo, okrevanje bo trajalo najmanj tri mesece. Kar seveda pomeni, da bo znova veliko manjkala v šoli in da bo tudi doma potrebovala nego,” med drugim skrbi mamo.
“Praznovali bomo prvi božič, ki ga bomo preživeli sami v drugem okolju, v novem življenju. Rada bi jim omogočila lepe praznike, pa jim ne morem dati nič, res nič. Ves teden bomo doma in bo treba kaj skuhati, sicer jedo v šoli in je lažje. Kar groza me je praznikov,” je iskrena.
Čeprav je stanovanje, kjer zdaj živijo, novejše in delno opremljeno, bi nujno potrebovali novejši pralni stroj, ki jim med pranjem ne bi več trgal oblačil. A ker dekleta vedo, da mama nima niti za to, so svoje praznične želje raje naslovila na dobre može, ki bi jim morda lahko pomagali: “Božičku smo pisale za televizijo, ki jo zelo pogrešamo, posebno ker se sošolci nenehno pogovarjajo o kakšnih oddajah, jaz pa sploh ne vem, o čem govorijo,” v imenu vseh pove že tako iz vrstniške družbe izločena Nina.
Dedku Mrazu pa so zaupale vsaka svoje želje: “Zelo si želim slikarsko stojalo in pribor za slikanje in risanje, ker zelo rada rišem,” sramežljivo pove Nuša. “Jaz pa grad in pa krila na baterije, da bom zares lahko letela,” prepričano doda petletna Naja, Nina pa mu je pisala za jahačico Barbi, škatle, v katere bi lahko spravile svoje stvari, ker za omare v majhni sobici ni več prostora, novo žogo, pa toplo bundico in nove škorenjčke, ker je tiste iz prejšnje zime že prerasla.
Največja želja prav vseh pa je, da bi lahko ostali v stanovanju, ki je sicer majhno, a lepo opremljeno, jim je zelo všeč in se v njem zelo dobro počutijo. “Strašno me skrbi, da bi se zdaj, ko smo le našli primeren dom, morali znova seliti zgolj zato, ker ne bi zmogla plačevati najemnine in stroškov zanj. Otroci si po vsem, kar so preživeli, zaslužijo biti na toplem in varnem.”
Doniranje s pomočjo SMS sporočil za to družino ni več mogoče, lahko pa kadarkoli nakažete sredstva na:
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Nini, Nuši, Naji in Žigi želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Nino, Najo, Nušo in Žigo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja.
Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
"Prosim, odpelji nas stran, ne moremo več …"
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kateri od nas prestregel udarec, ko smo branili mamo. Mene in starejšega brata je odrinil in nato zabijal v zid, pa zadel nas je stol, ki ga je vrgel čez mizo v nas. Ko je bila najmlajša stara eno leto in je v hojci prišla do njega, da bi jo stisnil v naročje, jo je za lase potegnil iz nje in jo odrinil, češ, naj izgine, ker da ga moti pri gledanju televizije,” pripovedujejo sestrice, osemletna Nina, desetletna Nuša in petletna Naja, ter njihova mama o nasilju, ki so ga preživljale še lani ob tem času.
“Ko je delal v tujini, so bile že v četrtek popolnoma nervozne in v strahu, ali so vse dobro pospravile, ali so vse prav naredile, da ga ne bi s čim vznemirile. Noč prej niso spale in bruhale so od strahu, kaj bo, ko bo prišel domov, kdaj se bo začel tepež. Imele so izdelane prave strategije, kako ga zadržati čim dlje stran, da le ne bi začelo takoj padati po meni …”
“Moji starši so se ločili, ko sem bila majhna, in nikakor nisem želela, da bi bili tudi moji otroci otroci ločenih staršev. Želela sem, da imajo mamo in očeta, ne le enega,” razloge za to, zakaj je toliko časa vztrajala v tako nasilja polnem zakonu, utemeljuje mama štirih otrok.
Čeprav so jo prav ti otroci prosili za čimprejšnji odhod iz zakona: “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj, ker ata tako tepe mamo, da smo me jokale,” pove petletna Naja.
“Ko sem omenjala odhod, mi je grozil, da me bo razsekal na kose in vrgel v vodo. Ukazal mi je, da moram na kolena, on pa je šel po macolo, da mi bo razbil glavo. Na srečo me je takrat rešil sosed,” opisuje mama, “potem pa nam je zato, da ne bi mogli oditi, popolnoma razbil avto.”
Letos je mama le zmogla toliko moči, da ji je kljub grožnjam s smrtjo uspelo z otroki pobegniti. Toda selitev, ki so jo izvedli v nekaj urah in s seboj vzeli le najnujnejše, ni takoj prinesla olajšanja: “Najteže je bilo prvi teden. Vsi smo bili zmedeni, hudo mi je bilo, ker smo izgubili dom in šli v neznano, novo je bilo okolje, novi so bili sošolci, vse je bilo drugače. Dodatna težava je bila, ker Nine sošolci v novi šoli nikakor niso sprejeli.«
“Niso me sprejeli, ker sem govorila z drugačnim naglasom in v drugačnem narečju kot oni. Potiskali so me stran in me tepli. Učiteljica pa je samo gledala in ni nič rekla. Občutek sem imela, da me ne marajo in da me še dolgo ne bodo marali,” je žalostna Nina. “Ko imajo v šoli prosti čas, se nihče ne igra z njo, odrinejo jo in zmeraj se igra sama. Zelo je prizadeta in žalostna,” še doda mama.
Vrstniki so bili le ena od težav v novem življenju, letos so se namreč selili še trikrat. Samohranilki brez zaposlitve pač ni lahko najti stanovanja zase in za štiri otroke …
Zdaj upajo, da so vendarle našli ne le najemniško stanovanje, v katerem bodo lahko ostali dlje časa, ampak tudi okolje, v katerem bodo deklice bolje sprejete med vrstniki. In največja skrb zdaj, ko niso več ustrahovani, je plačilo stroškov tako za stanovanje kot za dijaški dom, saj v bližini zdajšnjega bivališča ni šolskega programa, v katerega bi se lahko prešolal dijak Žiga: “Najemnina je dokaj visoka, stroški tudi, čeprav zelo pazimo in nimamo niti interneta, a ko vse nujno plačamo, nam za hrano in druge potrebne stvari ostane le približno 150 evrov. Ker je morala Nina na dieto za celiakijo, mora biti njena hrana zelo prilagojena in je tudi zelo draga, zato nam s tem zneskom nikakor ne uspe preživeti meseca. Položnice se kopičijo …” skrbi mamo.
“Želeli smo si ostati skupaj, a v bližini zdajšnjega doma ni podobnega programa, kamor bi se Žiga lahko brez težav prešolal, zato je bil prisiljen oditi v dijaški dom in ostati na isti šoli. To pa seveda stane …” skrbi mamo. Zato še ne polnoletni Žiga s honorarnim delom poskuša pomagati tako pri plačilu dobrih 200 evrov stroškov za dijaški dom kot tudi pri plačilu drugih družinskih stroškov.
“Kadar le lahko, ponoči honorarno dela. Pogosto se zgodi, da se zjutraj le stušira, vzame torbo in gre k pouku. Me je že razredničarka opozorila, da najbrž dolgo tega ne bo zmogel, a za zdaj gre. Ocene ima dobre in sploh se zelo trudi, da bi lahko pomagal tudi meni, si pa seveda želi več prostega časa.”
“Veste, kako grozen občutek je to, ko otroci delajo namesto tebe? Vem, da bi morala jaz skrbeti zanje, a v tem hipu to ni mogoče. Nimam službe in za zdaj je tudi ne morem dobiti, ker so mi pred kratkim zdravniki z operacijo komaj rešili življenje in bom še dolgo okrevala. Stroški pa se kopičijo in tudi selitve so veliko stale, vsepovsod je bilo treba plačati vnaprej, ljudje so nezaupljivi do samohranilke s toliko otroki …”
Deklice pomagajo na svoj način, opisuje Nuša: “Imamo hranilnik, v katerega vse tri damo denar, ki ga dobimo od zobne miške ali za rojstni dan. Potem zelo pazimo, da ga ne porabimo in da ga damo mamici, kadar potrebuje za hrano.”
“Vse to, kar smo preživeli, je na vseh pustilo posledice, največ na Nušinem zdravju. Še veliko časa in strokovne pomoči bo potrebovala, da bo lahko zaživela običajno življenje. Nina pa ima poleg diete zaradi celiakije veliko težav še s prirojenimi zdravstvenimi težavami, najbrž bo kmalu morala tudi na zahtevnejšo operacijo, okrevanje bo trajalo najmanj tri mesece. Kar seveda pomeni, da bo znova veliko manjkala v šoli in da bo tudi doma potrebovala nego,” med drugim skrbi mamo.
“Praznovali bomo prvi božič, ki ga bomo preživeli sami v drugem okolju, v novem življenju. Rada bi jim omogočila lepe praznike, pa jim ne morem dati nič, res nič. Ves teden bomo doma in bo treba kaj skuhati, sicer jedo v šoli in je lažje. Kar groza me je praznikov,” je iskrena.
Čeprav je stanovanje, kjer zdaj živijo, novejše in delno opremljeno, bi nujno potrebovali novejši pralni stroj, ki jim med pranjem ne bi več trgal oblačil. A ker dekleta vedo, da mama nima niti za to, so svoje praznične želje raje naslovila na dobre može, ki bi jim morda lahko pomagali: “Božičku smo pisale za televizijo, ki jo zelo pogrešamo, posebno ker se sošolci nenehno pogovarjajo o kakšnih oddajah, jaz pa sploh ne vem, o čem govorijo,” v imenu vseh pove že tako iz vrstniške družbe izločena Nina.
Dedku Mrazu pa so zaupale vsaka svoje želje: “Zelo si želim slikarsko stojalo in pribor za slikanje in risanje, ker zelo rada rišem,” sramežljivo pove Nuša. “Jaz pa grad in pa krila na baterije, da bom zares lahko letela,” prepričano doda petletna Naja, Nina pa mu je pisala za jahačico Barbi, škatle, v katere bi lahko spravile svoje stvari, ker za omare v majhni sobici ni več prostora, novo žogo, pa toplo bundico in nove škorenjčke, ker je tiste iz prejšnje zime že prerasla.
Največja želja prav vseh pa je, da bi lahko ostali v stanovanju, ki je sicer majhno, a lepo opremljeno, jim je zelo všeč in se v njem zelo dobro počutijo. “Strašno me skrbi, da bi se zdaj, ko smo le našli primeren dom, morali znova seliti zgolj zato, ker ne bi zmogla plačevati najemnine in stroškov zanj. Otroci si po vsem, kar so preživeli, zaslužijo biti na toplem in varnem.”
Doniranje s pomočjo SMS sporočil za to družino ni več mogoče, lahko pa kadarkoli nakažete sredstva na:
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Nini, Nuši, Naji in Žigi želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Nino, Najo, Nušo in Žigo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Po dobrem letu smo obiskali družino Mitje, Maje, Maše, Nejca in Primoža Takrat so bili tik pred deložacijo, razmišljali so, kam se bodo preselili, otroke pa je skrbelo, ali bodo med počitnicami sploh lahko jedli. Leto kasneje živijo “300 odstotkov bolje” ocenjuje njihova mama. Kaj vse se je spremenilo na bolje?
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Poslušalec Mare se je po nekajletnem bivanju v tujini ob povratku domov odločil postati boter, a je imel prav zaradi izkušenj s podobnimi projekti v tujini nekoliko drugačna pričakovanja: da bo lahko otroku, skupaj s svojo družino, v pomoč pri odraščanju tudi drugače, ne le z vsakomesečno finančno pomočjo...
V akciji “Čisto veselje” so pred dnevi ljudje na 30 lokacij po vsej Sloveniji prinašali odpadne surovine, da bi z izkupičkom, v celoti namenjenem projektu Botrstvo, pomagali čim več otrokom s posebnimi potrebami omogočiti (morda prvo) počitniško doživetje. V slabem tednu ste zbrali 527 ton odpadnih materialov, kar pomeni 58.679 evrov za letovanja otrok s posebnimi potrebami.
Zgodba majhnih deklic Ksenije in Klare je zgodba, v kateri bi se lahko prepoznalo veliko družin. Resda nista lačni in tudi vrtec lahko obiskujeta, so ju pa zaznamovali ločitev staršev, nato pa selitve: najprej v materinski dom, nato v nujno bivalno enoto. Ko sta se končno lahko preselili v neprofitno stanovanje, njun prvi “pravi” dom, so se njuni brezposelni mami dolgovi že tako nakopičili, da so izvršbe, rubeži in strah pred izgubo doma njihov vsakdan. Kljub temu se mama na vse načine trudi deklicama zagotoviti kar se da normalno otroštvo . . .
Zbiranje odpadnih surovin na več kot 30-ih lokacijah po Sloveniji bo med 16. in 21. marcem. Izkupiček bo namenjen za letovanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami prek projekta Botrstvo v Sloveniji.
Ni naključje, da je revščina ženskega spola. “Če pogledate podatke o revščini, boste videli, da je vsepovsod razlika med revščino moških in žensk, ženske so vedno na slabšem. In to v vseh starostnih skupinah, najhuje pa je pri starrejših, kjer v revščini po uradnih podatkih živi kar 33,5 odstotkov žensk nad 75. letom starosti. Kar nas posebej opozarja na to, kaj pomeni, če ženske ostanejo doma, ko so otroci majhni in se na trg dela vključijo veliko kasneje kot je povprečje. Na koncu odhajajo v pokoj z izjemno nizkimi pokojninami, s katerimi sploh ne morejo živeti.
Pred tremi leti je Vesno in Jana zapustila mama. Pretres je bil res velik, za vse. Močno je vplival na očetovo psihično stanje in najbrž odločilno pripomogel k izbruhu njegove hude kronične bolezni, ki zahteva pogosto zdravljenje v bolnišnici. Zaradi denarne stiske zdaj Janu ne morejo zagotoviti rednega trenieranja nogometa, za katerega je zelo talentiran.
"Spoznamo tudi takšne otroke, ki jih igranje in otročarije na letovanjih in taborih več ne zanimajo, ker so zaradi svojih težkih razmer doma kot odrasle osebe. A ko se sprostijo, znova spoznajo, kako lepo je biti otrok," opisuje vzgojiteljica Alenka iz Zveze prijateljev mladine. Kako zelo pomembno je, da starši sploh upajo vpisati svoje otroke na počitniške tabore in izpolniti prijavnico za subvencioniranje, so pri ZPM ugotavljali na tokratnem kreativnem taboru za nadarjene na Pohorju. Obiskala jih je Rebeka Pinosa.
Jeseni, prav v času, ko smo tudi na Valu 202 intenzivno opozarjali na pogosto spregledan pomen razvoja talentov in udeleževanja zunajšolskih dejavnosti, je filmski ustvarjalec Tomaž Šneberger na Ptuju zasnoval prav poseben projekt “V objektivu lačnih oči”. S pomočjo ptujskega CSD je zbral ekipo mladih s socialnega dna, da bi skupaj ustvarili pravi celovečerni film. Izbrana skupinica sedmih mladih, starih od 8 do 17 let, vključenih tudi v projekt Botrstvo, se od takrat redno srečuje in snuje vse potrebno za prihodnost filma.
Ponedeljkova sogovornica je iz res številčne družine, humanitarne organizacije so njej, njenim bratom in sestram pomagali že pri plačevanju poti v šolo, ki je starša ne bi zmogla, pomoč so dobivali tako v šolskih potrebščinah kot tudi v hrani in drugih donacijah. Prav zaradi štipendije iz enega od humanitarnih skladov, se je naša sogovornica sploh upala vpisati na fakulteto in jo je tudi uspešno končala.
Tjaša in njena mama, ki je zbolela za rakom, živita v hudi duševni in finančni stiski. Mama in hči, ki sta največji zaveznici, in si življenja druga brez druge ne moreta predstavljati, potrebujeta vašo pomoč.
Prva lanska zgodba je bila zgodba deklice Špele, ki je večji del življenja preživela po bolnišnicah, njeno življenje pa je močno ovirala stoma, posebno izvodilo iz trebušne votline z vrečko. Po 20 operativnih posegih pri nas so starši sami poiskali možnost za operacijo v tujini, potrebovali pa so pomoč pri zagotavljanju denarja za sobivanje z njo in pa pomoč pri plačilu številnih dolgov, zaradi katerih jim je grozila izguba najemniškega stanovanja. In kako živijo danes?
Še pred dobrim letom je bila mamica dveh majhnih otrok v res veliki stiski, ki jo je pripeljala tudi v projekt Botrstvo. Takrat je bila zanjo finančna pomoč kot sama pravi “rešilna bilka”. Čeprav še vedno ne živijo razkošno, je zdaj, ko je dobila zaposlitev, izpolnila zaobljubo, ki si jo je dala takrat, ko je bilo najhuje – zdaj je tudi sama botra nekomu, ki pomoč potrebuje.
Sestrice Eva, Loti in Neli živijo v stari, nikoli dokončani in od časa močno načeti hiši v odročni globeli. Eva je drugošolka, mlajšima deklicama pa so mrzla hiša, nekaj igrač in povsem obupana brezposelna starša, ki zaradi invalidnosti nista zaposljiva, ves svet. Zaradi še neporavnanih dolgov ju namreč starša ne moreta vpisati v vrtec.
Neveljaven email naslov