Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nneka Egbuna je uspešna nigerijsko-nemška pevka. V mestu Warri se je rodila nigerijskemu očetu in nemški mami. O svojem otroštvu ne govori rada, niti o svojem otroštvu v Nigeriji niti o prvih letih azila v Nemčiji: ”Kar zgodilo se je. Ne načrtuješ, da bi odšel, potem se pa kar zgodi. In prilagoditi se moraš situaciji. Moje življenje v Nigeriji ni bilo dobro; no, tudi potem, ko sem zbežala, je bilo nekaj let groznih. Ampak najti moraš svojo pot. Nekje mora biti začetek te poti. In takrat je bil to moj začetek.”
Pred sabo je Nneka imela le en cilj – oditi iz Afrike: ”Najbolj pomembno mi je bilo, da pridobim izobrazbo. In izkoristila sem svojo možnost – ja, super, v Evropi imate brezplačno izobrazbo. To je bil moj cilj. Naučiti se jezika, spoznati ta del sveta, pogledati na Afriko iz druge perspektive. Hotela sem se naučiti čim več o vsem. Nemčija ni bila moj cilj. Tam sem pristala po naključju in vzela sem tisto, kar mi je bog dal. Tako kot vsak Afričan, ki dobi priložnost, da odide iz Afrike. Kar ti je dano, tisto vzameš!”
In priložnost je Nneka zgrabila z obema rokama. Iz begunskega centra je prišla do pogodbe z založbo Yo Mama’s Records, končala je študij antropologije, in ko je (po zahodnjaških standardih) uspela, si je zaželela vrniti v Afriko: ”Ok, grem nazaj v Nigerijo, sem si mislila. Najprej je bilo tam težko uspeti z mojo glasbo. Sčasoma pa mi je pomagalo ravno to, da sem že doživela uspeh v tujini. Dobila sem nagrado za najuspešnejšo afriško izvajalko, gostovala sem pri Davidu Lettermanu. Vsa ta Nneka scena, založbe temu pravijo ‘imidž”, mi je pomagala, da me je Afrika vzela nazaj. Od kar sem prišla domov, se čutim bolj povezano s tem, kar pojem. Bolj povezano z ljudmi. Če hočeš kaj spremeniti, moraš začeti v svoji skupnosti, biti moraš prisoten.”
Nneko lahko v januarju poslušate tudi v eni od naših sobotnih večernih oddaj Glasba svetov.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Nneka Egbuna je uspešna nigerijsko-nemška pevka. V mestu Warri se je rodila nigerijskemu očetu in nemški mami. O svojem otroštvu ne govori rada, niti o svojem otroštvu v Nigeriji niti o prvih letih azila v Nemčiji: ”Kar zgodilo se je. Ne načrtuješ, da bi odšel, potem se pa kar zgodi. In prilagoditi se moraš situaciji. Moje življenje v Nigeriji ni bilo dobro; no, tudi potem, ko sem zbežala, je bilo nekaj let groznih. Ampak najti moraš svojo pot. Nekje mora biti začetek te poti. In takrat je bil to moj začetek.”
Pred sabo je Nneka imela le en cilj – oditi iz Afrike: ”Najbolj pomembno mi je bilo, da pridobim izobrazbo. In izkoristila sem svojo možnost – ja, super, v Evropi imate brezplačno izobrazbo. To je bil moj cilj. Naučiti se jezika, spoznati ta del sveta, pogledati na Afriko iz druge perspektive. Hotela sem se naučiti čim več o vsem. Nemčija ni bila moj cilj. Tam sem pristala po naključju in vzela sem tisto, kar mi je bog dal. Tako kot vsak Afričan, ki dobi priložnost, da odide iz Afrike. Kar ti je dano, tisto vzameš!”
In priložnost je Nneka zgrabila z obema rokama. Iz begunskega centra je prišla do pogodbe z založbo Yo Mama’s Records, končala je študij antropologije, in ko je (po zahodnjaških standardih) uspela, si je zaželela vrniti v Afriko: ”Ok, grem nazaj v Nigerijo, sem si mislila. Najprej je bilo tam težko uspeti z mojo glasbo. Sčasoma pa mi je pomagalo ravno to, da sem že doživela uspeh v tujini. Dobila sem nagrado za najuspešnejšo afriško izvajalko, gostovala sem pri Davidu Lettermanu. Vsa ta Nneka scena, založbe temu pravijo ‘imidž”, mi je pomagala, da me je Afrika vzela nazaj. Od kar sem prišla domov, se čutim bolj povezano s tem, kar pojem. Bolj povezano z ljudmi. Če hočeš kaj spremeniti, moraš začeti v svoji skupnosti, biti moraš prisoten.”
Nneko lahko v januarju poslušate tudi v eni od naših sobotnih večernih oddaj Glasba svetov.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Neveljaven email naslov