Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat bomo spet dodali kamenček v razumevanju boljše predstave o sestavi našega vesolja. S profesorjem Stefanom Covinom z observatorija Brera pri Milanu, enim najplodovitejših evropskih astronomov, smo se pogovarjali o pojavih izbruhov žarkov gama in o pojavih, ki se dogajajo v središčih aktivnih galaksij. Za vse naše zveste bralce in poslušalce pa tokrat objavljamo posebno presenečenje …
Črne luknje v središčih galaksij
V zadnjih letih je postalo jasno, da v običajnih galaksijah, ki imajo v sredini sploščeno zgostitev zvezd, prav v središču praviloma najdemo tudi črno luknjo. Njeno prisotnost izdaja naglo gibanje zvezd okoli nje ali pa rentgenska svetloba, ki jo seva snov med padanjem proti črni luknji. Po masi črna luknja sicer ne prevladuje, saj je njena masa približno tisočina mase zvezd v osrednji zvezdni zgostitvi. Kljub temu so številke kar impresivne. Masa osrednje črne luknje je od nekaj milijonov do nekaj milijard Sončevih mas. Astrofizike seveda zanima, od kod tem masivnim črnim luknjam tolikšna masa. Pri tem si lahko pomagajo s staro mislijo Bojana Štiha, ki je pred leti dejal, da zgodovinarji zgodovino preučujejo, politiki z njo manipulirajo, astronomi pa jo vidijo. Če opazujemo galaksije, ki so zelo daleč, jih namreč vidimo takšne, kot so bile, ko so bile (in vesolje z njimi) še mlade.
Nedavno je dr. Daniel Mortlock z londonskega Imperial Collegea objavil odkritje, da so tako masivno črno luknjo z maso kar dveh milijard sonc odkrili v središču galaksije, ko je bilo vesolje 18-krat mlajše, kot je danes. To pomeni, da so se črne luknje v središčih galaksij zelo hitro poredile do velikih mas. Kot v zadnji številki revije Scientific American povzema dr. Jenny Greene, opazovanja kažejo, da te črne luknje niso nastale s privlakom številnih objektov zvezdnih mas, ampak s sesutjem velikih količin plina in temne snovi v zgodnjih obdobjih širjenja vesolja, ko so zvezde šele nastajale.
Ko se je vesolje postaralo na tretjino današnje starosti, je snovi v okolici črnih lukenj večinoma zmanjkalo. Danes bi lahko rekli, da je za njihovo prehranjevanje značilna stroga dieta, ko le sem ter tja pade vanje kaj snovi. Tako je tudi s črno luknjo v središču naše galaksije. Za razliko od ljudi, ki si v tem poprazničnem času večinoma želimo izgubiti nekaj mase, pa se masa črnih lukenj ne manjša, le opaziti jo je bolj težko.
Zvok snovi v okolici črne luknje
Ena od zvezd v dvojni zvezdi z imenom GRS 1915+105 je črna luknja, ki krade snov s sosednje običajne zvezde. Pri tem nastajajo rentgenski žarki. Če njihovo spremenljivost pospešimo tako da dobimo zvočne frekvence, nastane zanimiv posnetek zvokov ob prehranjevanju črne luknje.
Tok snovi proti črni luknji je neenakomeren. “Mlaskanje”, ki ga slišimo v skoraj enakomernih presledkih, povzroča snov, ki je črna luknja ne uspe pojesti, ampak jo izvrže v nasprotno usmerjenih curkih. Višji toni pa predstavljajo kroženje snovi neposredno ob črni luknji. Zvočni zapis je pripravil Edward Morgan z Massechussets Institute of Technology (poslušaj Audioo izsek!).
Prof. Stefano Covino z Observatorija Brera pri Milanu je eden najplodovitejših evropskih astronomov. Objavil je več kot 200 člankov, ki so bili citirani več kot šesttisoč krat, med njimi jih je bilo sedem objavljenih v reviji Nature, pet pa v reviji Science. Covino raziskuje predvsem izbruhe sevanja gama in aktivna galaktična jedra. V obeh primerih se v zelo majhnem prostoru v kratkem času sprosti izjemno veliko energije. Taki dogodki pa so bili značilni za vesolje pred nekaj milijardami let. Področji sta se polno razvili šele nedavno, saj je bilo za dobre rezultate potrebno narediti hitro premikajoče se velike robotske teleskope. Vabljeni k poslušanju intervjuja!
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Tokrat bomo spet dodali kamenček v razumevanju boljše predstave o sestavi našega vesolja. S profesorjem Stefanom Covinom z observatorija Brera pri Milanu, enim najplodovitejših evropskih astronomov, smo se pogovarjali o pojavih izbruhov žarkov gama in o pojavih, ki se dogajajo v središčih aktivnih galaksij. Za vse naše zveste bralce in poslušalce pa tokrat objavljamo posebno presenečenje …
Črne luknje v središčih galaksij
V zadnjih letih je postalo jasno, da v običajnih galaksijah, ki imajo v sredini sploščeno zgostitev zvezd, prav v središču praviloma najdemo tudi črno luknjo. Njeno prisotnost izdaja naglo gibanje zvezd okoli nje ali pa rentgenska svetloba, ki jo seva snov med padanjem proti črni luknji. Po masi črna luknja sicer ne prevladuje, saj je njena masa približno tisočina mase zvezd v osrednji zvezdni zgostitvi. Kljub temu so številke kar impresivne. Masa osrednje črne luknje je od nekaj milijonov do nekaj milijard Sončevih mas. Astrofizike seveda zanima, od kod tem masivnim črnim luknjam tolikšna masa. Pri tem si lahko pomagajo s staro mislijo Bojana Štiha, ki je pred leti dejal, da zgodovinarji zgodovino preučujejo, politiki z njo manipulirajo, astronomi pa jo vidijo. Če opazujemo galaksije, ki so zelo daleč, jih namreč vidimo takšne, kot so bile, ko so bile (in vesolje z njimi) še mlade.
Nedavno je dr. Daniel Mortlock z londonskega Imperial Collegea objavil odkritje, da so tako masivno črno luknjo z maso kar dveh milijard sonc odkrili v središču galaksije, ko je bilo vesolje 18-krat mlajše, kot je danes. To pomeni, da so se črne luknje v središčih galaksij zelo hitro poredile do velikih mas. Kot v zadnji številki revije Scientific American povzema dr. Jenny Greene, opazovanja kažejo, da te črne luknje niso nastale s privlakom številnih objektov zvezdnih mas, ampak s sesutjem velikih količin plina in temne snovi v zgodnjih obdobjih širjenja vesolja, ko so zvezde šele nastajale.
Ko se je vesolje postaralo na tretjino današnje starosti, je snovi v okolici črnih lukenj večinoma zmanjkalo. Danes bi lahko rekli, da je za njihovo prehranjevanje značilna stroga dieta, ko le sem ter tja pade vanje kaj snovi. Tako je tudi s črno luknjo v središču naše galaksije. Za razliko od ljudi, ki si v tem poprazničnem času večinoma želimo izgubiti nekaj mase, pa se masa črnih lukenj ne manjša, le opaziti jo je bolj težko.
Zvok snovi v okolici črne luknje
Ena od zvezd v dvojni zvezdi z imenom GRS 1915+105 je črna luknja, ki krade snov s sosednje običajne zvezde. Pri tem nastajajo rentgenski žarki. Če njihovo spremenljivost pospešimo tako da dobimo zvočne frekvence, nastane zanimiv posnetek zvokov ob prehranjevanju črne luknje.
Tok snovi proti črni luknji je neenakomeren. “Mlaskanje”, ki ga slišimo v skoraj enakomernih presledkih, povzroča snov, ki je črna luknja ne uspe pojesti, ampak jo izvrže v nasprotno usmerjenih curkih. Višji toni pa predstavljajo kroženje snovi neposredno ob črni luknji. Zvočni zapis je pripravil Edward Morgan z Massechussets Institute of Technology (poslušaj Audioo izsek!).
Prof. Stefano Covino z Observatorija Brera pri Milanu je eden najplodovitejših evropskih astronomov. Objavil je več kot 200 člankov, ki so bili citirani več kot šesttisoč krat, med njimi jih je bilo sedem objavljenih v reviji Nature, pet pa v reviji Science. Covino raziskuje predvsem izbruhe sevanja gama in aktivna galaktična jedra. V obeh primerih se v zelo majhnem prostoru v kratkem času sprosti izjemno veliko energije. Taki dogodki pa so bili značilni za vesolje pred nekaj milijardami let. Področji sta se polno razvili šele nedavno, saj je bilo za dobre rezultate potrebno narediti hitro premikajoče se velike robotske teleskope. Vabljeni k poslušanju intervjuja!
Leta 2008 so v neki Sibirski jami odkrili ostanke človečnjakov, ki so sobivali z neandertalci in se pomešali v našo vrsto. Poimenovali so jih po jami. Zdaj so to – Denisovani. Ko je predhodnik človeka zapustil Afriko, so na Zemlji tako živele vsaj štiri vrste človečnjakov. Kaj pomeni odkritje nove vrste, bo razložil dr. Bence Viola z Inštituta Maxa Plancka.
Izbruhi žarkov gama se - gledano statistično - pojavljajo enkrat na dan, verjetnost, da bi se zgodili v naši galaksiji, pa je precej majhna, kar je dobro, saj bi tako močna eksplozija relativno blizu nas lahko poškodovala zgornje plasti atmosfere in uničila ozonsko plast, kar bi gotovo negativno vplivalo na življenje na Zemlji. Gre za najmočnejše eksplozije v vesolju po velikem poku. Teh spektakularnih dogodkov pred dvajsetimi leti niti približno nismo razumeli, zdaj pa se slika sestavlja. Nov pogled v območje nastanka izbruhov in na razumevanje, kaj se dogaja v samem izvoru izbruha sevanja gama, je odkrila raziskava, pri kateri sodeluje tudi mladi astrofizik dr. Drejc Kopač, gost tokratne Frekvence X.
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Prvomajska Frekvenca X je nekoliko drugačna. Pogovarjali smo se s štirimi znanstveniki z različnih raziskovalnih področij o tem, kakšen je njihov delavnik in kako sami pojmujejo delo. Programer, sociologinja, kemik in upokojeni profesor fizike. Kot pravijo, delo med znanstveniki še zdaleč ni le fizikalna količina. Vse po vrsti pa do dela v znanosti združuje velika strast, zaradi česar lahko postanejo prebedene noči pogost sopotnik.
V reviji Science je pred dvema tednoma izšel članek znanstvenikov iz Odseka za kompleksne snovi Instituta Jožef Stefan, v katerem so ti poročali o odkritju “skritega” kvantnega stanja. Do njega so se dokopali z močnim in izjemno kratkim laserskim sunkom, dolgim le tretjino milijoninke milijardinke sekunde. Odkritje je zelo pomembno, saj je prvi primer stabilnega skritega stanja v naravi nasploh. Je torej dokaz, da so tovrstna stanja mogoča, odpira pa tudi raziskave skritih stanj v različnih sistemih, vse od vzporednega vesolja do novih elementarnih delcev in novih oblik kondenziranega materije.
Večno življenje ali vsaj daljši odlog smrti je želja marsikoga. Tako močna, da so se nekateri pripravljeni celo zamrzniti v upanju, da jih bo znanost v prihodnosti lahko obudila nazaj v življenje. Dobrodošli v znanost krionike, ki je še vedno močno odvisna od špekulativnih tehnologij prihodnosti, ki lahko, da jih bodo izumili ali pa tudi ne. Kakšna je prihodnost tega na prvi pogled morda celo strašljivega koncepta? Naš gost je eden največjih poznavalcev krionike Ben Best, ki se je že pred dvajsetimi leti odločil za zamrznitev.
Tokrat znova zremo v nebo, od koder izvirajo radijski valovi, ki drugače kot valovi, prek katerih nas poslušate, prihajajo iz vesolja. Pogovarjali smo se z Michaelom Garrettom, profesorjem radioastronomije na Univerzi v Leidnu in direktorjem nizozemskega instituta za radijsko astronomijo ASTRON.
Številne raziskave zadnja leta dokazujejo, da se moški in ženske ne razlikujemo le v obliki in delovanju spolnih organov, temveč so razlike veliko večje in jih lahko najdemo skoraj v vseh tkivih in organih v našem telesu, tudi v delovanju jeter. Gre za organ, ki je zelo pomemben pri zaščiti našega organizma, pri odstranjevanju vsega, kar lahko v našem telesu deluje kot strup. Naše telo kot taka prepoznava tudi vsa zdravila, ki jih jemljemo in jih iz organizma odstranjujejo prav naša jetra. Koliko je za današnjo medicino pomembno spoznanje, da tudi zdravila prepoznavajo spol, med drugim sprašujemo prof.dr. Gregorja Majdiča, ki je bil gost tokratne oddaje Frekvenca X.
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
V četrtkovi Frekvenci X gremo za spremembo v malo bolj filozofske vode, in sicer v Haag mrzlega in vetrovnega novembra leta 1676. Skoraj v popolni tajnosti je takrat na vrata kontroverznega filozofa Barucha /baruha/ de Spinoze oziroma ateističnega Žida, kot so ga klicali, potrkal dobro desetletje mlajši Wilhelm Gottfried Leibniz, ki je veljal za enega izmed največjih genijev tistega časa. O srečanju najnevarnejšega in najslavnejšega misleca sveta in o tem, kako je to zamajalo poznejše miselne nastavke, se bomo pogovarjali z ameriškim filozofom Matthewom Stewartom.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Leto 2014 je mednarodno leto kristalografije. Sogovorniki: profesor Gautam Desiraju, nobelov nagrajenec Dan Schechtman in dr. Ivan Leban.
Voyager 1 in 2 sta najbolj znani vesoljski sondi, ki na Zemljo pošiljata številne zanimive podatke. Švicarski fizik in skladatelj Domenico Vicinanza je s pomočjo posebne tehnologije podatke iz vesolja uglasbil in ustvaril zanimiv vesoljski duet.
Ključne besede današnje Frekvence X, ki nas vsak četrtek popelje med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, so računalniška kemija, mikrovalovno sevanje in rak.
Dr. Ben Goldacre je prodoren britanski zdravnik in epidemiolog ter avtor knjige Slaba znanost. V Frekvenci X se z njim pogovarjamo o cepivih, ki so dokazano izkoreninila marsikatero za človeka pogubno bolezen. Goldacre nasprotuje kakršni koli prisili zdravljenja, tudi obveznemu cepljenju, opozarja pa na škodo, ki jo z neutemeljenim strašenjem povzročajo nasprotniki cepljenja. Po njegovem mnenju je žalostno, da se starši ne odločajo za cepljenje, saj s tem ogrožajo svoje in otroke drugih staršev.
Pred pol stoletja smo že vedeli, da je vesolje posuto z galaksijami, to je ogromnimi skupinami zvezd, kot je naša Rimska cesta. Tedaj pa so odkrili novo vrsto teles, najsvetlejše med njimi so imenovali kvazarji. V njihovem središču ždi črna luknja z ogromno maso, območje pa je videti zelo svetlo, ker vidimo divje sevanje okoliškega plina, ki pada vanjo. Razvoj teh raziskav je ves čas spremljal gost tokratne Frekvence X, profesor Jack Sulentic, ki je vodilni raziskovalec aktivnih jeder galaksij na svetu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Neveljaven email naslov