Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
»Če da človek svojemu duhu prosto pot, lahko doseže vse!«
Felix Baumgartner je svetovna zvezda in se tega tudi zaveda. V Ljubljano je priletel s helikopterjem, saj je na odbojkarski turnir pripeljal uglednega gosta Hannesa Jagerhoferja, enega bolj znanih avstrijskih poslovnežev in organizatorjev športnih dogodkov.
Felix si je svetovno slavo prislužil oktobra 2012, ko je s padalom skočil z 39ih kilometrov in ob tem prebil tudi zvočni zid.
“Življenje je že samo po sebi dovolj noro. In tudi dovolj vznemirljivo. Ni treba, da vedno skačeš z vesolja, da bi se zabaval. Veliko je tudi drugih izzivov. Recimo letenje s helikopterjem. To je trenutno moj velik izziv.”
S helikopterjem je povezan tudi njegov največji cilj: “Želim postati dober reševalni pilot. Za to pa potrebujem veliko ur letenja, veliko treniram in skoraj vsak teden sedim v helikopterju. Res bi rad dosegel ta cilj.”
“Po slovenskih cestah še nisem vozil, zato ne vem, kako nevarne so. Nevarne so vedno stvari, ki jih sam ne moreš nadzorovati. Ko se recimo voziš z avtom, imaš druge voznike, ki jih ne moreš nadzorovati in se ti zato zdijo nevarni. Pri letenju s helikopterjem je vreme tisto, ki ga ne moreš kontrolirati in je zato lahko nevarno. Zato moraš biti pripravljen na vse in imeti vedno pripravljeno strategijo za izhod v sili.”
Pri svojem najbolj medijsko izpostavljenem projektu je imel nekaj težav. Med prostim padom se je začel nenadzorovano vrteti in kot je dejal po pristanku, si je želel le ostati živ, saj ni želel umreti pred očmi staršev, dekleta in ljudi, ki so spremljali podvig.
“Ljubljana iz zraka ni nič posebnega, takšna je kot vsa ostala druga velika mesta. Obstajajo mesta, ki tudi iz zraka zgledajo zelo posebno. Na primer Pariz ali Rio.”
S padalom je skočil s Petrons dvojčkov v Kuala Lumpurju, rekorden je tudi njegov base skok s kipa v Riu de Janairu: “V Riu sem preživel kar nekaj časa. Pred davnimi leti sem skočil z Jezusovega kipa. Na Rio imam vedno lepe spomine. Brazilija je krasna država, ljudje imajo radi šport, imajo odlično hrano. Znajo uživati v življenju, obožujejo sonce, veliko plešejo… Karneval v Riu je nekaj posebnega. Rio je res lepo mesto, res da je tam tudi veliko revščine, ampak tam res vidiš, da ljudje za zadovoljstvo potrebujejo zelo malo.”
»Nikoli nisem na dopustu. Nimam časa, da bi bil na dopustu. Poleg tega pa sovražim poležavanje. Vedno moram biti aktiven. Poležavanje na dopustu me res ne zabava. Moram biti zaposlen. Moj duh potrebuje aktivnost.«
Skoki z različnih kipov, mostov, stavb in predvsem skok z roba vesolja so Felixa Baumgartnerja izstrelili med svetovne zvezde. Njegov najbolj znan podvig je na youtubu v živo spremljalo 8 milijonov ljudi: “Skok so spremljali ljudje po vsem svetu. In trepetali z mano. Veselili so se, jokali. Otroci oz. mladi so bili zelo navdušeni. Dobil sem veliko sporočil; otroci so mi pisali, da je bil zanje moj skok tak dogodek kot za njihove starše oz. stare starše pristanek na luni. Pri skoku sicer nisem užival, ker je bil zelo težak in nevaren. Užival pa sem v pripravah, ker sem sodeloval z odlično ekipo. Imam zelo lepe spomine, spoznal sem veliko novih prijateljev. Pri projektu sem se ogromno naučil, tudi stvari, ki so v življenju pomembne.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
»Če da človek svojemu duhu prosto pot, lahko doseže vse!«
Felix Baumgartner je svetovna zvezda in se tega tudi zaveda. V Ljubljano je priletel s helikopterjem, saj je na odbojkarski turnir pripeljal uglednega gosta Hannesa Jagerhoferja, enega bolj znanih avstrijskih poslovnežev in organizatorjev športnih dogodkov.
Felix si je svetovno slavo prislužil oktobra 2012, ko je s padalom skočil z 39ih kilometrov in ob tem prebil tudi zvočni zid.
“Življenje je že samo po sebi dovolj noro. In tudi dovolj vznemirljivo. Ni treba, da vedno skačeš z vesolja, da bi se zabaval. Veliko je tudi drugih izzivov. Recimo letenje s helikopterjem. To je trenutno moj velik izziv.”
S helikopterjem je povezan tudi njegov največji cilj: “Želim postati dober reševalni pilot. Za to pa potrebujem veliko ur letenja, veliko treniram in skoraj vsak teden sedim v helikopterju. Res bi rad dosegel ta cilj.”
“Po slovenskih cestah še nisem vozil, zato ne vem, kako nevarne so. Nevarne so vedno stvari, ki jih sam ne moreš nadzorovati. Ko se recimo voziš z avtom, imaš druge voznike, ki jih ne moreš nadzorovati in se ti zato zdijo nevarni. Pri letenju s helikopterjem je vreme tisto, ki ga ne moreš kontrolirati in je zato lahko nevarno. Zato moraš biti pripravljen na vse in imeti vedno pripravljeno strategijo za izhod v sili.”
Pri svojem najbolj medijsko izpostavljenem projektu je imel nekaj težav. Med prostim padom se je začel nenadzorovano vrteti in kot je dejal po pristanku, si je želel le ostati živ, saj ni želel umreti pred očmi staršev, dekleta in ljudi, ki so spremljali podvig.
“Ljubljana iz zraka ni nič posebnega, takšna je kot vsa ostala druga velika mesta. Obstajajo mesta, ki tudi iz zraka zgledajo zelo posebno. Na primer Pariz ali Rio.”
S padalom je skočil s Petrons dvojčkov v Kuala Lumpurju, rekorden je tudi njegov base skok s kipa v Riu de Janairu: “V Riu sem preživel kar nekaj časa. Pred davnimi leti sem skočil z Jezusovega kipa. Na Rio imam vedno lepe spomine. Brazilija je krasna država, ljudje imajo radi šport, imajo odlično hrano. Znajo uživati v življenju, obožujejo sonce, veliko plešejo… Karneval v Riu je nekaj posebnega. Rio je res lepo mesto, res da je tam tudi veliko revščine, ampak tam res vidiš, da ljudje za zadovoljstvo potrebujejo zelo malo.”
»Nikoli nisem na dopustu. Nimam časa, da bi bil na dopustu. Poleg tega pa sovražim poležavanje. Vedno moram biti aktiven. Poležavanje na dopustu me res ne zabava. Moram biti zaposlen. Moj duh potrebuje aktivnost.«
Skoki z različnih kipov, mostov, stavb in predvsem skok z roba vesolja so Felixa Baumgartnerja izstrelili med svetovne zvezde. Njegov najbolj znan podvig je na youtubu v živo spremljalo 8 milijonov ljudi: “Skok so spremljali ljudje po vsem svetu. In trepetali z mano. Veselili so se, jokali. Otroci oz. mladi so bili zelo navdušeni. Dobil sem veliko sporočil; otroci so mi pisali, da je bil zanje moj skok tak dogodek kot za njihove starše oz. stare starše pristanek na luni. Pri skoku sicer nisem užival, ker je bil zelo težak in nevaren. Užival pa sem v pripravah, ker sem sodeloval z odlično ekipo. Imam zelo lepe spomine, spoznal sem veliko novih prijateljev. Pri projektu sem se ogromno naučil, tudi stvari, ki so v življenju pomembne.”
Kanadčanko Karo Scott pozna vsak poznavalec pokra. Maja se je preselila v Ljubljano, pred tem je živela tudi v Angliji, Združenih državah Amerike in Italiji. Ob študiju je trenirala tajski boks, kot novinarka je delala na radiu in televiziji, večino časa pa namenja pokru, ki ga igra tudi z najboljšimi na svetu.
Begunska kriza, teroristični napadi, ksenofobija in rasizem…pred 67. obletnico Splošne deklaracije o človekovih pravicah se zdi, da smo postavljeni pred vrsto perečih izzivov, reakcije nanje pa bi lahko vplivale tudi na naše svoboščine. Kako na to gleda generalna sekretarka Amnesty International Selmin Çalişkan?
Britanec Mark Reeder se je pri dvajsetih podal v svet. Iz rojstnega Manchestra, kjer je kot glasbenik in glasbeni producent soustvarjal z Joy Divison in med drugim imel band z Mickom Hucknallom, je odpotoval v takrat še z zidom razdeljeni Berlin, kjer živi in ustvarja še danes. Septembra so v Ljubljani premierno prikazali dokumentarni film Želja in zvok, čigar avtor je prav 57-letni Reeder. V njem nazorno prikazuje kulturno okolje in klubsko življenje v zahodnem Berlinu med leti 1979 in 1989. O filmu in neponovljivi berlinski izkušnji pred padcem zidu, pa tudi o trenutku združitve Berlina, ki pa ga je Mark Reeder žal zamudil.
Pank je glasen in jasen. Takšna je tudi Helena Velena oziroma Strupena Helena, italijanska aktivistka in pevka. Zagovornica umetnosti, kritična do kapitalizma, brez dlake na jeziku govori o svoji ujetosti v moškem telesu, želji po tem, da bi postala ženska in končni odločitvi, da bo transspolna oseba. O svoji drugačnosti, panku, ki ji je dal smisel in motivacijo za življenje, in odnosu družine ter prijateljev do njene spolne identitete je pripovedovala v oddaji Evropa, osebno!
Ko se človek odpravi intervjuvati nekoga, o katerem med različnimi članki na spletu lahko preberemo med drugim, da naj bi bil član KGB-ja, je že vnaprej iluzorno pričakovati, da bi izvedeli prav vse podatke. A poskusili smo. 67-letnega Vladimirja Yakunina ste spoznali v tokratni oddaji Evropa, osebno!
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
Novinar in pisatelj Henrik Brun bi mirno lahko postal kar naš kulturni ataše na Danskem. Dogajanje svoje uspešne skandinavske kriminalke je namreč postavil v Ljubljano. Ob tem dodaja, da je za skandinavske kriminalke najbolj značilno to, da se dogajajo v zelo urejenih državah in mestih.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
Umetniško ime je izbral, ker je želel, da bi bilo to podobno tistim, ki se pojavljajo v stripih. Tako je junija vendarle postal lik v znanem italijanskem stripu Topolino – nadeli so mu vzdevek Paperotti, za vse druge pa še vedno ostaja Jovanotti. Italijanski glasbenik Lorenzo Cherubini je italijanska medijska zvezda, uspešen v tujini, zvestobo oboževalcev pa si vedno znova pridobi s svojimi nepričakovanimi albumi. V svoji skoraj tridesetletni karieri je nanizal 13 studijskih albumov, koncertira po Italiji in svetu, pred leti pa se je z družino preselil v Združene države Amerike. Jovanotti ne potrebuje posebne predstavitve, saj njegova glasba govori o njem. Tudi v tokratni oddaji Evropa osebno.
Mama večne košarkarske legende Biserka Petrović pravi, da je Dražen treniral tudi po sedem ur na dan. V zasebnem življenju je bil sramežljiv, na parketu nepopustljiv.
Britanec, ki že 12 let živi v Ugandi, zadnjih deset v Kampali, kjer vodi nevladno organizacijo za pomoč beguncem. Uganda je namreč v primerjavi z okoliškimi državami precej bolj prijazna do beguncev, gosti jih več kot pol milijona. Eden od programov za pomoč beguncem, ki ga izvajajo pri organizaciji Refugee Law Project, je tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja, ne le ženskam, tudi moškim. Kot pravi dr. Chris Dolan, od treh ljudi, ki so bili posiljeni, sta dve ženski, eden pa je moški. Kako pomagati posiljenim moškim, pa je velik problem, ne le v Ugandi, tudi drugod po svetu in Chris je prvi, ki je o tem začel govoriti na glas.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Neveljaven email naslov