Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Michel Khleifi, palestinski režiser

28.03.2016

Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.

Evropo je sprejel v svoje življenje, vendar kot pravi, ga sama Evropa ni popolnoma sprejela

Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj je priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo pa je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.

INTERVJU:

Zakaj ste izbrali Belgijo?

Zaradi življenja, kakršno živite vi. V Evropo sem prišel z 200 dolarji. Želel sem še v Nemčijo ali v Anglijo, vendar me je usoda zanesla v Bruselj. To je lepa zgodba, vendar dolga.

Ste pobegnili iz države?

Ne, nisem pobegnil. Življenje mladega Palestinca je bilo težko. Ni bilo mogoče uspeti. Imel sem delo, delal sem v neki garaži. Vendar nisem imel prihodnosti. Imel sem tri možnosti: biti tiho in delati, se boriti in upirati ali pa izbrati kulturo. Izbral sem kulturo. Ne vem, zakaj drugi raje izberejo bojevanje. Če pa želim delati v gledališču, sem si rekel, moram to tudi študirati. V Izraelu to takrat ni bilo lahko. In tako sem izkoristil priložnost.

Lahko se bojuješ tudi s kulturo!

Kaj je močnejše: fizični boj ali bojevanje s kulturo?

Preprosto ne vem. Kultura je zelo pomembna. Vojna spreminja mišljenja in čustva. Ljudje pa nočejo več brati knjig. Mogoče bi nekateri rodovi morali brati, hoditi v gledališče in na razstave ter sodelovati v debatah. To je pomembno, da se ustvari razprava o mnenjih. Zdaj pa je vsepovsod kriza. Kultura ne more nič proti orožju in kapitalizmu, denarju. Ampak za dobro socialno državo potrebujete dobre kulturne projekte.

Kaj se je spremenilo v Palestini, odkar ste snemali svoj prvi odmevni film v osemdesetih?

Veliko se je spremenilo, vendar temelji problema ostajajo enaki. Sicer pa sem tudi sam doživel veliko sprememb, dobil sem sina in izgubil starše. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Prišla je digitalna revolucija, Izraelci jemljejo Palestincem vedno več zemlje. Včasih je bil konflikt na robu mej, zdaj je v srcu države.

Ste takrat, ko ste dobili nagrado v Cannesu, začutili, da lahko film kaj spremeni?

Vsekakor. Ko sem prišel v Belgijo, ni bilo skoraj nobenih filmov, ki bi prikazovali palestinsko resničnost, palestinsko stran konflikta. Bilo jih je le nekaj, ki so jih ustvarili radikalni levičarji. Ko sem začel delati za belgijsko televizijo na dokumentarnem oddelku, niso zahtevali, da so moji filmi proizraelski.

V središče problema sem vedno postavil resnico. Nikoli nisem predstavljal lažne resničnosti Palestincev. Resnica pa je zelo pomembna. Je jedro človeške kulture. Z resnico se lahko dotaknemo vsakogar.

Edward Said je pred 40 leti napisal Orientalizem. Zakaj še vedno uporabljamo izraza “mi” in “oni”?

 Zaradi različnih interesov. Denar, kapitalizem. Zakaj so vojne na svetu? Zato, ker “jaz” hočem imeti nekaj, kar imaš “ti”. In če hočem to dobiti, moram biti močnejši kot ti, da te uničim. In da to upravičim, da si zagotovim mir v sebi, izumim mite in ideologije. Že od nekdaj je tako.

Ne obstaja humanističen pogled na to, da smo v istem svetu. Težava ni v tem, da si ti velik, da sem jaz še večji, da sem jaz manjši, ti še manjši, ti črn, jaz bel, rumen ali kakršen koli že. Ljudje preprosto ne vedo, kako živeti in obstajati. Zato si življenje naredijo zanimivo. Če vam v Sloveniji kaj ni všeč, lahko že jutri greste drugam.

Svet še vedno deluje po istem sistemu kot nekoč. Vojne pravzaprav niso ničesar spremenile. Oblast in bogastvo sta še vedno v lasti peščice ljudi, ki prekupčujejo z zemljo, orožjem, novo tehnologijo, mediji. Še vedno namreč obstaja suženjstvo, ki pa je delno prikazano kot svoboda.

Je zahodna propaganda drugačna od propagande teroristične skupine Islamska država, Bašarja al Asada ali Kim Džong Una?

Ne. Propaganda je propaganda. To je znanost. V svojem učnem načrtu imam tudi teden, namenjen propagandi. Propagandi v filmu. In tako ves čas ugotavljamo, da je bila vedno navzoča tudi v tem delu sveta. Vendar v drugačnih paradigmah. Za to so uporabljali poezijo, pisatelje.

In kaj pomeni propaganda? Da prikažemo nasprotnika, sovražnika, v zelo slabi luči. Kot da je barbar, morilec. In včasih tudi je.

Propaganda uspe, če poveže ljudi v sovraštvu do drugega. In druga stran je enaka, prikazuje recimo Evropejce kot perverzne itn.

Ampak ob vsem tem smo vsi v istem košu. Pojavi se ogledalo, odsev. Isis gleda ameriške filme in se uči. Če ste videli njihove videe in jih primerjate z ameriškimi filmi, kot je Rambo, potem ugotovite, kako si oni predstavljajo dojemanje ameriške kulture o vojni.

Potem ko ste toliko časa preživeli v Evropi, kakšen pogled imate na njen način življenja in tukajšnje vrednote?

Počutim se kot del njih. Ampak kot je povedal Berthold Brecht v delu Dialogue de Exipele, “Ko si v izgnanstvu, si hkrati v družbi in zunaj nje.” In tudi jaz sem v palestinski družbi postal tak. Sem del nje in hkrati zunaj nje. Pravi pomen tega, kar je rekel Brecht, je, da je človek v izgnanstvu dialektična oseba, ker ima dva pogleda na svet.

Sem tudi del Belgije, vendar me Belgija ne sprejema kot del svoje družbe.

Ne vedno, a na trenutke ti dajo jasno vedeti, da nisi del njihove kulture. In zdaj je enako v Palestini. Tam mi ljudje rečejo: Ne, zdaj si Evropejec. Sam pa se tako počutim fantastično. Počutim se bogatega. Nisem ne Evropejec ne Orientalec. Sem človek.

Kako dojemate pojem “domovina” ?

Svet je z globalizacijo postal tako majhen. Slovenijo lahko dojemam enako kot Španijo ali najbolj oddaljeni kotiček tretjega sveta. Kaj pa pomeni domovina? Ustvariš si jo sam. Jaz lahko živim pravzaprav kjer koli.  Na začetku sem seveda pogrešal kraje, v katerih sem odraščal, pogrešal sem hrano, dogajanje itn. In kaj se je zgodilo? Odrasel sem, pojavili so se novi cilji, izzivi.

Najpomembnejše je, da ostaneš človek. V Sloveniji lahko živim brez težav. Lahko se prilagodim, pa sem še vedno Michel.

Pogovarjal sem se z mladim beguncem v Sredozemlju. Zanimivo je, da si želijo popolnoma enake stvari kot mi. Imajo enaka oblačila… Ko jih vprašaš, zakaj želijo v Evropo, povejo, da so v Evropi lepe in prijazne države. Pogovarjal sem se z beguncem, ki je že petkrat poskušal priti v Evropo. Štirikrat mu ni uspelo in so ga poslali nazaj v Tunizijo. Petič pa so mu dovolili in v Parizu je v treh dneh našel delo. Bil je zelo dober kuhar v italijanski restavraciji. Po šestih mesecih dela tam pa mi je povedal, da to ni nikakršno življenje. Ni bil srečen. Preveč je bilo stresno. Vstaneš zgodaj zjutraj in se vrneš pozno ponoči. Ljudje se ne pogovarjajo med seboj. Ni razumel, zakaj ljudje ne uživajo. Opazil je, da vse leto delajo, da lahko gredo za tri tedne v Tunizijo. Potem je rekel, da ima sam v Tuniziji ves čas sonce. Zakaj bi bil tu? In je šel nazaj.

Poglejte, problem begunske krize ni v tem, da francoski, italijanski, angleški ali ne vem kateri imperij ne bi imel rešitve za begunsko krizo. Če bi želeli ustaviti val beguncev, bi to z lahkoto storili. Problem je v enakosti pred zakoni. Nemogoče je, da majhna skupina ljudi, Evropa, da svojim državljanom pravico, da se selijo kadar koli, kakor koli in kamor koli, preostali del človeštva pa nima te pravice. V tem je problem. Vi se recimo odločite, da boste šli v Kongo, in z lahkoto greste tja. Zakaj mladenič iz Konga nima te pravice?

To je problem. V trenutku, ko ustvarite neenakost, ustvarite tudi spor. In v svetu je veliko neenakosti.

Če bi dobili trimesečne turistične vize in v tem času začeli delati, si ustvarili posel, se izkazali za ekonomsko liberalne in plačevali davke, ne razumem, zakaj jih ne bi sprejeli. Zakaj moramo vedno vse gledati v luči kolonializma? To je preteklost, vsi so bili kolonialisti. Zdaj smo v novem svetu in v prihodnost moramo gledati kot enotno človeštvo. Tako bi morali delovati.

Tako je tudi v izraelsko-palestinskem konfliktu. Še vedno …

Ne moreš dobro živeti, če moraš biti tiho in ne smeš zahtevati svojih pravic. In če ne smeš zahtevati enakosti. Kaj se je recimo zgodilo z balkanizacijo v 19. stoletju, da bi se ljudje poenotili? Ljudje se še vedno borijo drug proti drugemu. In v našem konfliktu hočejo ustvariti enak diskurz. Nekoč mi je nekdo rekel: vi se borite proti nam zato, ker smo Judje. Odgovoril sem mu: Ne.

Poglej katero koli stoletje v zgodovini Palestine in ugotovil boš, da so se Palestinci vedno morali boriti za svobodo in dostojanstvo.

Velikokrat niso imeli moči. Ampak to ni zato, ker smo Palestinci. Tako je, ker smo vedno bili med velikimi imperiji. Med egiptovskim in perzijskim ter babilonskim in tako naprej. Povejte mi, kateri imperij ni prišel v Palestino. Ali mislite, da so naši predniki kdaj razmišljali o tem, da potem ko bo Kolumb odkril novo celino brez države, bo ta v imenu Izraela kolonizirala Bližnji vzhod? O tem govorim v svojem zadnjem filmu. In nekdo reče, da želi iti res daleč stran, ker še malo, pa bodo prišli Marsovci in ne ve, ali bodo Palestinci ali Judje. Razumete?

Spremeniti moramo vizijo. Eno človeštvo smo. Kdo pravi, da nekoč nisem bil Hebrejec? Res je, nisem sionist in nisem Jud. Ampak kdo je rekel, da pred nekaj generacijami nisem bil? Mislim, da noben Jud iz Poljske ali Rusije ni bolj hebrejski od mene. In ko so sionisti prišli v Palestino, so vzeli mlade iz naše vasi, da bi jim pokazali, kako so živeli stari Hebrejci. Saj ni problem v tem, da ne bi bili Hebrejci. Ampak zdaj je na vrsti neki drug projekt. Zaradi tega projekta pa ustvarjamo informacije in dezinformacije.

Kaj mislite, kako vojskovanje in obvezno služenje vojakega roka vpliva na mlade Izraelke in Izraelce?

Ne morem vam natančno povedati, saj nisem Izraelec. Ampak vsaka militaristična družba kmalu postane sužnja vojske. Vse, kar je v Izraelu pomembno, je v rokah vojske. Novo industrijo in tehnologijo ima v posesti vojska. Vojska ima velik privilegij in obvladuje vse. Če ste v Izraelu dosegli uspešno vojaško kariero, se vam bo v življenju res dobro godilo.

Poglejte, Palestinci plačujemo za revščino arabske družbe zaradi dolgoletne okupacije Otomanskega cesarstva. Vse to so nam prinesla stoletja vojn, primanjkljaj kulture. Ko so odkrili nafto, je šlo na slabše. Nafta v rokah ljudi, ki ne razumejo kulture in zgodovine, postane predmet poželenja. Tako je v vseh imperijih. Kaj bi še dodali? Poglejte nacizem. Ko vidite, da je lahko tako tehnološko dovršena družba, kot je Nemčija, postala družba okrutnih morilcev, vidite, da tako ceno plačujemo tudi mi.

Veliko stvari razumem o izraelski družbi. Razumem, da je travmatizirana in paranoična. Ampak mi nismo odgovorni za to. Mi nismo v tej zgodbi!

Žižek pravi, da so pravi zanikovalci holokavsta pravzaprav Izraelci sami.

Zagotovo. Izraelci trenutno uporabljajo predgenocidni diskurz. Vidite, kako obravnavajo Palestince .. Zanje smo živali, miši, ovce, nič nismo. Moramo prenehati obstajati, ker ogrožamo lepo izraelsko družbo. Pravijo: dober Arabec, dober Palestinec je mrtev. Pravijo: pobiti moramo otroke, ker bodo sicer, ko odrastejo, postali teroristi. In zato smo prestrašeni.

Moja misija pa je humanizacija. Sicer jim je treba dati možnost: razumemo, da ste travmatizirani, ampak ne smemo se vojskovati, ne smemo biti v vojni, ampak moramo komunicirati med seboj. Ko bomo začeli razmišljati o obojestranskih mnenjih, bomo mogoče sposobni najti rešitev.

Ampak ne moremo priti do te točke, ker jih to ne zanima. Ali veste, da imajo Izraelci 27 odstotkov vse najnovejše tehnološke vojaške opreme na svetu? Veste, kaj to pomeni? V izraelskem filmu Lab pravijo, da potrebujejo Gazo in Zahodni breg za preizkušanje nove vojaške opreme. In mi smo njihove laboratorijske miši.

Sonce včasih prekrijejo oblaki, vendar je vedno za njimi, pravi pregovor. Tako je tudi z uporom v Palestini. Mislim, da so Izraelci in Palestinci najboljši primer konflikta v zgodovini. Smo absolutne žrtve konflikta.

Ste veren človek?

Ne. Religija ni zame. Jaz sem človek. Vprašal sem se: ali roža veruje v boga? Jaz sem mogoče kot roža, del narave.

 


Evropa osebno

717 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

Michel Khleifi, palestinski režiser

28.03.2016

Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.

Evropo je sprejel v svoje življenje, vendar kot pravi, ga sama Evropa ni popolnoma sprejela

Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj je priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo pa je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.

INTERVJU:

Zakaj ste izbrali Belgijo?

Zaradi življenja, kakršno živite vi. V Evropo sem prišel z 200 dolarji. Želel sem še v Nemčijo ali v Anglijo, vendar me je usoda zanesla v Bruselj. To je lepa zgodba, vendar dolga.

Ste pobegnili iz države?

Ne, nisem pobegnil. Življenje mladega Palestinca je bilo težko. Ni bilo mogoče uspeti. Imel sem delo, delal sem v neki garaži. Vendar nisem imel prihodnosti. Imel sem tri možnosti: biti tiho in delati, se boriti in upirati ali pa izbrati kulturo. Izbral sem kulturo. Ne vem, zakaj drugi raje izberejo bojevanje. Če pa želim delati v gledališču, sem si rekel, moram to tudi študirati. V Izraelu to takrat ni bilo lahko. In tako sem izkoristil priložnost.

Lahko se bojuješ tudi s kulturo!

Kaj je močnejše: fizični boj ali bojevanje s kulturo?

Preprosto ne vem. Kultura je zelo pomembna. Vojna spreminja mišljenja in čustva. Ljudje pa nočejo več brati knjig. Mogoče bi nekateri rodovi morali brati, hoditi v gledališče in na razstave ter sodelovati v debatah. To je pomembno, da se ustvari razprava o mnenjih. Zdaj pa je vsepovsod kriza. Kultura ne more nič proti orožju in kapitalizmu, denarju. Ampak za dobro socialno državo potrebujete dobre kulturne projekte.

Kaj se je spremenilo v Palestini, odkar ste snemali svoj prvi odmevni film v osemdesetih?

Veliko se je spremenilo, vendar temelji problema ostajajo enaki. Sicer pa sem tudi sam doživel veliko sprememb, dobil sem sina in izgubil starše. Moje življenje se je popolnoma spremenilo. Prišla je digitalna revolucija, Izraelci jemljejo Palestincem vedno več zemlje. Včasih je bil konflikt na robu mej, zdaj je v srcu države.

Ste takrat, ko ste dobili nagrado v Cannesu, začutili, da lahko film kaj spremeni?

Vsekakor. Ko sem prišel v Belgijo, ni bilo skoraj nobenih filmov, ki bi prikazovali palestinsko resničnost, palestinsko stran konflikta. Bilo jih je le nekaj, ki so jih ustvarili radikalni levičarji. Ko sem začel delati za belgijsko televizijo na dokumentarnem oddelku, niso zahtevali, da so moji filmi proizraelski.

V središče problema sem vedno postavil resnico. Nikoli nisem predstavljal lažne resničnosti Palestincev. Resnica pa je zelo pomembna. Je jedro človeške kulture. Z resnico se lahko dotaknemo vsakogar.

Edward Said je pred 40 leti napisal Orientalizem. Zakaj še vedno uporabljamo izraza “mi” in “oni”?

 Zaradi različnih interesov. Denar, kapitalizem. Zakaj so vojne na svetu? Zato, ker “jaz” hočem imeti nekaj, kar imaš “ti”. In če hočem to dobiti, moram biti močnejši kot ti, da te uničim. In da to upravičim, da si zagotovim mir v sebi, izumim mite in ideologije. Že od nekdaj je tako.

Ne obstaja humanističen pogled na to, da smo v istem svetu. Težava ni v tem, da si ti velik, da sem jaz še večji, da sem jaz manjši, ti še manjši, ti črn, jaz bel, rumen ali kakršen koli že. Ljudje preprosto ne vedo, kako živeti in obstajati. Zato si življenje naredijo zanimivo. Če vam v Sloveniji kaj ni všeč, lahko že jutri greste drugam.

Svet še vedno deluje po istem sistemu kot nekoč. Vojne pravzaprav niso ničesar spremenile. Oblast in bogastvo sta še vedno v lasti peščice ljudi, ki prekupčujejo z zemljo, orožjem, novo tehnologijo, mediji. Še vedno namreč obstaja suženjstvo, ki pa je delno prikazano kot svoboda.

Je zahodna propaganda drugačna od propagande teroristične skupine Islamska država, Bašarja al Asada ali Kim Džong Una?

Ne. Propaganda je propaganda. To je znanost. V svojem učnem načrtu imam tudi teden, namenjen propagandi. Propagandi v filmu. In tako ves čas ugotavljamo, da je bila vedno navzoča tudi v tem delu sveta. Vendar v drugačnih paradigmah. Za to so uporabljali poezijo, pisatelje.

In kaj pomeni propaganda? Da prikažemo nasprotnika, sovražnika, v zelo slabi luči. Kot da je barbar, morilec. In včasih tudi je.

Propaganda uspe, če poveže ljudi v sovraštvu do drugega. In druga stran je enaka, prikazuje recimo Evropejce kot perverzne itn.

Ampak ob vsem tem smo vsi v istem košu. Pojavi se ogledalo, odsev. Isis gleda ameriške filme in se uči. Če ste videli njihove videe in jih primerjate z ameriškimi filmi, kot je Rambo, potem ugotovite, kako si oni predstavljajo dojemanje ameriške kulture o vojni.

Potem ko ste toliko časa preživeli v Evropi, kakšen pogled imate na njen način življenja in tukajšnje vrednote?

Počutim se kot del njih. Ampak kot je povedal Berthold Brecht v delu Dialogue de Exipele, “Ko si v izgnanstvu, si hkrati v družbi in zunaj nje.” In tudi jaz sem v palestinski družbi postal tak. Sem del nje in hkrati zunaj nje. Pravi pomen tega, kar je rekel Brecht, je, da je človek v izgnanstvu dialektična oseba, ker ima dva pogleda na svet.

Sem tudi del Belgije, vendar me Belgija ne sprejema kot del svoje družbe.

Ne vedno, a na trenutke ti dajo jasno vedeti, da nisi del njihove kulture. In zdaj je enako v Palestini. Tam mi ljudje rečejo: Ne, zdaj si Evropejec. Sam pa se tako počutim fantastično. Počutim se bogatega. Nisem ne Evropejec ne Orientalec. Sem človek.

Kako dojemate pojem “domovina” ?

Svet je z globalizacijo postal tako majhen. Slovenijo lahko dojemam enako kot Španijo ali najbolj oddaljeni kotiček tretjega sveta. Kaj pa pomeni domovina? Ustvariš si jo sam. Jaz lahko živim pravzaprav kjer koli.  Na začetku sem seveda pogrešal kraje, v katerih sem odraščal, pogrešal sem hrano, dogajanje itn. In kaj se je zgodilo? Odrasel sem, pojavili so se novi cilji, izzivi.

Najpomembnejše je, da ostaneš človek. V Sloveniji lahko živim brez težav. Lahko se prilagodim, pa sem še vedno Michel.

Pogovarjal sem se z mladim beguncem v Sredozemlju. Zanimivo je, da si želijo popolnoma enake stvari kot mi. Imajo enaka oblačila… Ko jih vprašaš, zakaj želijo v Evropo, povejo, da so v Evropi lepe in prijazne države. Pogovarjal sem se z beguncem, ki je že petkrat poskušal priti v Evropo. Štirikrat mu ni uspelo in so ga poslali nazaj v Tunizijo. Petič pa so mu dovolili in v Parizu je v treh dneh našel delo. Bil je zelo dober kuhar v italijanski restavraciji. Po šestih mesecih dela tam pa mi je povedal, da to ni nikakršno življenje. Ni bil srečen. Preveč je bilo stresno. Vstaneš zgodaj zjutraj in se vrneš pozno ponoči. Ljudje se ne pogovarjajo med seboj. Ni razumel, zakaj ljudje ne uživajo. Opazil je, da vse leto delajo, da lahko gredo za tri tedne v Tunizijo. Potem je rekel, da ima sam v Tuniziji ves čas sonce. Zakaj bi bil tu? In je šel nazaj.

Poglejte, problem begunske krize ni v tem, da francoski, italijanski, angleški ali ne vem kateri imperij ne bi imel rešitve za begunsko krizo. Če bi želeli ustaviti val beguncev, bi to z lahkoto storili. Problem je v enakosti pred zakoni. Nemogoče je, da majhna skupina ljudi, Evropa, da svojim državljanom pravico, da se selijo kadar koli, kakor koli in kamor koli, preostali del človeštva pa nima te pravice. V tem je problem. Vi se recimo odločite, da boste šli v Kongo, in z lahkoto greste tja. Zakaj mladenič iz Konga nima te pravice?

To je problem. V trenutku, ko ustvarite neenakost, ustvarite tudi spor. In v svetu je veliko neenakosti.

Če bi dobili trimesečne turistične vize in v tem času začeli delati, si ustvarili posel, se izkazali za ekonomsko liberalne in plačevali davke, ne razumem, zakaj jih ne bi sprejeli. Zakaj moramo vedno vse gledati v luči kolonializma? To je preteklost, vsi so bili kolonialisti. Zdaj smo v novem svetu in v prihodnost moramo gledati kot enotno človeštvo. Tako bi morali delovati.

Tako je tudi v izraelsko-palestinskem konfliktu. Še vedno …

Ne moreš dobro živeti, če moraš biti tiho in ne smeš zahtevati svojih pravic. In če ne smeš zahtevati enakosti. Kaj se je recimo zgodilo z balkanizacijo v 19. stoletju, da bi se ljudje poenotili? Ljudje se še vedno borijo drug proti drugemu. In v našem konfliktu hočejo ustvariti enak diskurz. Nekoč mi je nekdo rekel: vi se borite proti nam zato, ker smo Judje. Odgovoril sem mu: Ne.

Poglej katero koli stoletje v zgodovini Palestine in ugotovil boš, da so se Palestinci vedno morali boriti za svobodo in dostojanstvo.

Velikokrat niso imeli moči. Ampak to ni zato, ker smo Palestinci. Tako je, ker smo vedno bili med velikimi imperiji. Med egiptovskim in perzijskim ter babilonskim in tako naprej. Povejte mi, kateri imperij ni prišel v Palestino. Ali mislite, da so naši predniki kdaj razmišljali o tem, da potem ko bo Kolumb odkril novo celino brez države, bo ta v imenu Izraela kolonizirala Bližnji vzhod? O tem govorim v svojem zadnjem filmu. In nekdo reče, da želi iti res daleč stran, ker še malo, pa bodo prišli Marsovci in ne ve, ali bodo Palestinci ali Judje. Razumete?

Spremeniti moramo vizijo. Eno človeštvo smo. Kdo pravi, da nekoč nisem bil Hebrejec? Res je, nisem sionist in nisem Jud. Ampak kdo je rekel, da pred nekaj generacijami nisem bil? Mislim, da noben Jud iz Poljske ali Rusije ni bolj hebrejski od mene. In ko so sionisti prišli v Palestino, so vzeli mlade iz naše vasi, da bi jim pokazali, kako so živeli stari Hebrejci. Saj ni problem v tem, da ne bi bili Hebrejci. Ampak zdaj je na vrsti neki drug projekt. Zaradi tega projekta pa ustvarjamo informacije in dezinformacije.

Kaj mislite, kako vojskovanje in obvezno služenje vojakega roka vpliva na mlade Izraelke in Izraelce?

Ne morem vam natančno povedati, saj nisem Izraelec. Ampak vsaka militaristična družba kmalu postane sužnja vojske. Vse, kar je v Izraelu pomembno, je v rokah vojske. Novo industrijo in tehnologijo ima v posesti vojska. Vojska ima velik privilegij in obvladuje vse. Če ste v Izraelu dosegli uspešno vojaško kariero, se vam bo v življenju res dobro godilo.

Poglejte, Palestinci plačujemo za revščino arabske družbe zaradi dolgoletne okupacije Otomanskega cesarstva. Vse to so nam prinesla stoletja vojn, primanjkljaj kulture. Ko so odkrili nafto, je šlo na slabše. Nafta v rokah ljudi, ki ne razumejo kulture in zgodovine, postane predmet poželenja. Tako je v vseh imperijih. Kaj bi še dodali? Poglejte nacizem. Ko vidite, da je lahko tako tehnološko dovršena družba, kot je Nemčija, postala družba okrutnih morilcev, vidite, da tako ceno plačujemo tudi mi.

Veliko stvari razumem o izraelski družbi. Razumem, da je travmatizirana in paranoična. Ampak mi nismo odgovorni za to. Mi nismo v tej zgodbi!

Žižek pravi, da so pravi zanikovalci holokavsta pravzaprav Izraelci sami.

Zagotovo. Izraelci trenutno uporabljajo predgenocidni diskurz. Vidite, kako obravnavajo Palestince .. Zanje smo živali, miši, ovce, nič nismo. Moramo prenehati obstajati, ker ogrožamo lepo izraelsko družbo. Pravijo: dober Arabec, dober Palestinec je mrtev. Pravijo: pobiti moramo otroke, ker bodo sicer, ko odrastejo, postali teroristi. In zato smo prestrašeni.

Moja misija pa je humanizacija. Sicer jim je treba dati možnost: razumemo, da ste travmatizirani, ampak ne smemo se vojskovati, ne smemo biti v vojni, ampak moramo komunicirati med seboj. Ko bomo začeli razmišljati o obojestranskih mnenjih, bomo mogoče sposobni najti rešitev.

Ampak ne moremo priti do te točke, ker jih to ne zanima. Ali veste, da imajo Izraelci 27 odstotkov vse najnovejše tehnološke vojaške opreme na svetu? Veste, kaj to pomeni? V izraelskem filmu Lab pravijo, da potrebujejo Gazo in Zahodni breg za preizkušanje nove vojaške opreme. In mi smo njihove laboratorijske miši.

Sonce včasih prekrijejo oblaki, vendar je vedno za njimi, pravi pregovor. Tako je tudi z uporom v Palestini. Mislim, da so Izraelci in Palestinci najboljši primer konflikta v zgodovini. Smo absolutne žrtve konflikta.

Ste veren človek?

Ne. Religija ni zame. Jaz sem človek. Vprašal sem se: ali roža veruje v boga? Jaz sem mogoče kot roža, del narave.

 


12.09.2016

Axel Hochrein

Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.


05.09.2016

Silvana Rodriguez

Pravi, da v svoji državi ne bi nikoli štopala, se sama sprehajala v temi ali se pogovarjala kar z vsakim mimoidočim. “Na primer sprehod pozno zvečer pod mostom, tega v Bogoti ne bi počela. Paziti moraš, kod hodiš in s kom se pogovarjaš.” A zadeve se tudi tam spreminjajo – po podpisu sporazuma z levičarskim gibanjem Farc o dokočni prekinitvi spopadov bodo zadeve šle samo še navzgor, varnost se bo izboljšala, je prepričana Silvana Rodriguez. Kljub temu pa ji Bogota ni ostala v srcu, saj je bila že od malih nog njen cilj Evropa. In tako je zdaj 11-milijonsko Bogoto Silvana zamenjala za 40-krat manjšo Ljubljano. Kaj jo je pripeljalo sem, zakaj so v njeni domovini lepotna tekmovanja sanje skoraj vsake deklice in kako zelo je Kolumbijce zaznamoval kokainski kralj Pablo Escobar, pa v oddaji Evropa, osebno.


20.06.2016

James Charney

Hotel je postati kirurg, a ker – kot sam pravi – ima na rokah deset palcev, se je odločil za psihiatrijo. No, vmes je študiral še angleščino, razmišljal o gastroeterologiji in pediatriji, na koncu pa se je specializiral iz psihiatrije in se zaposlil na oddelku za psihologijo na univerzi Yale. Imel je svojo ordinacijo v New Havnu v zvezni državi Connecticut v Združenih državah Amerike, na Yaleu pa preučuje in poučuje duševne motnje in kako so te prikazane v številnih filmih. Zadnjih nekaj let usklajuje svoje življenje med Italijo in Connecticutom: pol leta namreč preživi v Italiji – tja se je preselil, da bi bil bliže sinu, ki živi v Sloveniji. Zapleteno? Jamesu Charneyju se zdi to najnaravnejša stvar, kar jih je kdaj storil, da bi bil bliže družini.


13.06.2016

Matthijs van Boxsel

Gost tokratne Evrope, osebno! je doktoriral iz človeške neumnosti. Njegov profesor se je celo pošalil, da je neumnost njegova najmočnejša točka. Seveda ne, ker bi bil tako neumen, temveč ker je iz neumnosti naredil resno znanost. Neumnost je po njegovem evolucijska prednost ljudi, vsak je neumen na svoj in unikaten način, le naučiti se moramo, da zaradi neumnosti padamo čim manjkrat in čim manj neumno.


06.06.2016

Petra Nemcova

Vrhunsko manekenko Petro Nemcovo Ljubljana spominja na domačo Prago, čeprav zase ne pravi, da je Čehinja, temveč svetovljanka. Svojo lepoto zna unovčiti. Toda kot priznava, čedalje bolj spoznava, da se svet ne vrti okoli nje oz. okoli ljudi in da smo v vesolju neskončno majhni. Nežen make-up, rahlo poudarjene oči, rožnata šminka, spuščeni dolgi lasje, delujejo kot da se ni z njimi ni veliko ukvarjala, a gre v resnici za skrbno dodelano pričesko. Roza krilo in majica brez rokavov. Črni čevlji z visokimi petami. Petra Nemcova je očarljiva. Njena dobra volja pa je nalezljiva.


30.05.2016

Fernando Fernandes

Gost oddaje Evropa osebno je nekdanji fotomodel, ki je poziral v družbi največjih svetovnih imen modnega sveta. Fernando Fernades je po prometni nesreči postal paraplegik, a se ni predal. Ima svojo televizijsko oddajo o adrenalinskih športih, postal je svetovni prvak v para-kajakaštvu, kot fotomodel podira tabuje o invalidih, ustanovil je institut za pomoč otrokom invalidom – in v Braziliji ostal medijska zvezda.


23.05.2016

Vael Hanuna

V Slovenijo je prišel leta 1988. Takrat, pri osemnajstih letih, je sicer želel ostati v Siriji, kjer je preživel otroštvo, imel prijatelje, vendar družina ni imela izbire. V domovino se ni več vrnil. Bilo bi prenevarno. Danes se Váel Hanuna ukvarja s prevajalstvom in je pred meseci pomagal ob prihodu beguncev v Slovenijo. Med enim od obhodov po šotorih v Dobovi ga je presenetil ženski glas. “Obrnem se in reče – živijo, me ne poznaš? Pove svoje ime in ugotovim, da je moja sestrična. Neverjetno, kako in kje sva se srečala. 28 let se nisva videla!"


16.05.2016

David Cronin

David Cronin je irski novinar, ki se je večino svoje kariere ukvarjal z gospodarstvom in o tem poročal iz Bruslja. Potem pa se je leta 2001 naključno prijavil na izobraževalno ekskurzijo za novinarje v Palestino, bil na novinarski konferenci Ariela Šarona in se v trenutku odločil, da je ljudi, ki poročajo o gospodarstvu dovolj, nikakor pa ni dovolj novinarjev, ki poročajo o bližnjem vzhodu. Danes piše predvsem o projektih, ki jih v okviru »sodelovanja na področju znanosti in raziskav« v Izraelu sofinancira EU, precejšen del te “znanosti” pa se usmerja v razvoj orožja, pravi David. Izrael je praktično del EU, dodaja.


09.05.2016

Sandra Kalniete

Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.


02.05.2016

Sharon Treat

V tokratno Evropo osebno prihaja okoljevarstvenica, ki je videla tudi zelo skrita ameriška pogajalska izhodišča za prostotrgovinski sporazum TTIP. O tem ne sme govoriti, saj bi lahko končala za zapahi, zato nam Sharon Treat ne bo izdala podrobnosti iz dokumentov, ki jih je videla v pisarni FBI-ja. Bo pa z nami delila nekaj odmevnih primerov, ki jih je kot pravnica dobila proti korporacijam, ki uničujejo okolje.


25.04.2016

Domagoj Smoljo

Njegova spletna stran ima v naslovu kar 22 dvojnih v-jev. Morda zato, da ve, kaj bo prvo novinarsko vprašanje, na katerega bo moral odgovarjati. Švicarski sin hrvaških staršev, delujoč nekje med Zürichom in Londonom, je postal bolj javno izpostavljen, ko sta s kolegico na splet spustila programček “Random Darknet Shoper”. Ta na darknetu kupuje naključne predmete, od denarja do ponarejene viagre in drog, ter jih pošilja v izbrano galerijo. S projektom, pravi Domagoj, sta si s kolegico najprej prislužila obisk policije in tožilca, potem pa sta sprožila vrsto vprašanj o odgovornosti, ki nas kmalu čakajo denimo v povezavi z avtomobili brez voznikov ali pa računalniškimi programi, zaradi katerih se sesuvajo borze. Kdo je kriv? Poskušal nam bo povedati Domagoj Smoljo.


18.04.2016

Francisco Lopez, španski umetnik

20 let je predaval biologijo kot profesor na Univerzi v Madridu ter kot gostujoči profesor na različnih univerzah Južne Amerike. Hkrati je vsako leto za nekaj mesecev poniknil in se odpravil na odročen košček našega planeta ter tam snemal avtentične zvoke. Danes je ena svetovno najbolj priznanih figur zvočne in eksperimentalne glasbene scene.


11.04.2016

Frederic Beigbeder

“Naša generacija je odrasla kot generacija razvajenih otrok. Generaciji naših staršev in starih staršev sta potrebovali vsaka svojo svetovno vojno, da sta postali odrasli. Morda je ta nova, s terorizmom umazana doba nastopila, da končno odrastemo tudi mi,” razmišlja francoski pisatelj Frédéric Beigbeder, ki se je v Ljubljani mudil ob nedavnem Knjižnem sejmu. Nekdanji oglaševalec, ki je vso obskurnost kovanja reklam razprostrl med knjižne platnice in s tem zaslovel, je med drugim objavil tudi roman o napadu na newyorška dvojčka, sveže pa je v slovenščino prevedeno njegovo delo Oona in Salinger.


04.04.2016

Leo Reitano

Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki. Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.


21.03.2016

Behrang Azhdari

Gost oddaje Evropa osebno je Iranec Behrang Azhdari. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Spregovori o življenju in statusu kulturnika pri nas in v Iranu, pa tudi o aktualnih političnih razmerah.


21.03.2016

EO Behrang Azhdari

Behrang Azhdari prihaja iz Irana, že devet let pa živi v Sloveniji. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Ne razume, zakaj zavračamo begunce, v Iranu jih je namreč okrog tri milijone. Meni, da je rešitev za begunsko krizo prekinitev vojn na Bližnjem vzhodu, brez vmešavanja in posredovanja Amerike. Pravi, da naj najprej poskrbijo za mir na svojih tleh in iz ulic umaknejo orožje. Razlogi za vojne na Bližnjem vzhodu so po njegovem mnenju v medijih prikazani preveč enostransko.


14.03.2016

EO Martina Lorenzetti

Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani. Je vedra, zgovorna Italijanka, ki s celicami in bakterijami pod mikroskopom razvija poseben odnos.


07.03.2016

Ebenezer Parditey

Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents”, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.


29.02.2016

Dominique Gisin

Alpska smučarka Dominique Gisin je olimpijska prvakinja v smuku. 29-letna Švicarka, ki je konec pretekle sezone končala profesionalno športno pot, bi pred leti skoraj postala prva (ženska) pilotka v švicarski vojski, zdaj pa se ukvarja s študijem fizike, je ambasadorka Rdečega križa in pilotira manjša letala.


Stran 16 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov