Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja.
Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
"Prosim, odpelji nas stran, ne moremo več …"
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kateri od nas prestregel udarec, ko smo branili mamo. Mene in starejšega brata je odrinil in nato zabijal v zid, pa zadel nas je stol, ki ga je vrgel čez mizo v nas. Ko je bila najmlajša stara eno leto in je v hojci prišla do njega, da bi jo stisnil v naročje, jo je za lase potegnil iz nje in jo odrinil, češ, naj izgine, ker da ga moti pri gledanju televizije,” pripovedujejo sestrice, osemletna Nina, desetletna Nuša in petletna Naja, ter njihova mama o nasilju, ki so ga preživljale še lani ob tem času.
“Ko je delal v tujini, so bile že v četrtek popolnoma nervozne in v strahu, ali so vse dobro pospravile, ali so vse prav naredile, da ga ne bi s čim vznemirile. Noč prej niso spale in bruhale so od strahu, kaj bo, ko bo prišel domov, kdaj se bo začel tepež. Imele so izdelane prave strategije, kako ga zadržati čim dlje stran, da le ne bi začelo takoj padati po meni …”
“Moji starši so se ločili, ko sem bila majhna, in nikakor nisem želela, da bi bili tudi moji otroci otroci ločenih staršev. Želela sem, da imajo mamo in očeta, ne le enega,” razloge za to, zakaj je toliko časa vztrajala v tako nasilja polnem zakonu, utemeljuje mama štirih otrok.
Čeprav so jo prav ti otroci prosili za čimprejšnji odhod iz zakona: “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj, ker ata tako tepe mamo, da smo me jokale,” pove petletna Naja.
“Ko sem omenjala odhod, mi je grozil, da me bo razsekal na kose in vrgel v vodo. Ukazal mi je, da moram na kolena, on pa je šel po macolo, da mi bo razbil glavo. Na srečo me je takrat rešil sosed,” opisuje mama, “potem pa nam je zato, da ne bi mogli oditi, popolnoma razbil avto.”
Letos je mama le zmogla toliko moči, da ji je kljub grožnjam s smrtjo uspelo z otroki pobegniti. Toda selitev, ki so jo izvedli v nekaj urah in s seboj vzeli le najnujnejše, ni takoj prinesla olajšanja: “Najteže je bilo prvi teden. Vsi smo bili zmedeni, hudo mi je bilo, ker smo izgubili dom in šli v neznano, novo je bilo okolje, novi so bili sošolci, vse je bilo drugače. Dodatna težava je bila, ker Nine sošolci v novi šoli nikakor niso sprejeli.«
“Niso me sprejeli, ker sem govorila z drugačnim naglasom in v drugačnem narečju kot oni. Potiskali so me stran in me tepli. Učiteljica pa je samo gledala in ni nič rekla. Občutek sem imela, da me ne marajo in da me še dolgo ne bodo marali,” je žalostna Nina. “Ko imajo v šoli prosti čas, se nihče ne igra z njo, odrinejo jo in zmeraj se igra sama. Zelo je prizadeta in žalostna,” še doda mama.
Vrstniki so bili le ena od težav v novem življenju, letos so se namreč selili še trikrat. Samohranilki brez zaposlitve pač ni lahko najti stanovanja zase in za štiri otroke …
Zdaj upajo, da so vendarle našli ne le najemniško stanovanje, v katerem bodo lahko ostali dlje časa, ampak tudi okolje, v katerem bodo deklice bolje sprejete med vrstniki. In največja skrb zdaj, ko niso več ustrahovani, je plačilo stroškov tako za stanovanje kot za dijaški dom, saj v bližini zdajšnjega bivališča ni šolskega programa, v katerega bi se lahko prešolal dijak Žiga: “Najemnina je dokaj visoka, stroški tudi, čeprav zelo pazimo in nimamo niti interneta, a ko vse nujno plačamo, nam za hrano in druge potrebne stvari ostane le približno 150 evrov. Ker je morala Nina na dieto za celiakijo, mora biti njena hrana zelo prilagojena in je tudi zelo draga, zato nam s tem zneskom nikakor ne uspe preživeti meseca. Položnice se kopičijo …” skrbi mamo.
“Želeli smo si ostati skupaj, a v bližini zdajšnjega doma ni podobnega programa, kamor bi se Žiga lahko brez težav prešolal, zato je bil prisiljen oditi v dijaški dom in ostati na isti šoli. To pa seveda stane …” skrbi mamo. Zato še ne polnoletni Žiga s honorarnim delom poskuša pomagati tako pri plačilu dobrih 200 evrov stroškov za dijaški dom kot tudi pri plačilu drugih družinskih stroškov.
“Kadar le lahko, ponoči honorarno dela. Pogosto se zgodi, da se zjutraj le stušira, vzame torbo in gre k pouku. Me je že razredničarka opozorila, da najbrž dolgo tega ne bo zmogel, a za zdaj gre. Ocene ima dobre in sploh se zelo trudi, da bi lahko pomagal tudi meni, si pa seveda želi več prostega časa.”
“Veste, kako grozen občutek je to, ko otroci delajo namesto tebe? Vem, da bi morala jaz skrbeti zanje, a v tem hipu to ni mogoče. Nimam službe in za zdaj je tudi ne morem dobiti, ker so mi pred kratkim zdravniki z operacijo komaj rešili življenje in bom še dolgo okrevala. Stroški pa se kopičijo in tudi selitve so veliko stale, vsepovsod je bilo treba plačati vnaprej, ljudje so nezaupljivi do samohranilke s toliko otroki …”
Deklice pomagajo na svoj način, opisuje Nuša: “Imamo hranilnik, v katerega vse tri damo denar, ki ga dobimo od zobne miške ali za rojstni dan. Potem zelo pazimo, da ga ne porabimo in da ga damo mamici, kadar potrebuje za hrano.”
“Vse to, kar smo preživeli, je na vseh pustilo posledice, največ na Nušinem zdravju. Še veliko časa in strokovne pomoči bo potrebovala, da bo lahko zaživela običajno življenje. Nina pa ima poleg diete zaradi celiakije veliko težav še s prirojenimi zdravstvenimi težavami, najbrž bo kmalu morala tudi na zahtevnejšo operacijo, okrevanje bo trajalo najmanj tri mesece. Kar seveda pomeni, da bo znova veliko manjkala v šoli in da bo tudi doma potrebovala nego,” med drugim skrbi mamo.
“Praznovali bomo prvi božič, ki ga bomo preživeli sami v drugem okolju, v novem življenju. Rada bi jim omogočila lepe praznike, pa jim ne morem dati nič, res nič. Ves teden bomo doma in bo treba kaj skuhati, sicer jedo v šoli in je lažje. Kar groza me je praznikov,” je iskrena.
Čeprav je stanovanje, kjer zdaj živijo, novejše in delno opremljeno, bi nujno potrebovali novejši pralni stroj, ki jim med pranjem ne bi več trgal oblačil. A ker dekleta vedo, da mama nima niti za to, so svoje praznične želje raje naslovila na dobre može, ki bi jim morda lahko pomagali: “Božičku smo pisale za televizijo, ki jo zelo pogrešamo, posebno ker se sošolci nenehno pogovarjajo o kakšnih oddajah, jaz pa sploh ne vem, o čem govorijo,” v imenu vseh pove že tako iz vrstniške družbe izločena Nina.
Dedku Mrazu pa so zaupale vsaka svoje želje: “Zelo si želim slikarsko stojalo in pribor za slikanje in risanje, ker zelo rada rišem,” sramežljivo pove Nuša. “Jaz pa grad in pa krila na baterije, da bom zares lahko letela,” prepričano doda petletna Naja, Nina pa mu je pisala za jahačico Barbi, škatle, v katere bi lahko spravile svoje stvari, ker za omare v majhni sobici ni več prostora, novo žogo, pa toplo bundico in nove škorenjčke, ker je tiste iz prejšnje zime že prerasla.
Največja želja prav vseh pa je, da bi lahko ostali v stanovanju, ki je sicer majhno, a lepo opremljeno, jim je zelo všeč in se v njem zelo dobro počutijo. “Strašno me skrbi, da bi se zdaj, ko smo le našli primeren dom, morali znova seliti zgolj zato, ker ne bi zmogla plačevati najemnine in stroškov zanj. Otroci si po vsem, kar so preživeli, zaslužijo biti na toplem in varnem.”
Doniranje s pomočjo SMS sporočil za to družino ni več mogoče, lahko pa kadarkoli nakažete sredstva na:
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Nini, Nuši, Naji in Žigi želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Nino, Najo, Nušo in Žigo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kakšna prestregla udarec, ko smo branile mamo,” pripovedujejo sestrice Nina, Nuša in Naja o nasilju, ki so ga živele še lani ob tem času. “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj,” pove petletna Naja.
Letos je mama le zmogla toliko moči, da je kljub grožnjam s smrtjo pred nasilnim partnerjem z otroki uspela pobegniti. A so se v iskanju stalnejšega in varnejšega doma morali seliti daleč stran, letos so se selili že štirikrat, najstarejši Žiga pa je moral v dijaški dom. Tega si skuša sam plačevati tudi z nočnim honorarnim delom, saj mama zaradi operacije, s katero so ji komaj rešili življenje, ostaja brez zaposlitve. In vse je najbolj strah, da bi jih zdaj, ko so končno našle prijetno najemniško stanovanje, prav pomanjkanje denarja prisililo v vnovično selitev …
"Prosim, odpelji nas stran, ne moremo več …"
“Vsi štirje smo morali stati v vrsti in gledati, kako je oči žalil mamo in jo tepel. Nas sicer ni, je pa kateri od nas prestregel udarec, ko smo branili mamo. Mene in starejšega brata je odrinil in nato zabijal v zid, pa zadel nas je stol, ki ga je vrgel čez mizo v nas. Ko je bila najmlajša stara eno leto in je v hojci prišla do njega, da bi jo stisnil v naročje, jo je za lase potegnil iz nje in jo odrinil, češ, naj izgine, ker da ga moti pri gledanju televizije,” pripovedujejo sestrice, osemletna Nina, desetletna Nuša in petletna Naja, ter njihova mama o nasilju, ki so ga preživljale še lani ob tem času.
“Ko je delal v tujini, so bile že v četrtek popolnoma nervozne in v strahu, ali so vse dobro pospravile, ali so vse prav naredile, da ga ne bi s čim vznemirile. Noč prej niso spale in bruhale so od strahu, kaj bo, ko bo prišel domov, kdaj se bo začel tepež. Imele so izdelane prave strategije, kako ga zadržati čim dlje stran, da le ne bi začelo takoj padati po meni …”
“Moji starši so se ločili, ko sem bila majhna, in nikakor nisem želela, da bi bili tudi moji otroci otroci ločenih staršev. Želela sem, da imajo mamo in očeta, ne le enega,” razloge za to, zakaj je toliko časa vztrajala v tako nasilja polnem zakonu, utemeljuje mama štirih otrok.
Čeprav so jo prav ti otroci prosili za čimprejšnji odhod iz zakona: “Vsakogar, ki je prišel na obisk, sem se oklenila in ga prosila, naj nas kam odpelje, ker ne bi rade več živele tukaj, ker ata tako tepe mamo, da smo me jokale,” pove petletna Naja.
“Ko sem omenjala odhod, mi je grozil, da me bo razsekal na kose in vrgel v vodo. Ukazal mi je, da moram na kolena, on pa je šel po macolo, da mi bo razbil glavo. Na srečo me je takrat rešil sosed,” opisuje mama, “potem pa nam je zato, da ne bi mogli oditi, popolnoma razbil avto.”
Letos je mama le zmogla toliko moči, da ji je kljub grožnjam s smrtjo uspelo z otroki pobegniti. Toda selitev, ki so jo izvedli v nekaj urah in s seboj vzeli le najnujnejše, ni takoj prinesla olajšanja: “Najteže je bilo prvi teden. Vsi smo bili zmedeni, hudo mi je bilo, ker smo izgubili dom in šli v neznano, novo je bilo okolje, novi so bili sošolci, vse je bilo drugače. Dodatna težava je bila, ker Nine sošolci v novi šoli nikakor niso sprejeli.«
“Niso me sprejeli, ker sem govorila z drugačnim naglasom in v drugačnem narečju kot oni. Potiskali so me stran in me tepli. Učiteljica pa je samo gledala in ni nič rekla. Občutek sem imela, da me ne marajo in da me še dolgo ne bodo marali,” je žalostna Nina. “Ko imajo v šoli prosti čas, se nihče ne igra z njo, odrinejo jo in zmeraj se igra sama. Zelo je prizadeta in žalostna,” še doda mama.
Vrstniki so bili le ena od težav v novem življenju, letos so se namreč selili še trikrat. Samohranilki brez zaposlitve pač ni lahko najti stanovanja zase in za štiri otroke …
Zdaj upajo, da so vendarle našli ne le najemniško stanovanje, v katerem bodo lahko ostali dlje časa, ampak tudi okolje, v katerem bodo deklice bolje sprejete med vrstniki. In največja skrb zdaj, ko niso več ustrahovani, je plačilo stroškov tako za stanovanje kot za dijaški dom, saj v bližini zdajšnjega bivališča ni šolskega programa, v katerega bi se lahko prešolal dijak Žiga: “Najemnina je dokaj visoka, stroški tudi, čeprav zelo pazimo in nimamo niti interneta, a ko vse nujno plačamo, nam za hrano in druge potrebne stvari ostane le približno 150 evrov. Ker je morala Nina na dieto za celiakijo, mora biti njena hrana zelo prilagojena in je tudi zelo draga, zato nam s tem zneskom nikakor ne uspe preživeti meseca. Položnice se kopičijo …” skrbi mamo.
“Želeli smo si ostati skupaj, a v bližini zdajšnjega doma ni podobnega programa, kamor bi se Žiga lahko brez težav prešolal, zato je bil prisiljen oditi v dijaški dom in ostati na isti šoli. To pa seveda stane …” skrbi mamo. Zato še ne polnoletni Žiga s honorarnim delom poskuša pomagati tako pri plačilu dobrih 200 evrov stroškov za dijaški dom kot tudi pri plačilu drugih družinskih stroškov.
“Kadar le lahko, ponoči honorarno dela. Pogosto se zgodi, da se zjutraj le stušira, vzame torbo in gre k pouku. Me je že razredničarka opozorila, da najbrž dolgo tega ne bo zmogel, a za zdaj gre. Ocene ima dobre in sploh se zelo trudi, da bi lahko pomagal tudi meni, si pa seveda želi več prostega časa.”
“Veste, kako grozen občutek je to, ko otroci delajo namesto tebe? Vem, da bi morala jaz skrbeti zanje, a v tem hipu to ni mogoče. Nimam službe in za zdaj je tudi ne morem dobiti, ker so mi pred kratkim zdravniki z operacijo komaj rešili življenje in bom še dolgo okrevala. Stroški pa se kopičijo in tudi selitve so veliko stale, vsepovsod je bilo treba plačati vnaprej, ljudje so nezaupljivi do samohranilke s toliko otroki …”
Deklice pomagajo na svoj način, opisuje Nuša: “Imamo hranilnik, v katerega vse tri damo denar, ki ga dobimo od zobne miške ali za rojstni dan. Potem zelo pazimo, da ga ne porabimo in da ga damo mamici, kadar potrebuje za hrano.”
“Vse to, kar smo preživeli, je na vseh pustilo posledice, največ na Nušinem zdravju. Še veliko časa in strokovne pomoči bo potrebovala, da bo lahko zaživela običajno življenje. Nina pa ima poleg diete zaradi celiakije veliko težav še s prirojenimi zdravstvenimi težavami, najbrž bo kmalu morala tudi na zahtevnejšo operacijo, okrevanje bo trajalo najmanj tri mesece. Kar seveda pomeni, da bo znova veliko manjkala v šoli in da bo tudi doma potrebovala nego,” med drugim skrbi mamo.
“Praznovali bomo prvi božič, ki ga bomo preživeli sami v drugem okolju, v novem življenju. Rada bi jim omogočila lepe praznike, pa jim ne morem dati nič, res nič. Ves teden bomo doma in bo treba kaj skuhati, sicer jedo v šoli in je lažje. Kar groza me je praznikov,” je iskrena.
Čeprav je stanovanje, kjer zdaj živijo, novejše in delno opremljeno, bi nujno potrebovali novejši pralni stroj, ki jim med pranjem ne bi več trgal oblačil. A ker dekleta vedo, da mama nima niti za to, so svoje praznične želje raje naslovila na dobre može, ki bi jim morda lahko pomagali: “Božičku smo pisale za televizijo, ki jo zelo pogrešamo, posebno ker se sošolci nenehno pogovarjajo o kakšnih oddajah, jaz pa sploh ne vem, o čem govorijo,” v imenu vseh pove že tako iz vrstniške družbe izločena Nina.
Dedku Mrazu pa so zaupale vsaka svoje želje: “Zelo si želim slikarsko stojalo in pribor za slikanje in risanje, ker zelo rada rišem,” sramežljivo pove Nuša. “Jaz pa grad in pa krila na baterije, da bom zares lahko letela,” prepričano doda petletna Naja, Nina pa mu je pisala za jahačico Barbi, škatle, v katere bi lahko spravile svoje stvari, ker za omare v majhni sobici ni več prostora, novo žogo, pa toplo bundico in nove škorenjčke, ker je tiste iz prejšnje zime že prerasla.
Največja želja prav vseh pa je, da bi lahko ostali v stanovanju, ki je sicer majhno, a lepo opremljeno, jim je zelo všeč in se v njem zelo dobro počutijo. “Strašno me skrbi, da bi se zdaj, ko smo le našli primeren dom, morali znova seliti zgolj zato, ker ne bi zmogla plačevati najemnine in stroškov zanj. Otroci si po vsem, kar so preživeli, zaslužijo biti na toplem in varnem.”
Doniranje s pomočjo SMS sporočil za to družino ni več mogoče, lahko pa kadarkoli nakažete sredstva na:
ZPM Ljubljana Moste – Polje zagotavlja, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Če bi Nini, Nuši, Naji in Žigi želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste – Polje, Proletarska 1, in na paket pripišete za Nino, Najo, Nušo in Žigo iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njihove družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM Ljubljana Moste – Polje 08/205-26-93 in 01/544-30-43, e-pošta: info@boter.si, in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil med njimi še manj tistih, ki jim je doslej počitniška doživetja omogočala tudi zdravstvena zavarovalnica, pa je za otroke iz socialno ogroženih družin možnosti za počitnikovanje vse manj. Čeprav pogosto slišimo, da tudi v preteklosti marsikdo ni šel na počitnice, pa vseeno preživel in odrasel, tokrat s pomočjo spremljevalk otrok v počitniških kolonijah pojasnjujemo, zakaj je taka počitniška izkušnja dandanes še toliko bolj pomembna.
Zgodbo Špele, Bojana in Jana so si poslušalci najbrž najbolj zapomnili po tem, da jim njihova mama, poklicna kuharica, ki med delovnikom pripravlja stotine zdravih obrokov v šolski kuhinji, ne more plačati šolskih kosil še za dva svoja šolarja. In čeprav je zaposlen tudi oče in občasno za res majhen honorar dela tudi najstarejši sin, po plačilu najemnine in drugih nujnih stroškov velikokrat zmanjka za najnujnejšo hrano. Kako jim je pomagala radodarna pomoč naših poslušalcev, kaj jih je morda presenetilo, koliko lažje živijo sedaj?
Glede na znane statistike je v Sloveniji približno 120 tisoč ljudi, ki so revni, kljub temu, da so zaposleni. Ena od avtoric zbornika "Revščina zaposlenih" izr. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo opozarja, da zaposlitev danes ne pomeni več, da bomo lahko privoščili družino, otroke poslali v vrtec in šolo ter živeli človeka vredno življenje.
Čeprav sta oba starša Mance, Petre, Simona in Luke zaposlena, je zaslužka za manj kot dve minimalni plači, zato je vsemu trudu navkljub pomanjkanje hrane njihov vsakdan. Manca pravi, da jo je strah počitnic, ker že sedaj tople obroke dobijo le v šoli – če odštejemo sladko toplo vodo, v katero za večerjo namakajo star kruh, ki jim ga podarijo v bližnji pekarni. Čokolino je namreč “rezerviran” za najmlajšega, 10-letnega Luko in še on dobi le – vrečko na mesec …
Najbrž bi bil 18-letni Vid danes med tistimi, ki se že pripravljajo na gimnazijsko maturo, če ne bi pred nekaj leti po spletu nenavadnih okoliščin stanovanjski sklad prodal stanovanja, v katerem je družina živela že pred Vidovim rojstvom. Nov lastnik jih je skorajda prisilil v odkup stanovanja, in ker sta oba starša imela zaposlitev in je bil strošek profitne najemnine skoraj takšen kot obrok kredita, so se odločili zanj. Plačevali so ga tudi, ko je mama izgubila službo in so očetove plače postale vse manjše in neredno izplačane. Ko pa je vsemu trudu navkljub banka začela groziti z deložacijo, je začel honorarno delati tudi takrat 15 letni Vid. Čeprav je še zmeraj prepričan, da je bila odločitev edina mogoča, se še kako zaveda tudi, kaj vse je zaradi nje drugače. In kaj vse še bo, saj bo moral delati tudi v prihodnje – grozi jim namreč vnovična izguba najemniškega stanovanja.
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Dr. Darjav Zaviršek s Fakultete za socialno delo, ki je sodelovala pri raziskavi o vplicu revščine na družine slovenskih študentov: "Šokantna je ugotovitev, da študentje dajejo svojim staršem. Skoraj petina jih je namreč odgovorila, da, ko prejmejo štipendijo ali kaj zaslužijo, s tem denarjem plačajo kakšno od družinskih položnic ali pa staršem kupijo hrano."
Natanko 55 zgodb otrok in njihovih družin, ki živijo v finančni in socialni stiski, smo nanizali, odkar na Valu 202 podpiramo projekt Botrstvo v Sloveniji. Ta združuje že več kot 3500 otrok iz vseh koncev Slovenije in seveda njihovih botrov, ki jim z mesečno donacijo pomagajo do vsaj nekoliko boljšega življenja. Družinam, predstavljenim v naših zgodbah pa poslušalci vsakič želijo še dodatno pomagati. Prav ta pomoč je družini Juša, Tima in Aleša res korenito spremenila življenje. Še septembra je bilo to povsem drugačno kot je danes.
Zgodba o Juliji in Lari je zgodba o dveh sestričnah, a tudi o dveh družinah. Julija, neozdravljivo bolna trinajstletnica, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi s sestrično Laro, njunima mlajšima sestricama in brezposelnima staršema.
Dve leti je, odkar s pripovedmi staršev in otrok, vključenih v projekt Botrstvo, v Sloveniji opozarjamo na revščino v številnih družinah. Več kot 3400 botrov z mesečnim prispevkom 30 evrov za otroka skuša te stiske vsaj nekoliko omiliti. In čeprav je botrov več kot so si snovalci projekta v njegovem začetku sploh drznili sanjati, jih trenutno primanjkuje res rekordno veliko.
Po tragični očetovi smrti pred dvema letoma Erika, srednješolka Nika, enajstletni Gašper in devetletna Anja živijo vse težje. Za očetom je ostala leta dolgo grajena in nikoli dokončana hiša, ki bi potrebovala še obilo zaključnih del, pa tudi že precej prenove. In ostala je vse večja težava, kako s pokojnino po očetu in otroškimi dodatki, torej z dobrimi 700 evri na mesec, kot petčlanska družina premagati mesec.
Monika Bizjak, družinska mediatorka in mediatorka v osnovnih šolah, ki nudi psihosocialno podporo tudi družinam iz projekta Botrstvo, ob svojem delu spremlja tudi to, kako revščina zaznamuje otroke.
Številna ponižanja za Roka in Tejo, potem ko sta starša ostala brez dela zaslužka.
Jeseni smo med zgodbami otrok iz projekta Botrstvo predstavili zgodbo šestnajstletnega Jake, desetletnega Nejca in prvošolčka Ažbeta. Pripovedovala jo je njihova mama, ki s svojo minimalno plačo ni mogla zagotoviti niti hrane in kurjave, pridnim šolarjem pa ne vseh potrebščin za novo šolsko leto. Nekaj mesecev pozneje je njihovo življenje lepše ...
Petnajstletni Klemen je fant z večjimi težavami v telesnem in duševnem razvoju. Toda to ni le zgodba o njem, pač pa tudi o tem, kako neizprosno uničujoča je dolgotrajna brezposelnost njegovih staršev, delovnih invalidov, ki po letih pomanjkanja in vztrajanja v tej brezizhodni finančni stiski ne najdeta več smisla.
Zgodba Gašperja, Monike in Marka. Zgodbo smo ob objavi, junija lani, naslovili: »Morda je to moje zadnje poletje«. Naslov je žal bil preroški. Mamica treh otrok je pred dnevi izgubila boj z boleznijo.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
"Ko učiteljica reče, da bomo kmalu šli na izlet, mi gre kar na jok. Sošolci gredo, jaz pa tisti dan »zbolim«, ker nimamo denarja. Težko se učim, ker nenehno mislim na to, kdaj se bomo morali izseliti in tudi počitnic se prav nič ne veselim: spet nas bo zeblo in jedli bomo kvečjemu enkrat na dan. Sošolci nas zafrkavajo, da smo kmetavzi, ker imamo ponošena oblačila, pa tudi sicer nas kar izločijo iz družbe. Morda tudi zato, ker nihče od nas ne more trenirati športov, ki nas veselijo. S sestrico kimona še vedno hraniva v omari – morda pa bo kdaj taka sreča, da bi lahko začeli spret trenirati ...," pripoveduje 11- letna Maja, najstarejša deklica med petimi otroki družine, ki je do začetka krize živela povsem običajno življenje in nikoli ni prosila za pomoč. Zdaj je vse drugače.
»Že pri vpisu v glasbeno pripravnico sva bila v dvomih, ali naj deklici to omogočiva, saj smo v hudih finančnih težavah. In tak vpis seveda pomeni še dodatno finančno breme vsak mesec." Kajina starša sta se vseeno odločila, da deklici omogočita glasbeno izobrazbo. Tudi zato, ker je sama v otroštvu močno občutila, kako hudo je, če zaradi finančne stiske ne moreš početi stvari, ki te tako izrazito veselijo, mama vztraja pri odločitvi: »Prepričana sem, da ne glede na finančno stisko družine, otrokom moramo nekako omogočiti, da lahko počnejo stvari, ki jih veselijo. Otroci niso krivi za razmere, v katerih živijo ..."
Neveljaven email naslov