Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Na današnji dan leta 1815 je bila na ljubljanskem liceju ustanovljena stolica za slovenski jezik. Idejo o ustanovitvi je leta 1814 prvi predlagal Valentin Vodnik, ki je pri takratni oblasti sprva naletel na gluha ušesa. Ko se je zanj na Dunaju močno zavzel Jernej Kopitar, je ideja začela postajati resničnost. Tako je avstrijski cesar Franc I. 18. decembra 1815 na ljubljanskem liceju formalno pravno ustanovil stolico za slovenski jezik. Ob praznovanju spomina na ta dogodek, so o slovenskem jeziku razmišljali tudi otroci, ki obiskujejo I. osnovno šolo v Žalcu. Alešu Ogrinu so povedali, zakaj je pomembno, da znamo govoriti knjižno slovenščino.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pred vsakoletno prireditvijo Športnik leta smo tudi najmlajše vprašali, kdo je zanje vrhunski športnik.
Pragerski osnovnošolci dobro vedo, kaj jih zaziba v sladek spanec. Nekateri spijo v trdi temi in v čisti tišini, nekateri radi poslušajo pravljico, spet tretje uspava večerni pogovor staršev. Osnovnošolci so ideje in nasvete delili z Laro Gril.
Islandija je otoška država, ki se nahaja na stičišču Severnega Atlantika in Severnega ledenega morja. Glavni otok leži v celoti južno od severnega tečajnika, spada pa pod Evropo. Islandija je 18. največji otok na svetu in drugi največji otok v Evropi za Veliko Britanijo. Več o Islandiji so Liani Buršič povedali otroci, ki obiskujejo OŠ Matije Čopa Kranj.
Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2003 11. december razglasila za mednarodni dan gora in vse od takrat ga obeležujemo po vsem svetu. Gore predstavljajo petino površja našega planeta, zagotavljajo pa kar tri četrtine pitne vode na svetu. Ob dnevu, ko praznujemo edinstveno naravno in kulturno raznolikost gorskega sveta, so o njem razmišljali tudi najmlajši. Prav z njimi je letos povezan tudi slogan mednarodnega dneva gora, ki pravi: »Gore so pomembne za mlade.« Otroci, ki obiskujejo Prvo osnovno šolo Žalec, so Alešu Ogrinu so povedali, kaj vse vedo o slovenskih gorah.
Če ste v teh dneh obiskali kakšno trgovino, ste verjetno videli, da imajo prodajalci polne roke dela. Ker je mesec december mesec, v katerem največ nakupujemo, so trgovske police polne najrazličnejših izdelkov. Uspešen prodajalec zna učinkovito in prijazno komunicirati s kupci, dobro pozna blago, da lahko svetuje strankam in skrbi za privlačen videz prodajalne. O poklicu prodajalca več v naslednjih minutah s tretješolci z Osnovne šole Orehek iz Kranja in Tadejo Bizilj.
Zadnja leta se vedno več govori o izgorevanju, procesu samouničevanja, ko se posameznik žene onkraj vseh moja, kar ima za posledico izgorelost, psihofizični zlom. Lani so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje zabeležili skoraj 900 primerov bolniškega dopusta zaradi izgorelost, leta 2007 manj kot 40. Na srečo pri otrocih te bolezni ni, prav tako o njej ne vedo veliko, vedo pa, kaj utrudi njih, smo se prepričali na OŠ Škofja Loka – Mesto.
Dežela tam spodaj, kjer Božiček in dedek Mraz potrebujeta ročno hladilno napravo na svojem daritvenem pohodu. Veste, kaj je bila prva asociacija na dom poskočnh vrečarjev, ki so jo Liani Buršič zaupali drugošolci s kranjske OŠ Staneta Žagarja?
Dežela tam spodaj, kjer Božiček in dedek Mraz potrebujeta ročno hladilno napravo na svojem daritvenem pohodu. Veste, kaj je bila prva asociacija na dom poskočnh vrečarjev, ki so jo Liani Buršič zaupali drugošolci s kranjske OŠ Staneta Žagarja?
4. decembra leta 1994, takrat je bila nedelja, so v Sloveniji potekale prve lokalne volitve. Aleš Ogrin se je ob obletnici tega dogodka z otroki, ki obiskujejo Prvo osnovno šolo Žalec, pogovarjal o tem, kaj so volitve in kako težko je voliti.
Novinarsko delo je med najbolj razgibanimi in raznolikimi, saj ne obsega samo različnih delovnih nalog in predmetov dela, ampak ga je mogoče opravljati tudi z različnimi sredstvi in načini sporočanja. Novinarjev izdelek je objavljena informacija v pisnem, radijskem, televizijskem ali elektronskem množičnem mediju. Novinar mora biti radoveden, razgledan, komunikativen in pogumen, pravijo tretješolci z Osnovne šole Orehek Kranj. Z njimi se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Čeprav odrasli velikokrat rečemo, da mladi zmeraj manj berejo, da vedno raje gledajo v zaslone kot v knjižne liste, že najmlajši vedo, kako rečemo tistemu, ki zelo rad in veliko bere. Prisluhnimo otrokom iz Osnovne šole Škofja Loka – Mesto in Špeli Šebenik.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Največkrat, v vsakdanu namreč, se z njeno omembo srečamo, ko čitamo deklaracije o izvoru blaga v trgovinah. Saj veste, o kateri državi bo danes govora, kajne? Na kaj so najprej pomislili drugošolci s kranjske OŠ Matije Čopa, ko jim je Liana Buršič omenila Kitajsko?
Vsi smo radi nagrajeni ali pohvaljeni za dobro opravljeno delo. Tako je razmišljal tudi Alfred Nobel, ki je na današnji dan leta 1895 sestavil oporoko, v kateri je svoje premoženje namenil nagrajevanju tistih, ki so se izjemno izkazali na svojem področju znanosti. Ta je postala temelj za podeljevanje Nobelovih nagrad. Za dobro opravljeno delo pa so nagrajeni tudi najmlajši. Kako so nagrajeni, so Alešu Ogrinu povedali tretješolci z Osnovne šole Žalec.
Danes bo v ljubljanskem Cankarjevem domu svoja vrata odprl že 35. slovenski knjižni sejem, na katerem bodo poskrbeli tudi za otroke in mladostnike, saj bodo v času knjižnega sejma na odrih zaživele številne knjižne, gledališke in glasbene predstave pa tudi drugi dogodki. In prav s knjigami je povezan poklic, o katerem bodo tretješolci z Osnovne šole Orehek Kranj razmišljali v naslednjih minutah. Kakšno je delo knjižničarja ali bibliotekarja, pri čem vse nam lahko pomaga, kakšna znanja ima in kako pogosto sami zavijejo v knjižnico – o vsem tem se je z njimi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Tudi v najbolj enostavnih odgovorih se lahko skriva veliko modrosti. O tem se lahko vsako jutro prepričamo tudi v jutranji rubriki Dobro jutro, otroci, v kateri bomo danes z najmlajšimi govorili o državnem zboru. Kaj o hramu demokracije vedo tretješolci z OŠ Škofja Loka – Mesto, je izvedela Špela Šebenik.
Da na osnovnih šolah ne vlada popoln kaos, se je treba kulturno obnašati. Pravila še posebej dobro poznajo štajerski tretje- in četrtošolci, ki med poukom ne klepetajo, poslušajo učiteljico in pri kosilu jedo z zaprtimi usti.
V svetu hektičnega vsakdana, sploh mestnega, rutine služb, šol in vrtcev, kjer molk ni zlato, je akustiko okolja težko preslišati. Slišna je, ves čas. Glasna. Preglasna. Zato je tišina, v teh hrupnih časih, nuja. Kako jo občutijo drugošolci s kranjske OŠ Staneta Žagarja je zanimalo Liano Buršič.
Neveljaven email naslov