Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Potovanje skozi čas

26.04.2012


Potovanje v času že od vekomaj buri človeško domišljijo. Če bi le lahko odpotovali v preteklost in popravili svoje napake ali pa skočili v prihodnost in si zapisali dobitno številko loterijskega žreba – kako navidezno sanjsko bi lahko bilo življenje časovnega popotnika.

A zdi se, da so to samo pobožne želje, ki jih zakoni časa in prostora v tem vesolju ne dopuščajo. Kolikor vemo, še nikomur ni uspelo zavrteti časa nazaj ali naprej.

Po mnenju slavnega britanskega fizika Stephena Hawkinga je najboljši dokaz za to, da je potovanje v času nemogoče, to, da med nami ni turistov iz prihodnosti. Če bi namreč bilo potovanje v času izvedljivo in bi ga ljudje v prihodnosti odkrili, potem bi morali biti med nami danes popotniki, ki so šli na izlet v preteklost.

A najsi bo ideja o časovnih skokih še tako nemogoča, si fiziki vseeno ne morejo pomagati, da ne bi o njej resno razmišljali in v svojih enačbah iskali skrite predore v preteklost in prihodnost. In tako se v njihovih glavah vsake toliko časa pojavi kakšna ideja o tem, kako bi lahko prelisičili navidezno trdno zacementirane zakone časa in odprli prepovedana vrata v preteklost ali prihodnost.

Prvi, ki je v fizikalnih zakonih našel časovno luknjo, je bil genialni avstrijski matematik Kurt Gödel. Ta je leta 1949 v Einsteinovih enačbah teorije relativnosti odkril, da bi bilo časovno potovanje mogoče, če bi se naše vesolje vrtelo.

Vrtenje vesolja bi namreč ustvarjalo časovne zanke, ki bi odpirale pot v preteklost ali prihodnost. V tem primeru bi bilo celotno vesolje nekakšen časovni stroj. A žal vse dosedanje meritve in raziskave kažejo, da se naše vesolje ne vrti, ampak lepo ždi pri miru, torej Gödelove časovne zanke v tem vesolju najbrž ne obstajajo.

Še bolj zanimiv pa je predlog, ki ga je leta 1988 predstavil ameriški teoretični fizik Kip Thorne. Thorne je predpostavil obstoj t.i. črvin v prostor-času, ki so nekakšen portal v preteklost ali prihodnost. Po mnenju nekaterih znanstvenikov, kot je Stephen Hawking, tovrstne črvine niso samo zanimiva teoretična iznajdba, ampak tudi dejansko obstajajo.

Obstajale naj bi vsepovsod okrog nas, vendar so žal premajhne, da bi jih lahko videli ali zaznali. V podmikroskopskim svetu, še dosti manjšem kot sami atomi, naj bi se črvine nenehno spontano pojavljale in izginjale in za kratke trenutke odpirale vrata v času.

Žal so te črvine velike samo miljardinko-triljoninko triljoninko centimetra, daleč premajhne, da bi lahko skoznje potoval kakšen atom, kaj šele človek. A nekateri znanstveniki verjamejo, da bi nekoč lahko ujeli takšno črvino, jo povečali ter s tem ustvarili pravcati časovni stroj.

Edina težava pri tem je, da bi pri tem potrebovali eksotično materijo z negativno energijo. Do danes še nihče ni videl ali dokazal, da bi takšna nenavadna materija res obstajala, zato časovni stroj iz črvine za zdaj še ostaja v sferi znanstvene-fantastike.

Rotirajoče vesolje in črvine pa niso edina teoretična pot do časovnih skokov. V zadnjih desetletjih so fiziki predlagali še precej drugih scenarijev, ki odpirajo portale v času od t.i. golih črnih lukenj, do asimetrično zvitih membran, ki jih predvideva teorija strun.

Če je namreč verjeti priznanemu nemškemu fiziku Heinrich Päsu, je v primeru, da ima naše vesolje več dimenzij, kot samo običajne štiri, kot napoveduje špekulativna teorija strun, potem je mogoče pod določenimi pogoji preko dodatnih dimenzij tudi potovati v času.

Spet drugi, kot je ruski matematik Igor Volovich, pa pravijo, da smo ljudje mogoče že izdelali prvi časovni stroj. Imenoval naj bi se veliki hadronski trkalnik, ki stoji v švicarskem raziskovalnem središču CERN.

Po Volovichovem mnenju ta največji pospeševalnik delcev na svetu pri silovitem zaletavanju delcev ustvarja tudi časovne luknje, ki osnovne delce pošilja na potovanje v času. Volovich zato verjame, da bi lahko dokaz, da je časovno potovanje mogoče, našli v prihodnjih letih v podzemnih predorih CERN-a.

A kljub vsem obetajočim teoretičnim možnostim časovnega popotovanja, pa še vedno obstaja nekaj velikih fizikalno-filozofskih ovir. Ena od najbolj očitnih je t.i. »paradoks dedka«, ki pravi, da bi lahko časovni popotnik skočil v preteklost in ubil svojega dedka, s čimer bi preprečil svoje rojstvo.

To bi povzročilo paradoks, ki bi ga bilo težko razrešiti, razen če v tej realnosti ne obstajajo vzporedna vesolja ali kaj podobnega. Ta in drugi paradoksi, ki jih povzroča časovno popotovanje, so navedli Stephena Hawkinga v to, da je razglasil t.i. domnevo kronološke zaščite, ki predpostavlja, da je naše vesolje narejeno tako, da potovanje v času v njem ni mogoče.

Odgovor na vprašanje, ali je mogoče potovati v času torej še ni dokončen, zato je zaželeno, da če kdaj srečate kakšnega turista iz prihodnosti, da ga napotite tudi do najbližjega fizika.

———

INTERVJU


Prof. Heinrich Päs s Tehniške univerze v Dortmundu je že bil naš gost v oddaji o tahionih. Je avtor knjige Die perfekte Welle(Popolni val) o nevrtinih, dodatnih dimenzijah in potovanju skozi čas. Prihodnje leto bo v založbi Harvard University Press izšel tudi angleški prevod.

Nazadnje ko sva govorila o eksperimentu OPERA in novici, da tahioni morda potujejo hitreje kot svetloba, ste rekli, da ste vznemirjeni in hkrati skepitični. Podobno jaz razmišljam o potovanju skozi čas. Je to resna znanstvena tema ali bolj domena teoretičnih špekulacij in znanstvene fantastike?

Da, to je res nekoliko eksotična tema, vendar pa se številni znanstveniki z njo vseeno ukvarjajo. To je sicer teoretična špekulacija, ampak je na drugi strani resna. Obstajajo resni znanstveniki, ki svoj čas posvečajo vprašanju, ali je potovanje skozi čas mogoče ali ne. Torej so to resne raziskave, a špekulativne v tem smislu, da rezultatov teh teorij ta trenutek še ni mogoče eksperimentalno preveriti. Kljub temu pa lahko iz teh raziskav že danes poglabljamo svoje razumevanje o samem konceptu časa, Einsteinovi teoriji relativnosti in kvantni gravitaciji.

Katera od teoretičnih idej za potovanje v času je po vašem najbolj obetajoča? So mogoče to t.i. črvine ali pa dodatne dimenzije v teoriji strun?

To je težko presoditi. Dodatne dimenzije niso tako zelo različne od črvin, saj imajo določene lastnosti. Dodatne dimenzije se lahko obnašajo popolnoma krotko in ne dovoljujejo potovanja v času, če pa so zvite na določen način, potem so podobne črvinam in imajo podobne lastnosti. Imajo tudi nekaj prednosti pred črvinami v tem smislu, da za zdaj še nihče ni videl črvine, torej so, če obstajajo, najbrž daleč proč, medtem ko se dodatne dimenzije mogoče skrivajo že za naslednjim vogalom. Prav tako nekateri problemi, ki so povezani s prostorom in časom pri črvinah, kot je potreba po eksotični materiji in energiji, v primeru dodatnih dimenzij niso tako žgoči.

Nam lahko na razumljiv način pojasnite, kako bi bilo mogoče skozi črvine potovati v času?

Torej, v osnovi črvina predstavlja povezavo oziroma bližnjico med dvema točkama v prostoru, ki sta ločeni z veliko razdaljo. Ker v Einsteinovi teoriji posebne relativnosti koncept sočasnosti ni jasno opredeljen, lahko v primeru dveh dogodkov, ki sta ločena z veliko razdaljo v prostoru, obrnemo časovni vrstni red teh dveh dogodkov. Se pravi, če bi skočili v črvino, bi vas oseba, ki bi vas opazovala, videla, da ste iz črvine na drugem koncu iztopili še preden ste skočili notri. Torej bi bilo to resnično potovanje v času, naredili bi krog v prostoru, v času pa bi prispeli, preden ste štartali.

Bi lahko v bližnji prihodnosti tudi dokazali, da je mogoče potovati v času? Nekateri verjamejo, da bi takšne eksperimente naredili v švicarskem CERN-u?

Odvisno je od tega, kako bi lahko ustvarili to zanko v prostoru in času. Če bi bilo to prek dodatne dimenzije, potem bi bilo v pomoč, če bi lahko pripravili delce, ki lahko potujejo v to dodatno dimenzijo. Osebno sem pred časom skupaj s Tomom Weilerjem iz univerze Vanderbilt predlagal, da bi lahko za to uporabili nevtrine, ki bi lahko ubrali bližnjico čez prostor in čas in tako na cilj prispeli, preden so začeli potovanje. Podobno je Tom Weiler predlagal, da bi v Cernu lahko nekako našli način, da bi ustvarili eksotične gostote energije, s katerimi bi upognili prostor inčas in s tem ustvarili časovni stroj. Same črvine bi lahko iskali tudi v vesolju. Torej, odvisno od tega, kakšen časovni stroj iščete, so potem načini, kako jih eksperimentalno testirati. Vsi ti testi so zahtevni in bodo izvedljivi mogoče nekoč v prihodnosti.

Ali verjamete, da bomo ljudje kdaj v prihodnosti lahko končno zgradili časovni stroj? Med drugim bi kaj takšnega vodilo do resnih zapletov, kot je na primer »paradoks dedka«.

V kvantni fiziki obstajajo ideje, da bi lahko realnost zapolnjevali vzporedni svetovi. Pri tem se ob vsakem dogodku zgodijo vse potencialne možnosti, ki se odvijejo sočasno v paralelnih vesoljih. To se sicer sliši zelo eksotično, če pa na to pogledate bolj resno, potem je to najmanj kontradiktorna interpretacija kvantne fizike. Če torej to vzamete resno, potem bi časovni potnik pri skoku v preteklost dejansko pristal v vzporednem vesolju, kjer bi lahko ubil svojega dedka, vendar to nanj ne bi imelo vpliva, saj bi dedek, ki živi v njegovem vesolju, ostal živ. S tem se torej izognemo temu paradoksu. Na drugi strani pa na primer pristopi h kvantni gravitaciji favorizirajo pogled, da sta čas in svobodna volja iluzija in da je vse, kar se zgodi, že določeno, torej se že po definiciji ne more zgoditi nič protislovnega.


Frekvenca X

688 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Potovanje skozi čas

26.04.2012


Potovanje v času že od vekomaj buri človeško domišljijo. Če bi le lahko odpotovali v preteklost in popravili svoje napake ali pa skočili v prihodnost in si zapisali dobitno številko loterijskega žreba – kako navidezno sanjsko bi lahko bilo življenje časovnega popotnika.

A zdi se, da so to samo pobožne želje, ki jih zakoni časa in prostora v tem vesolju ne dopuščajo. Kolikor vemo, še nikomur ni uspelo zavrteti časa nazaj ali naprej.

Po mnenju slavnega britanskega fizika Stephena Hawkinga je najboljši dokaz za to, da je potovanje v času nemogoče, to, da med nami ni turistov iz prihodnosti. Če bi namreč bilo potovanje v času izvedljivo in bi ga ljudje v prihodnosti odkrili, potem bi morali biti med nami danes popotniki, ki so šli na izlet v preteklost.

A najsi bo ideja o časovnih skokih še tako nemogoča, si fiziki vseeno ne morejo pomagati, da ne bi o njej resno razmišljali in v svojih enačbah iskali skrite predore v preteklost in prihodnost. In tako se v njihovih glavah vsake toliko časa pojavi kakšna ideja o tem, kako bi lahko prelisičili navidezno trdno zacementirane zakone časa in odprli prepovedana vrata v preteklost ali prihodnost.

Prvi, ki je v fizikalnih zakonih našel časovno luknjo, je bil genialni avstrijski matematik Kurt Gödel. Ta je leta 1949 v Einsteinovih enačbah teorije relativnosti odkril, da bi bilo časovno potovanje mogoče, če bi se naše vesolje vrtelo.

Vrtenje vesolja bi namreč ustvarjalo časovne zanke, ki bi odpirale pot v preteklost ali prihodnost. V tem primeru bi bilo celotno vesolje nekakšen časovni stroj. A žal vse dosedanje meritve in raziskave kažejo, da se naše vesolje ne vrti, ampak lepo ždi pri miru, torej Gödelove časovne zanke v tem vesolju najbrž ne obstajajo.

Še bolj zanimiv pa je predlog, ki ga je leta 1988 predstavil ameriški teoretični fizik Kip Thorne. Thorne je predpostavil obstoj t.i. črvin v prostor-času, ki so nekakšen portal v preteklost ali prihodnost. Po mnenju nekaterih znanstvenikov, kot je Stephen Hawking, tovrstne črvine niso samo zanimiva teoretična iznajdba, ampak tudi dejansko obstajajo.

Obstajale naj bi vsepovsod okrog nas, vendar so žal premajhne, da bi jih lahko videli ali zaznali. V podmikroskopskim svetu, še dosti manjšem kot sami atomi, naj bi se črvine nenehno spontano pojavljale in izginjale in za kratke trenutke odpirale vrata v času.

Žal so te črvine velike samo miljardinko-triljoninko triljoninko centimetra, daleč premajhne, da bi lahko skoznje potoval kakšen atom, kaj šele človek. A nekateri znanstveniki verjamejo, da bi nekoč lahko ujeli takšno črvino, jo povečali ter s tem ustvarili pravcati časovni stroj.

Edina težava pri tem je, da bi pri tem potrebovali eksotično materijo z negativno energijo. Do danes še nihče ni videl ali dokazal, da bi takšna nenavadna materija res obstajala, zato časovni stroj iz črvine za zdaj še ostaja v sferi znanstvene-fantastike.

Rotirajoče vesolje in črvine pa niso edina teoretična pot do časovnih skokov. V zadnjih desetletjih so fiziki predlagali še precej drugih scenarijev, ki odpirajo portale v času od t.i. golih črnih lukenj, do asimetrično zvitih membran, ki jih predvideva teorija strun.

Če je namreč verjeti priznanemu nemškemu fiziku Heinrich Päsu, je v primeru, da ima naše vesolje več dimenzij, kot samo običajne štiri, kot napoveduje špekulativna teorija strun, potem je mogoče pod določenimi pogoji preko dodatnih dimenzij tudi potovati v času.

Spet drugi, kot je ruski matematik Igor Volovich, pa pravijo, da smo ljudje mogoče že izdelali prvi časovni stroj. Imenoval naj bi se veliki hadronski trkalnik, ki stoji v švicarskem raziskovalnem središču CERN.

Po Volovichovem mnenju ta največji pospeševalnik delcev na svetu pri silovitem zaletavanju delcev ustvarja tudi časovne luknje, ki osnovne delce pošilja na potovanje v času. Volovich zato verjame, da bi lahko dokaz, da je časovno potovanje mogoče, našli v prihodnjih letih v podzemnih predorih CERN-a.

A kljub vsem obetajočim teoretičnim možnostim časovnega popotovanja, pa še vedno obstaja nekaj velikih fizikalno-filozofskih ovir. Ena od najbolj očitnih je t.i. »paradoks dedka«, ki pravi, da bi lahko časovni popotnik skočil v preteklost in ubil svojega dedka, s čimer bi preprečil svoje rojstvo.

To bi povzročilo paradoks, ki bi ga bilo težko razrešiti, razen če v tej realnosti ne obstajajo vzporedna vesolja ali kaj podobnega. Ta in drugi paradoksi, ki jih povzroča časovno popotovanje, so navedli Stephena Hawkinga v to, da je razglasil t.i. domnevo kronološke zaščite, ki predpostavlja, da je naše vesolje narejeno tako, da potovanje v času v njem ni mogoče.

Odgovor na vprašanje, ali je mogoče potovati v času torej še ni dokončen, zato je zaželeno, da če kdaj srečate kakšnega turista iz prihodnosti, da ga napotite tudi do najbližjega fizika.

———

INTERVJU


Prof. Heinrich Päs s Tehniške univerze v Dortmundu je že bil naš gost v oddaji o tahionih. Je avtor knjige Die perfekte Welle(Popolni val) o nevrtinih, dodatnih dimenzijah in potovanju skozi čas. Prihodnje leto bo v založbi Harvard University Press izšel tudi angleški prevod.

Nazadnje ko sva govorila o eksperimentu OPERA in novici, da tahioni morda potujejo hitreje kot svetloba, ste rekli, da ste vznemirjeni in hkrati skepitični. Podobno jaz razmišljam o potovanju skozi čas. Je to resna znanstvena tema ali bolj domena teoretičnih špekulacij in znanstvene fantastike?

Da, to je res nekoliko eksotična tema, vendar pa se številni znanstveniki z njo vseeno ukvarjajo. To je sicer teoretična špekulacija, ampak je na drugi strani resna. Obstajajo resni znanstveniki, ki svoj čas posvečajo vprašanju, ali je potovanje skozi čas mogoče ali ne. Torej so to resne raziskave, a špekulativne v tem smislu, da rezultatov teh teorij ta trenutek še ni mogoče eksperimentalno preveriti. Kljub temu pa lahko iz teh raziskav že danes poglabljamo svoje razumevanje o samem konceptu časa, Einsteinovi teoriji relativnosti in kvantni gravitaciji.

Katera od teoretičnih idej za potovanje v času je po vašem najbolj obetajoča? So mogoče to t.i. črvine ali pa dodatne dimenzije v teoriji strun?

To je težko presoditi. Dodatne dimenzije niso tako zelo različne od črvin, saj imajo določene lastnosti. Dodatne dimenzije se lahko obnašajo popolnoma krotko in ne dovoljujejo potovanja v času, če pa so zvite na določen način, potem so podobne črvinam in imajo podobne lastnosti. Imajo tudi nekaj prednosti pred črvinami v tem smislu, da za zdaj še nihče ni videl črvine, torej so, če obstajajo, najbrž daleč proč, medtem ko se dodatne dimenzije mogoče skrivajo že za naslednjim vogalom. Prav tako nekateri problemi, ki so povezani s prostorom in časom pri črvinah, kot je potreba po eksotični materiji in energiji, v primeru dodatnih dimenzij niso tako žgoči.

Nam lahko na razumljiv način pojasnite, kako bi bilo mogoče skozi črvine potovati v času?

Torej, v osnovi črvina predstavlja povezavo oziroma bližnjico med dvema točkama v prostoru, ki sta ločeni z veliko razdaljo. Ker v Einsteinovi teoriji posebne relativnosti koncept sočasnosti ni jasno opredeljen, lahko v primeru dveh dogodkov, ki sta ločena z veliko razdaljo v prostoru, obrnemo časovni vrstni red teh dveh dogodkov. Se pravi, če bi skočili v črvino, bi vas oseba, ki bi vas opazovala, videla, da ste iz črvine na drugem koncu iztopili še preden ste skočili notri. Torej bi bilo to resnično potovanje v času, naredili bi krog v prostoru, v času pa bi prispeli, preden ste štartali.

Bi lahko v bližnji prihodnosti tudi dokazali, da je mogoče potovati v času? Nekateri verjamejo, da bi takšne eksperimente naredili v švicarskem CERN-u?

Odvisno je od tega, kako bi lahko ustvarili to zanko v prostoru in času. Če bi bilo to prek dodatne dimenzije, potem bi bilo v pomoč, če bi lahko pripravili delce, ki lahko potujejo v to dodatno dimenzijo. Osebno sem pred časom skupaj s Tomom Weilerjem iz univerze Vanderbilt predlagal, da bi lahko za to uporabili nevtrine, ki bi lahko ubrali bližnjico čez prostor in čas in tako na cilj prispeli, preden so začeli potovanje. Podobno je Tom Weiler predlagal, da bi v Cernu lahko nekako našli način, da bi ustvarili eksotične gostote energije, s katerimi bi upognili prostor inčas in s tem ustvarili časovni stroj. Same črvine bi lahko iskali tudi v vesolju. Torej, odvisno od tega, kakšen časovni stroj iščete, so potem načini, kako jih eksperimentalno testirati. Vsi ti testi so zahtevni in bodo izvedljivi mogoče nekoč v prihodnosti.

Ali verjamete, da bomo ljudje kdaj v prihodnosti lahko končno zgradili časovni stroj? Med drugim bi kaj takšnega vodilo do resnih zapletov, kot je na primer »paradoks dedka«.

V kvantni fiziki obstajajo ideje, da bi lahko realnost zapolnjevali vzporedni svetovi. Pri tem se ob vsakem dogodku zgodijo vse potencialne možnosti, ki se odvijejo sočasno v paralelnih vesoljih. To se sicer sliši zelo eksotično, če pa na to pogledate bolj resno, potem je to najmanj kontradiktorna interpretacija kvantne fizike. Če torej to vzamete resno, potem bi časovni potnik pri skoku v preteklost dejansko pristal v vzporednem vesolju, kjer bi lahko ubil svojega dedka, vendar to nanj ne bi imelo vpliva, saj bi dedek, ki živi v njegovem vesolju, ostal živ. S tem se torej izognemo temu paradoksu. Na drugi strani pa na primer pristopi h kvantni gravitaciji favorizirajo pogled, da sta čas in svobodna volja iluzija in da je vse, kar se zgodi, že določeno, torej se že po definiciji ne more zgoditi nič protislovnega.


16.04.2020

Dan, ko so izumrli dinozavri

Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. Gosta podkasta: – Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam – Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU


09.04.2020

Velik uspeh za slovensko fiziko: trije novi ERC projekti

V novi Frekvenci X se za spremembo ne bomo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje bodo trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo se nam pridružijo profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe in pripravlja zametke futurističnih fotonskih dreves in računalnikov, ki bodo rasli sami od sebe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.


02.04.2020

Imunski sistem v marsičem ostaja velika neznanka

Kaj zares pomeni, da moramo za zdrav imunski sistem bolj paziti na prehrano in se več gibati? V obojem je ključ, s katerim lahko našo imunsko uro prevrtimo nazaj.


12.03.2020

Na valovih odnosov: Oksitocin, hormon ljubezni

Oksitocin je hormon in živčni prenašalec, ki ga poznamo že od prve polovice 19. stoletja. V antični grščini naj bi beseda “oksitocin” pomenila hiter porod. Formula oksitocina je C43H66N12O12S2, v ljubezni je pač tudi nekaj kemije. In če se potopimo v naše možgane, je pri vsem tem pomemben hipotalamus in v njem magnocelularni sistem nevronov, kjer poteka sinteza oksitocina. Veliko raziskav je bilo že narejenih o njegovih vplivih na področju poroda in dojenja, manj pa je še znanega o vplivu oksitocina na povezovanje, ljubezen, očesni stik. Ker se ptički ženijo, pa tudi kdo drug, raziskujemo, kako hormon oksitocin vpliva na odnose, kdaj lahko pomaga v medicini in kaj bi se zgodilo, če bi bil na voljo v razpršilu. Bi nam morda lahko bile v pomoč pri razumevanju človeških medosebnih odnosov, zlasti naše navezanosti, voluharice? Razpravljamo z dr. Mojco Kržan in dr. Gregorjem Majdičem. Avtorji: Mojca Delač, Maja Ratej in Luka Hvalc


05.03.2020

Na valovih odnosov: Digitalni svet

Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc


26.02.2020

Na valovih odnosov: Psihofizično zdravje

Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V uvodni razpravi tridelne serije Možgani na Frekvenci X sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc


25.02.2020

O novem koronavirusu s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom

Medtem ko nas širjenje novega koronavirusa vse bolj plaši tudi v Sloveniji, se na Valu 202 vračamo k osnovam. Sploh vemo, kaj je to – virus? Omemba te besede večino ljudi zmrazi, toda pri virusih še zdaleč ni vse slabo. Nasprotno, virusi so nepogrešljivi spremljevalci razvoja življenja na Zemlji, v okolju okrog nas in v nas samih jih je nešteto, v sodobnosti pa se kažejo tudi kot izjemno obetavno terapevtsko sredstvo. O virusih in tudi neprijetnem širjenju novega koronavirusa smo se pogovarjali s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom.


13.02.2020

S pomočjo katalizatorjev do čistejšega okolja

Plastika, bencin v avtomobilu, zdravila, gnojila, čistila – za proizvodnjo praktično vsega smo potrebovali katalizatorje. Kemijski inženirji jim pravijo čarobne snovi, ki poskrbijo, da se elementi povežejo na ravno pravi način, da dobimo želene kemične produkte. In čeprav se morda to bere kot umazana kemija, pa bi lahko s pomočjo katalizatorjev poskrbeli tudi za čistejši svet. Kako lahko denimo iz ogljikovega dioksida ustvarimo metanol, ki bi lahko v prihodnosti nadomestil fosilna goriva, povemo v četrtkovi oddaji Frekvenca X.


06.02.2020

Stopinja in pol: Kako iz enega semena vzklije množičen boj

Danes nihče ne more več reči, da ni seznanjen s spreminjanjem podnebja, ki smo mu priča. O višjih povprečnih temperaturah, taljenju ledenikov, dvigovanju gladine morja, pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih in drugih spremembah v našem okolju beremo in poslušamo vsak dan. A redko katere države so se že začele resno pripravljati na nove razmere, tudi zato se že skoraj leto po vsem svetu vsak petek dogajajo podnebni protesti. Gre za množično politizacijo okoljskih zadev, ključni trenutek vsega pa je: oglasila se je najmlajša generacija, najstniki, bodoči volilci, ki se borijo za svojo prihodnost na Zemlji. V zadnji epizodi serije o podnebnih spremembah Stopinja in pol se torej sprašujemo, kako lahko ena oseba sproži globalni val štrajkov in spremembe v miselnosti družbe, ali je s protesti možen konkreten vpliv na politiko ter zakaj je treba v diskusiji o podnebnih spremembah omenjati podnebno pravičnost. SOGOVORNIKI: filozof Luka Omladič, Filozofska fakulteta v Ljubljani sociolog Gorazd Kovačič, Filozofska fakulteta v Ljubljani ameriški okoljski pravnik prof. dr. Donald Brown, univerza Widener v Pensilvaniji klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta v Ljubljani Mladi za podnebno pravičnost 14-letni aktivist Voranc Bricelj in 20-letna aktivistka Sofija Zavratnik Kain


30.01.2020

Kitajski koronavirus se je razbohotil do epidemičnih razsežnosti

Novi virus, ki pustoši po Kitajskem, je izbruhnil prav v času, ko na planetu poteka največja človeška migracija v letu. Potem ko je z živali na človeka preskočil novembra lani, je do zdaj okužil več kot 6000 ljudi, število žrtev pa je za zdaj nekaj več kot 130. Njegovo hitro širjenje skrbi strokovnjake, toda kljub temu ne ponavljamo napak, ki so nas pred leti drago stale v spopadanju z virusom SARS-a. Kaj za zdaj že vemo o skrivnostnem virusu s Kitajske in kako strokovnjaki z modeli ugotavljajo širjenje tovrstnih epidemij, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.


23.01.2020

Stopinja in pol: Poti podnebnih migracij

Vidne podnebne spremembe so se začele v 80. letih prejšnjega stoletja, z vsakim letom pa so se večale vremenske obremenitve. Denimo v Siriji, ki je, kar zadeva podnebni vidik, zelo dobro preučena, so se po letu 2005 pojavljale večletne suše, ko je večina kmetovalcev izgubila možnost preživetja. Ljudje so zapuščali svoje domove, odhajali v Damask, ki je začel pokati po šivih. Nastajali so konflikti, ki so pripeljali do tega, da so ljudje začeli zapuščati državo in odhajati v iskanje boljšega življenja. Vzrok za izvorno selitev so bile izjemne suše, ki so bile v tem primeru posledica podnebnih sprememb. Danes pa tako v mednarodni skupnosti kot tudi mednarodnem pravu nimamo definicije za človeka, ki zapušča državo zaradi podnebnih sprememb. Bo pa to predmet obravnave, s katerim se bodo morale v prihodnje spoprijeti vse nacionalne države. In če se nam danes še zdi, da na naše življenje podnebne spremembe nimajo vpliva, da bodo ljudje zapuščali domove le ob morju, ker bodo izginile celotne otoške države, ali zaradi nepredstavljivih suš, se bomo na neki točki s težavo spopadali tudi v južni in jugovzhodni Evropi. Zakaj torej še nimamo enotnega poimenovanja in tudi zagotovljene zaščite za ljudi, ki zapuščajo domove zaradi podnebnih sprememb, kdo bo odgovoren za te ljudi in kdo bo poskrbel zanje, kam se bodo lahko preselili in kaj se lahko zgodi, če ne bomo zmanjšali izpustov toplogrednih plinov? SOGOVORNIKI: doc. dr. Maša Kovič Dine, strokovnjakinja za mednarodno pravo iz ljubljanske Pravne fakultete Špela Kastelic, asistentka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU Lisa Lim Ah Ken, strokovnjakinja za podnebne migracije vzhodne Afrike in Afriškega roga Mednarodne organizacije za migracije Združenih narodov Andrej Gnezda iz Umanotere dr. Lučka Kajfež Bogataj iz Biotehniške fakultete


16.01.2020

Stopinja in pol: Slovenija v topli gredi

Ozračje v Sloveniji se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Število vročih dni s temperaturo nad 30 °C se je močno povečalo, hkrati pa se je v zadnjem stoletju za več kot tretjino zmanjšalo število zimskih dni, ko je Bohinjsko jezero zaledenelo. Povečuje se število ekstremnih vremenskih dogodkov, zmanjšuje se višina snežne, podaljšalo se je trajanje sončnega obsevanja. Te spremembe močno vplivajo na ekosisteme, ki se že prilagajajo na nove razmere. V drugi epizodi serije Stopinja in pol si bomo ogledali, kako spreminjanje podnebja že vpliva na slovenske gozdove, ledenike, jame, morje in kmetijske površine. Ali smreke kmalu ne bo več v naših gozdovih? Se bodo razširile druge drevesne vrste, ki imajo raje toplo in suho okolje? Lahko na podnebje pomembno vplivajo mikroskopski morski organizmi? Bomo morali na nove razmere prilagoditi metode kmetovanja? SOGOVORNIKI: Andrej Breznikar iz Zavoda za gozdove Slovenije, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije dr. Primož Simončič, dr. Stanko Kapun iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Murska Sobota, dr. Jože Verbič iz Kmetijskega inštituta Slovenije, Jure Tičar in Miha Pavšek iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, dr. Lovrenc Lipej in Timotej Turk Dermastia iz Morske biološke postaje Piran, ribič Zlatko Novogradec, Gregor Vertačnik iz Agencije Republike Slovenije za okolje.


09.01.2020

Stopinja in pol: Ko narava ni več naravna

Živimo v dobi antropocena, ko je človek postal pomembna sila, ki usmerja delovanje narave. Podobno, kot so skozi zgodovino na podnebje planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi v prihodnosti označevali zdajšnje obdobje zgodovine planeta Zemlja. Opazujemo lahko, kako se topijo ledeniki, dviguje gladina morja, več je ekstremnih vremenskih pojavov, kot so suše, požari, vročinski valovi in poplave. Spreminjajo se ekosistemi, vrste hitro izumirajo, ljudje se morajo seliti, saj na nekaterih področjih planeta ne morejo več preživeti. Podnebje na Zemlji se pregreva in če ne bomo ukrepali, je morda ogroženo celo naše preživetje. Bomo sposobni narediti stopinjo in pol v pravo smer blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje? Bomo znali poskrbeti za vsa živa bitja, da nam bo vsem bolje na modrem planetu, ki mu pravimo dom? SOGOVORNIKI: geokemik dr. David Naafs, Univerza v Bristolu klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta vremenoslovec Gregor Vertačnik, Agencija Republike Slovenije za okolje magister klimatskih znanosti Aljoša Slameršak, Univerza v Barceloni


31.12.2019

Zgodba za glas in klavir

To je zgodba o modro-zeleni frnikoli, edinem domu, ki ga imamo in poznamo. To je zgodba o naši Zemlji, ki jo je napisala Maja Ratej, izvedla pa Ivan Lotrič z glasom in član simfoničnega orkestra RTV Slovenija Primož Fleischman na klavirju. Zgodba Zemlje za glas in klavir je bila premierno predvajana ob 10-letnici Frekvence X, zdaj jo objavljamo tudi kot posebno epizodo podkasta.


30.12.2019

Znanstveni vrhovi 2019

O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.


12.12.2019

Nesojena Nobelovka Jocelyn Bell Burnell

Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.


05.12.2019

Iskanje zvočnih spominov različnih generacij

Zvoki nekega kraja vzbujajo spomine. Morda tudi tiste najbolj zabrisane in skoraj pozabljene. Prav take spomine iščejo raziskovalci v mednarodnem projektu Sensotra, ki prostovoljce opremijo s kamerami in mikrofoni in jih odpeljejo na sprehod po domačem kraju. Sprašujejo se, kako različne generacije zaznavajo in dojemajo mestno okolje, ki se hitro spreminja. Znanstveniki iz treh držav, podprti s sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta, so za potrebe raziskovanja razvili povsem novo metodo, ki jih je pripeljala do nepričakovanih ugotovitev. O tem se pogovarjamo v Frekvenci X, kjer spremljamo najboljšo finsko visokošolsko profesorico s sodelavci iz treh držav na sprehodu po zvočnih spominih človeštva. Gosta: dr. Helmi Järviluoma, Univerza vzhodne Finske, dr. Rajko Muršič, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Jan Grilc.


28.11.2019

Danuvius je prva opica, ki je "stopila na dve nogi"

Pred 12 milijoni let se je na našem prostoru sprehajal Danuvius. “Danuvius je izjemna najdba, o kateri vemo nekaj dni, ne moremo govoriti, da je pol opica pol človek. To je opica,” trdi dr. Petra Golja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pa čeprav gre za opico, je ta opica prva, ki je “stopila na dve nogi” – vsaj po do zdaj razpoložljivih podatkih. To je z raziskovalno skupino odkrila glavna raziskovalka paleontologinja dr. Madeline Bohme z nemške univerze v Tübingenu: “Odkritje je bilo veliko presenečenje za vse, saj smo ugotovili, da so kosti bolj podobne človeškim kot tistim velikih opic. Ob našem raziskovanju se je izkazalo, da je ta nova vrsta – Danuvius – hodila dvonožno.” Se je bipedalizem torej razvil dvakrat prej, kot smo doslej domnevali, in v Evropi, ne v Afriki, v kakšnih razmerah je živel Danuvius, bi ga lahko označili za evropsko Lucy …


21.11.2019

"Pozdrav od otrok planeta Zemlje"

Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.


14.11.2019

Akademskih 100: Avtonomija na preizkušnji

Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100. *Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.


Stran 11 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov