Ljudje smo si vedno želeli biti boljši, kot smo – lepši, pametnejši, močnejši, bolj nadarjeni in tako naprej. In tako z nenehnim razvojem znanosti, tehnologije in medicine izumljamo tudi vedno nove načine, kako polepšati in izboljšati po svojih merilih sodeč svoja nepopolna telesa.

Fitnesi, plastična kirurgija, tablete, ki spodbujajo kognitivne sposobnosti, prehranski dodatki in številne druge sodobne čarovnije nam bolj kot kdaj koli prej omogočajo postati na zunaj boljši in lepši. A nekateri menijo, da vse to ni nič v primerjavi s tem, kar bi lahko omogočilo korekturno poseganje v našo dedno zasnovo.

Genski zapis najmočneje določa naše telesne lastnosti, kot so višina, barva oči, oblika telesa, moč mišic in tako rekoč vse druge značilnosti našega fizičnega ustroja. Genski načrt v naših celicah obenem vpliva tudi na številne plati našega uma, psihičnih lastnosti in talentov, kot je tudi posluh.

Tako si ni težko predstavljati, da bi lahko s poseganjem v našo gensko zasnovo skorajda ustvarjali ljudi po receptu. Za zdaj je to še znanstvena fantastika, predvsem ker je v večini držav prepovedano poseganje v genski načrt otrok pred njihovim rojstvom, prav tako pa znanstveniki še vedno ne vedo natančno, katera mesta v našem genskem zapisu določajo vse naše lastnosti, čeprav se iz leta v leto to znanje skokovito širi.

Z eno od tehnologij pa se je deloma mogoče izogniti etičnim pomislekom, saj ne posega v gensko zasnovo, ampak omogoča izbor zarodkov glede na to, kakšen genski zapis imajo. To je predimplantacijska genska diagnostika s katero lahko genetiki preverijo lastnosti zarodka, ko je velik samo nekaj celic.

Na ta način lahko zdravniki izberejo oziroma zavržejo zarodke, ki imajo hude genske okvare, ki povzročajo bolezni, kot so mentalna zaostalost ali cistična fibroza. A z današnjim znanjem o človeški genetiki bi lahko izbirali tudi lastnosti, ki ne vplivajo na zdravje.

Leta 2009 je tako klinika za zdravljenje neplodnosti Fertility Institute v Los Angelesu bodočim staršem začela ponujati storitev, ki omogoča s pomočjo predimplantacijske genske diagnostike izbrati zarodke, ki bi imeli zaželeno barvo oči in las – recimo modre oči in svetle lase.

Pod hudimi kritikami strokovnjakov je ameriška klinika to storitev kmalu umaknila, vendar ostaja dejstvo, da bi bilo danes že mogoče izbirati zarodke glede na barvo oči in druge telesne lastnosti.

S predimplantacijsko gensko diagnostiko ni mogoče otroku dati nekaj, česar ni v genski zasnovi staršev, genski inženiring pa omogoča neposredno spreminjanje genov. Iz raziskav na živalih so tako znane številne modifikacije genov, ki omogočajo močno izboljšanje določenih lastnosti.

Raziskovalci iz Harvardske medicinske šole (Harvard Medical School) so leta 1999 z genskim inženiringom denimo ustvarili »schwarzenegerske miške«, ki so imele večjo mišično maso, genetiki iz ameriškega Salkovega inštituta pa leta 2004 še maratonske miške, ki so bile telesno veliko bolj vzdržljive.

Če so lahko to lahko naredili pri miškah, bi zelo verjetno lahko enako pri ljudeh. Podobno so znanstveniki v poznih 90-ih pri miškah odkrili gen, ki je povezan s spominom, in ustvarili miške s spremenjenim genom, ki so imele izboljšan spomin in sposobnost za učenje. Čeprav znanstveniki genski inženiring že desetletja uspešno uporabljajo na živalih, pa zaradi etičnih ovir praktično še niso preizkušali na ljudeh.

Da bi bilo to tehnologijo mogoče uporabiti tudi na človeških zarodkih, so leta 2007 pokazali raziskovalci iz newyorške Cornellove univerze, ki so ustvarili prvi gensko spremenjen človeški zarodek, ki je vseboval gen meduze. Za konec pa lahko omenimo še to, da so na svetu že ljudje, za katere bi lahko rekli, da so gensko spremenjeni. Leta 2001 so raziskovalci iz ameriškega Inštituta za reproduktivno medicino in znanost St. Barnabas namreč sporočili, da so uspešno omogočili rojstvo otrok, ki so imeli spremenjeno naravno gensko zasnovo.

V jajčeca žensk, ki so imele težave s plodnostjo, so namreč vstavili del vsebine jajčec zdravih žensk, v katerem je bil tudi majhen delec genskega načrta. Na ta način spočeti otroci imajo sedaj v sebi majhen delček genskega zapisa, ki ne izvira od njihove biološke mame, ampak od neke druge ženske. Lahko bi celo rekli, da imajo dve genski materi. Dejstvo je, da ni več pravo vprašanje, ali bi lahko izboljšali gensko zasnovo ljudi, ampak, ali si to upamo in lahko dovolimo?

Kako bi se v tem primeru spremenil naš svet, lahko samo ugibamo.

Prisluhnite tudi intervjuju. Gost oddaje je prof. dr. Radovan Komel z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani: