Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sliši se kot kakšen scenarij iz visoko proračunskega hollywoodskega filma – znanstveniki v laboratoriju ustvarijo novo, smrtonosno obliko virusa, nato njihovi rezultati pridejo v neprave roke.
Morilski virus nato slabi fantje na skrivaj izdelajo v svojem laboratoriju in svetu zagrozijo, da ga bodo spustili med ljudi.
V filmu nato to nevarno situacijo na srečo reši kakšen Bruce Willis in vsi si oddahnemo. A takšni scenariji že nekaj časa niso več samo znanstvena fantastika, vsaj ne, odkar sta genetika in genetski inženiring vrtoglavo napredovala.
V najnovejšem zapletu te vrste iz resničnega življenja so virologi iz ameriške univerze Wisconsin-Madison in nizozemske univerze Erasmus Medical Center ustvarili novo, še nevarnejšo obliko zloglasnega virusa ptičje gripe H5N1.
Ta virus je že tako ali tako eden najsmrtonosnejših znanih virusov, saj umori kar polovico ljudi, ki jih okuži. Za primerjavo – virus španske gripe je ubil samo 2,5 odstotka okuženih ljudi. Virus H5N1 pa ima na našo srečo za zdaj to šibkost, da se ne more prenašati neposredno iz človeka na človeka, ampak se lahko ljudje okužijo samo ob stiku z okuženo ptico.
Ameriške in nizozemske znanstvenike pod vodstvom Rona Fouchierja in Yoshihira Kawaoke je zato zanimalo, katere spremembe v virusni genetski zasnovi mu omogočijo, da se lahko začne učinkovito prenašati med sesalci.
S tem so namreč želeli ugotoviti, kakšna je verjetnost, da bi sedanja oblika virusa H5N1 v naravi naključno mutirala tako, da bi se lahko po zraku prenašala iz človeka na človeka. V svojih laboratorijih so zato podrobno secirali virus in sistematično spreminjali zaporedje njegove DNK. Pred kratkim so tako odkrili, da samo pet mutacij na ustreznih mestih v DNK virusa povzroči, da se virus lahko začne zlahka prenašati iz živali na žival – v tem primeru je bil to dihur.
In čeprav ni znano, ali bi se tako spremenjena oblika virusa lahko prenašala tudi med ljudmi, niti ni mogoče tega testirati, so se nemudoma pojavili strahovi, da bi lahko virus ušel iz laboratorija ali pa da bi rezultati eksperimenta prišli v neprave roke. V znanosti je praksa namreč to, da raziskovalci svoje rezultate objavijo v znanstveni reviji, kjer so na voljo tudi javnosti.
Prisluhnite tudi: intervju z virologinjo
Strokovnjaki za biovarnost in bioterorizem so zato takoj izrazili bojazen, da bi lahko bioteroristi ali države s slabimi nameni brez težav prišli do ustreznih podatkov, kako v laboratoriju ustvariti virus gripe, ki bi se prenašal med ljudmi.
Lani decembra je Ameriški nacionalni znanstveni svetovalni odbor za biovarnost presodil, da bi lahko objava rezultatov pomenila grožnjo biovarnosti in pozval raziskovalce, da svojih rezultatov ne objavijo v celoti.
Obstaja nevarnost, da bi lahko takšni virusi ušli iz raziskovalnih ustanov in povzročili globalno epidemijo. Mogoče bi se našel tudi kdo, ki bi te viruse ukradel. Medtem ko nekateri znanstveniki menijo, da je nevarnost tovrstnih raziskav prevelika, da bi odtehtala potencialne koristi, pa na drugem bregu nekateri virologi trdijo, da koristi teh raziskav presegajo tveganja.
Te raziskave naj bi namreč omogočale, da lahko znanstveniki proti tem oblikam virusov razvijejo tudi učinkovita zdravila, denimo cepiva. Če lahko bolj nevarno obliko virusa ptičje gripe ustvarijo v laboratoriju, potem obstaja velika možnost, da takšna oblika virusa nastane tudi spontano v naravi in v tem primeru je veliko bolje, če smo na njo že pripravljeni.znanstveni skupnosti je završalo, kot že dolgo ne.
Nekateri ostro nasprotujejo kakršni koli cenzuri znanstvenega procesa, saj menijo, da je to poseg v akademsko svobodo in neodvisnost, drugi pa menijo, da je ta raziskava tako kočljiva, da bi bilo treba omejiti dostop do rezultatov. Problem pa ni samo v javni objavi rezultatov, ampak je še bolj gordijska dilema, ali bi morali raziskovalcem prepovedati, da poskusijo v laboratoriju ustvariti smrtonosnejše oblike virusov in drugih patogenov. Torej, ali tovrstne raziskave sploh dovoliti?
Vroči razpravi, ki jo je sprožila stvaritev prenosljive oblike virusa ptičje gripe H5N1, ni videti konca, saj je težko najti odgovor, ki bi zadovoljil vse strani. Zato je ta teden skupina vodilnih svetovnih virologov, na čelu z Ronom Fouchierjem in Yoshihiro Kawaokom, razglasila dvomesečni moratorij na vse raziskave, povezane s prenosljivostjo virusa H5N1.
A duh je že zdavnaj ušel iz steklenice in verjetno bomo morali sprejeti, da lahko danes genetiki in virologi v svojih laboratorijih ustvarjajo tudi smrtonosne viruse, mi pa lahko samo upamo, da pri tem ne bo prišlo do kakšnih hollywoodskih scenarijev.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Sliši se kot kakšen scenarij iz visoko proračunskega hollywoodskega filma – znanstveniki v laboratoriju ustvarijo novo, smrtonosno obliko virusa, nato njihovi rezultati pridejo v neprave roke.
Morilski virus nato slabi fantje na skrivaj izdelajo v svojem laboratoriju in svetu zagrozijo, da ga bodo spustili med ljudi.
V filmu nato to nevarno situacijo na srečo reši kakšen Bruce Willis in vsi si oddahnemo. A takšni scenariji že nekaj časa niso več samo znanstvena fantastika, vsaj ne, odkar sta genetika in genetski inženiring vrtoglavo napredovala.
V najnovejšem zapletu te vrste iz resničnega življenja so virologi iz ameriške univerze Wisconsin-Madison in nizozemske univerze Erasmus Medical Center ustvarili novo, še nevarnejšo obliko zloglasnega virusa ptičje gripe H5N1.
Ta virus je že tako ali tako eden najsmrtonosnejših znanih virusov, saj umori kar polovico ljudi, ki jih okuži. Za primerjavo – virus španske gripe je ubil samo 2,5 odstotka okuženih ljudi. Virus H5N1 pa ima na našo srečo za zdaj to šibkost, da se ne more prenašati neposredno iz človeka na človeka, ampak se lahko ljudje okužijo samo ob stiku z okuženo ptico.
Ameriške in nizozemske znanstvenike pod vodstvom Rona Fouchierja in Yoshihira Kawaoke je zato zanimalo, katere spremembe v virusni genetski zasnovi mu omogočijo, da se lahko začne učinkovito prenašati med sesalci.
S tem so namreč želeli ugotoviti, kakšna je verjetnost, da bi sedanja oblika virusa H5N1 v naravi naključno mutirala tako, da bi se lahko po zraku prenašala iz človeka na človeka. V svojih laboratorijih so zato podrobno secirali virus in sistematično spreminjali zaporedje njegove DNK. Pred kratkim so tako odkrili, da samo pet mutacij na ustreznih mestih v DNK virusa povzroči, da se virus lahko začne zlahka prenašati iz živali na žival – v tem primeru je bil to dihur.
In čeprav ni znano, ali bi se tako spremenjena oblika virusa lahko prenašala tudi med ljudmi, niti ni mogoče tega testirati, so se nemudoma pojavili strahovi, da bi lahko virus ušel iz laboratorija ali pa da bi rezultati eksperimenta prišli v neprave roke. V znanosti je praksa namreč to, da raziskovalci svoje rezultate objavijo v znanstveni reviji, kjer so na voljo tudi javnosti.
Prisluhnite tudi: intervju z virologinjo
Strokovnjaki za biovarnost in bioterorizem so zato takoj izrazili bojazen, da bi lahko bioteroristi ali države s slabimi nameni brez težav prišli do ustreznih podatkov, kako v laboratoriju ustvariti virus gripe, ki bi se prenašal med ljudmi.
Lani decembra je Ameriški nacionalni znanstveni svetovalni odbor za biovarnost presodil, da bi lahko objava rezultatov pomenila grožnjo biovarnosti in pozval raziskovalce, da svojih rezultatov ne objavijo v celoti.
Obstaja nevarnost, da bi lahko takšni virusi ušli iz raziskovalnih ustanov in povzročili globalno epidemijo. Mogoče bi se našel tudi kdo, ki bi te viruse ukradel. Medtem ko nekateri znanstveniki menijo, da je nevarnost tovrstnih raziskav prevelika, da bi odtehtala potencialne koristi, pa na drugem bregu nekateri virologi trdijo, da koristi teh raziskav presegajo tveganja.
Te raziskave naj bi namreč omogočale, da lahko znanstveniki proti tem oblikam virusov razvijejo tudi učinkovita zdravila, denimo cepiva. Če lahko bolj nevarno obliko virusa ptičje gripe ustvarijo v laboratoriju, potem obstaja velika možnost, da takšna oblika virusa nastane tudi spontano v naravi in v tem primeru je veliko bolje, če smo na njo že pripravljeni.znanstveni skupnosti je završalo, kot že dolgo ne.
Nekateri ostro nasprotujejo kakršni koli cenzuri znanstvenega procesa, saj menijo, da je to poseg v akademsko svobodo in neodvisnost, drugi pa menijo, da je ta raziskava tako kočljiva, da bi bilo treba omejiti dostop do rezultatov. Problem pa ni samo v javni objavi rezultatov, ampak je še bolj gordijska dilema, ali bi morali raziskovalcem prepovedati, da poskusijo v laboratoriju ustvariti smrtonosnejše oblike virusov in drugih patogenov. Torej, ali tovrstne raziskave sploh dovoliti?
Vroči razpravi, ki jo je sprožila stvaritev prenosljive oblike virusa ptičje gripe H5N1, ni videti konca, saj je težko najti odgovor, ki bi zadovoljil vse strani. Zato je ta teden skupina vodilnih svetovnih virologov, na čelu z Ronom Fouchierjem in Yoshihiro Kawaokom, razglasila dvomesečni moratorij na vse raziskave, povezane s prenosljivostjo virusa H5N1.
A duh je že zdavnaj ušel iz steklenice in verjetno bomo morali sprejeti, da lahko danes genetiki in virologi v svojih laboratorijih ustvarjajo tudi smrtonosne viruse, mi pa lahko samo upamo, da pri tem ne bo prišlo do kakšnih hollywoodskih scenarijev.
Da nastane vremenska napoved, ni dovolj le pogled v nebo. Za sodobne vremenske napovedi je treba dobiti velikanske količine podatkov. Te potem analizirajo izjemno zmogljivi računalniki, ki lahko le v pičlih nekaj sekundah postrežejo s prvimi oprijemljivimi podatki in vremenskimi slikami, te pa nato v vsem razumljivo govorico prevedejo dežurni prognostiki. Po tej zapleteni poti rojevanja vremenske napovedi se danes podaja Frekvenca X.
Nasilje v tradicionalnih in novih medijih je vseprisotno. O tem, da vzbuja pozornost, ni dvoma. A kakšni so v resnici naši odzivi na travmatične dogodke, ki jih vidimo na zaslonu? Kako je potreba po ogledu nasilnega dejanja povezana s človeško zmožnostjo predvidevanja prihodnosti? Zakaj sploh gledamo nasilne in krvave filme? Se s prihodom spletnih družabnih omrežij res postavljajo nova pravila igre in kako spletna anonimnost spreminja vzorce našega vedenja? Med iskanjem vzrokov za privlačnost nasilja na zaslonu gre Frekvenca X med krdelo levov, v gladiatorsko areno, hollywoodske studie z začetka 20. stoletja in na družabna omrežja danes vseobsegajočega svetovnega spleta. Gosti: Aleksander Zadel, psiholog Dr. Rajko Muršič, antropolog, Filozofska fakulteta UL Dr. Peter Stanković, kulturolog, Fakulteta za družbene vede UL
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Starejši si, boljši si. Tako kot vino. Kje pa, tole že dolgo ne velja več. Če je sploh kdaj veljalo. Ljudje si želimo biti večno mladi že desetletja. Kaj desetletja, stoletja, tisočletja. Že Grki so imeli boginjo mladosti Hebo, ki je stregla nektar bogovom na Olimpu in imela moč, da je nekomu podelila večno mladost. Iskanje recepta čudežnega napitka, ki bi nas odrešil muk staranja, se seveda ni posrečilo v obdobju našega življenja, mitološke zgodbe so sicer zgodbe, realnost pa je napredna medicina, ki je vse bliže tako imenovanemu vrelcu mladosti.
Dober mesec je minil, kar smo začeli z novo shemo delitve časa, kot rečemo koledarju. V Frekvenci X smo tokrat v čas umeščali zgodovinske dogodke in najdbe, preverili, kako so se širile novice in se spraševali, na kakšen način so na zgodovino vplivali mrki, kako so jih beležili, napovedovali, o njih poročali ter kako nam pomagajo datirati stare kronike.
Otroci se začnejo govora učiti že takoj ob rojstvu, najprej samo poslušajo in analizirajo glasove, ki jih slišijo. Po šestem mesecu začnejo spuščati glasove, prve besede izrečejo po prvem letu starosti. Kaj se dogaja v možganih otrok, kako se prilagodijo različnim dražljajem in zakaj so se sposobni naučiti več različnih jezikov hkrati? Preverjamo v večjezičnih družinah, na mednarodni šoli in se pogovarjamo s slovensko nevroznanstvenico dr. Najo Ferjan Ramirez.
Morda se vam zdi, da vaši vedri tviti in godrnjanje na Facebooku ne zanimajo nikogar razen vaših prijateljev, a se motite. S pojavom družabnih omrežij, na katerih pogosto nekritično delimo svoje misli, so družboslovne znanosti prvič v zgodovini dobile vpogled v glave več milijard ljudi. Odprle so se povsem nove možnosti za raziskave in tudi zlorabo podatkov.
Z vsadki v senzoričnem delu možganske skorje lahko paraliziran človek pridobi senzorično povratno informacijo iz roke in tisto, česar se dotakne, dejansko čuti. Kako je to mogoče in do kam sega komunikacija med človeškim telesom in robotskimi udi, smo preverili v oddaji Frekvenca X. Sodelovali so: dr. Michael Boninger, Univerza v Pittsburgu dr. Marko Munih, Fakulteta za elektrotehniko Nathan Copeland, kvadriplegik Daniele Bellini, amputiranec
Rjave, zelene ali modre oči? Če bi imeli možnost poseči v genski material, bi si res želeli vplivati na lastnosti vašega sina ali hčere? Etične dileme so v sodobni znanosti vse bolj pogoste, meje pa vse bolj zabrisane. Pogledujemo v prihodnost in k robovom znanosti – kaj prinašajo prihodnja desetletja, kaj je realno mogoče in kaj bo še vedno znanstvena fantastika, kako bo spremenjeni svet (rast prebivalstva, podnebne spremembe, izumiranja vrst) vplival na odpiranje znanosti, kakšno moč ima znanstveni dumping in kako se z izzivi soočati z glavo in ne s populizmom. Sogovorniki: dr. Andrej Prša, dr. Toni Pustovrh, dr. Anže Županič in dr. Radovan Komel.
Leto 2016 je ubiralo svojstveno pot tudi na znanstvenem področju. Na področjih genetike, biologije in astronomije so se vrstila nova odkritja, v okoljskih znanostih so deževala še resnejša opozorila, svet je solidarno strnil vrste v boju proti razsajanju virusa zika, stroji pa so človeku zabili še en gol. V 2016-em smo segli dlje v preteklost in globlje v do zdaj nepojasnjene skrivnosti človeka. Skozi znanstveni izbor ekipe oddaje Frekvenca X vas vodita Maja Ratej in Luka Hvalc.
Pred dobrim letom je ameriška astronomka dr. Tabetha Boyajian s sodelavci objavila članek, v katerem je predstavila nenavadne lastnosti zvezde KIC 9462852, ki so jo opazovali z Nasinim satelitom Kepler. Naslov njenega članka: "Kje je svetloba?" še vedno nima zanesljivega odgovora.
V naravi je več kot 170 tisoč živali, ki za lov ali obrambo ali druge namene uporabljajo strupe, nekateri so tako močni, da so lahko že v zelo majhnih odmerkih usodni za človeka. Najbolj kompleksni in tudi najnevarnejši so prav strupi kač, ki prizadenejo žrtvin živčni, mišični ali krvožilni sistem, nekatere kače, na primer južnoameriška suličarka, pa lahko izzovejo strahotno odmiranje tkiv. V tokratni Frekvenci X se podajamo v zanimiv svet živalskih strupov. Ugotavljamo tudi, da protistrupov, na primer proti ugrizu modrasa, na trgu sploh ni več, odstiramo pa tudi, kako pomembna zdravila, ki dandanes rešujejo na milijone življenj, temeljijo prav na kačjem in drugih strupih.
Ob dnevu boja proti AIDSu se bomo spomnili, kdo je bil grešni kozel, ki so ga pred več kot tridesetimi leti obtožili, da je v Združene države prinesel virus HIV, kje se je vse začelo in kakšne rezultate dajejo trenutne raziskave na tem področju. Znastveniki, med njimi tudi dr. Lucy Dorrell z oxfordske univerze, so razvili novo zdravilo, ki uniči virus HIV v celicah.
Glede na to, kako kratka so obdobja miru v zgodovini človeštva – če lahko o njih sploh govorimo – so sodobna dognanja nevroloških znanosti o določenih vidikih našega čutenja fascinantna. Nekatere najdbe namreč potrjujejo tezo, da se ljudem nasilje fizično upira. Verjetno ima s tem kaj opraviti dejstvo, da smo zaradi svoje biološke zasnove nagnjeni k sočutju. V naših možganih, pa tudi možganih nekaterih živali – se skrivajo tako imenovane zrcalne nevronske celice. Ti nevroni takrat, ko opazujemo določeno početje nekoga – na primer če se udari v koleno – sprožijo enake signale kot nevroni v možganih opazovanega. Kljub temu da smo se ljudje skozi evolucijo naučili sočutje učinkovito zatirati, smo po naravi empatični. Novodobna znanost torej v precejšnji meri pritrjuje slutnjam, ki so jih izrazili že nekateri starodavni filozofi. Gosti: Dr. Tomaž Grušovnik, docent na Univerzi za Primorskem Dr. Lenart Škof, religiolog Dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
Slovenski biologi so odkrili, da imajo bakterije vpliv na razmnoževanje pajkov. Kako vplivajo na obnašanje drugih živali, je lahko morda od bakterij celo odvisno obnašanje ljudi? Gostji: Doc. dr. Simona Kralj Fišer in Dr. Alanna Collen.
Potresi, ki neprestano nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Vzporednico zemeljski seizmologiji, ki s pomočjo potresnih valov razkriva notranjost Zemlje, bomo potegnili tudi s preostalimi planeti v Osončju in celo z zvezdami, kjer v okviru astroseizmologije preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Lani smo na svetu proizvedli več kot 42 milijonov ton odpadne elektronske opreme. Do leta 2018 naj bi se ta številka povečala na 50 milijonov ton. Velik delež e-odpadkov konča na odlagališčih držav tretjega sveta, kar številni plačajo tudi z zdravjem. Ena od komponent, ki jo zavržemo z e-odpadki, ki kot surovina hitro hlapi, je platina. Raziskovalec s Kemijskega inštituta dr. Nejc Hodnik je pred kratkim razvil način zelenega recikliranja te plemenite kovine in s tem nakazal pot, kako lahko k problematiki e-odpadkov pristopamo bolj odgovorno in z učinkovitimi rešitvami.
Morda res še ne diši po zimi, a prihajajo dnevi, ko marsikdo ne bo vohal ničesar. V Frekvenci X smo, preden se v njih naberejo prekomerne količine sluzi, odprli nosove in se prepustili zaznavanju vonjav.
Deset in deset ni dvajset. Če dodamo še 50, pa je enajst. Kaj je to? Z njimi smo se srečali že v otroštvu, z njimi se srečujemo v odrasli dobi in tudi v vsakdanjem življenju. Uganke so z nami že tisočletja, poznali so jih že stari Babilonci, Asirci in drugi, v našem okolju je gotovo najbolj znana med prastarimi ugankami biblična Samsonova uganka. Najsi bodo matematične ali besedne, rešljive ali celo nerešljive, imamo jih radi.
Živimo v dobi, ki jo obvladujejo prikriti vplivi na mnenje ljudi. Prepričevalske trike nam servirajo politiki, poslovneži, marketingarji, zavarovalniški agentje, morda celo naši šefi … Kako jih prepoznati in kako se z njimi konstruktivno soočati? Gostje: dr. James Garvey, filozof, avtor knjige Prepričevalci; dr.Stojan Pelko, nekdanji oglaševalec, publicist; Boštjan Videmšek, novinar Dela, protivojni poročevalec.
Neveljaven email naslov