Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Današnji dan poleg svetovnega dneva otrok zaznamuje tudi dan slovenskih splošnih knjižnic. Zagotovo je otrokova pravica tudi to, da bere kakovostno pisano besedo, ki jim jo mnogokrat ob obisku splošne knjižnice pomagajo izbrati knjižničarji. Zato so otroci, ki obiskujejo Osnovno šolo Antona Globočnika Postojna, Alešu Ogrinu povedali, kakšno je delo knjižničark in knjižničarjev.
Ob torkovih jutrih z najmlajšimi raziskujemo svet poklicev. Najpomembnejše naloge poklica, o katerem bomo skozi otroško razmišljanje več slišali v naslednjih minutah, so pomoč, svetovanje, legitimiranje, opozorilo, prijetje in pridržanje, zavarovanje, informiranje o posameznem dogodku, preprečitev posameznega dejanja in drugo. Govorimo seveda o poklicu policista, ki v glavni vlogi zagotavlja varnost ljudi in premoženja. O tem, kako si ta poklic predstavljajo in ali bi nekoč radi tudi sami oblekli policijsko uniformo, so Tadeji Bizilj več povedali tretješolci iz Osnovne šole Orehek Kranj.
Odrasli imamo z bankami veliko opravkov, otroci skoraj nič. Ali torej vedo, kaj je bančno posojilo, o čemer v zadnjem mesecu v medijih veliko govorimo? Špela Šebenik je preverila pri tretješolcih z OŠ Škofja Loka – Mesto.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Z najmlajšimi, ki obiskujejo I. osnovno šolo Celje, smo tokrat malo obudili spomine na poletje, saj smo govorili o tem, kakšna država je Hrvaška. Ker otroci večinoma tja odhajajo na morje, državo poznajo in ob razmisleku so imeli kar nekaj zanimivih domislic.
Čeprav človek še delovanja svojega planeta ne pozna ravno dobro, so se njegove misli že od nekdaj dvigale tudi proti vesolju. Neskončnost je privlačna in zato so znanstveniki z razvojem tehnologije lahko v vesolje začeli pošiljati tudi različne raziskovalne instrumente. Tako je bilo na današnji dan leta 1971 v orbito Marsa utirjeno plovilo Mariner 9, Nasina medplanetarna vesoljska sonda. S tem je postalo prvo plovilo, ki je postalo umetni satelit drugega planeta. Na Zemljo je po tem, ko je doseglo osvoj cilj, pošiljalo neprecenljive slike, odkrilo pa je tudi sistem kanjonov, ki so jih poimenovali po njem. Z otroki, ki obiskujejo Osnovno šolo Antona Globočnika Postojna, je Aleš Ogrin ob obletnici dogodka govoril o tem, kako znanstveniki raziskujejo vesolje.
V naših torkovih jutranjih modrovanjih skupaj z najmlajšimi spoznavamo različne poklice skozi njihove oči. Tokrat potujemo v ordinacijo, in sicer v zobozdravstveno. Zobozdravnik je sicer oseba, s katero se ne želimo prav pogosto srečevati, če se le da, a če imamo težave z zobmi, je bolje strah pred zobozdravniškim stolom čimprej premagati, saj jih bomo le tako lahko odpravili in se znebili bolečin. S Tadejo Bizilj so o poklicu zobozdravnika razmišljali tretješolci iz Osnovne šole Louisa Adamiča Grosuplje.
Izraz, da je nekdo copata, izhaja iz sveta odraslih, večkrat ga uporabimo takrat, ko govorimo o odnosu med ženo in možem. Pa ta izraz poznajo tudi otroci?
Med vikendom ali prazniki otroci starše najraje zbudijo z muziciranjem, pripravo sanjskega zajtrka ali nagajanjem. O izvirnih idejah se je s tretje- in četrtošolci tokrat pogovarjala Lara Gril.
Čas je za potep. Ne gremo sicer daleč, za slabi dve minuti se bomo namreč preselili v Italijo. Lara Gril je otroke z OŠ dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec vprašala, kaj vse vedo o tej državi.
V dneh, ko so Združene države formalno obvestile Združene narode o uresničitvi odstopa od pariškega podnebnega sporazuma, je prav, da se spomnimo tudi na akcije, ki jih za ohranitev našega planeta izvajajo okoljevarstvene organizacije. Prav na današnji dan leta 1971 je tako Greenpeace izvedel svojo prvo. Na Aleutske otoke so takrat na protestno plovbo poslali istoimensko ladjo, saj je vlada ZDA tam izvajala podzemeljska jedrska testiranja. O varovanju okolja pa so pred to obletnico kritično razmišljali tudi otroci, ki obiskujejo Osnovno šolo Antona Globočnika Postojna. Z Alešem Ogrinom so govorili o tem, kako lahko poskrbimo, da narava ne bo tako zelo onesnažena in koliko smeti opažajo v okolici, kjer živijo.
Ni veliko poklicev, pri katerih bi morali med službo znati jokati, se glasno smejati, plesati, peti in kdaj celo spremeniti svoj glas ali zunanjo podobo. A dobri igralci zmorejo vse to in še več. Nastopajo v gledališčih in filmih, na televiziji, video posnetkih in na radiu, s svojim glasom in gibi telesa gledalcem in poslušalcem izražajo ideje dramatika, scenarista in režiserka, pri delu uporabljajo svoja čustva in izkušnje. Igralec porabi veliko časa za učenje besedil in vaje, a ni dovolj, da si le zapomni besedilo – dober igralec mora znati prepričljivo predstaviti osebo, ki jo igra. Ali bi tudi sami radi kdaj stali na odru in pred kamerami in kako zahteven se jim zdi poklic igralca, je Tadeja Bizilj vprašala tretješolce iz Grosuplja.
V Sloveniji smo imeli od leta 1992 do 2019 več kot 30 preiskovalnih komisij Državnega zbora, katerih naloga je voditi parlamentarno preiskavo, zbirati in urejati gradivo za preiskavo in preskrbeti potrebno dokazno gradivo, v državnem zboru pa je bilo sprejetih le 12 njihovih končnih poročil. Kaj je preiskovalna komisija in kaj delajo njeni člani, smo vprašali tudi tretješolce iz Kamnika.
Kdo je dober voznik in kdo ni? Ali je mami boljša voznica kot oči? Kaj smemo in česa ne smemo početi med vožnjo? O tem, kako biti dober voznik, so se razgovorili tretješolci iz Waldorfske šole v Ljubljani.
Že več kot tri leta v medijih ne mine teden, da ne bi omenjali brexita. Izstop Velike Britanije iz Evropske unije je na referdumu 23. junija 2019 izglasovalo slabih 52 % njihovih volivcev, datum izhoda pa se nenehano spreminja. Kar dolgo časa je bil rok za izhod postaljen na 31. oktober. A če odrasli vemo, kaj pomeni skovanka brexit, nas je zanimalo, če jo poznajo otroci? Naši sogovorniki so bili učenci 3. razredov OŠ Frana Albrehta Kamnik.
Bliža se nam noč čarovnic in marsikatero hišo bodo v teh dneh krasile bolj ali manj domiselno izrezljane buče. Ta običaj, ki se je k nam priselil iz Zahodnega sveta, izhaja iz irske legende o kovaču Jacku, ki še danes v temi tava naokoli z izdolbeno repo, v kateri ima žerjavico. In če še niste izrezljali svoje buče, so Aleš Ogrin in otroci z OŠ Antona Globočnika Postojna za vas pripravili nekaj nasvetov, kako se lotite tega opravila. Povedali pa so tudi, kakšno bučo bi pripravili sami.
Lepa izrezljana omara, čudovit naslanjač ali miza z edinstvenim mehanizmom za vrtenje – če si mizar, ti tega ni težko narediti. Mizarji nenavadne kose pohištva izdelujejo ročno, po svojih načrtih ali po načrtih drugih. Sprejemajo torej naročila za lesne izdelke, po potrebi narišejo načrt ali skico ter pripravijo seznam materiala in pripravijo les in pomožne materiale za obdelavo oziroma vgradnjo hlodovine, plohov, desk, letev ali plošč. Tadeja Bizilj se je o poklicu mizarja pogovarjala s tretješolci iz Osnovne šole Louisa Adamiča Grosuplje.
Eden izmed čarov radijskega dela je tudi ta, da nikoli zares ne vemo, kakšne odgovore bomo dobili na zastavljeno vprašanje. Tako smo na enem izmed snemanj najmlajše vprašali, kaj mislijo, da je radioaktivnost. Izvedeli smo, da je to pravzaprav naše radijsko delo. Ob tem pa so mladi ugotovili, da so radioaktivni tudi sami, saj so bili pred radijskim mikrofonom. Kako se torej povezujeta radio in radioaktivnost, so Alešu Ogrinu povedali otroci, ki obiskujejo Osnovno šolo Horjul.
Jesenske počitnice so pred vrati. O tem, kako jih preživeti, smo povprašali učence Waldorfske šole Ljubljana. Njihovi predlogi vam bodo dali marsikatero idejo o tem, kam odpotovati in kako jih preživeti, če ostanete doma.
Neveljaven email naslov