Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
(Vir: thebadastronomer, Flickr).
Tokrat bomo spet dodali kamenček v razumevanju boljše predstave o sestavi našega vesolja. S profesorjem Stefanom Covinom z observatorija Brera pri Milanu, enim najplodovitejših evropskih astronomov, smo se pogovarjali o pojavih izbruhov žarkov gama in o pojavih, ki se dogajajo v središčih aktivnih galaksij. Za vse naše zveste bralce in poslušalce pa tokrat objavljamo posebno presenečenje …
Črne luknje v središčih galaksij
V zadnjih letih je postalo jasno, da v običajnih galaksijah, ki imajo v sredini sploščeno zgostitev zvezd, prav v središču praviloma najdemo tudi črno luknjo. Njeno prisotnost izdaja naglo gibanje zvezd okoli nje ali pa rentgenska svetloba, ki jo seva snov med padanjem proti črni luknji. Po masi črna luknja sicer ne prevladuje, saj je njena masa približno tisočina mase zvezd v osrednji zvezdni zgostitvi. Kljub temu so številke kar impresivne. Masa osrednje črne luknje je od nekaj milijonov do nekaj milijard Sončevih mas. Astrofizike seveda zanima, od kod tem masivnim črnim luknjam tolikšna masa. Pri tem si lahko pomagajo s staro mislijo Bojana Štiha, ki je pred leti dejal, da zgodovinarji zgodovino preučujejo, politiki z njo manipulirajo, astronomi pa jo vidijo. Če opazujemo galaksije, ki so zelo daleč, jih namreč vidimo takšne, kot so bile, ko so bile (in vesolje z njimi) še mlade.
Nedavno je dr. Daniel Mortlock z londonskega Imperial Collegea objavil odkritje, da so tako masivno črno luknjo z maso kar dveh milijard sonc odkrili v središču galaksije, ko je bilo vesolje 18-krat mlajše, kot je danes. To pomeni, da so se črne luknje v središčih galaksij zelo hitro poredile do velikih mas. Kot v zadnji številki revije Scientific American povzema dr. Jenny Greene, opazovanja kažejo, da te črne luknje niso nastale s privlakom številnih objektov zvezdnih mas, ampak s sesutjem velikih količin plina in temne snovi v zgodnjih obdobjih širjenja vesolja, ko so zvezde šele nastajale.
Ko se je vesolje postaralo na tretjino današnje starosti, je snovi v okolici črnih lukenj večinoma zmanjkalo. Danes bi lahko rekli, da je za njihovo prehranjevanje značilna stroga dieta, ko le sem ter tja pade vanje kaj snovi. Tako je tudi s črno luknjo v središču naše galaksije. Za razliko od ljudi, ki si v tem poprazničnem času večinoma želimo izgubiti nekaj mase, pa se masa črnih lukenj ne manjša, le opaziti jo je bolj težko.
Zvok snovi v okolici črne luknje
Ena od zvezd v dvojni zvezdi z imenom GRS 1915+105 je črna luknja, ki krade snov s sosednje običajne zvezde. Pri tem nastajajo rentgenski žarki. Če njihovo spremenljivost pospešimo tako da dobimo zvočne frekvence, nastane zanimiv posnetek zvokov ob prehranjevanju črne luknje.
Tok snovi proti črni luknji je neenakomeren. “Mlaskanje”, ki ga slišimo v skoraj enakomernih presledkih, povzroča snov, ki je črna luknja ne uspe pojesti, ampak jo izvrže v nasprotno usmerjenih curkih. Višji toni pa predstavljajo kroženje snovi neposredno ob črni luknji. Zvočni zapis je pripravil Edward Morgan z Massechussets Institute of Technology (poslušaj Audioo izsek!).
Stefano Covino (Vir: http://mitescienza.blogspot.com/).
Prof. Stefano Covino z Observatorija Brera pri Milanu je eden najplodovitejših evropskih astronomov. Objavil je več kot 200 člankov, ki so bili citirani več kot šesttisoč krat, med njimi jih je bilo sedem objavljenih v reviji Nature, pet pa v reviji Science. Covino raziskuje predvsem izbruhe sevanja gama in aktivna galaktična jedra. V obeh primerih se v zelo majhnem prostoru v kratkem času sprosti izjemno veliko energije. Taki dogodki pa so bili značilni za vesolje pred nekaj milijardami let. Področji sta se polno razvili šele nedavno, saj je bilo za dobre rezultate potrebno narediti hitro premikajoče se velike robotske teleskope. Vabljeni k poslušanju intervjuja!
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
(Vir: thebadastronomer, Flickr).
Tokrat bomo spet dodali kamenček v razumevanju boljše predstave o sestavi našega vesolja. S profesorjem Stefanom Covinom z observatorija Brera pri Milanu, enim najplodovitejših evropskih astronomov, smo se pogovarjali o pojavih izbruhov žarkov gama in o pojavih, ki se dogajajo v središčih aktivnih galaksij. Za vse naše zveste bralce in poslušalce pa tokrat objavljamo posebno presenečenje …
Črne luknje v središčih galaksij
V zadnjih letih je postalo jasno, da v običajnih galaksijah, ki imajo v sredini sploščeno zgostitev zvezd, prav v središču praviloma najdemo tudi črno luknjo. Njeno prisotnost izdaja naglo gibanje zvezd okoli nje ali pa rentgenska svetloba, ki jo seva snov med padanjem proti črni luknji. Po masi črna luknja sicer ne prevladuje, saj je njena masa približno tisočina mase zvezd v osrednji zvezdni zgostitvi. Kljub temu so številke kar impresivne. Masa osrednje črne luknje je od nekaj milijonov do nekaj milijard Sončevih mas. Astrofizike seveda zanima, od kod tem masivnim črnim luknjam tolikšna masa. Pri tem si lahko pomagajo s staro mislijo Bojana Štiha, ki je pred leti dejal, da zgodovinarji zgodovino preučujejo, politiki z njo manipulirajo, astronomi pa jo vidijo. Če opazujemo galaksije, ki so zelo daleč, jih namreč vidimo takšne, kot so bile, ko so bile (in vesolje z njimi) še mlade.
Nedavno je dr. Daniel Mortlock z londonskega Imperial Collegea objavil odkritje, da so tako masivno črno luknjo z maso kar dveh milijard sonc odkrili v središču galaksije, ko je bilo vesolje 18-krat mlajše, kot je danes. To pomeni, da so se črne luknje v središčih galaksij zelo hitro poredile do velikih mas. Kot v zadnji številki revije Scientific American povzema dr. Jenny Greene, opazovanja kažejo, da te črne luknje niso nastale s privlakom številnih objektov zvezdnih mas, ampak s sesutjem velikih količin plina in temne snovi v zgodnjih obdobjih širjenja vesolja, ko so zvezde šele nastajale.
Ko se je vesolje postaralo na tretjino današnje starosti, je snovi v okolici črnih lukenj večinoma zmanjkalo. Danes bi lahko rekli, da je za njihovo prehranjevanje značilna stroga dieta, ko le sem ter tja pade vanje kaj snovi. Tako je tudi s črno luknjo v središču naše galaksije. Za razliko od ljudi, ki si v tem poprazničnem času večinoma želimo izgubiti nekaj mase, pa se masa črnih lukenj ne manjša, le opaziti jo je bolj težko.
Zvok snovi v okolici črne luknje
Ena od zvezd v dvojni zvezdi z imenom GRS 1915+105 je črna luknja, ki krade snov s sosednje običajne zvezde. Pri tem nastajajo rentgenski žarki. Če njihovo spremenljivost pospešimo tako da dobimo zvočne frekvence, nastane zanimiv posnetek zvokov ob prehranjevanju črne luknje.
Tok snovi proti črni luknji je neenakomeren. “Mlaskanje”, ki ga slišimo v skoraj enakomernih presledkih, povzroča snov, ki je črna luknja ne uspe pojesti, ampak jo izvrže v nasprotno usmerjenih curkih. Višji toni pa predstavljajo kroženje snovi neposredno ob črni luknji. Zvočni zapis je pripravil Edward Morgan z Massechussets Institute of Technology (poslušaj Audioo izsek!).
Stefano Covino (Vir: http://mitescienza.blogspot.com/).
Prof. Stefano Covino z Observatorija Brera pri Milanu je eden najplodovitejših evropskih astronomov. Objavil je več kot 200 člankov, ki so bili citirani več kot šesttisoč krat, med njimi jih je bilo sedem objavljenih v reviji Nature, pet pa v reviji Science. Covino raziskuje predvsem izbruhe sevanja gama in aktivna galaktična jedra. V obeh primerih se v zelo majhnem prostoru v kratkem času sprosti izjemno veliko energije. Taki dogodki pa so bili značilni za vesolje pred nekaj milijardami let. Področji sta se polno razvili šele nedavno, saj je bilo za dobre rezultate potrebno narediti hitro premikajoče se velike robotske teleskope. Vabljeni k poslušanju intervjuja!
Alojz Kodre, fizik in prevajalec, je zaslužni profesor z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Profesor, ki ga študentje izjemno cenijo, je z modelsko analizo nadgradil matematično fiziko, katere znanje je tudi danes ena osrednjih primerjalnih prednosti slovenskih fizikov doma in v svetu, dobro pa poznajo tudi njegov prispevek k eksperimentalni fiziki atomov.
Nedavni uničujoči potres je sicer tla v Nepalu stresel z magnitudo 7,8 in s tem pustil močan pečat tudi na tamkajšnjem površju: Mount Everest naj bi se nekoliko znižal, celotna gorska veriga Anapurne naj bi bila višja, nekateri predeli celo za meter in pol, tla v bližini prestolnice Katmandu pa naj bi se ponekod premaknila tudi do treh metrov. Kakšne sile torej delujejo ob tako silovitih potresih in kateri nedavni potresi so najbolj oblikovali površje Zemlje.
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista. So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Je doktor matematike, specialist za algebro, leta 1993 je kot gimnazijec na matematični olimpijadi v Istanbulu osvojil bronasto medaljo. Po diplomi na ljubljanski univerzi je odšel na doktorski študij v Kanado. In ostal, si ustvaril akademsko kariero in družino. Dr. Mitja Mastnak je izredni profesor na univerzi St. Mary’s v Halifaxu, začasno nekaj tednov gostuje na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Pogovarjali smo se o univerzitetnih in znanstvenih pogojih v Kanadi, primerjavi s Slovenijo in Evropo, honorarjih, motiviranosti študentov, kakovosti življenja …
Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Tokratna Frekvenca X je nastala v sodelovanju s podcastom Številke na našem Multimedijskem portalu. Skupaj z avtorjem podcasta Slavkom Jeričem smo gostili priznanega komunikatorja znanosti Neila deGrassa Tysona.
Minuli konec tedna so v Cernu po dveh letih znova zagnali Veliki hadronski trkalnik. Vrača se prenovljen in izpopolnjen, tako da se lahko nadejamo novih odkritij, ki bodo premikala meje sodobne fizike. A v tokratni Frekvenci X nas ne bo zanimala izjemno kompleksna »cernovska« fizika, temveč kako je znanstvenikom uspelo, da so iz nje v zgolj nekaj letih naredili medijsko vročo temo. Je za to res kriv Dan Brown z Angeli in demoni, prodorna uporaba Twitterja ali iznajdljivo trkanje na radovednost ljudi, bomo izvedeli v pogovoru z vodjo pisarne za komuniciranje z javnostjo v CERN-u. To je dr. James Gilles.
S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.
Predstavljajte si, da ste v dolgi vrsti za transplantacijo organa. In zdaj pomislite, da bi nove sklepe, ledvica ali celo srce dobili kar s pomočjo 3D tiska? Prvi poskusi biotiska s pomočjo pravih celic segajo tik pred leto 2000, ko so prvič uporabili metodo biotiskanja, 3D-tiskanja z živimi celicami, za ustvarjanje umetnega mehurja. V nekaj letih je vse več raziskovalnih skupin iz različnih laboratorijih začelo razvijati ali spreminjati tiskalnike za tiskanje celic v treh dimenzijah.
Skupaj z očetom velikanke Janezom Goriškom smo obujali spomine na nastajanje letalnice velikanke in nekdanje rekorde v Planici ter preizkusili najnovejši simulator smučarskih skokov v Planici.
Znanstvene raziskave so dokazale, da pride po zmagi pri zmagovalcu do dviga ravni testosterona in posledično tudi do večje agresivnosti pri naslednjem spopadu. Pojav ni značilen le za živali, ampak ga lahko opazimo tudi pri ljudeh, še posebej v športu. Gosta oddaje sta ugledni irski nevroznanstvenik prof. Ian Robertson in slovenski športni psiholog Aleš Vičič.
V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.
Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.
Kaj se lahko naučimo od psihopatov? Tudi to, da če nas čaka neprijetno opravilo se ga je najbolje lotiti takoj, brez odlašanja. Psihopati sicer znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh. Kako prepoznati psihopate, kako se z njimi soočiti in kaj se lahko od njih naučimo? Gosta: Dr. Kevin Dutton, profesor na Univerzi Oxford in Doc. dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja.
Poraba energije se v svetu izjemno povečuje, fosilna goriva so omejena, najti je treba bogat in čist vir energije. Kot ena izmed možnosti se kaže fuzijska energija, proizvod jedrske fuzije, procesa zlivanja vodikovih atomskih jeder, ki z energijo oskrbuje tudi naše sonce. To je proces, ki je nasproten jedrski fiziji oziroma cepitvi atomskih jeder, ki se uporablja v sodobnih jedrskih reaktorjih. O tem, kako ustvariti majhno sonce na Zemlji, kot svojim prizadevanjem ljubkovalno pravijo znanstveniki na področju fuzije, se bomo v Frekvenci X pogovarjali z vodjo evropskega programa EUROfusion Tonyjem Donnejem, obiskali pa bomo tudi pospeševalnik v Reaktorskem centru Inštituta Jožef Štefan.
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
“Srečni posamezniki, ki bodo vseeno lahko udeleženi pri kakem kreativnem opravilu, bodo predstavljali resnično elito človeštva … V družbi prisilnega brezdelja bo postala najbolj cenjena beseda – delo!” Tako je pred 50 leti zapisal Isaac Asimov, avtor znanstvene-fantastike. Morda se je vseeno malo zmotil, a pravilno je napovedal, da bomo leta 2015 uporabljali Skype, si kuhali kavo s pritiskom na gumb in da bodo vedno več del prevzemali roboti … Računalniki podvojijo svoje procesorske zmožnosti približno vsako leto in pol. Sedaj imamo v svojih žepih pametne telefone, v katere so vgrajeni procesorji, ki so tako hitri, kot so bili pred nekaj desetletji le zelo dragi superračunalniki.
O vesolju še zdaleč ne vemo vsega, poznamo le 4 odstotke. Preostanek je temna snov in temna energija, kar smo spoznali tudi po zaslugi teleskopov, ki so pripomogli k številnim odkritjem, na katera še pred petnajstimi leti nismo niti pomislili. Prejšnji mesec pa je dobil dokončno zeleno luč za konstrukcijo Evropski ekstremno veliki teleskop (E-ELT). Gre za daleč najzmogljivejši astronomski teleskop na Zemlji, ki bo opazoval vesolje v vidni in infrardeči svetlobi.
Severni in južni pol Zemlje sta v zgodovini vedno burila domišljijo, v ta večni led in sneg so se podajali številni pogumni osvajalci, danes pa so brezmejna bela prostranstva predvsem začasni dom številnih raziskovalnih ekip. Na Antarktiko smo poklicali mlado meteorologinjo Mairi Simms, z britanskim znanstvenikom Jonom Shanklinom se bomo spomnili odkritja velikanske ozonske luknje pred natanko 30-imi leti, z dansko znanstvenico Dorthe Dahl-Jensen pa pogledali globoko v zgodovino ledenih poledenitev. Svet tam daleč ni le hladen in zato romantično lep, je tudi trpko opozorilo, kako krhko je zemeljsko podnebno ravnovesje.
Pristanek sonde Rosetta na kometu, odkritje najstarejše zvezde na svetu, izum modrih LED diod, najdba okostja največjega dinozavra, rekordno globalno segrevanje ... To je le nekaj dosežkov, ki smo jih osvetlili v pregledni oddaji Frekvenca X.
Neveljaven email naslov