Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Evropo je sprejel v svoje življenje, vendar kot pravi, ga sama Evropa ni popolnoma sprejela
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj je priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo pa je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Zakaj ste izbrali Belgijo?
Zaradi življenja, kakršno živite vi. V Evropo sem prišel z 200 dolarji. Želel sem še v Nemčijo ali v Anglijo, vendar me je usoda zanesla v Bruselj. To je lepa zgodba, vendar dolga.
Ste pobegnili iz države?
Ne, nisem pobegnil. Življenje mladega Palestinca je bilo težko. Ni bilo mogoče uspeti. Imel sem delo, delal sem v neki garaži. Vendar nisem imel prihodnosti. Imel sem tri možnosti: biti tiho in delati, se boriti in upirati ali pa izbrati kulturo. Izbral sem kulturo. Ne vem, zakaj drugi raje izberejo bojevanje. Če pa želim delati v gledališču, sem si rekel, moram to tudi študirati. V Izraelu to takrat ni bilo lahko. In tako sem izkoristil priložnost.
Lahko se bojuješ tudi s kulturo!
Kaj je močnejše: fizični boj ali bojevanje s kulturo?
Preprosto ne vem. Kultura je zelo pomembna. Vojna spreminja mišljenja in čustva. Ljudje pa nočejo več brati knjig. Mogoče bi nekateri rodovi morali brati, hoditi v gledališče in na razstave ter sodelovati v debatah. To je pomembno, da se ustvari razprava o mnenjih. Zdaj pa je vsepovsod kriza. Kultura ne more nič proti orožju in kapitalizmu, denarju. Ampak za dobro socialno državo potrebujete dobre kulturne projekte.
Kaj se je spremenilo v Palestini, odkar ste snemali svoj prvi odmevni film v osemdesetih?
Veliko se je spremenilo, vendar temelji problema ostajajo enaki. Sicer pa sem tudi sam doživel veliko sprememb, dobil sem sina in izgubil starše. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Prišla je digitalna revolucija, Izraelci jemljejo Palestincem vedno več zemlje. Včasih je bil konflikt na robu mej, zdaj je v srcu države.
Ste takrat, ko ste dobili nagrado v Cannesu, začutili, da lahko film kaj spremeni?
Vsekakor. Ko sem prišel v Belgijo, ni bilo skoraj nobenih filmov, ki bi prikazovali palestinsko resničnost, palestinsko stran konflikta. Bilo jih je le nekaj, ki so jih ustvarili radikalni levičarji. Ko sem začel delati za belgijsko televizijo na dokumentarnem oddelku, niso zahtevali, da so moji filmi proizraelski.
V središče problema sem vedno postavil resnico. Nikoli nisem predstavljal lažne resničnosti Palestincev. Resnica pa je zelo pomembna. Je jedro človeške kulture. Z resnico se lahko dotaknemo vsakogar.
Edward Said je pred 40 leti napisal Orientalizem. Zakaj še vedno uporabljamo izraza “mi” in “oni”?
Zaradi različnih interesov. Denar, kapitalizem. Zakaj so vojne na svetu? Zato, ker “jaz” hočem imeti nekaj, kar imaš “ti”. In če hočem to dobiti, moram biti močnejši kot ti, da te uničim. In da to upravičim, da si zagotovim mir v sebi, izumim mite in ideologije. Že od nekdaj je tako.
Ne obstaja humanističen pogled na to, da smo v istem svetu. Težava ni v tem, da si ti velik, da sem jaz še večji, da sem jaz manjši, ti še manjši, ti črn, jaz bel, rumen ali kakršen koli že. Ljudje preprosto ne vedo, kako živeti in obstajati. Zato si življenje naredijo zanimivo. Če vam v Sloveniji kaj ni všeč, lahko že jutri greste drugam.
Svet še vedno deluje po istem sistemu kot nekoč. Vojne pravzaprav niso ničesar spremenile. Oblast in bogastvo sta še vedno v lasti peščice ljudi, ki prekupčujejo z zemljo, orožjem, novo tehnologijo, mediji. Še vedno namreč obstaja suženjstvo, ki pa je delno prikazano kot svoboda.
Je zahodna propaganda drugačna od propagande teroristične skupine Islamska država, Bašarja al Asada ali Kim Džong Una?
Ne. Propaganda je propaganda. To je znanost. V svojem učnem načrtu imam tudi teden, namenjen propagandi. Propagandi v filmu. In tako ves čas ugotavljamo, da je bila vedno navzoča tudi v tem delu sveta. Vendar v drugačnih paradigmah. Za to so uporabljali poezijo, pisatelje.
In kaj pomeni propaganda? Da prikažemo nasprotnika, sovražnika, v zelo slabi luči. Kot da je barbar, morilec. In včasih tudi je.
Propaganda uspe, če poveže ljudi v sovraštvu do drugega. In druga stran je enaka, prikazuje recimo Evropejce kot perverzne itn.
Ampak ob vsem tem smo vsi v istem košu. Pojavi se ogledalo, odsev. Isis gleda ameriške filme in se uči. Če ste videli njihove videe in jih primerjate z ameriškimi filmi, kot je Rambo, potem ugotovite, kako si oni predstavljajo dojemanje ameriške kulture o vojni.
Potem ko ste toliko časa preživeli v Evropi, kakšen pogled imate na njen način življenja in tukajšnje vrednote?
Počutim se kot del njih. Ampak kot je povedal Berthold Brecht v delu Dialogue de Exipele, “Ko si v izgnanstvu, si hkrati v družbi in zunaj nje.” In tudi jaz sem v palestinski družbi postal tak. Sem del nje in hkrati zunaj nje. Pravi pomen tega, kar je rekel Brecht, je, da je človek v izgnanstvu dialektična oseba, ker ima dva pogleda na svet.
Sem tudi del Belgije, vendar me Belgija ne sprejema kot del svoje družbe.
Ne vedno, a na trenutke ti dajo jasno vedeti, da nisi del njihove kulture. In zdaj je enako v Palestini. Tam mi ljudje rečejo: Ne, zdaj si Evropejec. Sam pa se tako počutim fantastično. Počutim se bogatega. Nisem ne Evropejec ne Orientalec. Sem človek.
Kako dojemate pojem “domovina” ?
Svet je z globalizacijo postal tako majhen. Slovenijo lahko dojemam enako kot Španijo ali najbolj oddaljeni kotiček tretjega sveta. Kaj pa pomeni domovina? Ustvariš si jo sam. Jaz lahko živim pravzaprav kjer koli. Na začetku sem seveda pogrešal kraje, v katerih sem odraščal, pogrešal sem hrano, dogajanje itn. In kaj se je zgodilo? Odrasel sem, pojavili so se novi cilji, izzivi.
Najpomembnejše je, da ostaneš človek. V Sloveniji lahko živim brez težav. Lahko se prilagodim, pa sem še vedno Michel.
Pogovarjal sem se z mladim beguncem v Sredozemlju. Zanimivo je, da si želijo popolnoma enake stvari kot mi. Imajo enaka oblačila… Ko jih vprašaš, zakaj želijo v Evropo, povejo, da so v Evropi lepe in prijazne države. Pogovarjal sem se z beguncem, ki je že petkrat poskušal priti v Evropo. Štirikrat mu ni uspelo in so ga poslali nazaj v Tunizijo. Petič pa so mu dovolili in v Parizu je v treh dneh našel delo. Bil je zelo dober kuhar v italijanski restavraciji. Po šestih mesecih dela tam pa mi je povedal, da to ni nikakršno življenje. Ni bil srečen. Preveč je bilo stresno. Vstaneš zgodaj zjutraj in se vrneš pozno ponoči. Ljudje se ne pogovarjajo med seboj. Ni razumel, zakaj ljudje ne uživajo. Opazil je, da vse leto delajo, da lahko gredo za tri tedne v Tunizijo. Potem je rekel, da ima sam v Tuniziji ves čas sonce. Zakaj bi bil tu? In je šel nazaj.
Poglejte, problem begunske krize ni v tem, da francoski, italijanski, angleški ali ne vem kateri imperij ne bi imel rešitve za begunsko krizo. Če bi želeli ustaviti val beguncev, bi to z lahkoto storili. Problem je v enakosti pred zakoni. Nemogoče je, da majhna skupina ljudi, Evropa, da svojim državljanom pravico, da se selijo kadar koli, kakor koli in kamor koli, preostali del človeštva pa nima te pravice. V tem je problem. Vi se recimo odločite, da boste šli v Kongo, in z lahkoto greste tja. Zakaj mladenič iz Konga nima te pravice?
To je problem. V trenutku, ko ustvarite neenakost, ustvarite tudi spor. In v svetu je veliko neenakosti.
Če bi dobili trimesečne turistične vize in v tem času začeli delati, si ustvarili posel, se izkazali za ekonomsko liberalne in plačevali davke, ne razumem, zakaj jih ne bi sprejeli. Zakaj moramo vedno vse gledati v luči kolonializma? To je preteklost, vsi so bili kolonialisti. Zdaj smo v novem svetu in v prihodnost moramo gledati kot enotno človeštvo. Tako bi morali delovati.
Tako je tudi v izraelsko-palestinskem konfliktu. Še vedno …
Ne moreš dobro živeti, če moraš biti tiho in ne smeš zahtevati svojih pravic. In če ne smeš zahtevati enakosti. Kaj se je recimo zgodilo z balkanizacijo v 19. stoletju, da bi se ljudje poenotili? Ljudje se še vedno borijo drug proti drugemu. In v našem konfliktu hočejo ustvariti enak diskurz. Nekoč mi je nekdo rekel: vi se borite proti nam zato, ker smo Judje. Odgovoril sem mu: Ne.
Poglej katero koli stoletje v zgodovini Palestine in ugotovil boš, da so se Palestinci vedno morali boriti za svobodo in dostojanstvo.
Velikokrat niso imeli moči. Ampak to ni zato, ker smo Palestinci. Tako je, ker smo vedno bili med velikimi imperiji. Med egiptovskim in perzijskim ter babilonskim in tako naprej. Povejte mi, kateri imperij ni prišel v Palestino. Ali mislite, da so naši predniki kdaj razmišljali o tem, da potem ko bo Kolumb odkril novo celino brez države, bo ta v imenu Izraela kolonizirala Bližnji vzhod? O tem govorim v svojem zadnjem filmu. In nekdo reče, da želi iti res daleč stran, ker še malo, pa bodo prišli Marsovci in ne ve, ali bodo Palestinci ali Judje. Razumete?
Spremeniti moramo vizijo. Eno človeštvo smo. Kdo pravi, da nekoč nisem bil Hebrejec? Res je, nisem sionist in nisem Jud. Ampak kdo je rekel, da pred nekaj generacijami nisem bil? Mislim, da noben Jud iz Poljske ali Rusije ni bolj hebrejski od mene. In ko so sionisti prišli v Palestino, so vzeli mlade iz naše vasi, da bi jim pokazali, kako so živeli stari Hebrejci. Saj ni problem v tem, da ne bi bili Hebrejci. Ampak zdaj je na vrsti neki drug projekt. Zaradi tega projekta pa ustvarjamo informacije in dezinformacije.
Kaj mislite, kako vojskovanje in obvezno služenje vojakega roka vpliva na mlade Izraelke in Izraelce?
Ne morem vam natančno povedati, saj nisem Izraelec. Ampak vsaka militaristična družba kmalu postane sužnja vojske. Vse, kar je v Izraelu pomembno, je v rokah vojske. Novo industrijo in tehnologijo ima v posesti vojska. Vojska ima velik privilegij in obvladuje vse. Če ste v Izraelu dosegli uspešno vojaško kariero, se vam bo v življenju res dobro godilo.
Poglejte, Palestinci plačujemo za revščino arabske družbe zaradi dolgoletne okupacije Otomanskega cesarstva. Vse to so nam prinesla stoletja vojn, primanjkljaj kulture. Ko so odkrili nafto, je šlo na slabše. Nafta v rokah ljudi, ki ne razumejo kulture in zgodovine, postane predmet poželenja. Tako je v vseh imperijih. Kaj bi še dodali? Poglejte nacizem. Ko vidite, da je lahko tako tehnološko dovršena družba, kot je Nemčija, postala družba okrutnih morilcev, vidite, da tako ceno plačujemo tudi mi.
Veliko stvari razumem o izraelski družbi. Razumem, da je travmatizirana in paranoična. Ampak mi nismo odgovorni za to. Mi nismo v tej zgodbi!
Žižek pravi, da so pravi zanikovalci holokavsta pravzaprav Izraelci sami.
Zagotovo. Izraelci trenutno uporabljajo predgenocidni diskurz. Vidite, kako obravnavajo Palestince .. Zanje smo živali, miši, ovce, nič nismo. Moramo prenehati obstajati, ker ogrožamo lepo izraelsko družbo. Pravijo: dober Arabec, dober Palestinec je mrtev. Pravijo: pobiti moramo otroke, ker bodo sicer, ko odrastejo, postali teroristi. In zato smo prestrašeni.
Moja misija pa je humanizacija. Sicer jim je treba dati možnost: razumemo, da ste travmatizirani, ampak ne smemo se vojskovati, ne smemo biti v vojni, ampak moramo komunicirati med seboj. Ko bomo začeli razmišljati o obojestranskih mnenjih, bomo mogoče sposobni najti rešitev.
Ampak ne moremo priti do te točke, ker jih to ne zanima. Ali veste, da imajo Izraelci 27 odstotkov vse najnovejše tehnološke vojaške opreme na svetu? Veste, kaj to pomeni? V izraelskem filmu Lab pravijo, da potrebujejo Gazo in Zahodni breg za preizkušanje nove vojaške opreme. In mi smo njihove laboratorijske miši.
Sonce včasih prekrijejo oblaki, vendar je vedno za njimi, pravi pregovor. Tako je tudi z uporom v Palestini. Mislim, da so Izraelci in Palestinci najboljši primer konflikta v zgodovini. Smo absolutne žrtve konflikta.
Ste veren človek?
Ne. Religija ni zame. Jaz sem človek. Vprašal sem se: ali roža veruje v boga? Jaz sem mogoče kot roža, del narave.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Evropo je sprejel v svoje življenje, vendar kot pravi, ga sama Evropa ni popolnoma sprejela
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj je priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo pa je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Zakaj ste izbrali Belgijo?
Zaradi življenja, kakršno živite vi. V Evropo sem prišel z 200 dolarji. Želel sem še v Nemčijo ali v Anglijo, vendar me je usoda zanesla v Bruselj. To je lepa zgodba, vendar dolga.
Ste pobegnili iz države?
Ne, nisem pobegnil. Življenje mladega Palestinca je bilo težko. Ni bilo mogoče uspeti. Imel sem delo, delal sem v neki garaži. Vendar nisem imel prihodnosti. Imel sem tri možnosti: biti tiho in delati, se boriti in upirati ali pa izbrati kulturo. Izbral sem kulturo. Ne vem, zakaj drugi raje izberejo bojevanje. Če pa želim delati v gledališču, sem si rekel, moram to tudi študirati. V Izraelu to takrat ni bilo lahko. In tako sem izkoristil priložnost.
Lahko se bojuješ tudi s kulturo!
Kaj je močnejše: fizični boj ali bojevanje s kulturo?
Preprosto ne vem. Kultura je zelo pomembna. Vojna spreminja mišljenja in čustva. Ljudje pa nočejo več brati knjig. Mogoče bi nekateri rodovi morali brati, hoditi v gledališče in na razstave ter sodelovati v debatah. To je pomembno, da se ustvari razprava o mnenjih. Zdaj pa je vsepovsod kriza. Kultura ne more nič proti orožju in kapitalizmu, denarju. Ampak za dobro socialno državo potrebujete dobre kulturne projekte.
Kaj se je spremenilo v Palestini, odkar ste snemali svoj prvi odmevni film v osemdesetih?
Veliko se je spremenilo, vendar temelji problema ostajajo enaki. Sicer pa sem tudi sam doživel veliko sprememb, dobil sem sina in izgubil starše. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Prišla je digitalna revolucija, Izraelci jemljejo Palestincem vedno več zemlje. Včasih je bil konflikt na robu mej, zdaj je v srcu države.
Ste takrat, ko ste dobili nagrado v Cannesu, začutili, da lahko film kaj spremeni?
Vsekakor. Ko sem prišel v Belgijo, ni bilo skoraj nobenih filmov, ki bi prikazovali palestinsko resničnost, palestinsko stran konflikta. Bilo jih je le nekaj, ki so jih ustvarili radikalni levičarji. Ko sem začel delati za belgijsko televizijo na dokumentarnem oddelku, niso zahtevali, da so moji filmi proizraelski.
V središče problema sem vedno postavil resnico. Nikoli nisem predstavljal lažne resničnosti Palestincev. Resnica pa je zelo pomembna. Je jedro človeške kulture. Z resnico se lahko dotaknemo vsakogar.
Edward Said je pred 40 leti napisal Orientalizem. Zakaj še vedno uporabljamo izraza “mi” in “oni”?
Zaradi različnih interesov. Denar, kapitalizem. Zakaj so vojne na svetu? Zato, ker “jaz” hočem imeti nekaj, kar imaš “ti”. In če hočem to dobiti, moram biti močnejši kot ti, da te uničim. In da to upravičim, da si zagotovim mir v sebi, izumim mite in ideologije. Že od nekdaj je tako.
Ne obstaja humanističen pogled na to, da smo v istem svetu. Težava ni v tem, da si ti velik, da sem jaz še večji, da sem jaz manjši, ti še manjši, ti črn, jaz bel, rumen ali kakršen koli že. Ljudje preprosto ne vedo, kako živeti in obstajati. Zato si življenje naredijo zanimivo. Če vam v Sloveniji kaj ni všeč, lahko že jutri greste drugam.
Svet še vedno deluje po istem sistemu kot nekoč. Vojne pravzaprav niso ničesar spremenile. Oblast in bogastvo sta še vedno v lasti peščice ljudi, ki prekupčujejo z zemljo, orožjem, novo tehnologijo, mediji. Še vedno namreč obstaja suženjstvo, ki pa je delno prikazano kot svoboda.
Je zahodna propaganda drugačna od propagande teroristične skupine Islamska država, Bašarja al Asada ali Kim Džong Una?
Ne. Propaganda je propaganda. To je znanost. V svojem učnem načrtu imam tudi teden, namenjen propagandi. Propagandi v filmu. In tako ves čas ugotavljamo, da je bila vedno navzoča tudi v tem delu sveta. Vendar v drugačnih paradigmah. Za to so uporabljali poezijo, pisatelje.
In kaj pomeni propaganda? Da prikažemo nasprotnika, sovražnika, v zelo slabi luči. Kot da je barbar, morilec. In včasih tudi je.
Propaganda uspe, če poveže ljudi v sovraštvu do drugega. In druga stran je enaka, prikazuje recimo Evropejce kot perverzne itn.
Ampak ob vsem tem smo vsi v istem košu. Pojavi se ogledalo, odsev. Isis gleda ameriške filme in se uči. Če ste videli njihove videe in jih primerjate z ameriškimi filmi, kot je Rambo, potem ugotovite, kako si oni predstavljajo dojemanje ameriške kulture o vojni.
Potem ko ste toliko časa preživeli v Evropi, kakšen pogled imate na njen način življenja in tukajšnje vrednote?
Počutim se kot del njih. Ampak kot je povedal Berthold Brecht v delu Dialogue de Exipele, “Ko si v izgnanstvu, si hkrati v družbi in zunaj nje.” In tudi jaz sem v palestinski družbi postal tak. Sem del nje in hkrati zunaj nje. Pravi pomen tega, kar je rekel Brecht, je, da je človek v izgnanstvu dialektična oseba, ker ima dva pogleda na svet.
Sem tudi del Belgije, vendar me Belgija ne sprejema kot del svoje družbe.
Ne vedno, a na trenutke ti dajo jasno vedeti, da nisi del njihove kulture. In zdaj je enako v Palestini. Tam mi ljudje rečejo: Ne, zdaj si Evropejec. Sam pa se tako počutim fantastično. Počutim se bogatega. Nisem ne Evropejec ne Orientalec. Sem človek.
Kako dojemate pojem “domovina” ?
Svet je z globalizacijo postal tako majhen. Slovenijo lahko dojemam enako kot Španijo ali najbolj oddaljeni kotiček tretjega sveta. Kaj pa pomeni domovina? Ustvariš si jo sam. Jaz lahko živim pravzaprav kjer koli. Na začetku sem seveda pogrešal kraje, v katerih sem odraščal, pogrešal sem hrano, dogajanje itn. In kaj se je zgodilo? Odrasel sem, pojavili so se novi cilji, izzivi.
Najpomembnejše je, da ostaneš človek. V Sloveniji lahko živim brez težav. Lahko se prilagodim, pa sem še vedno Michel.
Pogovarjal sem se z mladim beguncem v Sredozemlju. Zanimivo je, da si želijo popolnoma enake stvari kot mi. Imajo enaka oblačila… Ko jih vprašaš, zakaj želijo v Evropo, povejo, da so v Evropi lepe in prijazne države. Pogovarjal sem se z beguncem, ki je že petkrat poskušal priti v Evropo. Štirikrat mu ni uspelo in so ga poslali nazaj v Tunizijo. Petič pa so mu dovolili in v Parizu je v treh dneh našel delo. Bil je zelo dober kuhar v italijanski restavraciji. Po šestih mesecih dela tam pa mi je povedal, da to ni nikakršno življenje. Ni bil srečen. Preveč je bilo stresno. Vstaneš zgodaj zjutraj in se vrneš pozno ponoči. Ljudje se ne pogovarjajo med seboj. Ni razumel, zakaj ljudje ne uživajo. Opazil je, da vse leto delajo, da lahko gredo za tri tedne v Tunizijo. Potem je rekel, da ima sam v Tuniziji ves čas sonce. Zakaj bi bil tu? In je šel nazaj.
Poglejte, problem begunske krize ni v tem, da francoski, italijanski, angleški ali ne vem kateri imperij ne bi imel rešitve za begunsko krizo. Če bi želeli ustaviti val beguncev, bi to z lahkoto storili. Problem je v enakosti pred zakoni. Nemogoče je, da majhna skupina ljudi, Evropa, da svojim državljanom pravico, da se selijo kadar koli, kakor koli in kamor koli, preostali del človeštva pa nima te pravice. V tem je problem. Vi se recimo odločite, da boste šli v Kongo, in z lahkoto greste tja. Zakaj mladenič iz Konga nima te pravice?
To je problem. V trenutku, ko ustvarite neenakost, ustvarite tudi spor. In v svetu je veliko neenakosti.
Če bi dobili trimesečne turistične vize in v tem času začeli delati, si ustvarili posel, se izkazali za ekonomsko liberalne in plačevali davke, ne razumem, zakaj jih ne bi sprejeli. Zakaj moramo vedno vse gledati v luči kolonializma? To je preteklost, vsi so bili kolonialisti. Zdaj smo v novem svetu in v prihodnost moramo gledati kot enotno človeštvo. Tako bi morali delovati.
Tako je tudi v izraelsko-palestinskem konfliktu. Še vedno …
Ne moreš dobro živeti, če moraš biti tiho in ne smeš zahtevati svojih pravic. In če ne smeš zahtevati enakosti. Kaj se je recimo zgodilo z balkanizacijo v 19. stoletju, da bi se ljudje poenotili? Ljudje se še vedno borijo drug proti drugemu. In v našem konfliktu hočejo ustvariti enak diskurz. Nekoč mi je nekdo rekel: vi se borite proti nam zato, ker smo Judje. Odgovoril sem mu: Ne.
Poglej katero koli stoletje v zgodovini Palestine in ugotovil boš, da so se Palestinci vedno morali boriti za svobodo in dostojanstvo.
Velikokrat niso imeli moči. Ampak to ni zato, ker smo Palestinci. Tako je, ker smo vedno bili med velikimi imperiji. Med egiptovskim in perzijskim ter babilonskim in tako naprej. Povejte mi, kateri imperij ni prišel v Palestino. Ali mislite, da so naši predniki kdaj razmišljali o tem, da potem ko bo Kolumb odkril novo celino brez države, bo ta v imenu Izraela kolonizirala Bližnji vzhod? O tem govorim v svojem zadnjem filmu. In nekdo reče, da želi iti res daleč stran, ker še malo, pa bodo prišli Marsovci in ne ve, ali bodo Palestinci ali Judje. Razumete?
Spremeniti moramo vizijo. Eno človeštvo smo. Kdo pravi, da nekoč nisem bil Hebrejec? Res je, nisem sionist in nisem Jud. Ampak kdo je rekel, da pred nekaj generacijami nisem bil? Mislim, da noben Jud iz Poljske ali Rusije ni bolj hebrejski od mene. In ko so sionisti prišli v Palestino, so vzeli mlade iz naše vasi, da bi jim pokazali, kako so živeli stari Hebrejci. Saj ni problem v tem, da ne bi bili Hebrejci. Ampak zdaj je na vrsti neki drug projekt. Zaradi tega projekta pa ustvarjamo informacije in dezinformacije.
Kaj mislite, kako vojskovanje in obvezno služenje vojakega roka vpliva na mlade Izraelke in Izraelce?
Ne morem vam natančno povedati, saj nisem Izraelec. Ampak vsaka militaristična družba kmalu postane sužnja vojske. Vse, kar je v Izraelu pomembno, je v rokah vojske. Novo industrijo in tehnologijo ima v posesti vojska. Vojska ima velik privilegij in obvladuje vse. Če ste v Izraelu dosegli uspešno vojaško kariero, se vam bo v življenju res dobro godilo.
Poglejte, Palestinci plačujemo za revščino arabske družbe zaradi dolgoletne okupacije Otomanskega cesarstva. Vse to so nam prinesla stoletja vojn, primanjkljaj kulture. Ko so odkrili nafto, je šlo na slabše. Nafta v rokah ljudi, ki ne razumejo kulture in zgodovine, postane predmet poželenja. Tako je v vseh imperijih. Kaj bi še dodali? Poglejte nacizem. Ko vidite, da je lahko tako tehnološko dovršena družba, kot je Nemčija, postala družba okrutnih morilcev, vidite, da tako ceno plačujemo tudi mi.
Veliko stvari razumem o izraelski družbi. Razumem, da je travmatizirana in paranoična. Ampak mi nismo odgovorni za to. Mi nismo v tej zgodbi!
Žižek pravi, da so pravi zanikovalci holokavsta pravzaprav Izraelci sami.
Zagotovo. Izraelci trenutno uporabljajo predgenocidni diskurz. Vidite, kako obravnavajo Palestince .. Zanje smo živali, miši, ovce, nič nismo. Moramo prenehati obstajati, ker ogrožamo lepo izraelsko družbo. Pravijo: dober Arabec, dober Palestinec je mrtev. Pravijo: pobiti moramo otroke, ker bodo sicer, ko odrastejo, postali teroristi. In zato smo prestrašeni.
Moja misija pa je humanizacija. Sicer jim je treba dati možnost: razumemo, da ste travmatizirani, ampak ne smemo se vojskovati, ne smemo biti v vojni, ampak moramo komunicirati med seboj. Ko bomo začeli razmišljati o obojestranskih mnenjih, bomo mogoče sposobni najti rešitev.
Ampak ne moremo priti do te točke, ker jih to ne zanima. Ali veste, da imajo Izraelci 27 odstotkov vse najnovejše tehnološke vojaške opreme na svetu? Veste, kaj to pomeni? V izraelskem filmu Lab pravijo, da potrebujejo Gazo in Zahodni breg za preizkušanje nove vojaške opreme. In mi smo njihove laboratorijske miši.
Sonce včasih prekrijejo oblaki, vendar je vedno za njimi, pravi pregovor. Tako je tudi z uporom v Palestini. Mislim, da so Izraelci in Palestinci najboljši primer konflikta v zgodovini. Smo absolutne žrtve konflikta.
Ste veren človek?
Ne. Religija ni zame. Jaz sem človek. Vprašal sem se: ali roža veruje v boga? Jaz sem mogoče kot roža, del narave.
Najljubši besedi Chrisa Russlla sta pajzl in katastrofa. V njegovem življenju se prepletajo poklic bariste in odločitve, ki so vodile v prodajo vsega, kar je imel, in to dvakrat! Iz Montane ga je v Maribor pripeljala ljubezen življenja, on pa je v naše največje mesto ob Dravi pripeljal strast do kave in glasbe. V pogovoru ob tem še o kulturi pitja kave, finančnem zlomu zaradi zloma noge, pa o slovenščini, glasbi in družbeni klimi.
Novinarka Chiyo Robertson s škotsko-japonskimi koreninami je več kot dve desetletji delala za BBC. Pred dvema letoma ga je tudi zapustila, danes pa s svojim znanjem pomaga mladim in marginaliziranim skupinam, na primer zapornikom, ki jih uči pripovedovanja zgodb, komuniciranja z zunanjim svetom in veslanja. Pravi, da je najbolj izpolnjujoče zanjo, da znanje predaja ljudem, ki ga verjetno najbolj potrebujejo. S Kajo Ravnak se pogovarjata o pisanem Tokiu, kjer je preživela svoje otroštvo, veslanju po londonski Temzi in učenju novinarstva v Afriki.
Ad Fluvium Frigidum je večdnevni festival poznoantične kulture, ki je poleti potekal v Ajdovščini. Naslanja na izročilo slovite rimske bitke pri Mrzli reki, ki se je zgodila v bližini utrdbe Castre in velja za prelomen dogodek v svetovni zgodovini. Sam festival je združil več kot 100 ljubiteljev uprizarjanja rimskega življenja iz kar desetih držav, tudi iz Bolgarije, ki ima bogato rimsko dediščino, a precej reven odnos do nje. Na avtobusu navdušencev iz Sofije je bil tudi Joan Krustev, pri katerem se je strast do rimske zgodovine vžgala ob knjigah in videoigricah. Z njim bi se lahko pogovarjali v več jezikih, tudi v slovenščini bi šlo, a ostali smo pri angleščini, o kateri pravi, da je danes v EU nekakšna lingua franca, tako kot je bila v Rimskem imperiju latinščina.
Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.
Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.
Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.
Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.
Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«
"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.
Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.
Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.
Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.
Neveljaven email naslov