Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Pozabljanje je zoprna reč, proti kateri se bori vsak po svoje. In tudi mladost ni imuna na ta večinoma neprijeten pojav. Vzroki za pozabljanje so seveda zelo različni; lahko smo preobremenjeni, lahko utrujeni, na pozabljanje vpliva celo koliko tekočine smo popili. O tem, kaj pozabijo najmlajši in kako se pozabljanju skušajo izogniti, so Alešu Ogrinu pripovedovali otroci s I. osnovne šole Celje.
Ljubljana, Piran Bled. Trije od naših najbolj priljubljenih in obiskanih krajev za tuje turiste. So tudi v izboru za najlepši slovenski turistični kraj po izboru drugošolcev Ajde, Jerneja, Pavline, Taja, Jelene in Kristjana, učencev z OŠ Maksa Pečarja Črnuče? No, pa prisluhnimo, z njimi se je pogovarjala Liana Buršič
Med šolarji je eden najbolj priljubljenih predmetov na urniku šport. Kako pa bi se znašli v vloga učitelja tega predmeta na šoli?
Hvala, prosim, oprosti – te besede so majhne in preproste, pomenijo pa lahko zelo veliko. A vseeno so to besede, ki jih nekateri le s težavo izrečejo … Ste tudi vi med njimi? Je tudi vam kdaj težko priznati napako in se opravičiti? Ali pa včasih kar pozabite na prošnjo in zahvalo … O tem, kdaj in zakaj uporabljajo prijazne besede, se je s tretješolci Mašo, Igorjem, Kajo, Frido, Lukom in Rianom iz ljubljanske Osnovne šole Prule pogovarjala Tadeja Bizilj.
Prav presenetljivo zlahka so se mladi odločili za svojega favorita, ko so dobili na izbiro avtobus in vlak. Kateri od teh dveh jim je ljubši in zakaj? Prisluhnite, kaj so Liani Buršič povedali drugošolci z OŠ Staneta Žagarja v Kranju.
O temi, kam je najlepše oditi na dopust, ima vsak svoje mnenje. Eni so za tople kraje, drugim je ljubši odhod nekam, kjer je nekoliko bolj hladno. Skupno vsem pa je, da si tam želijo vsi odpočiti in se naužiti lepot narave. Kam bi odšli sami, če bi izbirali, se je Liana Buršič pogovarjala z otroki, ki obiskujejo Osnovno šolo Staneta Žagarja Kranj.
Odrasli svoje stanovanje, hišo ali vrt uredimo po svoje. Kako pa bi si otroci uredili hiško na drevesu? Kakšna bi bila? Odgovarjajo učenci OŠ Prežihovega Voranca iz Ljubljane.
Za mesec maj velikokrat slišimo, da je to tudi mesec ljubezni. Narava se prebuja, ptički veselo čivkajo na vejah, sonce pa nas že prav prijetno večkrat poboža po licih. Kako o ljubezni razmišljajo tretješolci Rian, Luka, Frida, Kaja, Igor in Maša iz Osnovne šole Prule, so povedali Tadeji Bizilj.
Različni podatki na spletu kažejo, da je trg z umetninami lahko tudi precej živahen. Predvsem dražbene hiše se rade pohvalijo, ko prodajo delo katerega izmed največjih umetnikov in cene, ki jih iztržijo zanje, gredo takrat v nebo. Zato smo se s tretješolci z Osnovne šole Vransko-Tabor pogovarjali o tem, s katero vrsto ustvarjanja bi se ukvarjali, če bi bili umetniki in kaj vse bi ustvarili.
Odrasle večkrat zagrabi nostalgija po izgubljeni mladosti. Kako pa o starosti razmišljajo najmlajši? Učence OŠ Staneta Žagarja iz Kranja smo vprašali, ali je bolje biti otrok ali odrasel človek?
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Mladi imajo prost ves teden, načrtov za preživljanje zadnjih počitnic pred koncem šolskega leta pa je tudi veliko. Naši sogovorniki so tretješolci z OŠ Kolezije iz Ljubljane.
Odpotovali bomo na območja, ki so sicer mogoče za kakšno kratko potovanje zanimiva, za daljše obdobje pa prav nič prijazna za življenje. Najbrž ste ugotovili, učenci OŠ Kolezija so se Špeli Šebenik razgovorili o puščavah, ki zavzemajo tretjino kopnega, njihova površina pa zaradi podnebnih sprememb, erozije in salinacije vsak dan veča …
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Kako zares filozofsko , a hkrati resnično je o hoji zapisal francoski filozof Frederic Gros, da je "svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja.” V teh zasedenih časih, se je Liana Buršič z drugošolci s kranjske OŠ Staneta Žagarja, pogovarjala o hoji.
Pravijo, da je mladost norost, ki skače čez vodo, kjer je most. In takrat nastanejo najboljše dogodivščine. Brez njih bi bilo življenje dolgočasno in vsak med nami ima zagotovo nekaj takih, o katerih zelo rad pripoveduje. Kaj pa je dogodivščina za tretješolce? To so povedali otroci z Osnovne šole Vransko-Tabor.
Ljubeči in odgovorni starši so najpomembnejša in najboljša družba slehernega otroka. Zato otroci seveda z njimi radi preživljajo svoje trenutke. O tem, kaj s starši najraje počnejo, pa se je Liana Buršič pogovarjala z Manco, Asjo, Lovrencem, Katarino, Maticem in Emo, drugošolci iz kranjske OŠ Staneta Žagarja.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
S pomladnim brstenjem, dehtenjem se prebujajo vsa naša čutila, zaznave. V obilju zelene in ostale barvite živosti je Liano Buršič zanimalo katera cvetlica je najbolj ljuba drugošolcem z OŠ Toneta Čufarja v Ljubljani
Muca, pes, morski prašiček, ribe, želve, kameleoni in kar je še domačih, hišnih ljubljenčkov, so vse bolj zaželjeni spremljevalci naših življenj. A k ljubezni, v ravnanju z njimi, pridejo tudi malo manj prijetne odgovornosti njihove nege. O tem, kako je s skrbjo za domače ljubljence se je Liana Buršič pogovarjala z drugošolci z OŠ Toneta Čufarja v Ljubljani.
Neveljaven email naslov