Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
– Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
– Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
Novo bogato najdišče v Severni Dakoti v Združenih državah skriva veliko dokazov o tem, kako je potekal poslednji dan geološkega obdobja kreda, ko je v Zemljo treščil asteroid
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
- Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
- Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU
Profesor Jan Smit, kako je bilo na Zemlji po usodnem dnevu, ko je v planet trčil steroid? V naslednji uri, naslednji dan, naslednje leto in desetletje?
"Asteroid je po padcu eksplodiral in ustvaril super oblak prahu in aerosolov. S tem se je ustvaril nekakšen plašč na zunanjem robu atmosfere in preprečil dostop sončni svetlobi. Ta gosta prašna koprena je morala nastati že v roku nekaj ur, morda celo v zgolj pol ure po trku. Lahko si predstavljamo, kaj se zgodi, če za nekaj mesecev ugasnemo luči. Prehranjevalna veriga se poruši, ker ni pogojev za fotosintezo, umrejo rastline in s tem bitja, ki se prehranjujejo neposredno z njimi. Zatem pridejo na vrsto novi členi te verige, vse do največjih, torej dinozavrov, velikih mesojedcev in morskih velikanov. In če ugibamo naprej: sončna svetloba se začne po približno treh mesecih vračati, ker pa je bila atmosfera po novem bogata z žveplom, se je začelo ozračje hitro ohlajati, ta proces ohlajanja naj bi trajal do deset let. Sledil je obraten proces. Zaradi povišanih koncentracij metana, ogljikovega dioksida in drugih tovrstnih plinov se je zagnal toplogredni učinek, segrevanje ozračja je trajalo nekaj sto let, postalo je precej vroče. Šele deset tisoč let po padcu asteroida se je začelo življenje vračati v ustaljene tirnice s postopnim razcvetom vrst, ki so preživele trk. Znova so zaživele kot prej, a vendar nekoliko drugače. Podnebje se je namreč spremenilo iz vlažnotropskega v vlažnozmernega. Živali so se morale prilagoditi drugačnemu tipu hrane."
Lani spomladi ste v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek o izjemnem odkritju v Severni Dakoti, ki potrjuje, kaj se je zgodilo prav na dan, ko je v Zemljo treščil asteroid. Odkritje, pod katerim se kot prvi podpisuje doktorski študent s Floride Robert DePalma, številni primerjajo z najdbo svetega grala na tem področju?
"Ja, prav to besedno zvezo je uporabil kolega Walter Alvarez, oče koncepta o K-T razmejitvi. Potem ko je skupaj z očetom, Nobelovcem Luisom Alvarezom, pred desetletji v zemeljskih plasteh odkril plast z nadpovprečno vsebnostjo iridija in s tem prvi neposreden dokaz za trk asteroida, je to novo odkritje opisal kot drugo najpomembnejše v njegovem življenju. Na tem na prvi pogled skromnem severnoameriškem najdišču, ki v sebi skriva neverjetne skrivnosti, je pokrajina dobesedno zamrznila v času prav na dan, ko je v nas zgrmel asteroid. Našli so celo ostanke jajc pterozavrov, ki so še vsebovala zarodke, kar je edinstveno odkritje."
In zdaj k odkritju – kaj ste odkrili, kje, zakaj je vse to tako pomembno?
"Da si bomo lažje predstavljali, odpotujmo na mejo med Kanado in Združenimi državami Amerike. Tam nekje na sredi med vzhodom in zahodom leži zvezna država Severna Dakota, ki z debelimi plastmi prav iz časov, ko je v Zemljo treščil asteroid, privablja veliko ljudi. Na območju vlada skoraj nekakšna dinozaverska mrzlica. Lahko si predstavljate, da je območje prečesavalo veliko lovcev na fosile. Zato je čudno, da najdišča v vsem tem času niso odkrili. Gre za majhno območje, nič presenetljiv okoliš za Severno Dakoto. Nekateri so tam odkrili fosile rib, a to ni pritegnilo njihove pozornosti. Nato je tja prineslo paleontologa s Floride Roberta DePalmo, ki je iskal ravno to – ribe. Vedel je, da so fosili rib povezani s prastarimi jezeri, poginula bitja na njihovem dnu pa so zaradi manka kisika ostala obstojna dolgo časa. Iskal je torej jezero, ki bi prečilo tako imenovano razmejitev K-T med kredo in paleogenom. Iskal je torej spremembe v času, naletel pa na noro odkritje. To ni bilo navadno jezero, pred seboj je prepoznal naplavino cunamija, ki je tja prigrmel prav na usodni dan. V naplavini je namreč našel steklene kroglice, ki jim pravimo tudi tektiti. Te kroglice smo odkrili celo v škrgah rib! Lahko si predstavljate, kako je bilo tisti usodni dan tam: na območju so mirno tekle reke z razvejenim sistemom meandrov …, nenadoma pa tja trešči ogromen val vode. Tamkajšnje ribe, vajene sladke vode, je zalila zmes slane vode in sedimenta. Tega seveda niso mogle preživeti, a ker so nekaj časa še živele in ob dihanju skozi škrge zajemale vse, kar je bilo v takrat v vodi, od blata in drugih delcev sedimenta do tektitov, so postale prve žive priče trka. Kaj takega doslej še nismo našli.
Na najdišču ste odkrili tudi stopinje dinozavrov, perje letečih dinozavrov in tudi sledove, ki so jih pustili tedanji sesalci?
"V naplavini smo našli tudi rove, ki so jih napravili tedanji sesalci in jih je nato zamašil cunami ter dobesedno v času zamrznil življenje v njih. Pri izkopavanjih smo tako odkrili ostanke glodavcev, ki so ostali ujeti v svojih luknjah … Za zdaj smo izkopali le majhen delež vsega, kar je tam. Kdo ve, koliko presenečenj ta kraj še skriva. Morda, če se pošalim, tudi kakšnega dinozavra s stekleno kroglo oziroma tektitom v glavi."
Zanima me pa nekaj: kako se najdišče sklada s časovnim potekom tega, kar je sledilo neposredno po trku. Tam so ujete ribe s tektiti v ustih, tektiti so tudi tako oddaljena območja, kot je Severna Dakota, dosegli pol ure po trku asteroida, cunami pa bi iz Srednje Amerike do Severne Dakote potreboval veliko več časa, tudi več dni. S tem pa bi bil prepozen … Kako ste si sami to razložili?
"Najti smo morali nov scenarij. Razlago so ponudili potresni valovi, ki so se tedaj po kopnem razširili v vse smeri in so bili tisočkrat močnejši od kateregakoli doslej izmerjenega potresa. Severno Dakoto so dosegli že v nekaj minutah po trku in na površini stoječih in tekočih voda ustvarili velikanske valove, kot cunamije, le da je šlo za valove tipa sejš, vrsto stoječega valovanja. Nahajališče v Severni Dakoti torej ne govori le o točno tistem dnevu, ko je udaril asteroid, ampak o natanko tisti uri, ki je sledila trku. To je en vidik. Po drugi strani pa so se tedaj na območju raztezali gozdovi. Tektiti so se ujeli tudi v tamkajšnji jantar, fosilizirano smolo, in se v njem do popolnosti ohranili. Imamo torej lepo ohranjeno steklo v škrgah rib na eni strani in v jantarju na drugi. Gre za zamrznjeni posnetek življenja v trenutku, ko se je zgodila katastrofa."
Je to novo odkritje v Severni Dakoti dokončno potrdilo to, da so dinozavri izumrli prav zaradi trka asteroida? Je teorija, da bi lahko izumrli že veliko prej, še živa?
"Lahko bi rekli, da gre za zadnji žebelj v krsto te teorije. Dokaze zoper njo smo košček za koščkom zbirali postopoma. Od preučevanja iridija v razmejitveni plasti K-T, ki skriva nekajkrat več iridija kot vse ostale plasti in kaže na to, da se je v Zemljo v preteklosti zaletelo zares veliko telo iz vesolja, do odkritja tektitov, nanodiamantov, dokazov o sočasnem vplivu trka po celem planetu … Nato so pred desetletji odkrili ostanke kraterja pod Mehiškim zalivom in ga ocenili na povsem enako starost kot množično izumiranje. A ljudje so še vedno dvomili. To naše najnovejše odkritje iz Severne Dakote je zadnji žebelj v krsto dvoma. Zdaj vemo, da so morali dinozavri izumreti prav zaradi trčenja in ne prej. Po odkritju so postali nasprotniki tega malo tišji."
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
– Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
– Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
Novo bogato najdišče v Severni Dakoti v Združenih državah skriva veliko dokazov o tem, kako je potekal poslednji dan geološkega obdobja kreda, ko je v Zemljo treščil asteroid
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
- Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
- Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU
Profesor Jan Smit, kako je bilo na Zemlji po usodnem dnevu, ko je v planet trčil steroid? V naslednji uri, naslednji dan, naslednje leto in desetletje?
"Asteroid je po padcu eksplodiral in ustvaril super oblak prahu in aerosolov. S tem se je ustvaril nekakšen plašč na zunanjem robu atmosfere in preprečil dostop sončni svetlobi. Ta gosta prašna koprena je morala nastati že v roku nekaj ur, morda celo v zgolj pol ure po trku. Lahko si predstavljamo, kaj se zgodi, če za nekaj mesecev ugasnemo luči. Prehranjevalna veriga se poruši, ker ni pogojev za fotosintezo, umrejo rastline in s tem bitja, ki se prehranjujejo neposredno z njimi. Zatem pridejo na vrsto novi členi te verige, vse do največjih, torej dinozavrov, velikih mesojedcev in morskih velikanov. In če ugibamo naprej: sončna svetloba se začne po približno treh mesecih vračati, ker pa je bila atmosfera po novem bogata z žveplom, se je začelo ozračje hitro ohlajati, ta proces ohlajanja naj bi trajal do deset let. Sledil je obraten proces. Zaradi povišanih koncentracij metana, ogljikovega dioksida in drugih tovrstnih plinov se je zagnal toplogredni učinek, segrevanje ozračja je trajalo nekaj sto let, postalo je precej vroče. Šele deset tisoč let po padcu asteroida se je začelo življenje vračati v ustaljene tirnice s postopnim razcvetom vrst, ki so preživele trk. Znova so zaživele kot prej, a vendar nekoliko drugače. Podnebje se je namreč spremenilo iz vlažnotropskega v vlažnozmernega. Živali so se morale prilagoditi drugačnemu tipu hrane."
Lani spomladi ste v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek o izjemnem odkritju v Severni Dakoti, ki potrjuje, kaj se je zgodilo prav na dan, ko je v Zemljo treščil asteroid. Odkritje, pod katerim se kot prvi podpisuje doktorski študent s Floride Robert DePalma, številni primerjajo z najdbo svetega grala na tem področju?
"Ja, prav to besedno zvezo je uporabil kolega Walter Alvarez, oče koncepta o K-T razmejitvi. Potem ko je skupaj z očetom, Nobelovcem Luisom Alvarezom, pred desetletji v zemeljskih plasteh odkril plast z nadpovprečno vsebnostjo iridija in s tem prvi neposreden dokaz za trk asteroida, je to novo odkritje opisal kot drugo najpomembnejše v njegovem življenju. Na tem na prvi pogled skromnem severnoameriškem najdišču, ki v sebi skriva neverjetne skrivnosti, je pokrajina dobesedno zamrznila v času prav na dan, ko je v nas zgrmel asteroid. Našli so celo ostanke jajc pterozavrov, ki so še vsebovala zarodke, kar je edinstveno odkritje."
In zdaj k odkritju – kaj ste odkrili, kje, zakaj je vse to tako pomembno?
"Da si bomo lažje predstavljali, odpotujmo na mejo med Kanado in Združenimi državami Amerike. Tam nekje na sredi med vzhodom in zahodom leži zvezna država Severna Dakota, ki z debelimi plastmi prav iz časov, ko je v Zemljo treščil asteroid, privablja veliko ljudi. Na območju vlada skoraj nekakšna dinozaverska mrzlica. Lahko si predstavljate, da je območje prečesavalo veliko lovcev na fosile. Zato je čudno, da najdišča v vsem tem času niso odkrili. Gre za majhno območje, nič presenetljiv okoliš za Severno Dakoto. Nekateri so tam odkrili fosile rib, a to ni pritegnilo njihove pozornosti. Nato je tja prineslo paleontologa s Floride Roberta DePalmo, ki je iskal ravno to – ribe. Vedel je, da so fosili rib povezani s prastarimi jezeri, poginula bitja na njihovem dnu pa so zaradi manka kisika ostala obstojna dolgo časa. Iskal je torej jezero, ki bi prečilo tako imenovano razmejitev K-T med kredo in paleogenom. Iskal je torej spremembe v času, naletel pa na noro odkritje. To ni bilo navadno jezero, pred seboj je prepoznal naplavino cunamija, ki je tja prigrmel prav na usodni dan. V naplavini je namreč našel steklene kroglice, ki jim pravimo tudi tektiti. Te kroglice smo odkrili celo v škrgah rib! Lahko si predstavljate, kako je bilo tisti usodni dan tam: na območju so mirno tekle reke z razvejenim sistemom meandrov …, nenadoma pa tja trešči ogromen val vode. Tamkajšnje ribe, vajene sladke vode, je zalila zmes slane vode in sedimenta. Tega seveda niso mogle preživeti, a ker so nekaj časa še živele in ob dihanju skozi škrge zajemale vse, kar je bilo v takrat v vodi, od blata in drugih delcev sedimenta do tektitov, so postale prve žive priče trka. Kaj takega doslej še nismo našli.
Na najdišču ste odkrili tudi stopinje dinozavrov, perje letečih dinozavrov in tudi sledove, ki so jih pustili tedanji sesalci?
"V naplavini smo našli tudi rove, ki so jih napravili tedanji sesalci in jih je nato zamašil cunami ter dobesedno v času zamrznil življenje v njih. Pri izkopavanjih smo tako odkrili ostanke glodavcev, ki so ostali ujeti v svojih luknjah … Za zdaj smo izkopali le majhen delež vsega, kar je tam. Kdo ve, koliko presenečenj ta kraj še skriva. Morda, če se pošalim, tudi kakšnega dinozavra s stekleno kroglo oziroma tektitom v glavi."
Zanima me pa nekaj: kako se najdišče sklada s časovnim potekom tega, kar je sledilo neposredno po trku. Tam so ujete ribe s tektiti v ustih, tektiti so tudi tako oddaljena območja, kot je Severna Dakota, dosegli pol ure po trku asteroida, cunami pa bi iz Srednje Amerike do Severne Dakote potreboval veliko več časa, tudi več dni. S tem pa bi bil prepozen … Kako ste si sami to razložili?
"Najti smo morali nov scenarij. Razlago so ponudili potresni valovi, ki so se tedaj po kopnem razširili v vse smeri in so bili tisočkrat močnejši od kateregakoli doslej izmerjenega potresa. Severno Dakoto so dosegli že v nekaj minutah po trku in na površini stoječih in tekočih voda ustvarili velikanske valove, kot cunamije, le da je šlo za valove tipa sejš, vrsto stoječega valovanja. Nahajališče v Severni Dakoti torej ne govori le o točno tistem dnevu, ko je udaril asteroid, ampak o natanko tisti uri, ki je sledila trku. To je en vidik. Po drugi strani pa so se tedaj na območju raztezali gozdovi. Tektiti so se ujeli tudi v tamkajšnji jantar, fosilizirano smolo, in se v njem do popolnosti ohranili. Imamo torej lepo ohranjeno steklo v škrgah rib na eni strani in v jantarju na drugi. Gre za zamrznjeni posnetek življenja v trenutku, ko se je zgodila katastrofa."
Je to novo odkritje v Severni Dakoti dokončno potrdilo to, da so dinozavri izumrli prav zaradi trka asteroida? Je teorija, da bi lahko izumrli že veliko prej, še živa?
"Lahko bi rekli, da gre za zadnji žebelj v krsto te teorije. Dokaze zoper njo smo košček za koščkom zbirali postopoma. Od preučevanja iridija v razmejitveni plasti K-T, ki skriva nekajkrat več iridija kot vse ostale plasti in kaže na to, da se je v Zemljo v preteklosti zaletelo zares veliko telo iz vesolja, do odkritja tektitov, nanodiamantov, dokazov o sočasnem vplivu trka po celem planetu … Nato so pred desetletji odkrili ostanke kraterja pod Mehiškim zalivom in ga ocenili na povsem enako starost kot množično izumiranje. A ljudje so še vedno dvomili. To naše najnovejše odkritje iz Severne Dakote je zadnji žebelj v krsto dvoma. Zdaj vemo, da so morali dinozavri izumreti prav zaradi trčenja in ne prej. Po odkritju so postali nasprotniki tega malo tišji."
Na rehabilitaciji v Sloveniji sta mladostnika iz Gaze, ki sta bila huda poškodovana ob napadih z brezpilotniki. Moderno vojskovanje, ki ga poganjata umetna inteligenca in avtonomno orožje, je dodatno kruto, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo nove moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije na svetovnih bojiščih? Pod drobnogled smo vzeli tudi primere, ko metapodatkovna analiza ni zanesljiva pri izbiranju tarč in kako tehnologije postanejo izgovor pri prevzemanju odgovornosti.
Moderno bojevanje se je ob aktualnih vojnah močno spremenilo, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo dodatne moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije, kako je z avtonomnim orožjem? Pod drobnogled najprej jemljemo brezpilotne letalnike oziroma drone, ki zelo spreminjajo razmere in taktike na bojiščih.
V tednih, ko se približujemo referendumu o novem bloku jedrske elektrarne, se v Frekvenci X sprašujemo, kako deluje jedrska elektrarna, kako s cepitvijo atomov nastaja električna energija. Obiskali smo jedrsko elektrarno v Krškem, pri tem spremljali delo v nadzorni sobi, poizvedovali, kako skladiščijo visokoradioaktivne odpadke, in preverili, kako dobro je elektrarna pripravljena na morebitne hude naravne in druge nesreče.
Razvoj umetnih nevronskih mrež, kar je strojno učenje pripeljalo do neslutenih razsežnosti, molekule, ki imajo posebno vlogo pri uravnavanju delovanja genov in dosežki na področju raziskovanja proteinov. Znanstveniki v ozadju teh odkritij so letošnji prejemniki Nobelovih nagrad in v ospredje jih postavljamo tudi v tokratni Frekvenci X. Čemu so s svojimi odkritji tlakovali pot, kako so vplivali na razvoj znanosti in kakšna je njihova raziskovalna pot.
V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.
Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?
Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.
Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.
Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.
Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.
Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?
Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.
Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.
Neveljaven email naslov