Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Je borec za pravice manjšin in zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
“Nisem veren, ampak verjamem v deklaracijo človekovih pravic!”
Zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven: “Na nekem trgu v Berlinu smo zasledili politični plakat, ki ga je ustvarila skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo in je popolnoma brez smisla. Na teh plakatih sta bila dva geja in eden je rekel drugemu: ‘Ne želim, da so v državi ljudje, ki pravijo, da je homoseksualnost greh.’ To se mi je zdelo tako perverzno in nizkotno – da želijo naščuvati eno manjšino proti drugi.”
Med begunci, ki prihajajo v Nemčijo, pa so tudi geji in lezbijke. Homoseksualnost med njimi je daleč od sprejemljivega in tudi zato bežijo pred oblastjo, nekateri pa tudi pred tradicionalno družbo.
“Nemška družba je načelno zelo solidarna do takih beguncev. Velika večina jih je namreč pobegnila pred homofobijo. Ampak ta jih še vedno spremlja, zato smo morali ustvariti posebne točke, na katerih bodo istospolno usmerjeni begunci varni, poleg tega pa moramo tudi zagotoviti, da bodo z njimi delali ljudje, ki se zavedajo pravic LGBT in jih upoštevajo.”
Axel Hochrein skupaj z drugimi aktivisti zato tudi organizira različne projekte, ki pravice skupnosti LGBT poskušajo približati bolj tradicionalnim kulturam. “V Berlinu je vsak dan drugačen. In čeprav slovi kot precej multikulturno mesto, lahko v njem najdete tudi vzporedni svet. V nekaterih delih mesta namreč živi samo turška ali ruska skupnost. In če lahko sredi Berlina poljubite svojega fanta ali dekle, tega v teh predelih ne bi svetoval.“
Obstaja raj na zemlji, v katerega bi se preselil, če bi se lahko?
“Veliko je dobrih kotičkov na svetu. Zelo rad imam recimo New York, ampak tudi tam so predeli, v katere kot gej ne bi smel iti. Pred kratkim sem bil v Ljubljani, ki je res lepo, prijetno majhno mesto. Ampak najpomembnejše se mi zdi, da lahko svobodno potujem po vsem svetu in se kot pripadnik skupnosti LGBT počutim varnega.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Je borec za pravice manjšin in zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
“Nisem veren, ampak verjamem v deklaracijo človekovih pravic!”
Zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven: “Na nekem trgu v Berlinu smo zasledili politični plakat, ki ga je ustvarila skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo in je popolnoma brez smisla. Na teh plakatih sta bila dva geja in eden je rekel drugemu: ‘Ne želim, da so v državi ljudje, ki pravijo, da je homoseksualnost greh.’ To se mi je zdelo tako perverzno in nizkotno – da želijo naščuvati eno manjšino proti drugi.”
Med begunci, ki prihajajo v Nemčijo, pa so tudi geji in lezbijke. Homoseksualnost med njimi je daleč od sprejemljivega in tudi zato bežijo pred oblastjo, nekateri pa tudi pred tradicionalno družbo.
“Nemška družba je načelno zelo solidarna do takih beguncev. Velika večina jih je namreč pobegnila pred homofobijo. Ampak ta jih še vedno spremlja, zato smo morali ustvariti posebne točke, na katerih bodo istospolno usmerjeni begunci varni, poleg tega pa moramo tudi zagotoviti, da bodo z njimi delali ljudje, ki se zavedajo pravic LGBT in jih upoštevajo.”
Axel Hochrein skupaj z drugimi aktivisti zato tudi organizira različne projekte, ki pravice skupnosti LGBT poskušajo približati bolj tradicionalnim kulturam. “V Berlinu je vsak dan drugačen. In čeprav slovi kot precej multikulturno mesto, lahko v njem najdete tudi vzporedni svet. V nekaterih delih mesta namreč živi samo turška ali ruska skupnost. In če lahko sredi Berlina poljubite svojega fanta ali dekle, tega v teh predelih ne bi svetoval.“
Obstaja raj na zemlji, v katerega bi se preselil, če bi se lahko?
“Veliko je dobrih kotičkov na svetu. Zelo rad imam recimo New York, ampak tudi tam so predeli, v katere kot gej ne bi smel iti. Pred kratkim sem bil v Ljubljani, ki je res lepo, prijetno majhno mesto. Ampak najpomembnejše se mi zdi, da lahko svobodno potujem po vsem svetu in se kot pripadnik skupnosti LGBT počutim varnega.”
V 2. delu serije o Dunaju vabljeni v staro kavarno na klepet z Evelyn Hrabalek, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila leta 1972. Takrat se ji je zdel Dunaj dolgočasen in konzervativen, danes ga dojema kot mladostnega in raznolikega. Delala je kot šolska psihologinja, zdaj uživa v pokoju, veliko se rekreira.
Al Bano je sinonim za italijansko glasbo, je glasbena legenda, avtor, ki letos praznuje 80 let oziroma 4-krat 20, kot se pošali. Rojen je bil v kmečki družini, zato tudi vedno vajen skromnosti. S prvo plačo, ki jo je zaslužil z glasbo, si ni privoščil razkošja, temveč je očetu kupil traktor. Leta 1967 je zaslovel s skladbo Nel Sole, isto leto je tudi odprl pet koncertov The Rolling Stonesov na turneji po Italiji. Sodeloval je z Adrianom Celentanom, oboževal Domenica Modugna, tožil Michaela Jacksona zaradi domnevnega plagiatorstva. Njegovo življenje je razburljivo, polno vzponov in padcev, tudi tragičnih dogodkov, kot je izginotje hčerke Ylenie, ki je niso nikoli našli. Ob vsem, kar je v življenju doživel, se vedno znova zateče h glasbi, njegovi zvesti sopotnici že več kot 60 let.
Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka na oddelku za kompozicijo. Kljub mladim letom, njen opus obsega več kot štirideset skladb za različne solistične inštrumente, večje in manjše komorne zasedbe, eno simfonijo in dve operi. Imela je tudi že prvo razstavo svojega SounArt projekta, v katerem je raziskovala odnos med sliko in zvokom skozi glasbeno programsko opremo.
Italijanski otok Capri ni samo turistična meka, ampak je tudi pomembno pribežališče za ptice, ki potujejo iz Afrike v Evropo. Na vrhu caprijske gore Barbarossa je v nekdanjem gradu ornitološka postaja, kjer skupaj s pomočnikom deluje 74-letni Dario Piacentini. Prihaja iz Imole, že vrsto leta pomladne mesece preživlja med pticami na prepišni gori s fascinantnimi razgledi. Dario nadaljuje z negovanjem izročila švedskega zdravnika Axla Muntheja, ki je nekoč kupil goro in jo iz ptičjega lovišča spremenil v ptičje svetišče.
Po svetu v tem trenutku v zaporih živi več kot 11 milijonov ljudi. Več kot 11 milijonov se jih torej srečuje s skrbjo za svoje temeljne pravice, ki bi morale biti kljub odvzemu svobode enake za vse.
Večkrat nagrajeni litovski pesnik Eugenius Ališanka živi v Vilni in čeprav je diplomiran matematik, tega nikoli ni zares poklicno počel. 40 kilometrov iz glavnega mesta ima ranč, kjer se počuti najbolj domače. Njegovo življenje pa je že od otroštva povezano s Sibirijo.
Kaj imajo skupnega ameriški akcijski spektakli Predator, Umri pokončno in Lov na rdeči oktober? Režiserja.
Wendy Gibbons je filozofinja in lingvistka iz Velike Britanije, ki živi v Starem gradu na Hvaru. Britansko otočje je zamenjala za majhen otok, kjer je več časa za ljudi. Tu je med drugim odkrila tudi camero obscuro.
Ni čisto navaden klovn. Ali pač. Ker je preveč len, kot pravi, nima porisanega obraza, tudi pisanih oblačil ne nosi. Že od svojega petega leta starosti je vedel, da bo postal zabavljač, pri šestnajstih je zaslužil prvih 10 funtov. In od takrat se preživlja s svojimi nastopi. Britanec, ki se je zaradi ljubezni preselil na Novo Zelandijo, navdih črpal iz nastopov Charlieja Chaplina in svoje veščine dokazoval tudi na slovitem Glastonburyju, je gost Evrope osebno.
Gostja Evrope osebno je mjanmarska pisateljica, zdravnica in aktivistka Ma Thido, sicer predsednica Odbora za pisatelje v zaporu pri Mednarodnem PEN-u. Med drugim je bila v svoji bogati karieri tudi zdravstvena svetovalka in tesna sodelavka z Aung San Su Či, kontroverzno prejemnico Nobelove nagrade za mir. Zakaj trenutno ne živi v Mjanmaru, kakšni so bili njeni dnevi v zaporu in zakaj si je izbrala kariero, ki jo v domovini nenehno postavlja v nevarnost?
Roskilde je danski glasbeni festival, ki vsako leto poteka južno od mesta Roskilde. Je eden največjih glasbenih festivalov v Evropi in največji v nordijskih državah. Letos bo potekal od 24. junija do 1. julija, na njem pa bodo, tako kot vsako leto, nastopila velika imena svetovne glasbene scene, med drugim Kendrick Lamar, Burna Boy, Blur, Rosalia in drugi. V preteklosti sta nastopila tudi Post Malone in Dua Lipa, ki imata med seboj posebno vez, več o tem pa v družbi Stefana Gejsinga, glasbenega agenta omenjenega festivala.
Filmska navdušenka je postala že v mladosti, ko se je prvič srečala z italijanskimi grozljivkami, ki so jih predvajali na avstralski javni televiziji. Danes predavateljica filmskih študij na avstralski univerzi RMIT najbolj obožuje filme o duhovih, rada pa pogleda tudi dobro romantično komedijo.
Poimenovali so jo ikona kolumbijske eksperimentalne glasbe, njeno žanrsko prepletanje tradicionalnih in sodobnih zvokov pa bolero znanstvene fantastike.
Palestinska režiserka se v svojih filmih dotika tabu tem tako s perspektive tradicionalne palestinske družbe kot položaja zatiranih Palestincev v Izraelu.
Neelakandan Marath Santosh je Indijec, ki ga je Slovenija posvojila in tako rekoč osvojila pred šestimi leti. Podoktorski študent na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani prihaja iz Indije, natančneje iz ene od 29 zveznih držav, iz jugozahodne Kerale. Razlaga, da je bila prilagoditev na življenje v Sloveniji preprosta, saj sta obe državi zelo zeleni, poleg tega sta v Kerali tako kot tu dobra izobraževalni in socialni sistem. V pogovoru pove tudi, kdaj in zakaj se je odločil ravno za raziskovanje v Sloveniji, zakaj je po njegovem raziskovanje na področju plazme prihodnost zelene energije in zakaj mu je življenje tu posebej všeč.
Ko je žalosten, posluša glasbo Nicka Cava, umetnosti ne vidi brez znanosti in nasprotno. Najbolj vznemirjen je, ko robot komunicira z njim tako, kot ga je sprogramiral. V Linzu se ukvarja s precej abstraktnimi pojmi, kot sta zavedno in nezavedno mišljenje v robotiki.
Eden izmed Britancev, ki je ostal vpet v delovanje evropskih institucij. Govori o tem, kam si želi, da bi šla Evropska unija v prihodnosti, kako se soočiti z evroskepticizmom in o čem se pogovarja z ljudmi, ki jih obiskuje po celotni Uniji. Spregovori pa tudi o tem, kako je bilo dan, potem ko so Britanci na referndumu izglasovali brexit.
Duško Domanović je večkrat nagrajeni srbski pesnik srednje generacije. Beograda se izogiba, tako kot se Beograd izogiba njemu in dokazuje, da “znamo brati in pisati tudi na periferiji.” Objavlja poezijo, kratko prozo in pričevanja ter pesmi za otroke. Ima tudi svoj blog, kjer bralce najprej pozdravi bankovec za več milijard dinarjev, ki so jih tiskali v časih Miloševića.
Pri nas je duet tako domač, da Gil in Yael Shoshana niti ne znata prešteti, koliko koncertov sta že imela v Sloveniji. V ljubljanskem Kinu Šiška sta nastopila tik pred korono in spet konec marca, ko smo se z njima dobili na pogovoru. Ta se je vrtel okoli tega, kako sta preživela to obdobje, kaj se je v tem času spremenilo tako v glasbenem okolju kot tudi družbi nasploh, pa o napadih na Žide, pravicah žensk in še čem.
Farzin Lotfi-Jam je arhitekt, ki živi v Združenih državah Amerike. Pravi, da je pred kratkim začel živeti ameriške sanje, ko si je v predmestju kupil svojo prvo hišo. A do tega je vodilo kar nekaj stopnic, kar nekaj preprek je bilo vmes. Farzin je namreč po rodu Iranec, rodil se je v Teheranu, pri šestih letih pa je z družino zapustil državo, saj so iskali boljše razmere za življenje v Avstraliji. Tam je zrasel, študiral, dokler ni odšel v Združene države na študij, se zaljubil in sklenil, da tam ostane. A pridobitev zelene karte je bila mučna. Domneva, da je zaradi Trumpove uvedbe prepovedi vstopa muslimanom zato nanjo čakal kar 36 mesecev, čeprav je bil poročen z Američanko, medtem ko je kolega, ki je samo Avstralec, na to čakal le sedem. Več o čakanju, o življenjskih naukih, odraščanju v Iranu in nato Avstraliji, feministični revoluciji in arhitekturi kot načinu življenja Farzin Lotfi-Jam spregovori v pogovoru.
Neveljaven email naslov