Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Je borec za pravice manjšin in zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
“Nisem veren, ampak verjamem v deklaracijo človekovih pravic!”
Zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven: “Na nekem trgu v Berlinu smo zasledili politični plakat, ki ga je ustvarila skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo in je popolnoma brez smisla. Na teh plakatih sta bila dva geja in eden je rekel drugemu: ‘Ne želim, da so v državi ljudje, ki pravijo, da je homoseksualnost greh.’ To se mi je zdelo tako perverzno in nizkotno – da želijo naščuvati eno manjšino proti drugi.”
Med begunci, ki prihajajo v Nemčijo, pa so tudi geji in lezbijke. Homoseksualnost med njimi je daleč od sprejemljivega in tudi zato bežijo pred oblastjo, nekateri pa tudi pred tradicionalno družbo.
“Nemška družba je načelno zelo solidarna do takih beguncev. Velika večina jih je namreč pobegnila pred homofobijo. Ampak ta jih še vedno spremlja, zato smo morali ustvariti posebne točke, na katerih bodo istospolno usmerjeni begunci varni, poleg tega pa moramo tudi zagotoviti, da bodo z njimi delali ljudje, ki se zavedajo pravic LGBT in jih upoštevajo.”
Axel Hochrein skupaj z drugimi aktivisti zato tudi organizira različne projekte, ki pravice skupnosti LGBT poskušajo približati bolj tradicionalnim kulturam. “V Berlinu je vsak dan drugačen. In čeprav slovi kot precej multikulturno mesto, lahko v njem najdete tudi vzporedni svet. V nekaterih delih mesta namreč živi samo turška ali ruska skupnost. In če lahko sredi Berlina poljubite svojega fanta ali dekle, tega v teh predelih ne bi svetoval.“
Obstaja raj na zemlji, v katerega bi se preselil, če bi se lahko?
“Veliko je dobrih kotičkov na svetu. Zelo rad imam recimo New York, ampak tudi tam so predeli, v katere kot gej ne bi smel iti. Pred kratkim sem bil v Ljubljani, ki je res lepo, prijetno majhno mesto. Ampak najpomembnejše se mi zdi, da lahko svobodno potujem po vsem svetu in se kot pripadnik skupnosti LGBT počutim varnega.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Je borec za pravice manjšin in zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
“Nisem veren, ampak verjamem v deklaracijo človekovih pravic!”
Zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven: “Na nekem trgu v Berlinu smo zasledili politični plakat, ki ga je ustvarila skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo in je popolnoma brez smisla. Na teh plakatih sta bila dva geja in eden je rekel drugemu: ‘Ne želim, da so v državi ljudje, ki pravijo, da je homoseksualnost greh.’ To se mi je zdelo tako perverzno in nizkotno – da želijo naščuvati eno manjšino proti drugi.”
Med begunci, ki prihajajo v Nemčijo, pa so tudi geji in lezbijke. Homoseksualnost med njimi je daleč od sprejemljivega in tudi zato bežijo pred oblastjo, nekateri pa tudi pred tradicionalno družbo.
“Nemška družba je načelno zelo solidarna do takih beguncev. Velika večina jih je namreč pobegnila pred homofobijo. Ampak ta jih še vedno spremlja, zato smo morali ustvariti posebne točke, na katerih bodo istospolno usmerjeni begunci varni, poleg tega pa moramo tudi zagotoviti, da bodo z njimi delali ljudje, ki se zavedajo pravic LGBT in jih upoštevajo.”
Axel Hochrein skupaj z drugimi aktivisti zato tudi organizira različne projekte, ki pravice skupnosti LGBT poskušajo približati bolj tradicionalnim kulturam. “V Berlinu je vsak dan drugačen. In čeprav slovi kot precej multikulturno mesto, lahko v njem najdete tudi vzporedni svet. V nekaterih delih mesta namreč živi samo turška ali ruska skupnost. In če lahko sredi Berlina poljubite svojega fanta ali dekle, tega v teh predelih ne bi svetoval.“
Obstaja raj na zemlji, v katerega bi se preselil, če bi se lahko?
“Veliko je dobrih kotičkov na svetu. Zelo rad imam recimo New York, ampak tudi tam so predeli, v katere kot gej ne bi smel iti. Pred kratkim sem bil v Ljubljani, ki je res lepo, prijetno majhno mesto. Ampak najpomembnejše se mi zdi, da lahko svobodno potujem po vsem svetu in se kot pripadnik skupnosti LGBT počutim varnega.”
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Neveljaven email naslov