Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med zgodbami lanske pomladi se je mnogih dotaknila zgodba srednješolke Tjaše. Njeno odraščanje je močno zaznamovala najprej huda mamina bolezen, nato še očetova, pa tudi popolno nerazumevanje za njene stiske tako v šoli kot med vrstniki … Kako je danes?
“Zasuli so naju, vsega sva imeli in to je bilo res veselje, saj tega še nikoli nisva izkusili, da imaš lahko toliko vsega. Veliko paketov je prišlo, res so naju dobro obuli, oblekli in nahranili. Veseli sva bili vsakega paketa, vsake tople besede. Za naju je bila ta pomoč velik preobrat, prej sva bili res na dnu, brez denarja, brez vsega, bolni podnajemnici, ki močno zaostajata s plačilom najemnine,” je za življenjski preobrat po objavi njune zgodbe pred dobrim letom vsem hvaležna Tjašina mama.
Odraščanje srednješolke Tjaše so močno zaznamovali najprej huda mamina bolezen, nato še očetova in pa popolno nerazumevanje njenih stisk tako v šoli kot med vrstniki. Vse to je Tjašo prignalo do skrajnega roba, pred najhujšim jo je rešila hospitalizacija na psihiatričnem oddelku. Zdravljenje ji je bilo v pomoč, prav tako je k umiritvi vsakodnevnega življenja pomagal vpis v srednjo šolo in s tem v novo okolje, ostali pa so finančna stiska in dolgovi. Nato pa je mamina bolezen znova udarila.
Čeprav zdravja ni mogoče kupiti, pa je vsa pomoč, ki sta jo dobili Tjaša in njena mama, močno vplivala na to, kako danes, več kot leto pozneje, živita in kako vidita svojo prihodnost: “Vse je šlo le še navzgor. Tudi moralna podpora je res veliko pomenila, kar je vplivalo tudi na moje zdravje. Vse skupaj mi je dalo táko posebno moč, da verjameš, da ti daje upanje, ker vidiš, da ti uspeva, da ni brezizhodno. Z večjo močjo se boriš tudi proti bolezni. Moje zdravstveno stanje se je celo toliko popravilo, da sem se lahko vrnila v službo, sicer le za štiri ure na dan in vse opravljam veliko počasneje, a zmorem! In to mi zelo veliko pomeni. To je nedvomno posledica vse te pomoči. Kajti ko si na tleh in vidiš, da ti nekdo želi pomagati, dobiš prav posebno življenjsko moč, razširi se ti življenjsko obzorje, naenkrat vidiš možnosti, ki jih prej nisi.”
“Tudi na Tjašo je vse to zelo dobro vplivalo. Veliko manj je bolna, prej se je pogosto bojevala z bolečinami, vročičnimi stanji, obupom in žalostjo, zdaj pa je drugačne volje, ni več obupana, utrujena ali apatična. Tudi njej je misel na to, da ti nekdo želi pomagati, da nisi sam v tem obupu, dala močno oporo. V šoli pa je tako ali tako zelo pridna.«
Materialna pomoč resda ne prihaja več, vendar je ta tako pomembna moralna opora ostala: “Z nekaj ljudmi sem ostala v stiku po elektronski pošti, pišemo si, ogromno mi pomeni, da lahko komu kaj zaupam, se izpovem, pa čeprav ne v neposrednem stiku, zaupamo si in to mi veliko pomeni. Vesela sem njihove pošte in jim z veseljem odpisujem!”
In ker je poraba zbranih sredstev pri prav vsaki predstavljeni zgodbi res izjemno skrbna, takrat zbrana finančna sredstva Tjaši in mami še zmeraj olajšujejo življenje: “To je zame največji korak iz brezna, da me ne skrbi za položnice. Lažje diham, lažje spim, z drugačnimi očmi gledam na svet! In glavo imam pokonci! Prej sem samo nenehno razmišljala, kaj bova naredili, kako bova kaj plačali, kako se bo vse skupaj izšlo. Ne moreš spati, ne moreš misliti na nič drugega. Zelo dosti nama je pomenila vsa ta pomoč.”
“Na svoj način imam rada prav vsakogar, ki nama je pomagal, čeprav se nikoli nismo osebno spoznali. Ogromno so nama pomagali, sonce so prinesli v najin dom! Saj ni prav zares najin, ker sva podnajemnici, a tukaj živiva, radi se imava, pomagava si in res iskrena hvala prav vsem, ki ste nama pomagali!”
552 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Med zgodbami lanske pomladi se je mnogih dotaknila zgodba srednješolke Tjaše. Njeno odraščanje je močno zaznamovala najprej huda mamina bolezen, nato še očetova, pa tudi popolno nerazumevanje za njene stiske tako v šoli kot med vrstniki … Kako je danes?
“Zasuli so naju, vsega sva imeli in to je bilo res veselje, saj tega še nikoli nisva izkusili, da imaš lahko toliko vsega. Veliko paketov je prišlo, res so naju dobro obuli, oblekli in nahranili. Veseli sva bili vsakega paketa, vsake tople besede. Za naju je bila ta pomoč velik preobrat, prej sva bili res na dnu, brez denarja, brez vsega, bolni podnajemnici, ki močno zaostajata s plačilom najemnine,” je za življenjski preobrat po objavi njune zgodbe pred dobrim letom vsem hvaležna Tjašina mama.
Odraščanje srednješolke Tjaše so močno zaznamovali najprej huda mamina bolezen, nato še očetova in pa popolno nerazumevanje njenih stisk tako v šoli kot med vrstniki. Vse to je Tjašo prignalo do skrajnega roba, pred najhujšim jo je rešila hospitalizacija na psihiatričnem oddelku. Zdravljenje ji je bilo v pomoč, prav tako je k umiritvi vsakodnevnega življenja pomagal vpis v srednjo šolo in s tem v novo okolje, ostali pa so finančna stiska in dolgovi. Nato pa je mamina bolezen znova udarila.
Čeprav zdravja ni mogoče kupiti, pa je vsa pomoč, ki sta jo dobili Tjaša in njena mama, močno vplivala na to, kako danes, več kot leto pozneje, živita in kako vidita svojo prihodnost: “Vse je šlo le še navzgor. Tudi moralna podpora je res veliko pomenila, kar je vplivalo tudi na moje zdravje. Vse skupaj mi je dalo táko posebno moč, da verjameš, da ti daje upanje, ker vidiš, da ti uspeva, da ni brezizhodno. Z večjo močjo se boriš tudi proti bolezni. Moje zdravstveno stanje se je celo toliko popravilo, da sem se lahko vrnila v službo, sicer le za štiri ure na dan in vse opravljam veliko počasneje, a zmorem! In to mi zelo veliko pomeni. To je nedvomno posledica vse te pomoči. Kajti ko si na tleh in vidiš, da ti nekdo želi pomagati, dobiš prav posebno življenjsko moč, razširi se ti življenjsko obzorje, naenkrat vidiš možnosti, ki jih prej nisi.”
“Tudi na Tjašo je vse to zelo dobro vplivalo. Veliko manj je bolna, prej se je pogosto bojevala z bolečinami, vročičnimi stanji, obupom in žalostjo, zdaj pa je drugačne volje, ni več obupana, utrujena ali apatična. Tudi njej je misel na to, da ti nekdo želi pomagati, da nisi sam v tem obupu, dala močno oporo. V šoli pa je tako ali tako zelo pridna.«
Materialna pomoč resda ne prihaja več, vendar je ta tako pomembna moralna opora ostala: “Z nekaj ljudmi sem ostala v stiku po elektronski pošti, pišemo si, ogromno mi pomeni, da lahko komu kaj zaupam, se izpovem, pa čeprav ne v neposrednem stiku, zaupamo si in to mi veliko pomeni. Vesela sem njihove pošte in jim z veseljem odpisujem!”
In ker je poraba zbranih sredstev pri prav vsaki predstavljeni zgodbi res izjemno skrbna, takrat zbrana finančna sredstva Tjaši in mami še zmeraj olajšujejo življenje: “To je zame največji korak iz brezna, da me ne skrbi za položnice. Lažje diham, lažje spim, z drugačnimi očmi gledam na svet! In glavo imam pokonci! Prej sem samo nenehno razmišljala, kaj bova naredili, kako bova kaj plačali, kako se bo vse skupaj izšlo. Ne moreš spati, ne moreš misliti na nič drugega. Zelo dosti nama je pomenila vsa ta pomoč.”
“Na svoj način imam rada prav vsakogar, ki nama je pomagal, čeprav se nikoli nismo osebno spoznali. Ogromno so nama pomagali, sonce so prinesli v najin dom! Saj ni prav zares najin, ker sva podnajemnici, a tukaj živiva, radi se imava, pomagava si in res iskrena hvala prav vsem, ki ste nama pomagali!”
Niti dva tedna po Nikolajevem rojstvu je mama odšla iz njegovega življenja in se ni nikoli več vrnila. Dveletni fantiček živi z očetom, ki pa mu trajna invalidnost komaj omogoča vsakodnevne opravke. S tem, da nikoli več ne bo mogel delati, se ne more sprijazniti, sploh ker zgolj s socialnimi prejemki izjemno težko živita in ker je s svojo boleznijo ujet še v birokratski primež dolgotrajnega čakanja na invalidsko pokojnino in na zdravstvene storitve ... Sredstev jima zmanjkuje že za doplačila vseh zdravil, oče pa malčku še zdaleč ne more kupiti vsega za zdrav razvoj. Nikolaj namreč ne hodi vrtec, ker bi lahko z vsako okužbo ogrozil življenje svojega očeta ...
Družina gospe Anke dvema otrokoma botruje že od samih začetkov tega projekta, otroke iz Botrstva pa gospa Anka vseskozi brezplačno vključuje tudi v svoje, sicer plačljive pedagoške projekte. A pomoč otrokom je jeseni dobila povsem drugačno razsežnost: v svojo petčlansko družino so sprejeli še dve begunski deklici. Ta izkušnja, ki ji sogovornica pravi izstop iz cone udobja, prinaša korenite spremembe v vsakodnevnem družinskem življenju, pa tudi spremembe v razmišljanju o humanitarnosti in medsebojnih odnosih…
Z začetkom leta pričenja delovati 15 večgeneracijskih centrov, ki bodo v naslednjih petih letih ustvarjali možnosti za raznovrstno pomoč najranljivejšim skupinam, pripravljali preventivne programe za preprečevanje socialne izključenost ranljivih skupin in nudili prostor za vnovično tkanje niti med generacijami. Centri bodo s posebnimi programi pomembna opora tudi otrokom in mladostnikom, tudi s svetovalnicami, učno pomočjo, popoldanskim varstvom in številnimi tečaji in dogodki, prav vse bo brezplačno!
Za tremi deklicami, Nino, Nušo in Najo je veliko mirnejše leto kot so ga bile vajene v času življenja z nasilnim očetom. Pomoč poslušalcev jim še leto po objavi njihove zgodbe zelo pomaga, da deklice obiskujejo želene obšolske dejavnosti, so sprejete med vrstniki in jih ne skrbi, da bi se zaradi pomanjkanja denarja morale že petič seliti, je pomirjena tudi mama: “Tisoč in eno razliko ste prinesli v naše življenje”.
»Takšni filmi bi morali biti stalna praksa in povod, da bi se o tej in sorodnih tematikah pogovarjali vsak dan, nekaj ur na dan,« je po predpremieri dokumentarnega filma »Pod mostovi« in po okrogli mizi, ki ji je sledila, povedal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek. Mnenja še nekaterih strokovnjakov, ki se revščino poklicno ukvarjajo, smo strnili v tokratno oddajo.
Minulo leto je, spodbujen tudi z našimi oddajami v podporo Botrstvu, v nacionalni televizijski hiši nastajal dokumentarec o revščini, s pripovedmi tistih, ki jo živijo, in tistih ki se z njo ukvarjajo kot humanitarni delavci ali strokovnjaki. Avtorici Barbara Zemljič in Špela Kožar pravita, da v njej namenoma ni solzavosti in tarnjanja, je pa veliko dejstev in podatkov, ki jih nihče ne bi smel preslišati, še manj ob njih ostati brezbrižen. Predpiemierno bo film prikazan v Kinodvoru, v ponedeljek ob 12.00 na spletni strani MMC od tam prenos okrogle mize, premiero pa bo na televizijskih zaslonih doživel v torek, 10 minut pred 21h na prvem programu TV Slovenija.
Februarja začne veljati spremenjena zakonodaja o subvencioniranju šolskih kosil, k čemur je delček prispeval tudi projekt Botrstvo. Tistim otrokom, ki živijo pod uradnim pragom revščine, kar pomeni, da dohodek na družinskega člana sodi v prvi, drugi ali tretji dohodninski razred, bo namreč od 1. februarja pripadala 100 % subvencija šolskih kosil. A to bo veljalo le za otroke, ki jih bodo h kosilu prijavili starši. Šole namreč tega namesto njih ne bodo mogle narediti, čeprav družine in njihovo stisko dobro poznajo, pojasnjuje direktor direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo mag. Gregor Mohorčič: »Šola namreč nima podatkov o tem, ali otroku subvencija pripada ali ne. Šele ko starši otroka prijavijo, se sistem našega ministrstva poveže s tistim na MDDZSEM, od katerega tako informacijo pridobi.«
Različni sogovorniki o projektu Botrstvo. Kaj jih najbolj gane pri Botrstvu, zakaj mu zaupajo in kako naj se projekt razvija v prihodnje.
Več kot 2600 je bilo izpolnjenih otroških želja, ki so jih enemu od treh decembrskih dobrih mož napisali in narisali otroci iz vse Slovenije v upanju, da jim bo vsaj kdo izmed njih lahko izpolnil že dolgo neizpolnjene želje… Najpomembnejši pri tej uresničitvi so seveda vsi tisti ljudje, ki so pisemca prevzeli, jih izpolnili in lepo zavita darila že oddali na katero od štirih sprejemnih mest. Projekta pa ne bi bilo brez številnih prostovoljk in prostovoljcev, pomembnih pomočnikov projekta Trije zimski botri. Gostji oddaje bosta dve med njimi, Maša in Gordana.
“Ej, ti, ja, ti, tebe mislim! A spadaš v večino, v tistih šestdeset odstotkov, ki ne vedo, da lahko pol odstotka (oziroma za tiste, ki pijete, pet promilov) svoje dohodnine date nekomu po lastni izbiri? Da ne gre ves denar v skupno davčno malho, ampak lahko rečete ‘delež tega, kar sem prislužil, pa da dobijo točno ti’?”
Iz ponedeljka v ponedeljek vas na Valu 202 neumorno opozarjamo na različne vidike in razsežnosti revščine pri nas, ki jih občutijo otroci in družine, ki po pomoč prihajajo tudi k projektu Botrstvo v Sloveniji. Nanje bodo jutri dopoldne v Ljubljani na posebni novinarski konferenci opozorili tudi predstavniki tega projekta, še posebej na nove oblike revščine, ki se vztrajno širijo v družine redno zaposlenih in tistih, ki živijo od prekarnih oblik dela. Tistim, ki bremena negotovosti in pomanjkanja ne zdržijo več in potrebujejo tudi psihosocialno pomoč iz najhujših stisk pomaga psihoterapevtka Branka Strniša.
Že četrto leto bo z entuziazmom prostovoljcev in upajmo velikim odzivom tudi naših poslušalcev obdarjenih kakih 2000 otrok, ki te dni svoje želje pišejo in rišejo kateremu od treh zimskih mož.
Sredstva za pomoč pri šolanju iz posebnega Dijaškega sklada, ki smo ga predstavili pred dvema tednoma, prejema 80 dijakov. Razlogi, zakaj so potrebovali pomoč, so zelo raznoliki, tako kot tudi njihove želje in ambicije. Lucija je med tistimi, ki ni hotela dovoliti, da bi finančna stiska družine, grozeča izguba doma in oddaljenost od gimnazije preprečili njeno ambiciozno poklicno pot. A kljub odličnemu uspehu na zahtevni gimnaziji je le malo manjkalo, da bi šolanje morala končati le zato, ker ni bilo sredstev za plačilo bivanja v dijaškem domu …
Čeprav je mama 16 letnega Žiga in 8 letnega Luke redno zaposlena in pogosto dela v nočnih izmenah, je plača tako mizerna, da jim po plačilu položnic in dolgov ne ostane dovolj, da bi Žiga lahko vsak dan jedel zdrav, topel obrok in da bi lahko živeli brez strahu pred izgubo najemniškega stanovanja. Ne mamina izobrazba, ne redna služba, ne prizadevnost namreč ne zagotavljata družini niti minimalnega preživetja…
Vse številčnejše prošnje staršev otrok iz Botrstva, da nujno potrebujejo pomoč pri plačilih stroškov za dijaške domove, saj bodo njihovi otroci sicer prisiljeni želeno šolanje prekiniti ali celo povsem opustiti, so pripeljale do nove oblike pomoči tem otrokom: posebnega dijaškega sklada, iz katerega v tem šolskem letu 80 dijakov že dobiva pomoč.
Končujemo dvomesečno akcijo opozarjanja na pomen obšolskih dejavnosti z zgodbo najstnice Mine, ki ji ples pomeni tudi pomembno psihološko oporo. Dodajamo pa tudi nekaj dosežkov drugih otrok, ki brez Botrstva ne bi mogli razvijati svojih talentov. Hvala za vsak poslan SMS in vse donacije, celoten znesek bo brez odbitkov porabljen za udejstvovanje v želenih dejavnostih otrok iz projekta Botrstvo.
Tik pred tem, ko se bodo poslanci odločali o širitvi polne subvencije za kosila za vse revne šolarje, je še vedno moč slišati argumente, da lačnih v šolah zagotovo ni, zato je primerneje celo leto porabiti za premlevanje, ali bi sploh veljalo karkoli spreminjati in ali bi nas to preveč stalo.
"Šokiralo nas je, koliko otrok dejansko živi v takih finančnih razmerah. Sam sem bil naivno prepričan, da je takih, ki živijo v družinah z manj kot 180 evri mesečno na člana, torej v prvem dohodninskem razredu, morda pet v vsej državi. Pa jih je skoraj 18.500! Tistih v drugem razredu je približno 19.000 in v tretjem 13.000 osnovnošolcev, skupno 50.000, to so blazne številke," je še vedno zgrožen Milan Jakopovič, ustanovitelj in predsednik dobrodelnega društva Petka za nasmeh, ki že nekaj let z zbranimi donacijami šolarjem zagotavlja topel obrok.
Šele tri tedne je minilo, odkar smo objavili zgodbo, da si Maša želi violino. Hvala anonimnežu in hvala Mašini botri, da jo je včeraj le dobila.
Ob znova zavrnjenem predlogu o pravici do brezplačnega šolskega kosila, ki pomeni, da se število upravičenih otrok vsaj do konca tega šolskega leta zelo verjetno ne bo spreminjalo, objavljamo nekaj razmišljanj in izkušenj vzgojiteljev, ki tudi otroke iz Botrstva spremljajo na letovanjih. Kot pravijo, na letovanjih že dolgo ni bilo tako hrane željnih otrok kot letos. Presunjena sta bila tako mlajša spremljevalca Petra in Rok, ki sta le nekaj let starejša od otrok, kot tudi vsega hudega vajena vzgojiteljska veterana Saša in Boris …
Neveljaven email naslov