Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Je borec za pravice manjšin in zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
“Nisem veren, ampak verjamem v deklaracijo človekovih pravic!”
Zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven: “Na nekem trgu v Berlinu smo zasledili politični plakat, ki ga je ustvarila skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo in je popolnoma brez smisla. Na teh plakatih sta bila dva geja in eden je rekel drugemu: ‘Ne želim, da so v državi ljudje, ki pravijo, da je homoseksualnost greh.’ To se mi je zdelo tako perverzno in nizkotno – da želijo naščuvati eno manjšino proti drugi.”
Med begunci, ki prihajajo v Nemčijo, pa so tudi geji in lezbijke. Homoseksualnost med njimi je daleč od sprejemljivega in tudi zato bežijo pred oblastjo, nekateri pa tudi pred tradicionalno družbo.
“Nemška družba je načelno zelo solidarna do takih beguncev. Velika večina jih je namreč pobegnila pred homofobijo. Ampak ta jih še vedno spremlja, zato smo morali ustvariti posebne točke, na katerih bodo istospolno usmerjeni begunci varni, poleg tega pa moramo tudi zagotoviti, da bodo z njimi delali ljudje, ki se zavedajo pravic LGBT in jih upoštevajo.”
Axel Hochrein skupaj z drugimi aktivisti zato tudi organizira različne projekte, ki pravice skupnosti LGBT poskušajo približati bolj tradicionalnim kulturam. “V Berlinu je vsak dan drugačen. In čeprav slovi kot precej multikulturno mesto, lahko v njem najdete tudi vzporedni svet. V nekaterih delih mesta namreč živi samo turška ali ruska skupnost. In če lahko sredi Berlina poljubite svojega fanta ali dekle, tega v teh predelih ne bi svetoval.“
Obstaja raj na zemlji, v katerega bi se preselil, če bi se lahko?
“Veliko je dobrih kotičkov na svetu. Zelo rad imam recimo New York, ampak tudi tam so predeli, v katere kot gej ne bi smel iti. Pred kratkim sem bil v Ljubljani, ki je res lepo, prijetno majhno mesto. Ampak najpomembnejše se mi zdi, da lahko svobodno potujem po vsem svetu in se kot pripadnik skupnosti LGBT počutim varnega.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Je borec za pravice manjšin in zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
“Nisem veren, ampak verjamem v deklaracijo človekovih pravic!”
Zdaj, ko v Nemčiji narašča nestrpnost zaradi beguncev, je še posebno aktiven: “Na nekem trgu v Berlinu smo zasledili politični plakat, ki ga je ustvarila skrajno desničarska stranka Alternativa za Nemčijo in je popolnoma brez smisla. Na teh plakatih sta bila dva geja in eden je rekel drugemu: ‘Ne želim, da so v državi ljudje, ki pravijo, da je homoseksualnost greh.’ To se mi je zdelo tako perverzno in nizkotno – da želijo naščuvati eno manjšino proti drugi.”
Med begunci, ki prihajajo v Nemčijo, pa so tudi geji in lezbijke. Homoseksualnost med njimi je daleč od sprejemljivega in tudi zato bežijo pred oblastjo, nekateri pa tudi pred tradicionalno družbo.
“Nemška družba je načelno zelo solidarna do takih beguncev. Velika večina jih je namreč pobegnila pred homofobijo. Ampak ta jih še vedno spremlja, zato smo morali ustvariti posebne točke, na katerih bodo istospolno usmerjeni begunci varni, poleg tega pa moramo tudi zagotoviti, da bodo z njimi delali ljudje, ki se zavedajo pravic LGBT in jih upoštevajo.”
Axel Hochrein skupaj z drugimi aktivisti zato tudi organizira različne projekte, ki pravice skupnosti LGBT poskušajo približati bolj tradicionalnim kulturam. “V Berlinu je vsak dan drugačen. In čeprav slovi kot precej multikulturno mesto, lahko v njem najdete tudi vzporedni svet. V nekaterih delih mesta namreč živi samo turška ali ruska skupnost. In če lahko sredi Berlina poljubite svojega fanta ali dekle, tega v teh predelih ne bi svetoval.“
Obstaja raj na zemlji, v katerega bi se preselil, če bi se lahko?
“Veliko je dobrih kotičkov na svetu. Zelo rad imam recimo New York, ampak tudi tam so predeli, v katere kot gej ne bi smel iti. Pred kratkim sem bil v Ljubljani, ki je res lepo, prijetno majhno mesto. Ampak najpomembnejše se mi zdi, da lahko svobodno potujem po vsem svetu in se kot pripadnik skupnosti LGBT počutim varnega.”
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Neveljaven email naslov