Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
»Če da človek svojemu duhu prosto pot, lahko doseže vse!«
Felix Baumgartner je svetovna zvezda in se tega tudi zaveda. V Ljubljano je priletel s helikopterjem, saj je na odbojkarski turnir pripeljal uglednega gosta Hannesa Jagerhoferja, enega bolj znanih avstrijskih poslovnežev in organizatorjev športnih dogodkov.
Felix si je svetovno slavo prislužil oktobra 2012, ko je s padalom skočil z 39ih kilometrov in ob tem prebil tudi zvočni zid.
“Življenje je že samo po sebi dovolj noro. In tudi dovolj vznemirljivo. Ni treba, da vedno skačeš z vesolja, da bi se zabaval. Veliko je tudi drugih izzivov. Recimo letenje s helikopterjem. To je trenutno moj velik izziv.”
S helikopterjem je povezan tudi njegov največji cilj: “Želim postati dober reševalni pilot. Za to pa potrebujem veliko ur letenja, veliko treniram in skoraj vsak teden sedim v helikopterju. Res bi rad dosegel ta cilj.”
“Po slovenskih cestah še nisem vozil, zato ne vem, kako nevarne so. Nevarne so vedno stvari, ki jih sam ne moreš nadzorovati. Ko se recimo voziš z avtom, imaš druge voznike, ki jih ne moreš nadzorovati in se ti zato zdijo nevarni. Pri letenju s helikopterjem je vreme tisto, ki ga ne moreš kontrolirati in je zato lahko nevarno. Zato moraš biti pripravljen na vse in imeti vedno pripravljeno strategijo za izhod v sili.”
Pri svojem najbolj medijsko izpostavljenem projektu je imel nekaj težav. Med prostim padom se je začel nenadzorovano vrteti in kot je dejal po pristanku, si je želel le ostati živ, saj ni želel umreti pred očmi staršev, dekleta in ljudi, ki so spremljali podvig.
“Ljubljana iz zraka ni nič posebnega, takšna je kot vsa ostala druga velika mesta. Obstajajo mesta, ki tudi iz zraka zgledajo zelo posebno. Na primer Pariz ali Rio.”
S padalom je skočil s Petrons dvojčkov v Kuala Lumpurju, rekorden je tudi njegov base skok s kipa v Riu de Janairu: “V Riu sem preživel kar nekaj časa. Pred davnimi leti sem skočil z Jezusovega kipa. Na Rio imam vedno lepe spomine. Brazilija je krasna država, ljudje imajo radi šport, imajo odlično hrano. Znajo uživati v življenju, obožujejo sonce, veliko plešejo… Karneval v Riu je nekaj posebnega. Rio je res lepo mesto, res da je tam tudi veliko revščine, ampak tam res vidiš, da ljudje za zadovoljstvo potrebujejo zelo malo.”
»Nikoli nisem na dopustu. Nimam časa, da bi bil na dopustu. Poleg tega pa sovražim poležavanje. Vedno moram biti aktiven. Poležavanje na dopustu me res ne zabava. Moram biti zaposlen. Moj duh potrebuje aktivnost.«
Skoki z različnih kipov, mostov, stavb in predvsem skok z roba vesolja so Felixa Baumgartnerja izstrelili med svetovne zvezde. Njegov najbolj znan podvig je na youtubu v živo spremljalo 8 milijonov ljudi: “Skok so spremljali ljudje po vsem svetu. In trepetali z mano. Veselili so se, jokali. Otroci oz. mladi so bili zelo navdušeni. Dobil sem veliko sporočil; otroci so mi pisali, da je bil zanje moj skok tak dogodek kot za njihove starše oz. stare starše pristanek na luni. Pri skoku sicer nisem užival, ker je bil zelo težak in nevaren. Užival pa sem v pripravah, ker sem sodeloval z odlično ekipo. Imam zelo lepe spomine, spoznal sem veliko novih prijateljev. Pri projektu sem se ogromno naučil, tudi stvari, ki so v življenju pomembne.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
»Če da človek svojemu duhu prosto pot, lahko doseže vse!«
Felix Baumgartner je svetovna zvezda in se tega tudi zaveda. V Ljubljano je priletel s helikopterjem, saj je na odbojkarski turnir pripeljal uglednega gosta Hannesa Jagerhoferja, enega bolj znanih avstrijskih poslovnežev in organizatorjev športnih dogodkov.
Felix si je svetovno slavo prislužil oktobra 2012, ko je s padalom skočil z 39ih kilometrov in ob tem prebil tudi zvočni zid.
“Življenje je že samo po sebi dovolj noro. In tudi dovolj vznemirljivo. Ni treba, da vedno skačeš z vesolja, da bi se zabaval. Veliko je tudi drugih izzivov. Recimo letenje s helikopterjem. To je trenutno moj velik izziv.”
S helikopterjem je povezan tudi njegov največji cilj: “Želim postati dober reševalni pilot. Za to pa potrebujem veliko ur letenja, veliko treniram in skoraj vsak teden sedim v helikopterju. Res bi rad dosegel ta cilj.”
“Po slovenskih cestah še nisem vozil, zato ne vem, kako nevarne so. Nevarne so vedno stvari, ki jih sam ne moreš nadzorovati. Ko se recimo voziš z avtom, imaš druge voznike, ki jih ne moreš nadzorovati in se ti zato zdijo nevarni. Pri letenju s helikopterjem je vreme tisto, ki ga ne moreš kontrolirati in je zato lahko nevarno. Zato moraš biti pripravljen na vse in imeti vedno pripravljeno strategijo za izhod v sili.”
Pri svojem najbolj medijsko izpostavljenem projektu je imel nekaj težav. Med prostim padom se je začel nenadzorovano vrteti in kot je dejal po pristanku, si je želel le ostati živ, saj ni želel umreti pred očmi staršev, dekleta in ljudi, ki so spremljali podvig.
“Ljubljana iz zraka ni nič posebnega, takšna je kot vsa ostala druga velika mesta. Obstajajo mesta, ki tudi iz zraka zgledajo zelo posebno. Na primer Pariz ali Rio.”
S padalom je skočil s Petrons dvojčkov v Kuala Lumpurju, rekorden je tudi njegov base skok s kipa v Riu de Janairu: “V Riu sem preživel kar nekaj časa. Pred davnimi leti sem skočil z Jezusovega kipa. Na Rio imam vedno lepe spomine. Brazilija je krasna država, ljudje imajo radi šport, imajo odlično hrano. Znajo uživati v življenju, obožujejo sonce, veliko plešejo… Karneval v Riu je nekaj posebnega. Rio je res lepo mesto, res da je tam tudi veliko revščine, ampak tam res vidiš, da ljudje za zadovoljstvo potrebujejo zelo malo.”
»Nikoli nisem na dopustu. Nimam časa, da bi bil na dopustu. Poleg tega pa sovražim poležavanje. Vedno moram biti aktiven. Poležavanje na dopustu me res ne zabava. Moram biti zaposlen. Moj duh potrebuje aktivnost.«
Skoki z različnih kipov, mostov, stavb in predvsem skok z roba vesolja so Felixa Baumgartnerja izstrelili med svetovne zvezde. Njegov najbolj znan podvig je na youtubu v živo spremljalo 8 milijonov ljudi: “Skok so spremljali ljudje po vsem svetu. In trepetali z mano. Veselili so se, jokali. Otroci oz. mladi so bili zelo navdušeni. Dobil sem veliko sporočil; otroci so mi pisali, da je bil zanje moj skok tak dogodek kot za njihove starše oz. stare starše pristanek na luni. Pri skoku sicer nisem užival, ker je bil zelo težak in nevaren. Užival pa sem v pripravah, ker sem sodeloval z odlično ekipo. Imam zelo lepe spomine, spoznal sem veliko novih prijateljev. Pri projektu sem se ogromno naučil, tudi stvari, ki so v življenju pomembne.”
Najwan Darwish je palestinski pesnik, pisatelj in urednik. Živi v Jeruzalemu, kjer dela kot urednik kulture časnika Al Araby Al Jadeed, ki je arabski časopis, ki izhaja v Londonu. Nekateri kritiki ga opisujejo kot enega izmed največjih novih zvezd arabske literature. Njegovo knjigo “Nothing more to lose” so leta 2014 uvrstili na prestižen seznam knjig leta po izboru ameriškega NPR-ja. Vendar sam je daleč od slave, saj se je izogiba in na nikakršen način noče imeti opravka z njo. Povsem skromno in ponižno se oklepa zgolj in samo poezije.
Saleem Vaillancourt živi v Londonu, odraščal je v Kanadi in Združenih državah Amerkie. Njegova mama je Iranka, vendar sam še ni bil v Iranu, saj bi bilo to zanj prenevarno. Je novinar in aktivist kampanje Izobrazba ni zločin. Saleem je zaposlen na projektu Izobrazba ni zločin, ki opozarja na sistematično kratenje pravic največji neislamski manjšini v Iranu – bahajcem. Iranski režim jim med drugim prepoveduje dostop do visoke izobrazbe. Pred 30 leti so ustanovili Bahajski inštitut za visoko izobraževanje, ki predstavlja eno od najdlje trajajočih in hkrati najmanj znanih oblik konstruktivnega kljubovanja in mirnega odpora na svetu.
Ameriška novinarka iz Portlanda v Oregonu je stara šele 26 let, njen življenjepis pa se bere, kot da bi jih imela vsaj dvakrat toliko. Zadnja leta je Cecelia Marshall delala kot časopisna novinarka v Phnom Penhu v Kambodži, še prej se je doma ukvarjala tudi z radiem, preučevala je med drugim kulture prvotnih prebivalcev Severne Amerike. "Med političnimi novinarji velja, da so predsedniške volitve naše "olimpijske igre". Vsak dan poskušaš povedati kaj novega, z drugega zornega kota in potem končno prideš do vrhunca, večera, ko so znani rezultati. Na terenu si od petih zjutraj pa do dveh, treh zjutraj naslednji dan. In potem ne greš domov, ampak na radio, kjer posnameš zgodbo za naslednje jutro. In ob 6-ih greš potem končno spat." Vmes je pol leta postavljala eko vasi v Senegalu, danes pa v Oldenburgu v Nemčiji študira migracije in medkulturne študije. Vmes je še za nekaj časa odšla v Palestino, teden dni po snemanju te Evrope osebno pa se je tudi poročila. Njen mož je prav iz Palestine.
Leonidas Oikonomakis je nedavno zaključil z doktoratom o različnih gibanjih v Latinski Ameriki, letos pa prvič poučuje na Univerzi na Kreti. Njegova predavanja niso priljubljena samo zaradi njegovega kritičnega pogleda na družbo in aktualno dogajanje po svetu, ampak tudi zato, ker je 35-letni Leonidas glavni pevec in pisec v priljubljeni grški hiphop skupini Social Waste, ki v grškem glasbenem prostoru odzvanja z družbeno kritičnimi besedili, s katerimi poskuša informirati in izobraževati svoje poslušalce.
Andrew Villone je Američan, ki je pred slabimi 20-imi leti med potovanjem po Evropi po naključju obiskal tudi Slovenijo. To je bila ljubezen na prvi obisk in pozneje se je večkrat vrnil – nazadnje pred 4-imi leti, ko se je z družino ob spremstvu kamer v oddaji House Hunters International preselil v Kranj. Svoje popotniške izkušnje je vnovčil tako, da pretežno Američanom in Avstralcem ponuja butično izkušnjo Slovenije ter jim odstira kulinarične in vinske presežke naše dežele.
Carina van Eck ni temnopolta. Za opazke v njenem otroštvu je bil zadosten razlog že to, da ni bila tipična nizozemska blondinka. Danes je Carina van Eck komisarka na inštitutu za človekove pravice, bila pa je tudi nacionalna koordinatorka za boj proti terorizmu. Kako gresta skupaj boj proti diskriminaciji in boj proti terorizmu, bo pojasnila v Evropi osebno.
35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.
Ko se v noči na 25. december mrak spusti nad mesto, ko vsi otroci odidejo v toplo zavetje svoje postelje, ko nastane prijetna tišina, se k nam prikrade dobri mož z dolgo brado, rdečo opravo in visokimi rjavimi škornji. Če bi otroke vprašali, od kod prihaja, bi vsi kot iz topa verjetno dejali, da s Severnega tečaja. No, nekateri bi ga morda povezali z znanim podjetjem, ki je komercializiralo podobo tega dobrega moža v rdečem, ampak tisti prvi bi imeli prav. Kraj njegovega rojstva je sicer zavit v tančico skrivnosti, ampak vsi vemo, da je svoj dom pred nekaj stoletji našel na Laponskem, na najsevernejšem delu Finske. Kot ste verjetno že ugotovili, smo v božično Evropo osebno povabili samega Božička.
Evropski parlament je nagrado Saharov za svobodo misli letos podelil venezuelski demokratični opoziciji. Glavnega opozicijskega politika Leopolda Lópeza ni bilo na slovesnosti v Strasbourgu, saj je že štiri leta v zaporu. Srečali smo se z njegovim očetom in soimenjakom, ki živi v izgnanstvu v Španiji. “Sodni proces proti meni se je začel, ker sem delal na časopisu, ki je objavil novico o vpletenosti državnih uradnikov v preprodajo drog in pranje denarja v ZDA.” Prepričan je, da bi ga zaprli, če bi se vrnil v Venezuelo. Leopoldo López starejši je nekdanji urednik osrednjega časnika v Venezueli El Nacional. Z družino v Caracasu je v rednih stikih, čeprav se zaveda, da jim zelo verjetno prisluškujejo. Kritično govori o razmerah v Venezueli, ne verjame, da lahko vladavino Nicolasa Madura reši venezuelska različica bitcoina, kriptovaluta Petra. Še vedno upa, da se ne bo zgodila državljanska vojna, in zanika neposredne povezave venezuelske opozicije z ZDA in Donaldom Trumpom, čeprav se je z ameriškim predsednikom osebno srečala njegova snaha. Glava družine López, katere korenine segajo vse do vodje osamosvojitve južnoameriških kolonij od španske oblasti, Simona Bolivarja, vidi v Venezueli svetlo prihodnost, “ker je zaradi nafte še vedno ena izmed najbogatejših držav na svetu”.
Jean Ngendahimana je doma iz Kigalija, glavnega mesta Ruande, ki nam v zavesti (in na vesti) leži kot eno največjih morišč povojne zgodovine. V genocidu nad Tutsiji je izginil velik del njegove tutsijske družine, sam je bil v času genocida kot štiriletnik skupaj s starši begunec v sosednjem Kongu. V njegovi profesionalni karieri izstopa radijsko novinarsko delo v Kigaliju, ki pa ga je pred nekaj leti zaključil, ko je po nekaj kritičnih prispevkih nenadoma izginil njegov dober prijatelj in sodelavec. Odšel je v Nemčijo, kjer je danes prek projekta Erasmus Mundus podiplomski študent migracij, v Oldenburgu pa na to temo pripravlja tudi radijsko oddajo Migration heute.
Novinar Ryan Heath je Avstralec v evropski prestolnici in kot kronist dnevnega dogajanja zapeljivo birokratom nadeva človeški obraz, še več, togo Evropsko unijo mu uspe včasih narediti očarljivo in seksi. Pred enim mesecem so ga proglasili za najbolj vplivnega v digitalnem mehurčku bruseljske birokracije. Piše za vplivni portal Politico.eu, njegova rubrika Brussels Playbook ima več kot 70 tisoč naročnikov, snema tudi podkaste, pridobil si je skoraj zvezdniški status. Njegov vpogled v zakulisje Bruslja razkriva evropsko različico Hiše iz kart, so prepričani oboževalci. Kako je Evropska unija videti iz avstralskega zornega kota, kako ocenjuje vlogo Slovenije, kdo se bo v resnici priključil francosko-nemškemu vlaku, koliko je še ohranil avstralskega naglasa in zakaj ima počasi dovolj Bruslja. Ryan Heath, zvezdnik vročice bruseljske birokracije.
Andres Vombergar je argentinski nogometaš slovenskih korenin. Argentino, kjer je zaradi načina igre dobil vzdevek Tank, je letos zamenjal za Slovenijo. Tu ima veliko sorodnikov, Slovenijo pa je že pred prihodom v Olimpijo večkrat obiskal. Doma ga ne kličejo Andres, temveč Andrej, če bi lahko zaigral za kateri koli klub, pa bi bil to argentinski River Plate.
Velikokrat lahko preberemo narod Sámi ali Laponci, Lene Cecilia Sparrok pa pravi, da je za njeno ljudstvo ta izraz žaljiv. On so Samiji, natančneje južni Samiji, njihov jezik je južna samijščina, ki ga tudi zaradi temnega obdobja v zgodovini – ko so Samiji veljali za manj vredne in neumne ljudi in so številni pustili vse za seboj in postali Švedi – govori le še približno 500 ljudi. Na to temo je tudi letošnji zmagovalni film za nagrado LUX Nečista kri. Z glavno igralko Elle Marjo oziroma Lene Cecilio Sparrok in njeno sestro Mio Eriko Sparrok smo se srečali na podelitvi nagrade v Evropskem parlamentu v Strasbourgu.
Tom Kelly je torej vez med ameriško smučarsko reprezentanco in javnostjo. In to že več kot 30 let. V zimske športe se je zaljubil že zelo zgodaj in to po zaslugi televizije. Tom Kelly naj bi po letošnji smučarski sezoni odšel v pokoj in zapustil mesto podpredsednika ameriške smučarske zveze, zadolženega za odnose z javnostjo in množičnimi občili. V Soeldnu, kjer se je začela nova smučarska sezona, ga je v Evropo osebno povabil Aleš Smrekar.
Tokrat gostje Evrope, osebno! nismo iskali mi, ampak je na nek način ona našla nas. Helena Klersy je 15 letna nemška šolarka, ki je oktobra na Radiu Slovenija teden dni opravljala prakso. In s svojo prijetnostjo pustila vtis. Celo med montažo današnje oddaje je tonski mojster vzkliknil – aha, to je pa tista prijetna punca iz Nemčije.
Theo Karoumenos je prepotoval številna mesta in države, a se na koncu ustalil v Mariboru. Prepričale so ga številne kavarne in prečudovito Pohorje, pa tudi strpni prebivalci: “Nikoli me niso gledali postrani, češ, kdo si ali kaj hočeš.” Čeprav prihaja iz Francije, pravi, da ni Francoz. Ima tipično helensko ime, pa ni Grk.
Po zgodbi Krzystofa Charamse bo slej kot prej nekdo posnel film. Rodil se je v zelo verni poljski katoliški družini in si že od vedno želel postati duhovnik. Postal je ne samo to, ampak tudi predavatelj na dveh univerzah in celo del vatikanske kongregacije za doktrino vere, nekoč bolj znane kot inkvizicija. Pred dvema letoma je najprej povzročil vihar v Vatikanu, ko je zahteval, da ta podpre katalonsko samostojnost; takoj zatem pa še potres, ko je na novinarski konferenci povedal, da je gej. Ker homoseksualnost v cerkvi neuradno obstaja, so ga uradno izključili iz cerkve zaradi heteroseksualnih odnosov. Danes Charamsa predava po Evropi in razkriva hinavščino, predvsem pa obsoja homofobijo cerkve, katere del je bil tudi sam. Med drugim to dela s podatkom, da je približno polovica duhovnikov gejev. Odstotek naj bi bil vsaj tak tudi pri zadnjih dveh papežih.
Nedaleč od Krtine je vaška gostilna, kot jih je na stotine po slovenskem podeželju. Z eno veliko razliko - v njej strežejo izključno italijanske jedi in točijo samo italijanska vina. Z eno drobno izjemo, ki so jo 'izsilili' domačini. V kuhinji poveljuje 'capo cuoco' Roberto Monas, polnokrvni Italijan, ki prihaja iz Torina, kamor so se njegovi starši po drugi svetovni vojni preselili iz hrvaške Istre.
Niti predstavljati si ne moremo, skozi kaj vse mora Yara Bamieh, preden lahko odpotuje iz domače Palestine. Že dejstvo, da zato, ker se je rodila v Jeruzalemu, nima palestinske osebne izkaznice, in ker je Palestinka, rojena v Izraelu, ne more imeti izraelske osebne izkaznice, je dovolj bizarno. Še bolj bizarno pa je, da ima za potovanje v tujino jordanski potni list. Pravi, da se na vse te nedoumljivosti človek nekako navadi in mu sčasoma tudi stalen nadzor pride v navado, saj drugače ne bi imel nič od življenja. In Yara Bamieh želi od življenja čim več, je ilustratorka otroških knjig, ki si želi uspeti tudi na tujem. O tem, zakaj je študirala arhitekturo, a nikoli ni postala arhitektka, o nadzornih točkah in življenju pod budnim očesom Izraelcev ter o tem, zakaj misli, da lahko ilustracija pove več kot tisoč besed, v oddaji Evropa osebno.
Za Slovenijo je prvič slišala leta 1999, z njo pa jo je povezala nogometna tekme. Prav tista, za nas legendarna, zasnežena, v Kijevu, ki je Slovenijo popeljala na prvo evropsko prvenstvo. Takrat je spoznala Slovenca, zaradi katerega danes živi v Ljubljani. In – da, še vedno hodi na reprezentančne tekme, le da ji zdaj srce že bolj bije za drugo reprezentanco. Ukrajinska Rusinja iz Donbasa v Luganski regiji, Marija Sotnikova Štravs, je sicer prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino, piše pa tudi doktorat iz jezikovnih politik v slovanskih državah. Prav v preteklem tednu so v Ukrajini sprejeli nov zakon o jeziku v šolah, ki je že povzročil spore s praktično vsemi njihovimi sosedami. Skratka, ne samo izjemno zanimiva, temveč tudi aktualna sogovornica.
Neveljaven email naslov