Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Michel Khleifi, palestinski režiser

28.03.2016

Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.

Evropo je sprejel v svoje življenje, vendar kot pravi, ga sama Evropa ni popolnoma sprejela

Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj je priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo pa je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.

INTERVJU:

Zakaj ste izbrali Belgijo?

Zaradi življenja, kakršno živite vi. V Evropo sem prišel z 200 dolarji. Želel sem še v Nemčijo ali v Anglijo, vendar me je usoda zanesla v Bruselj. To je lepa zgodba, vendar dolga.

Ste pobegnili iz države?

Ne, nisem pobegnil. Življenje mladega Palestinca je bilo težko. Ni bilo mogoče uspeti. Imel sem delo, delal sem v neki garaži. Vendar nisem imel prihodnosti. Imel sem tri možnosti: biti tiho in delati, se boriti in upirati ali pa izbrati kulturo. Izbral sem kulturo. Ne vem, zakaj drugi raje izberejo bojevanje. Če pa želim delati v gledališču, sem si rekel, moram to tudi študirati. V Izraelu to takrat ni bilo lahko. In tako sem izkoristil priložnost.

Lahko se bojuješ tudi s kulturo!

Kaj je močnejše: fizični boj ali bojevanje s kulturo?

Preprosto ne vem. Kultura je zelo pomembna. Vojna spreminja mišljenja in čustva. Ljudje pa nočejo več brati knjig. Mogoče bi nekateri rodovi morali brati, hoditi v gledališče in na razstave ter sodelovati v debatah. To je pomembno, da se ustvari razprava o mnenjih. Zdaj pa je vsepovsod kriza. Kultura ne more nič proti orožju in kapitalizmu, denarju. Ampak za dobro socialno državo potrebujete dobre kulturne projekte.

Kaj se je spremenilo v Palestini, odkar ste snemali svoj prvi odmevni film v osemdesetih?

Veliko se je spremenilo, vendar temelji problema ostajajo enaki. Sicer pa sem tudi sam doživel veliko sprememb, dobil sem sina in izgubil starše. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Prišla je digitalna revolucija, Izraelci jemljejo Palestincem vedno več zemlje. Včasih je bil konflikt na robu mej, zdaj je v srcu države.

Ste takrat, ko ste dobili nagrado v Cannesu, začutili, da lahko film kaj spremeni?

Vsekakor. Ko sem prišel v Belgijo, ni bilo skoraj nobenih filmov, ki bi prikazovali palestinsko resničnost, palestinsko stran konflikta. Bilo jih je le nekaj, ki so jih ustvarili radikalni levičarji. Ko sem začel delati za belgijsko televizijo na dokumentarnem oddelku, niso zahtevali, da so moji filmi proizraelski.

V središče problema sem vedno postavil resnico. Nikoli nisem predstavljal lažne resničnosti Palestincev. Resnica pa je zelo pomembna. Je jedro človeške kulture. Z resnico se lahko dotaknemo vsakogar.

Edward Said je pred 40 leti napisal Orientalizem. Zakaj še vedno uporabljamo izraza “mi” in “oni”?

 Zaradi različnih interesov. Denar, kapitalizem. Zakaj so vojne na svetu? Zato, ker “jaz” hočem imeti nekaj, kar imaš “ti”. In če hočem to dobiti, moram biti močnejši kot ti, da te uničim. In da to upravičim, da si zagotovim mir v sebi, izumim mite in ideologije. Že od nekdaj je tako.

Ne obstaja humanističen pogled na to, da smo v istem svetu. Težava ni v tem, da si ti velik, da sem jaz še večji, da sem jaz manjši, ti še manjši, ti črn, jaz bel, rumen ali kakršen koli že. Ljudje preprosto ne vedo, kako živeti in obstajati. Zato si življenje naredijo zanimivo. Če vam v Sloveniji kaj ni všeč, lahko že jutri greste drugam.

Svet še vedno deluje po istem sistemu kot nekoč. Vojne pravzaprav niso ničesar spremenile. Oblast in bogastvo sta še vedno v lasti peščice ljudi, ki prekupčujejo z zemljo, orožjem, novo tehnologijo, mediji. Še vedno namreč obstaja suženjstvo, ki pa je delno prikazano kot svoboda.

Je zahodna propaganda drugačna od propagande teroristične skupine Islamska država, Bašarja al Asada ali Kim Džong Una?

Ne. Propaganda je propaganda. To je znanost. V svojem učnem načrtu imam tudi teden, namenjen propagandi. Propagandi v filmu. In tako ves čas ugotavljamo, da je bila vedno navzoča tudi v tem delu sveta. Vendar v drugačnih paradigmah. Za to so uporabljali poezijo, pisatelje.

In kaj pomeni propaganda? Da prikažemo nasprotnika, sovražnika, v zelo slabi luči. Kot da je barbar, morilec. In včasih tudi je.

Propaganda uspe, če poveže ljudi v sovraštvu do drugega. In druga stran je enaka, prikazuje recimo Evropejce kot perverzne itn.

Ampak ob vsem tem smo vsi v istem košu. Pojavi se ogledalo, odsev. Isis gleda ameriške filme in se uči. Če ste videli njihove videe in jih primerjate z ameriškimi filmi, kot je Rambo, potem ugotovite, kako si oni predstavljajo dojemanje ameriške kulture o vojni.

Potem ko ste toliko časa preživeli v Evropi, kakšen pogled imate na njen način življenja in tukajšnje vrednote?

Počutim se kot del njih. Ampak kot je povedal Berthold Brecht v delu Dialogue de Exipele, “Ko si v izgnanstvu, si hkrati v družbi in zunaj nje.” In tudi jaz sem v palestinski družbi postal tak. Sem del nje in hkrati zunaj nje. Pravi pomen tega, kar je rekel Brecht, je, da je človek v izgnanstvu dialektična oseba, ker ima dva pogleda na svet.

Sem tudi del Belgije, vendar me Belgija ne sprejema kot del svoje družbe.

Ne vedno, a na trenutke ti dajo jasno vedeti, da nisi del njihove kulture. In zdaj je enako v Palestini. Tam mi ljudje rečejo: Ne, zdaj si Evropejec. Sam pa se tako počutim fantastično. Počutim se bogatega. Nisem ne Evropejec ne Orientalec. Sem človek.

Kako dojemate pojem “domovina” ?

Svet je z globalizacijo postal tako majhen. Slovenijo lahko dojemam enako kot Španijo ali najbolj oddaljeni kotiček tretjega sveta. Kaj pa pomeni domovina? Ustvariš si jo sam. Jaz lahko živim pravzaprav kjer koli.  Na začetku sem seveda pogrešal kraje, v katerih sem odraščal, pogrešal sem hrano, dogajanje itn. In kaj se je zgodilo? Odrasel sem, pojavili so se novi cilji, izzivi.

Najpomembnejše je, da ostaneš človek. V Sloveniji lahko živim brez težav. Lahko se prilagodim, pa sem še vedno Michel.

Pogovarjal sem se z mladim beguncem v Sredozemlju. Zanimivo je, da si želijo popolnoma enake stvari kot mi. Imajo enaka oblačila… Ko jih vprašaš, zakaj želijo v Evropo, povejo, da so v Evropi lepe in prijazne države. Pogovarjal sem se z beguncem, ki je že petkrat poskušal priti v Evropo. Štirikrat mu ni uspelo in so ga poslali nazaj v Tunizijo. Petič pa so mu dovolili in v Parizu je v treh dneh našel delo. Bil je zelo dober kuhar v italijanski restavraciji. Po šestih mesecih dela tam pa mi je povedal, da to ni nikakršno življenje. Ni bil srečen. Preveč je bilo stresno. Vstaneš zgodaj zjutraj in se vrneš pozno ponoči. Ljudje se ne pogovarjajo med seboj. Ni razumel, zakaj ljudje ne uživajo. Opazil je, da vse leto delajo, da lahko gredo za tri tedne v Tunizijo. Potem je rekel, da ima sam v Tuniziji ves čas sonce. Zakaj bi bil tu? In je šel nazaj.

Poglejte, problem begunske krize ni v tem, da francoski, italijanski, angleški ali ne vem kateri imperij ne bi imel rešitve za begunsko krizo. Če bi želeli ustaviti val beguncev, bi to z lahkoto storili. Problem je v enakosti pred zakoni. Nemogoče je, da majhna skupina ljudi, Evropa, da svojim državljanom pravico, da se selijo kadar koli, kakor koli in kamor koli, preostali del človeštva pa nima te pravice. V tem je problem. Vi se recimo odločite, da boste šli v Kongo, in z lahkoto greste tja. Zakaj mladenič iz Konga nima te pravice?

To je problem. V trenutku, ko ustvarite neenakost, ustvarite tudi spor. In v svetu je veliko neenakosti.

Če bi dobili trimesečne turistične vize in v tem času začeli delati, si ustvarili posel, se izkazali za ekonomsko liberalne in plačevali davke, ne razumem, zakaj jih ne bi sprejeli. Zakaj moramo vedno vse gledati v luči kolonializma? To je preteklost, vsi so bili kolonialisti. Zdaj smo v novem svetu in v prihodnost moramo gledati kot enotno človeštvo. Tako bi morali delovati.

Tako je tudi v izraelsko-palestinskem konfliktu. Še vedno …

Ne moreš dobro živeti, če moraš biti tiho in ne smeš zahtevati svojih pravic. In če ne smeš zahtevati enakosti. Kaj se je recimo zgodilo z balkanizacijo v 19. stoletju, da bi se ljudje poenotili? Ljudje se še vedno borijo drug proti drugemu. In v našem konfliktu hočejo ustvariti enak diskurz. Nekoč mi je nekdo rekel: vi se borite proti nam zato, ker smo Judje. Odgovoril sem mu: Ne.

Poglej katero koli stoletje v zgodovini Palestine in ugotovil boš, da so se Palestinci vedno morali boriti za svobodo in dostojanstvo.

Velikokrat niso imeli moči. Ampak to ni zato, ker smo Palestinci. Tako je, ker smo vedno bili med velikimi imperiji. Med egiptovskim in perzijskim ter babilonskim in tako naprej. Povejte mi, kateri imperij ni prišel v Palestino. Ali mislite, da so naši predniki kdaj razmišljali o tem, da potem ko bo Kolumb odkril novo celino brez države, bo ta v imenu Izraela kolonizirala Bližnji vzhod? O tem govorim v svojem zadnjem filmu. In nekdo reče, da želi iti res daleč stran, ker še malo, pa bodo prišli Marsovci in ne ve, ali bodo Palestinci ali Judje. Razumete?

Spremeniti moramo vizijo. Eno človeštvo smo. Kdo pravi, da nekoč nisem bil Hebrejec? Res je, nisem sionist in nisem Jud. Ampak kdo je rekel, da pred nekaj generacijami nisem bil? Mislim, da noben Jud iz Poljske ali Rusije ni bolj hebrejski od mene. In ko so sionisti prišli v Palestino, so vzeli mlade iz naše vasi, da bi jim pokazali, kako so živeli stari Hebrejci. Saj ni problem v tem, da ne bi bili Hebrejci. Ampak zdaj je na vrsti neki drug projekt. Zaradi tega projekta pa ustvarjamo informacije in dezinformacije.

Kaj mislite, kako vojskovanje in obvezno služenje vojakega roka vpliva na mlade Izraelke in Izraelce?

Ne morem vam natančno povedati, saj nisem Izraelec. Ampak vsaka militaristična družba kmalu postane sužnja vojske. Vse, kar je v Izraelu pomembno, je v rokah vojske. Novo industrijo in tehnologijo ima v posesti vojska. Vojska ima velik privilegij in obvladuje vse. Če ste v Izraelu dosegli uspešno vojaško kariero, se vam bo v življenju res dobro godilo.

Poglejte, Palestinci plačujemo za revščino arabske družbe zaradi dolgoletne okupacije Otomanskega cesarstva. Vse to so nam prinesla stoletja vojn, primanjkljaj kulture. Ko so odkrili nafto, je šlo na slabše. Nafta v rokah ljudi, ki ne razumejo kulture in zgodovine, postane predmet poželenja. Tako je v vseh imperijih. Kaj bi še dodali? Poglejte nacizem. Ko vidite, da je lahko tako tehnološko dovršena družba, kot je Nemčija, postala družba okrutnih morilcev, vidite, da tako ceno plačujemo tudi mi.

Veliko stvari razumem o izraelski družbi. Razumem, da je travmatizirana in paranoična. Ampak mi nismo odgovorni za to. Mi nismo v tej zgodbi!

Žižek pravi, da so pravi zanikovalci holokavsta pravzaprav Izraelci sami.

Zagotovo. Izraelci trenutno uporabljajo predgenocidni diskurz. Vidite, kako obravnavajo Palestince .. Zanje smo živali, miši, ovce, nič nismo. Moramo prenehati obstajati, ker ogrožamo lepo izraelsko družbo. Pravijo: dober Arabec, dober Palestinec je mrtev. Pravijo: pobiti moramo otroke, ker bodo sicer, ko odrastejo, postali teroristi. In zato smo prestrašeni.

Moja misija pa je humanizacija. Sicer jim je treba dati možnost: razumemo, da ste travmatizirani, ampak ne smemo se vojskovati, ne smemo biti v vojni, ampak moramo komunicirati med seboj. Ko bomo začeli razmišljati o obojestranskih mnenjih, bomo mogoče sposobni najti rešitev.

Ampak ne moremo priti do te točke, ker jih to ne zanima. Ali veste, da imajo Izraelci 27 odstotkov vse najnovejše tehnološke vojaške opreme na svetu? Veste, kaj to pomeni? V izraelskem filmu Lab pravijo, da potrebujejo Gazo in Zahodni breg za preizkušanje nove vojaške opreme. In mi smo njihove laboratorijske miši.

Sonce včasih prekrijejo oblaki, vendar je vedno za njimi, pravi pregovor. Tako je tudi z uporom v Palestini. Mislim, da so Izraelci in Palestinci najboljši primer konflikta v zgodovini. Smo absolutne žrtve konflikta.

Ste veren človek?

Ne. Religija ni zame. Jaz sem človek. Vprašal sem se: ali roža veruje v boga? Jaz sem mogoče kot roža, del narave.

 


Evropa osebno

717 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Michel Khleifi, palestinski režiser

28.03.2016

Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.

Evropo je sprejel v svoje življenje, vendar kot pravi, ga sama Evropa ni popolnoma sprejela

Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj je priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo pa je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.

INTERVJU:

Zakaj ste izbrali Belgijo?

Zaradi življenja, kakršno živite vi. V Evropo sem prišel z 200 dolarji. Želel sem še v Nemčijo ali v Anglijo, vendar me je usoda zanesla v Bruselj. To je lepa zgodba, vendar dolga.

Ste pobegnili iz države?

Ne, nisem pobegnil. Življenje mladega Palestinca je bilo težko. Ni bilo mogoče uspeti. Imel sem delo, delal sem v neki garaži. Vendar nisem imel prihodnosti. Imel sem tri možnosti: biti tiho in delati, se boriti in upirati ali pa izbrati kulturo. Izbral sem kulturo. Ne vem, zakaj drugi raje izberejo bojevanje. Če pa želim delati v gledališču, sem si rekel, moram to tudi študirati. V Izraelu to takrat ni bilo lahko. In tako sem izkoristil priložnost.

Lahko se bojuješ tudi s kulturo!

Kaj je močnejše: fizični boj ali bojevanje s kulturo?

Preprosto ne vem. Kultura je zelo pomembna. Vojna spreminja mišljenja in čustva. Ljudje pa nočejo več brati knjig. Mogoče bi nekateri rodovi morali brati, hoditi v gledališče in na razstave ter sodelovati v debatah. To je pomembno, da se ustvari razprava o mnenjih. Zdaj pa je vsepovsod kriza. Kultura ne more nič proti orožju in kapitalizmu, denarju. Ampak za dobro socialno državo potrebujete dobre kulturne projekte.

Kaj se je spremenilo v Palestini, odkar ste snemali svoj prvi odmevni film v osemdesetih?

Veliko se je spremenilo, vendar temelji problema ostajajo enaki. Sicer pa sem tudi sam doživel veliko sprememb, dobil sem sina in izgubil starše. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Prišla je digitalna revolucija, Izraelci jemljejo Palestincem vedno več zemlje. Včasih je bil konflikt na robu mej, zdaj je v srcu države.

Ste takrat, ko ste dobili nagrado v Cannesu, začutili, da lahko film kaj spremeni?

Vsekakor. Ko sem prišel v Belgijo, ni bilo skoraj nobenih filmov, ki bi prikazovali palestinsko resničnost, palestinsko stran konflikta. Bilo jih je le nekaj, ki so jih ustvarili radikalni levičarji. Ko sem začel delati za belgijsko televizijo na dokumentarnem oddelku, niso zahtevali, da so moji filmi proizraelski.

V središče problema sem vedno postavil resnico. Nikoli nisem predstavljal lažne resničnosti Palestincev. Resnica pa je zelo pomembna. Je jedro človeške kulture. Z resnico se lahko dotaknemo vsakogar.

Edward Said je pred 40 leti napisal Orientalizem. Zakaj še vedno uporabljamo izraza “mi” in “oni”?

 Zaradi različnih interesov. Denar, kapitalizem. Zakaj so vojne na svetu? Zato, ker “jaz” hočem imeti nekaj, kar imaš “ti”. In če hočem to dobiti, moram biti močnejši kot ti, da te uničim. In da to upravičim, da si zagotovim mir v sebi, izumim mite in ideologije. Že od nekdaj je tako.

Ne obstaja humanističen pogled na to, da smo v istem svetu. Težava ni v tem, da si ti velik, da sem jaz še večji, da sem jaz manjši, ti še manjši, ti črn, jaz bel, rumen ali kakršen koli že. Ljudje preprosto ne vedo, kako živeti in obstajati. Zato si življenje naredijo zanimivo. Če vam v Sloveniji kaj ni všeč, lahko že jutri greste drugam.

Svet še vedno deluje po istem sistemu kot nekoč. Vojne pravzaprav niso ničesar spremenile. Oblast in bogastvo sta še vedno v lasti peščice ljudi, ki prekupčujejo z zemljo, orožjem, novo tehnologijo, mediji. Še vedno namreč obstaja suženjstvo, ki pa je delno prikazano kot svoboda.

Je zahodna propaganda drugačna od propagande teroristične skupine Islamska država, Bašarja al Asada ali Kim Džong Una?

Ne. Propaganda je propaganda. To je znanost. V svojem učnem načrtu imam tudi teden, namenjen propagandi. Propagandi v filmu. In tako ves čas ugotavljamo, da je bila vedno navzoča tudi v tem delu sveta. Vendar v drugačnih paradigmah. Za to so uporabljali poezijo, pisatelje.

In kaj pomeni propaganda? Da prikažemo nasprotnika, sovražnika, v zelo slabi luči. Kot da je barbar, morilec. In včasih tudi je.

Propaganda uspe, če poveže ljudi v sovraštvu do drugega. In druga stran je enaka, prikazuje recimo Evropejce kot perverzne itn.

Ampak ob vsem tem smo vsi v istem košu. Pojavi se ogledalo, odsev. Isis gleda ameriške filme in se uči. Če ste videli njihove videe in jih primerjate z ameriškimi filmi, kot je Rambo, potem ugotovite, kako si oni predstavljajo dojemanje ameriške kulture o vojni.

Potem ko ste toliko časa preživeli v Evropi, kakšen pogled imate na njen način življenja in tukajšnje vrednote?

Počutim se kot del njih. Ampak kot je povedal Berthold Brecht v delu Dialogue de Exipele, “Ko si v izgnanstvu, si hkrati v družbi in zunaj nje.” In tudi jaz sem v palestinski družbi postal tak. Sem del nje in hkrati zunaj nje. Pravi pomen tega, kar je rekel Brecht, je, da je človek v izgnanstvu dialektična oseba, ker ima dva pogleda na svet.

Sem tudi del Belgije, vendar me Belgija ne sprejema kot del svoje družbe.

Ne vedno, a na trenutke ti dajo jasno vedeti, da nisi del njihove kulture. In zdaj je enako v Palestini. Tam mi ljudje rečejo: Ne, zdaj si Evropejec. Sam pa se tako počutim fantastično. Počutim se bogatega. Nisem ne Evropejec ne Orientalec. Sem človek.

Kako dojemate pojem “domovina” ?

Svet je z globalizacijo postal tako majhen. Slovenijo lahko dojemam enako kot Španijo ali najbolj oddaljeni kotiček tretjega sveta. Kaj pa pomeni domovina? Ustvariš si jo sam. Jaz lahko živim pravzaprav kjer koli.  Na začetku sem seveda pogrešal kraje, v katerih sem odraščal, pogrešal sem hrano, dogajanje itn. In kaj se je zgodilo? Odrasel sem, pojavili so se novi cilji, izzivi.

Najpomembnejše je, da ostaneš človek. V Sloveniji lahko živim brez težav. Lahko se prilagodim, pa sem še vedno Michel.

Pogovarjal sem se z mladim beguncem v Sredozemlju. Zanimivo je, da si želijo popolnoma enake stvari kot mi. Imajo enaka oblačila… Ko jih vprašaš, zakaj želijo v Evropo, povejo, da so v Evropi lepe in prijazne države. Pogovarjal sem se z beguncem, ki je že petkrat poskušal priti v Evropo. Štirikrat mu ni uspelo in so ga poslali nazaj v Tunizijo. Petič pa so mu dovolili in v Parizu je v treh dneh našel delo. Bil je zelo dober kuhar v italijanski restavraciji. Po šestih mesecih dela tam pa mi je povedal, da to ni nikakršno življenje. Ni bil srečen. Preveč je bilo stresno. Vstaneš zgodaj zjutraj in se vrneš pozno ponoči. Ljudje se ne pogovarjajo med seboj. Ni razumel, zakaj ljudje ne uživajo. Opazil je, da vse leto delajo, da lahko gredo za tri tedne v Tunizijo. Potem je rekel, da ima sam v Tuniziji ves čas sonce. Zakaj bi bil tu? In je šel nazaj.

Poglejte, problem begunske krize ni v tem, da francoski, italijanski, angleški ali ne vem kateri imperij ne bi imel rešitve za begunsko krizo. Če bi želeli ustaviti val beguncev, bi to z lahkoto storili. Problem je v enakosti pred zakoni. Nemogoče je, da majhna skupina ljudi, Evropa, da svojim državljanom pravico, da se selijo kadar koli, kakor koli in kamor koli, preostali del človeštva pa nima te pravice. V tem je problem. Vi se recimo odločite, da boste šli v Kongo, in z lahkoto greste tja. Zakaj mladenič iz Konga nima te pravice?

To je problem. V trenutku, ko ustvarite neenakost, ustvarite tudi spor. In v svetu je veliko neenakosti.

Če bi dobili trimesečne turistične vize in v tem času začeli delati, si ustvarili posel, se izkazali za ekonomsko liberalne in plačevali davke, ne razumem, zakaj jih ne bi sprejeli. Zakaj moramo vedno vse gledati v luči kolonializma? To je preteklost, vsi so bili kolonialisti. Zdaj smo v novem svetu in v prihodnost moramo gledati kot enotno človeštvo. Tako bi morali delovati.

Tako je tudi v izraelsko-palestinskem konfliktu. Še vedno …

Ne moreš dobro živeti, če moraš biti tiho in ne smeš zahtevati svojih pravic. In če ne smeš zahtevati enakosti. Kaj se je recimo zgodilo z balkanizacijo v 19. stoletju, da bi se ljudje poenotili? Ljudje se še vedno borijo drug proti drugemu. In v našem konfliktu hočejo ustvariti enak diskurz. Nekoč mi je nekdo rekel: vi se borite proti nam zato, ker smo Judje. Odgovoril sem mu: Ne.

Poglej katero koli stoletje v zgodovini Palestine in ugotovil boš, da so se Palestinci vedno morali boriti za svobodo in dostojanstvo.

Velikokrat niso imeli moči. Ampak to ni zato, ker smo Palestinci. Tako je, ker smo vedno bili med velikimi imperiji. Med egiptovskim in perzijskim ter babilonskim in tako naprej. Povejte mi, kateri imperij ni prišel v Palestino. Ali mislite, da so naši predniki kdaj razmišljali o tem, da potem ko bo Kolumb odkril novo celino brez države, bo ta v imenu Izraela kolonizirala Bližnji vzhod? O tem govorim v svojem zadnjem filmu. In nekdo reče, da želi iti res daleč stran, ker še malo, pa bodo prišli Marsovci in ne ve, ali bodo Palestinci ali Judje. Razumete?

Spremeniti moramo vizijo. Eno človeštvo smo. Kdo pravi, da nekoč nisem bil Hebrejec? Res je, nisem sionist in nisem Jud. Ampak kdo je rekel, da pred nekaj generacijami nisem bil? Mislim, da noben Jud iz Poljske ali Rusije ni bolj hebrejski od mene. In ko so sionisti prišli v Palestino, so vzeli mlade iz naše vasi, da bi jim pokazali, kako so živeli stari Hebrejci. Saj ni problem v tem, da ne bi bili Hebrejci. Ampak zdaj je na vrsti neki drug projekt. Zaradi tega projekta pa ustvarjamo informacije in dezinformacije.

Kaj mislite, kako vojskovanje in obvezno služenje vojakega roka vpliva na mlade Izraelke in Izraelce?

Ne morem vam natančno povedati, saj nisem Izraelec. Ampak vsaka militaristična družba kmalu postane sužnja vojske. Vse, kar je v Izraelu pomembno, je v rokah vojske. Novo industrijo in tehnologijo ima v posesti vojska. Vojska ima velik privilegij in obvladuje vse. Če ste v Izraelu dosegli uspešno vojaško kariero, se vam bo v življenju res dobro godilo.

Poglejte, Palestinci plačujemo za revščino arabske družbe zaradi dolgoletne okupacije Otomanskega cesarstva. Vse to so nam prinesla stoletja vojn, primanjkljaj kulture. Ko so odkrili nafto, je šlo na slabše. Nafta v rokah ljudi, ki ne razumejo kulture in zgodovine, postane predmet poželenja. Tako je v vseh imperijih. Kaj bi še dodali? Poglejte nacizem. Ko vidite, da je lahko tako tehnološko dovršena družba, kot je Nemčija, postala družba okrutnih morilcev, vidite, da tako ceno plačujemo tudi mi.

Veliko stvari razumem o izraelski družbi. Razumem, da je travmatizirana in paranoična. Ampak mi nismo odgovorni za to. Mi nismo v tej zgodbi!

Žižek pravi, da so pravi zanikovalci holokavsta pravzaprav Izraelci sami.

Zagotovo. Izraelci trenutno uporabljajo predgenocidni diskurz. Vidite, kako obravnavajo Palestince .. Zanje smo živali, miši, ovce, nič nismo. Moramo prenehati obstajati, ker ogrožamo lepo izraelsko družbo. Pravijo: dober Arabec, dober Palestinec je mrtev. Pravijo: pobiti moramo otroke, ker bodo sicer, ko odrastejo, postali teroristi. In zato smo prestrašeni.

Moja misija pa je humanizacija. Sicer jim je treba dati možnost: razumemo, da ste travmatizirani, ampak ne smemo se vojskovati, ne smemo biti v vojni, ampak moramo komunicirati med seboj. Ko bomo začeli razmišljati o obojestranskih mnenjih, bomo mogoče sposobni najti rešitev.

Ampak ne moremo priti do te točke, ker jih to ne zanima. Ali veste, da imajo Izraelci 27 odstotkov vse najnovejše tehnološke vojaške opreme na svetu? Veste, kaj to pomeni? V izraelskem filmu Lab pravijo, da potrebujejo Gazo in Zahodni breg za preizkušanje nove vojaške opreme. In mi smo njihove laboratorijske miši.

Sonce včasih prekrijejo oblaki, vendar je vedno za njimi, pravi pregovor. Tako je tudi z uporom v Palestini. Mislim, da so Izraelci in Palestinci najboljši primer konflikta v zgodovini. Smo absolutne žrtve konflikta.

Ste veren človek?

Ne. Religija ni zame. Jaz sem človek. Vprašal sem se: ali roža veruje v boga? Jaz sem mogoče kot roža, del narave.

 


21.05.2018

Jo Nesbo

40 milijonov prodanih knjig, prevedenih v 40 jezikov, cel kup nagrad in zvezdniški status na Norveškem, od koder prihaja – tako bi najlažje opisali dosežke pisatelja kriminalnih romanov Joa Nesboja. Njegov glavni knjižni lik inšpektor Harry Hole je vse prej kot običajen povprečnež – veliko večino časa je to prenapeta in neznosna oseba z bogato zgodovino zlorabe drog in alkohola, precejšnjim številom razpadlih zvez in temačnih epizod v življenju. Kako razmišlja njegov stvaritelj, ki je bil nekdaj uspešen nogometaš, vojaški pilot, borzni posrednik in velika rock zvezda, ob obisku Slovenije pa je šel plezati na Osp, slišite v oddaji Evropa osebno.


14.05.2018

Aram Bartholl

Aram Barholl, priznani nemški konceptualni umetnik, ki se ukvarja s prepletanjem digitalne in analogne resničnosti.


07.05.2018

Organske kavbojke v najem

Za ene hlače iz jeansa, ki jih hitro zavržemo, tekstilna industrija porabi 7 tisoč litrov vode, poleg tega v naravo spusti še mnogo strupenih stvari


30.04.2018

Umetnik, ki ni svoboden, je kot ptica v kletki

Romunski igralec, režiser in pisec Ovidiu Mihaita v svojem baru v središču Temišvarja vodi neodvisno gledališko skupino. Igralec po poklicu je pustil igralsko kariero na stranskem tiru, saj se je kot pravi sam poročil s peresom. Zdaj piše avtorske gledališke tekste, scenarije za filme in kritike v revijah, hkrati pa vodi bar in Muzej komunističnega potrošnika. V srednji šoli je z odliko opravil bobnarski izpit in sodeloval v metalskih ter jazzovskih skupinah. Zdaj sicer glasbo igra le v dveh predstavah svojega teatra, v bližnji prihodnosti pa namerava znova ustanoviti metalsko skupino.


16.04.2018

Terry Eagleton

Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.


09.04.2018

Lukas Bärfuss, švicarski pisatelj

Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.” Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.


02.04.2018

Brian de Lord

Ko se je pri enajstih letih z Zanzibarja s starši preselil na angleško podeželje, so mu vrstniki dejali, da ne govori prave različice angleščine. Zaradi sprememb in menjave okolja je postal problematičen, rekli so mu otrok s posebnimi potrebami. Ugotovil je, da ni edini in da želi pomagati nemotiviranim otrokom. Brian de Lord je socialni delavec in vodja več centrov za ogrožene otroke in mladostnike. Ukvarja se z agresivnimi in zanemarjenimi posamezniki, pripadniki tolp in radikaliziranimi mladimi.


26.03.2018

Klaus Voigt, nemški zgodovinar

Klaus Voigt je nemški zgodovinar, ki je svojo kariero pretežno posvetil preučevanju italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Znan je postal tudi kot urednik spominov zagrebškega Juda Joška Indiga, ene od mnogih neverjetnih medvojnih zgodb, ki so dobile tudi svojo filmsko predelavo.


19.03.2018

Bill Shipsey

Bill Shipsey je dolgoletni aktivist Amnesty International, odvetnik, ustanovitelj globalnega programa Umetnost za človekove pravice in pobudnik nagrade Ambasador vesti. Veterana boja za človekove pravice, ki je letos tudi član mednarodne žirije na Festivalu dokumentarnega filma, smo ujeli med odprtjem prostora Václava Havla v Ljubljani, ki je namenjen spodbujanju demokratičnega dialoga.


12.03.2018

Ryan Atkin

Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.


03.03.2018

Katka Cseh

Redki posamezniki in organizacije se (uspešno) uprejo politiki in ideologiji Viktorja Orbana. Katka Cseh je mlada zdravnica in podpredsednica madžarskega gibanja Momentum, ki je pred meseci preprečilo grandiozno idejo madžarske oblasti, da bi Budimpešta gostila letne olimpijske igre 2024. Mladi aktivisti ne zanikajo političnih ambicij, ostro kritizirajo Orbanovo vladavino, ne skrivajo se pod zaslombo civilne družbe in verjamejo, da lahko nekega dne prevzamejo oblast. Katka Cseh je rojena v Kanadi, študirala je tudi na Nizozemskem, a vidi svojo prihodnost na Madžarskem. Brez olimpijskih iger, a z najboljšimi evropskimi demokratičnimi in gospodarskimi praksami.


26.02.2018

Josh Rocchio: ameriški balkanski Gorenjec

Gost oddaje Evropa osebno je poliglot Josh Rocchio, človek, ki ima toliko poklicev kot jezikov, ki jih govori. Pri nas se je znašel zaradi dekleta, ki je kmalu postalo njegova žena, zdaj so štirje. Josheva zgodba je polna naključij in slučajev, v njej pa ne manjka komičnih vložkov, ki nastavljajo ogledalo slovenski copatarski družbi.


19.02.2018

Najwan Darwish

Najwan Darwish je palestinski pesnik, pisatelj in urednik. Živi v Jeruzalemu, kjer dela kot urednik kulture časnika Al Araby Al Jadeed, ki je arabski časopis, ki izhaja v Londonu. Nekateri kritiki ga opisujejo kot enega izmed največjih novih zvezd arabske literature. Njegovo knjigo “Nothing more to lose” so leta 2014 uvrstili na prestižen seznam knjig leta po izboru ameriškega NPR-ja. Vendar sam je daleč od slave, saj se je izogiba in na nikakršen način noče imeti opravka z njo. Povsem skromno in ponižno se oklepa zgolj in samo poezije.


12.02.2018

Saleem Vaillancourt

Saleem Vaillancourt živi v Londonu, odraščal je v Kanadi in Združenih državah Amerkie. Njegova mama je Iranka, vendar sam še ni bil v Iranu, saj bi bilo to zanj prenevarno. Je novinar in aktivist kampanje Izobrazba ni zločin. Saleem je zaposlen na projektu Izobrazba ni zločin, ki opozarja na sistematično kratenje pravic največji neislamski manjšini v Iranu – bahajcem. Iranski režim jim med drugim prepoveduje dostop do visoke izobrazbe. Pred 30 leti so ustanovili Bahajski inštitut za visoko izobraževanje, ki predstavlja eno od najdlje trajajočih in hkrati najmanj znanih oblik konstruktivnega kljubovanja in mirnega odpora na svetu.


05.02.2018

Cecelia Marshall

Ameriška novinarka iz Portlanda v Oregonu je stara šele 26 let, njen življenjepis pa se bere, kot da bi jih imela vsaj dvakrat toliko. Zadnja leta je Cecelia Marshall delala kot časopisna novinarka v Phnom Penhu v Kambodži, še prej se je doma ukvarjala tudi z radiem, preučevala je med drugim kulture prvotnih prebivalcev Severne Amerike. "Med političnimi novinarji velja, da so predsedniške volitve naše "olimpijske igre". Vsak dan poskušaš povedati kaj novega, z drugega zornega kota in potem končno prideš do vrhunca, večera, ko so znani rezultati. Na terenu si od petih zjutraj pa do dveh, treh zjutraj naslednji dan. In potem ne greš domov, ampak na radio, kjer posnameš zgodbo za naslednje jutro. In ob 6-ih greš potem končno spat." Vmes je pol leta postavljala eko vasi v Senegalu, danes pa v Oldenburgu v Nemčiji študira migracije in medkulturne študije. Vmes je še za nekaj časa odšla v Palestino, teden dni po snemanju te Evrope osebno pa se je tudi poročila. Njen mož je prav iz Palestine.


29.01.2018

Leonidas Oikonomakis

Leonidas Oikonomakis je nedavno zaključil z doktoratom o različnih gibanjih v Latinski Ameriki, letos pa prvič poučuje na Univerzi na Kreti. Njegova predavanja niso priljubljena samo zaradi njegovega kritičnega pogleda na družbo in aktualno dogajanje po svetu, ampak tudi zato, ker je 35-letni Leonidas glavni pevec in pisec v priljubljeni grški hiphop skupini Social Waste, ki v grškem glasbenem prostoru odzvanja z družbeno kritičnimi besedili, s katerimi poskuša informirati in izobraževati svoje poslušalce.


22.01.2018

Andrew Villone

Andrew Villone je Američan, ki je pred slabimi 20-imi leti med potovanjem po Evropi po naključju obiskal tudi Slovenijo. To je bila ljubezen na prvi obisk in pozneje se je večkrat vrnil – nazadnje pred 4-imi leti, ko se je z družino ob spremstvu kamer v oddaji House Hunters International preselil v Kranj. Svoje popotniške izkušnje je vnovčil tako, da pretežno Američanom in Avstralcem ponuja butično izkušnjo Slovenije ter jim odstira kulinarične in vinske presežke naše dežele.


15.01.2018

Carina van Eck

Carina van Eck ni temnopolta. Za opazke v njenem otroštvu je bil zadosten razlog že to, da ni bila tipična nizozemska blondinka. Danes je Carina van Eck komisarka na inštitutu za človekove pravice, bila pa je tudi nacionalna koordinatorka za boj proti terorizmu. Kako gresta skupaj boj proti diskriminaciji in boj proti terorizmu, bo pojasnila v Evropi osebno.


08.01.2018

Domenico Quirico, italjanski novinar

35 let novinarske kariere, 25 let poročanja z vojnih žarišč, 152 dni v zaporu v Siriji, 25 ur na čolnu z begunci. To je le nekaj številk, nekaj podatkov o življenju in delu italijanskega novinarja Domenica Quirica, ki je zagovornik terenskega novinarstva in o sebi pravi, da je eden od redkih novinarskih fosilov. O tem, kdo je novinarski fosil, pa o izkušnji v sirskem zaporu ter o "potovanju" po Sredozemskem morju z begunci.


25.12.2017

Božiček

Ko se v noči na 25. december mrak spusti nad mesto, ko vsi otroci odidejo v toplo zavetje svoje postelje, ko nastane prijetna tišina, se k nam prikrade dobri mož z dolgo brado, rdečo opravo in visokimi rjavimi škornji. Če bi otroke vprašali, od kod prihaja, bi vsi kot iz topa verjetno dejali, da s Severnega tečaja. No, nekateri bi ga morda povezali z znanim podjetjem, ki je komercializiralo podobo tega dobrega moža v rdečem, ampak tisti prvi bi imeli prav. Kraj njegovega rojstva je sicer zavit v tančico skrivnosti, ampak vsi vemo, da je svoj dom pred nekaj stoletji našel na Laponskem, na najsevernejšem delu Finske. Kot ste verjetno že ugotovili, smo v božično Evropo osebno povabili samega Božička.


Stran 12 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov