Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Evropo je sprejel v svoje življenje, vendar kot pravi, ga sama Evropa ni popolnoma sprejela
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj je priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo pa je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Zakaj ste izbrali Belgijo?
Zaradi življenja, kakršno živite vi. V Evropo sem prišel z 200 dolarji. Želel sem še v Nemčijo ali v Anglijo, vendar me je usoda zanesla v Bruselj. To je lepa zgodba, vendar dolga.
Ste pobegnili iz države?
Ne, nisem pobegnil. Življenje mladega Palestinca je bilo težko. Ni bilo mogoče uspeti. Imel sem delo, delal sem v neki garaži. Vendar nisem imel prihodnosti. Imel sem tri možnosti: biti tiho in delati, se boriti in upirati ali pa izbrati kulturo. Izbral sem kulturo. Ne vem, zakaj drugi raje izberejo bojevanje. Če pa želim delati v gledališču, sem si rekel, moram to tudi študirati. V Izraelu to takrat ni bilo lahko. In tako sem izkoristil priložnost.
Lahko se bojuješ tudi s kulturo!
Kaj je močnejše: fizični boj ali bojevanje s kulturo?
Preprosto ne vem. Kultura je zelo pomembna. Vojna spreminja mišljenja in čustva. Ljudje pa nočejo več brati knjig. Mogoče bi nekateri rodovi morali brati, hoditi v gledališče in na razstave ter sodelovati v debatah. To je pomembno, da se ustvari razprava o mnenjih. Zdaj pa je vsepovsod kriza. Kultura ne more nič proti orožju in kapitalizmu, denarju. Ampak za dobro socialno državo potrebujete dobre kulturne projekte.
Kaj se je spremenilo v Palestini, odkar ste snemali svoj prvi odmevni film v osemdesetih?
Veliko se je spremenilo, vendar temelji problema ostajajo enaki. Sicer pa sem tudi sam doživel veliko sprememb, dobil sem sina in izgubil starše. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Prišla je digitalna revolucija, Izraelci jemljejo Palestincem vedno več zemlje. Včasih je bil konflikt na robu mej, zdaj je v srcu države.
Ste takrat, ko ste dobili nagrado v Cannesu, začutili, da lahko film kaj spremeni?
Vsekakor. Ko sem prišel v Belgijo, ni bilo skoraj nobenih filmov, ki bi prikazovali palestinsko resničnost, palestinsko stran konflikta. Bilo jih je le nekaj, ki so jih ustvarili radikalni levičarji. Ko sem začel delati za belgijsko televizijo na dokumentarnem oddelku, niso zahtevali, da so moji filmi proizraelski.
V središče problema sem vedno postavil resnico. Nikoli nisem predstavljal lažne resničnosti Palestincev. Resnica pa je zelo pomembna. Je jedro človeške kulture. Z resnico se lahko dotaknemo vsakogar.
Edward Said je pred 40 leti napisal Orientalizem. Zakaj še vedno uporabljamo izraza “mi” in “oni”?
Zaradi različnih interesov. Denar, kapitalizem. Zakaj so vojne na svetu? Zato, ker “jaz” hočem imeti nekaj, kar imaš “ti”. In če hočem to dobiti, moram biti močnejši kot ti, da te uničim. In da to upravičim, da si zagotovim mir v sebi, izumim mite in ideologije. Že od nekdaj je tako.
Ne obstaja humanističen pogled na to, da smo v istem svetu. Težava ni v tem, da si ti velik, da sem jaz še večji, da sem jaz manjši, ti še manjši, ti črn, jaz bel, rumen ali kakršen koli že. Ljudje preprosto ne vedo, kako živeti in obstajati. Zato si življenje naredijo zanimivo. Če vam v Sloveniji kaj ni všeč, lahko že jutri greste drugam.
Svet še vedno deluje po istem sistemu kot nekoč. Vojne pravzaprav niso ničesar spremenile. Oblast in bogastvo sta še vedno v lasti peščice ljudi, ki prekupčujejo z zemljo, orožjem, novo tehnologijo, mediji. Še vedno namreč obstaja suženjstvo, ki pa je delno prikazano kot svoboda.
Je zahodna propaganda drugačna od propagande teroristične skupine Islamska država, Bašarja al Asada ali Kim Džong Una?
Ne. Propaganda je propaganda. To je znanost. V svojem učnem načrtu imam tudi teden, namenjen propagandi. Propagandi v filmu. In tako ves čas ugotavljamo, da je bila vedno navzoča tudi v tem delu sveta. Vendar v drugačnih paradigmah. Za to so uporabljali poezijo, pisatelje.
In kaj pomeni propaganda? Da prikažemo nasprotnika, sovražnika, v zelo slabi luči. Kot da je barbar, morilec. In včasih tudi je.
Propaganda uspe, če poveže ljudi v sovraštvu do drugega. In druga stran je enaka, prikazuje recimo Evropejce kot perverzne itn.
Ampak ob vsem tem smo vsi v istem košu. Pojavi se ogledalo, odsev. Isis gleda ameriške filme in se uči. Če ste videli njihove videe in jih primerjate z ameriškimi filmi, kot je Rambo, potem ugotovite, kako si oni predstavljajo dojemanje ameriške kulture o vojni.
Potem ko ste toliko časa preživeli v Evropi, kakšen pogled imate na njen način življenja in tukajšnje vrednote?
Počutim se kot del njih. Ampak kot je povedal Berthold Brecht v delu Dialogue de Exipele, “Ko si v izgnanstvu, si hkrati v družbi in zunaj nje.” In tudi jaz sem v palestinski družbi postal tak. Sem del nje in hkrati zunaj nje. Pravi pomen tega, kar je rekel Brecht, je, da je človek v izgnanstvu dialektična oseba, ker ima dva pogleda na svet.
Sem tudi del Belgije, vendar me Belgija ne sprejema kot del svoje družbe.
Ne vedno, a na trenutke ti dajo jasno vedeti, da nisi del njihove kulture. In zdaj je enako v Palestini. Tam mi ljudje rečejo: Ne, zdaj si Evropejec. Sam pa se tako počutim fantastično. Počutim se bogatega. Nisem ne Evropejec ne Orientalec. Sem človek.
Kako dojemate pojem “domovina” ?
Svet je z globalizacijo postal tako majhen. Slovenijo lahko dojemam enako kot Španijo ali najbolj oddaljeni kotiček tretjega sveta. Kaj pa pomeni domovina? Ustvariš si jo sam. Jaz lahko živim pravzaprav kjer koli. Na začetku sem seveda pogrešal kraje, v katerih sem odraščal, pogrešal sem hrano, dogajanje itn. In kaj se je zgodilo? Odrasel sem, pojavili so se novi cilji, izzivi.
Najpomembnejše je, da ostaneš človek. V Sloveniji lahko živim brez težav. Lahko se prilagodim, pa sem še vedno Michel.
Pogovarjal sem se z mladim beguncem v Sredozemlju. Zanimivo je, da si želijo popolnoma enake stvari kot mi. Imajo enaka oblačila… Ko jih vprašaš, zakaj želijo v Evropo, povejo, da so v Evropi lepe in prijazne države. Pogovarjal sem se z beguncem, ki je že petkrat poskušal priti v Evropo. Štirikrat mu ni uspelo in so ga poslali nazaj v Tunizijo. Petič pa so mu dovolili in v Parizu je v treh dneh našel delo. Bil je zelo dober kuhar v italijanski restavraciji. Po šestih mesecih dela tam pa mi je povedal, da to ni nikakršno življenje. Ni bil srečen. Preveč je bilo stresno. Vstaneš zgodaj zjutraj in se vrneš pozno ponoči. Ljudje se ne pogovarjajo med seboj. Ni razumel, zakaj ljudje ne uživajo. Opazil je, da vse leto delajo, da lahko gredo za tri tedne v Tunizijo. Potem je rekel, da ima sam v Tuniziji ves čas sonce. Zakaj bi bil tu? In je šel nazaj.
Poglejte, problem begunske krize ni v tem, da francoski, italijanski, angleški ali ne vem kateri imperij ne bi imel rešitve za begunsko krizo. Če bi želeli ustaviti val beguncev, bi to z lahkoto storili. Problem je v enakosti pred zakoni. Nemogoče je, da majhna skupina ljudi, Evropa, da svojim državljanom pravico, da se selijo kadar koli, kakor koli in kamor koli, preostali del človeštva pa nima te pravice. V tem je problem. Vi se recimo odločite, da boste šli v Kongo, in z lahkoto greste tja. Zakaj mladenič iz Konga nima te pravice?
To je problem. V trenutku, ko ustvarite neenakost, ustvarite tudi spor. In v svetu je veliko neenakosti.
Če bi dobili trimesečne turistične vize in v tem času začeli delati, si ustvarili posel, se izkazali za ekonomsko liberalne in plačevali davke, ne razumem, zakaj jih ne bi sprejeli. Zakaj moramo vedno vse gledati v luči kolonializma? To je preteklost, vsi so bili kolonialisti. Zdaj smo v novem svetu in v prihodnost moramo gledati kot enotno človeštvo. Tako bi morali delovati.
Tako je tudi v izraelsko-palestinskem konfliktu. Še vedno …
Ne moreš dobro živeti, če moraš biti tiho in ne smeš zahtevati svojih pravic. In če ne smeš zahtevati enakosti. Kaj se je recimo zgodilo z balkanizacijo v 19. stoletju, da bi se ljudje poenotili? Ljudje se še vedno borijo drug proti drugemu. In v našem konfliktu hočejo ustvariti enak diskurz. Nekoč mi je nekdo rekel: vi se borite proti nam zato, ker smo Judje. Odgovoril sem mu: Ne.
Poglej katero koli stoletje v zgodovini Palestine in ugotovil boš, da so se Palestinci vedno morali boriti za svobodo in dostojanstvo.
Velikokrat niso imeli moči. Ampak to ni zato, ker smo Palestinci. Tako je, ker smo vedno bili med velikimi imperiji. Med egiptovskim in perzijskim ter babilonskim in tako naprej. Povejte mi, kateri imperij ni prišel v Palestino. Ali mislite, da so naši predniki kdaj razmišljali o tem, da potem ko bo Kolumb odkril novo celino brez države, bo ta v imenu Izraela kolonizirala Bližnji vzhod? O tem govorim v svojem zadnjem filmu. In nekdo reče, da želi iti res daleč stran, ker še malo, pa bodo prišli Marsovci in ne ve, ali bodo Palestinci ali Judje. Razumete?
Spremeniti moramo vizijo. Eno človeštvo smo. Kdo pravi, da nekoč nisem bil Hebrejec? Res je, nisem sionist in nisem Jud. Ampak kdo je rekel, da pred nekaj generacijami nisem bil? Mislim, da noben Jud iz Poljske ali Rusije ni bolj hebrejski od mene. In ko so sionisti prišli v Palestino, so vzeli mlade iz naše vasi, da bi jim pokazali, kako so živeli stari Hebrejci. Saj ni problem v tem, da ne bi bili Hebrejci. Ampak zdaj je na vrsti neki drug projekt. Zaradi tega projekta pa ustvarjamo informacije in dezinformacije.
Kaj mislite, kako vojskovanje in obvezno služenje vojakega roka vpliva na mlade Izraelke in Izraelce?
Ne morem vam natančno povedati, saj nisem Izraelec. Ampak vsaka militaristična družba kmalu postane sužnja vojske. Vse, kar je v Izraelu pomembno, je v rokah vojske. Novo industrijo in tehnologijo ima v posesti vojska. Vojska ima velik privilegij in obvladuje vse. Če ste v Izraelu dosegli uspešno vojaško kariero, se vam bo v življenju res dobro godilo.
Poglejte, Palestinci plačujemo za revščino arabske družbe zaradi dolgoletne okupacije Otomanskega cesarstva. Vse to so nam prinesla stoletja vojn, primanjkljaj kulture. Ko so odkrili nafto, je šlo na slabše. Nafta v rokah ljudi, ki ne razumejo kulture in zgodovine, postane predmet poželenja. Tako je v vseh imperijih. Kaj bi še dodali? Poglejte nacizem. Ko vidite, da je lahko tako tehnološko dovršena družba, kot je Nemčija, postala družba okrutnih morilcev, vidite, da tako ceno plačujemo tudi mi.
Veliko stvari razumem o izraelski družbi. Razumem, da je travmatizirana in paranoična. Ampak mi nismo odgovorni za to. Mi nismo v tej zgodbi!
Žižek pravi, da so pravi zanikovalci holokavsta pravzaprav Izraelci sami.
Zagotovo. Izraelci trenutno uporabljajo predgenocidni diskurz. Vidite, kako obravnavajo Palestince .. Zanje smo živali, miši, ovce, nič nismo. Moramo prenehati obstajati, ker ogrožamo lepo izraelsko družbo. Pravijo: dober Arabec, dober Palestinec je mrtev. Pravijo: pobiti moramo otroke, ker bodo sicer, ko odrastejo, postali teroristi. In zato smo prestrašeni.
Moja misija pa je humanizacija. Sicer jim je treba dati možnost: razumemo, da ste travmatizirani, ampak ne smemo se vojskovati, ne smemo biti v vojni, ampak moramo komunicirati med seboj. Ko bomo začeli razmišljati o obojestranskih mnenjih, bomo mogoče sposobni najti rešitev.
Ampak ne moremo priti do te točke, ker jih to ne zanima. Ali veste, da imajo Izraelci 27 odstotkov vse najnovejše tehnološke vojaške opreme na svetu? Veste, kaj to pomeni? V izraelskem filmu Lab pravijo, da potrebujejo Gazo in Zahodni breg za preizkušanje nove vojaške opreme. In mi smo njihove laboratorijske miši.
Sonce včasih prekrijejo oblaki, vendar je vedno za njimi, pravi pregovor. Tako je tudi z uporom v Palestini. Mislim, da so Izraelci in Palestinci najboljši primer konflikta v zgodovini. Smo absolutne žrtve konflikta.
Ste veren človek?
Ne. Religija ni zame. Jaz sem človek. Vprašal sem se: ali roža veruje v boga? Jaz sem mogoče kot roža, del narave.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Evropo je sprejel v svoje življenje, vendar kot pravi, ga sama Evropa ni popolnoma sprejela
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj je priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo pa je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Zakaj ste izbrali Belgijo?
Zaradi življenja, kakršno živite vi. V Evropo sem prišel z 200 dolarji. Želel sem še v Nemčijo ali v Anglijo, vendar me je usoda zanesla v Bruselj. To je lepa zgodba, vendar dolga.
Ste pobegnili iz države?
Ne, nisem pobegnil. Življenje mladega Palestinca je bilo težko. Ni bilo mogoče uspeti. Imel sem delo, delal sem v neki garaži. Vendar nisem imel prihodnosti. Imel sem tri možnosti: biti tiho in delati, se boriti in upirati ali pa izbrati kulturo. Izbral sem kulturo. Ne vem, zakaj drugi raje izberejo bojevanje. Če pa želim delati v gledališču, sem si rekel, moram to tudi študirati. V Izraelu to takrat ni bilo lahko. In tako sem izkoristil priložnost.
Lahko se bojuješ tudi s kulturo!
Kaj je močnejše: fizični boj ali bojevanje s kulturo?
Preprosto ne vem. Kultura je zelo pomembna. Vojna spreminja mišljenja in čustva. Ljudje pa nočejo več brati knjig. Mogoče bi nekateri rodovi morali brati, hoditi v gledališče in na razstave ter sodelovati v debatah. To je pomembno, da se ustvari razprava o mnenjih. Zdaj pa je vsepovsod kriza. Kultura ne more nič proti orožju in kapitalizmu, denarju. Ampak za dobro socialno državo potrebujete dobre kulturne projekte.
Kaj se je spremenilo v Palestini, odkar ste snemali svoj prvi odmevni film v osemdesetih?
Veliko se je spremenilo, vendar temelji problema ostajajo enaki. Sicer pa sem tudi sam doživel veliko sprememb, dobil sem sina in izgubil starše. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Prišla je digitalna revolucija, Izraelci jemljejo Palestincem vedno več zemlje. Včasih je bil konflikt na robu mej, zdaj je v srcu države.
Ste takrat, ko ste dobili nagrado v Cannesu, začutili, da lahko film kaj spremeni?
Vsekakor. Ko sem prišel v Belgijo, ni bilo skoraj nobenih filmov, ki bi prikazovali palestinsko resničnost, palestinsko stran konflikta. Bilo jih je le nekaj, ki so jih ustvarili radikalni levičarji. Ko sem začel delati za belgijsko televizijo na dokumentarnem oddelku, niso zahtevali, da so moji filmi proizraelski.
V središče problema sem vedno postavil resnico. Nikoli nisem predstavljal lažne resničnosti Palestincev. Resnica pa je zelo pomembna. Je jedro človeške kulture. Z resnico se lahko dotaknemo vsakogar.
Edward Said je pred 40 leti napisal Orientalizem. Zakaj še vedno uporabljamo izraza “mi” in “oni”?
Zaradi različnih interesov. Denar, kapitalizem. Zakaj so vojne na svetu? Zato, ker “jaz” hočem imeti nekaj, kar imaš “ti”. In če hočem to dobiti, moram biti močnejši kot ti, da te uničim. In da to upravičim, da si zagotovim mir v sebi, izumim mite in ideologije. Že od nekdaj je tako.
Ne obstaja humanističen pogled na to, da smo v istem svetu. Težava ni v tem, da si ti velik, da sem jaz še večji, da sem jaz manjši, ti še manjši, ti črn, jaz bel, rumen ali kakršen koli že. Ljudje preprosto ne vedo, kako živeti in obstajati. Zato si življenje naredijo zanimivo. Če vam v Sloveniji kaj ni všeč, lahko že jutri greste drugam.
Svet še vedno deluje po istem sistemu kot nekoč. Vojne pravzaprav niso ničesar spremenile. Oblast in bogastvo sta še vedno v lasti peščice ljudi, ki prekupčujejo z zemljo, orožjem, novo tehnologijo, mediji. Še vedno namreč obstaja suženjstvo, ki pa je delno prikazano kot svoboda.
Je zahodna propaganda drugačna od propagande teroristične skupine Islamska država, Bašarja al Asada ali Kim Džong Una?
Ne. Propaganda je propaganda. To je znanost. V svojem učnem načrtu imam tudi teden, namenjen propagandi. Propagandi v filmu. In tako ves čas ugotavljamo, da je bila vedno navzoča tudi v tem delu sveta. Vendar v drugačnih paradigmah. Za to so uporabljali poezijo, pisatelje.
In kaj pomeni propaganda? Da prikažemo nasprotnika, sovražnika, v zelo slabi luči. Kot da je barbar, morilec. In včasih tudi je.
Propaganda uspe, če poveže ljudi v sovraštvu do drugega. In druga stran je enaka, prikazuje recimo Evropejce kot perverzne itn.
Ampak ob vsem tem smo vsi v istem košu. Pojavi se ogledalo, odsev. Isis gleda ameriške filme in se uči. Če ste videli njihove videe in jih primerjate z ameriškimi filmi, kot je Rambo, potem ugotovite, kako si oni predstavljajo dojemanje ameriške kulture o vojni.
Potem ko ste toliko časa preživeli v Evropi, kakšen pogled imate na njen način življenja in tukajšnje vrednote?
Počutim se kot del njih. Ampak kot je povedal Berthold Brecht v delu Dialogue de Exipele, “Ko si v izgnanstvu, si hkrati v družbi in zunaj nje.” In tudi jaz sem v palestinski družbi postal tak. Sem del nje in hkrati zunaj nje. Pravi pomen tega, kar je rekel Brecht, je, da je človek v izgnanstvu dialektična oseba, ker ima dva pogleda na svet.
Sem tudi del Belgije, vendar me Belgija ne sprejema kot del svoje družbe.
Ne vedno, a na trenutke ti dajo jasno vedeti, da nisi del njihove kulture. In zdaj je enako v Palestini. Tam mi ljudje rečejo: Ne, zdaj si Evropejec. Sam pa se tako počutim fantastično. Počutim se bogatega. Nisem ne Evropejec ne Orientalec. Sem človek.
Kako dojemate pojem “domovina” ?
Svet je z globalizacijo postal tako majhen. Slovenijo lahko dojemam enako kot Španijo ali najbolj oddaljeni kotiček tretjega sveta. Kaj pa pomeni domovina? Ustvariš si jo sam. Jaz lahko živim pravzaprav kjer koli. Na začetku sem seveda pogrešal kraje, v katerih sem odraščal, pogrešal sem hrano, dogajanje itn. In kaj se je zgodilo? Odrasel sem, pojavili so se novi cilji, izzivi.
Najpomembnejše je, da ostaneš človek. V Sloveniji lahko živim brez težav. Lahko se prilagodim, pa sem še vedno Michel.
Pogovarjal sem se z mladim beguncem v Sredozemlju. Zanimivo je, da si želijo popolnoma enake stvari kot mi. Imajo enaka oblačila… Ko jih vprašaš, zakaj želijo v Evropo, povejo, da so v Evropi lepe in prijazne države. Pogovarjal sem se z beguncem, ki je že petkrat poskušal priti v Evropo. Štirikrat mu ni uspelo in so ga poslali nazaj v Tunizijo. Petič pa so mu dovolili in v Parizu je v treh dneh našel delo. Bil je zelo dober kuhar v italijanski restavraciji. Po šestih mesecih dela tam pa mi je povedal, da to ni nikakršno življenje. Ni bil srečen. Preveč je bilo stresno. Vstaneš zgodaj zjutraj in se vrneš pozno ponoči. Ljudje se ne pogovarjajo med seboj. Ni razumel, zakaj ljudje ne uživajo. Opazil je, da vse leto delajo, da lahko gredo za tri tedne v Tunizijo. Potem je rekel, da ima sam v Tuniziji ves čas sonce. Zakaj bi bil tu? In je šel nazaj.
Poglejte, problem begunske krize ni v tem, da francoski, italijanski, angleški ali ne vem kateri imperij ne bi imel rešitve za begunsko krizo. Če bi želeli ustaviti val beguncev, bi to z lahkoto storili. Problem je v enakosti pred zakoni. Nemogoče je, da majhna skupina ljudi, Evropa, da svojim državljanom pravico, da se selijo kadar koli, kakor koli in kamor koli, preostali del človeštva pa nima te pravice. V tem je problem. Vi se recimo odločite, da boste šli v Kongo, in z lahkoto greste tja. Zakaj mladenič iz Konga nima te pravice?
To je problem. V trenutku, ko ustvarite neenakost, ustvarite tudi spor. In v svetu je veliko neenakosti.
Če bi dobili trimesečne turistične vize in v tem času začeli delati, si ustvarili posel, se izkazali za ekonomsko liberalne in plačevali davke, ne razumem, zakaj jih ne bi sprejeli. Zakaj moramo vedno vse gledati v luči kolonializma? To je preteklost, vsi so bili kolonialisti. Zdaj smo v novem svetu in v prihodnost moramo gledati kot enotno človeštvo. Tako bi morali delovati.
Tako je tudi v izraelsko-palestinskem konfliktu. Še vedno …
Ne moreš dobro živeti, če moraš biti tiho in ne smeš zahtevati svojih pravic. In če ne smeš zahtevati enakosti. Kaj se je recimo zgodilo z balkanizacijo v 19. stoletju, da bi se ljudje poenotili? Ljudje se še vedno borijo drug proti drugemu. In v našem konfliktu hočejo ustvariti enak diskurz. Nekoč mi je nekdo rekel: vi se borite proti nam zato, ker smo Judje. Odgovoril sem mu: Ne.
Poglej katero koli stoletje v zgodovini Palestine in ugotovil boš, da so se Palestinci vedno morali boriti za svobodo in dostojanstvo.
Velikokrat niso imeli moči. Ampak to ni zato, ker smo Palestinci. Tako je, ker smo vedno bili med velikimi imperiji. Med egiptovskim in perzijskim ter babilonskim in tako naprej. Povejte mi, kateri imperij ni prišel v Palestino. Ali mislite, da so naši predniki kdaj razmišljali o tem, da potem ko bo Kolumb odkril novo celino brez države, bo ta v imenu Izraela kolonizirala Bližnji vzhod? O tem govorim v svojem zadnjem filmu. In nekdo reče, da želi iti res daleč stran, ker še malo, pa bodo prišli Marsovci in ne ve, ali bodo Palestinci ali Judje. Razumete?
Spremeniti moramo vizijo. Eno človeštvo smo. Kdo pravi, da nekoč nisem bil Hebrejec? Res je, nisem sionist in nisem Jud. Ampak kdo je rekel, da pred nekaj generacijami nisem bil? Mislim, da noben Jud iz Poljske ali Rusije ni bolj hebrejski od mene. In ko so sionisti prišli v Palestino, so vzeli mlade iz naše vasi, da bi jim pokazali, kako so živeli stari Hebrejci. Saj ni problem v tem, da ne bi bili Hebrejci. Ampak zdaj je na vrsti neki drug projekt. Zaradi tega projekta pa ustvarjamo informacije in dezinformacije.
Kaj mislite, kako vojskovanje in obvezno služenje vojakega roka vpliva na mlade Izraelke in Izraelce?
Ne morem vam natančno povedati, saj nisem Izraelec. Ampak vsaka militaristična družba kmalu postane sužnja vojske. Vse, kar je v Izraelu pomembno, je v rokah vojske. Novo industrijo in tehnologijo ima v posesti vojska. Vojska ima velik privilegij in obvladuje vse. Če ste v Izraelu dosegli uspešno vojaško kariero, se vam bo v življenju res dobro godilo.
Poglejte, Palestinci plačujemo za revščino arabske družbe zaradi dolgoletne okupacije Otomanskega cesarstva. Vse to so nam prinesla stoletja vojn, primanjkljaj kulture. Ko so odkrili nafto, je šlo na slabše. Nafta v rokah ljudi, ki ne razumejo kulture in zgodovine, postane predmet poželenja. Tako je v vseh imperijih. Kaj bi še dodali? Poglejte nacizem. Ko vidite, da je lahko tako tehnološko dovršena družba, kot je Nemčija, postala družba okrutnih morilcev, vidite, da tako ceno plačujemo tudi mi.
Veliko stvari razumem o izraelski družbi. Razumem, da je travmatizirana in paranoična. Ampak mi nismo odgovorni za to. Mi nismo v tej zgodbi!
Žižek pravi, da so pravi zanikovalci holokavsta pravzaprav Izraelci sami.
Zagotovo. Izraelci trenutno uporabljajo predgenocidni diskurz. Vidite, kako obravnavajo Palestince .. Zanje smo živali, miši, ovce, nič nismo. Moramo prenehati obstajati, ker ogrožamo lepo izraelsko družbo. Pravijo: dober Arabec, dober Palestinec je mrtev. Pravijo: pobiti moramo otroke, ker bodo sicer, ko odrastejo, postali teroristi. In zato smo prestrašeni.
Moja misija pa je humanizacija. Sicer jim je treba dati možnost: razumemo, da ste travmatizirani, ampak ne smemo se vojskovati, ne smemo biti v vojni, ampak moramo komunicirati med seboj. Ko bomo začeli razmišljati o obojestranskih mnenjih, bomo mogoče sposobni najti rešitev.
Ampak ne moremo priti do te točke, ker jih to ne zanima. Ali veste, da imajo Izraelci 27 odstotkov vse najnovejše tehnološke vojaške opreme na svetu? Veste, kaj to pomeni? V izraelskem filmu Lab pravijo, da potrebujejo Gazo in Zahodni breg za preizkušanje nove vojaške opreme. In mi smo njihove laboratorijske miši.
Sonce včasih prekrijejo oblaki, vendar je vedno za njimi, pravi pregovor. Tako je tudi z uporom v Palestini. Mislim, da so Izraelci in Palestinci najboljši primer konflikta v zgodovini. Smo absolutne žrtve konflikta.
Ste veren človek?
Ne. Religija ni zame. Jaz sem človek. Vprašal sem se: ali roža veruje v boga? Jaz sem mogoče kot roža, del narave.
Al Bano je sinonim za italijansko glasbo, je glasbena legenda, avtor, ki letos praznuje 80 let oziroma 4-krat 20, kot se pošali. Rojen je bil v kmečki družini, zato tudi vedno vajen skromnosti. S prvo plačo, ki jo je zaslužil z glasbo, si ni privoščil razkošja, temveč je očetu kupil traktor. Leta 1967 je zaslovel s skladbo Nel Sole, isto leto je tudi odprl pet koncertov The Rolling Stonesov na turneji po Italiji. Sodeloval je z Adrianom Celentanom, oboževal Domenica Modugna, tožil Michaela Jacksona zaradi domnevnega plagiatorstva. Njegovo življenje je razburljivo, polno vzponov in padcev, tudi tragičnih dogodkov, kot je izginotje hčerke Ylenie, ki je niso nikoli našli. Ob vsem, kar je v življenju doživel, se vedno znova zateče h glasbi, njegovi zvesti sopotnici že več kot 60 let.
Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka na oddelku za kompozicijo. Kljub mladim letom, njen opus obsega več kot štirideset skladb za različne solistične inštrumente, večje in manjše komorne zasedbe, eno simfonijo in dve operi. Imela je tudi že prvo razstavo svojega SounArt projekta, v katerem je raziskovala odnos med sliko in zvokom skozi glasbeno programsko opremo.
Italijanski otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Na vrhu caprijske gore Barbarossa je v nekdanjem gradu ornitološka postaja, kjer skupaj s pomočnikom deluje 74-letni Dario Piacentini. Prihaja iz Imole, že vrsto leta pomladne mesece preživlja med pticami na prepišni gori s fascinantnimi razgledi. Dario nadaljuje z negovanjem izročila švedskega zdravnika Axla Muntheja, ki je nekoč kupil goro in jo iz ptičjega lovišča spremenil v ptičje svetišče.
Po svetu v tem trenutku v zaporih živi več kot 11 milijonov ljudi. Več kot 11 milijonov se jih torej srečuje s skrbjo za svoje temeljne pravice, ki bi morale biti kljub odvzemu svobode enake za vse.
Večkrat nagrajeni litovski pesnik Eugenius Ališanka živi v Vilni in čeprav je diplomiran matematik, tega nikoli ni zares poklicno počel. 40 kilometrov iz glavnega mesta ima ranč, kjer se počuti najbolj domače. Njegovo življenje pa je že od otroštva povezano s Sibirijo.
Kaj imajo skupnega ameriški akcijski spektakli Predator, Umri pokončno in Lov na rdeči oktober? Režiserja.
Wendy Gibbons je filozofinja in lingvistka iz Velike Britanije, ki živi v Starem gradu na Hvaru. Britansko otočje je zamenjala za majhen otok, kjer je več časa za ljudi. Tu je med drugim odkrila tudi camero obscuro.
Ni čisto navaden klovn. Ali pač. Ker je preveč len, kot pravi, nima porisanega obraza, tudi pisanih oblačil ne nosi. Že od svojega petega leta starosti je vedel, da bo postal zabavljač, pri šestnajstih je zaslužil prvih 10 funtov. In od takrat se preživlja s svojimi nastopi. Britanec, ki se je zaradi ljubezni preselil na Novo Zelandijo, navdih črpal iz nastopov Charlieja Chaplina in svoje veščine dokazoval tudi na slovitem Glastonburyju, je gost Evrope osebno.
Gostja Evrope osebno je mjanmarska pisateljica, zdravnica in aktivistka Ma Thido, sicer predsednica Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN-u. Med drugim je bila v svoji bogati karieri tudi zdravstvena svetovalka in tesna sodelavka z Aung San Su Či, kontroverzno prejemnico Nobelove nagrade za mir. Zakaj trenutno ne živi v Mjanmaru, kakšni so bili njeni dnevi v zaporu in zakaj si je izbrala kariero, ki jo v domovini nenehno postavlja v nevarnost?
Roskilde je danski glasbeni festival, ki vsako leto poteka južno od mesta Roskilde. Je eden največjih glasbenih festivalov v Evropi in največji v nordijskih državah. Letos bo potekal od 24. junija do 1. julija, na njem pa bodo, tako kot vsako leto, nastopila velika imena svetovne glasbene scene, med drugim Kendrick Lamar, Burna Boy, Blur, Rosalia in drugi. V preteklosti sta nastopila tudi Post Malone in Dua Lipa, ki imata med seboj posebno vez, več o tem pa v družbi Stefana Gejsinga, glasbenega agenta omenjenega festivala.
Filmska navdušenka je postala že v mladosti, ko se je prvič srečala z italijanskimi grozljivkami, ki so jih predvajali na avstralski javni televiziji. Danes predavateljica filmskih študij na avstralski univerzi RMIT najbolj obožuje filme o duhovih, rada pa pogleda tudi dobro romantično komedijo.
Poimenovali so jo ikona kolumbijske eksperimentalne glasbe, njeno žanrsko prepletanje tradicionalnih in sodobnih zvokov pa bolero znanstvene fantastike.
Palestinska režiserka se v svojih filmih dotika tabu tem tako s perspektive tradicionalne palestinske družbe kot položaja zatiranih Palestincev v Izraelu.
Neelakandan Marath Santosh je Indijec, ki ga je Slovenija posvojila in tako rekoč osvojila pred šestimi leti. Podoktorski študent na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani prihaja iz Indije, natančneje iz ene od 29 zveznih držav, iz jugozahodne Kerale. Razlaga, da je bila prilagoditev na življenje v Sloveniji preprosta, saj sta obe državi zelo zeleni, poleg tega sta v Kerali tako kot tu dobra izobraževalni in socialni sistem. V pogovoru pove tudi, kdaj in zakaj se je odločil ravno za raziskovanje v Sloveniji, zakaj je po njegovem raziskovanje na področju plazme prihodnost zelene energije in zakaj mu je življenje tu posebej všeč.
Ko je žalosten, posluša glasbo Nicka Cava, umetnosti ne vidi brez znanosti in nasprotno. Najbolj vznemirjen je, ko robot komunicira z njim tako, kot ga je sprogramiral. V Linzu se ukvarja s precej abstraktnimi pojmi, kot sta zavedno in nezavedno mišljenje v robotiki.
Eden izmed Britancev, ki je ostal vpet v delovanje evropskih institucij. Govori o tem, kam si želi, da bi šla Evropska unija v prihodnosti, kako se soočiti z evroskepticizmom in o čem se pogovarja z ljudmi, ki jih obiskuje po celotni Uniji. Spregovori pa tudi o tem, kako je bilo dan, potem ko so Britanci na referndumu izglasovali brexit.
Duško Domanović je večkrat nagrajeni srbski pesnik srednje generacije. Beograda se izogiba, tako kot se Beograd izogiba njemu in dokazuje, da “znamo brati in pisati tudi na periferiji.” Objavlja poezijo, kratko prozo in pričevanja ter pesmi za otroke. Ima tudi svoj blog, kjer bralce najprej pozdravi bankovec za več milijard dinarjev, ki so jih tiskali v časih Miloševića.
Pri nas je duet tako domač, da Gil in Yael Shoshana niti ne znata prešteti, koliko koncertov sta že imela v Sloveniji. V ljubljanskem Kinu Šiška sta nastopila tik pred korono in spet konec marca, ko smo se z njima dobili na pogovoru. Ta se je vrtel okoli tega, kako sta preživela to obdobje, kaj se je v tem času spremenilo tako v glasbenem okolju kot tudi družbi nasploh, pa o napadih na Žide, pravicah žensk in še čem.
Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki živi v Združenih državah Amerike. Pravi, da je pred kratkim začel živeti ameriške sanje, ko si je v predmestju kupil svojo prvo hišo. A do tega je vodilo kar nekaj stopnic, kar nekaj preprek je bilo vmes. Farzin je namreč po rodu Iranec, rodil se je v Teheranu, pri šestih letih pa je z družino zapustil državo, saj so iskali boljše razmere za življenje v Avstraliji. Tam je zrasel, študiral, dokler ni odšel v Združene države na študij, se zaljubil in sklenil, da tam ostane. A pridobitev zelene karte je bila mučna. Domneva, da je zaradi Trumpove uvedbe prepovedi vstopa muslimanom zato nanjo čakal kar 36 mesecev, čeprav je bil poročen z Američanko, medtem ko je kolega, ki je samo Avstralec, na to čakal le sedem. Več o čakanju, o življenjskih naukih, odraščanju v Iranu in nato Avstraliji, feministični revoluciji in arhitekturi kot načinu življenja Farzin Lotfi-Jam spregovori v pogovoru.
Kanadska najstnica Alexandria Loutitt je v pretekli sezoni z dvema naslovoma svetovne prvakinje spisala eno najlepših zgodb v skakalni karavani. V mesecu dni je najprej postala mladinska in nato še članska svetovna prvakinja. 19-letnica trenira v Sloveniji, kjer zadnji dve leti tudi živi. Kljub temu, da se je lani v Planici hudo poškodovala in skoraj že končala kariero, ima na skakalnico pod Poncami čudovite spomine.
Neveljaven email naslov