Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
Tudi v najslabšem scenariju človek zaradi degeneracije kromosoma Y ne bo izumrl
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa ima v svojih celicah eno kopijo spolnega kromosoma X in eno kopijo spolnega kromosoma Y. Kromosom Y torej moškega naredi moškega, saj ima gene, ki so odgovorni za nastanek moškega telesa, med drugim testisov in spermijev.
Malce ironično pa je, da je moško telo na splošno močnejše in bolj “robato” od ženskega, kromosom Y pa je v resnici tretji najmanjši kromosom, obenem pa ima najmanjše število genov od vseh človeških kromosomov. V tem primeru bi torej lahko rekli, da drži rek, da velikost ni pomembna. Kar je zaskrbljujoče pri kromosomu Y, je to, da je bil pred nekako 300 milijoni let enako velik kot kromosom X, nato pa se je začel krčiti in izgubljati gene.
Po ocenah se je do danes skrčil na eno tretjino svoje začetne velikosti in izgubil okrog 95 % genov, tako da mu jih je ostalo samo od 50 do 70. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje in po nekaterih izračunih naj bi v naslednjih 10. milijonih let izgubil vse gene in s tem tudi svojo funkcijo (vlogo). Seveda so te raziskave sprožile polemični odziv med genetiki in strašljive naslovnice v medijih, ki so hitro začele razglašali konec moških.
Da je ponos moških še bolj prizadet, pa je eden glavnih raziskovalcev na tem področju in glavni zagovornik teorije degeneracije kromosoma Y – ženska. Prof. dr. Jennifer Graves z avstralske univerze La Trobe je namreč na podlagi svojih raziskav in ugotovitev, da se kromosom Y krči, postavila teorijo, da kromosom Y izumira, s tem pa, da so moški na poti izginotja. Seveda moški ob tej grožnji niso ostali tiho.
Leta 2012 je prišel protiudarec tej teoriji, zadal pa ga je moški genetik. Prof. dr. David Page z ameriškega Whitehead Institute for Biomedical Research je kromosom Y še enkrat vzel pod drobnogled in pri tem prišel do zaključka, da se je moški kromosom v milijonih let evolucije res zelo skrčil, vendar pa je obenem našel tudi iznajdljiv način, kako se obdržati pri življenju. Prof. Page je zmagoslavno oznanil, da se je propad kromosoma Y zaustavil in da se je stabiliziral, torej bo ostal z nami še veliko milijonov let.
Da bi bil razumeli razpravo, ki se je razvnela okrog usode kromosoma Y in razlog za njegovo krčenje, je treba poznati dva osnovna pojma v genetiki: pojav mutacij in rekombinacijo. Naš genski zapis, se pravi DNK v kromosomih, je namreč naravno nagnjen k mutacijam – naključnim napakam, ki se neizogibno pojavljajo ob – na primer – delitvi celic. Narava je izumila več načinov, kako se boriti proti kopičenju teh mutacij in s tem degeneraciji našega genskega zapisa.
Eden od zelo prebrisanih načinov je rekombinacija, ki je razlog, zakaj imamo ljudje v svojih celicah dve kopiji vsakega kromosoma. Dve kopiji imamo zato, ker lahko celica poškodovano kopijo enega kromosoma popravi tako, da jo v procesu rekombinacije prepozna in povrne v prvotno stanje s pomočjo nepoškodovane kopije istega kromosoma.
Ta mehanizem deluje sijajno, vendar pa pri kromosomu Y ne pride v poštev, saj ta v celici nima svoje kopije. In ker je kromosom Y tak samotar, se ne more obnavljati in popravljati s pomočjo rekombinacije, kar pomeni, da se je v dolgih milijonih let počasi krčil in izgubljal gene, v katerih so se nabrale usodne napake. Prof. Page verjame, da je odkril, kako se kromosom Y pred to degeneracijo brani. Po njegovih izsledkih naj bi kromosom Y po ostalih kromosomih vsadil nekakšne kopije svojih genov in te kopije uporablja za to, da se lahko popravlja.
Prav tako naj bi njegove raziskave kazale, da se je zmanjševanje kromosoma Y v zadnjih nekaj milijonih let zaustavilo in da je njegova velikost že nekaj časa enaka. Seveda pa te raziskave niso prepričale prof. Gravesove, ki ostaja neomajna pri svoji napovedi o koncu kromosoma Y. Seveda pa s tem ne misli tudi na konec človeštva. Po njenem bo evolucija ob propadu kromosoma Y iznašla nov način za določenje moškega spola, čeprav ostaja vprašanje, ali se bo pri tem razvila tudi nova vrsta moškega, odprto.
Kakorkoli že – na srečo so to problemi, s katerimi se bodo morali ukvarjati naši zanamci čez milijone let – če bo – ob trenutnem stanju sveta – človeštvo tedaj seveda sploh še obstajalo. Za zdaj pa se moški še nimajo česa bati in lahko trdno stojijo za tem, da velikost ni vedno pomembna.
V minulih letih so nekatere raziskave nakazale, da se človeški kromosom Y degenerira. Zakaj se to dogaja in kako hiter je ta proces?
To se resnično dogaja. Znanstveniki razlagajo, da se je v milijardi in pol let kromosom Y pomanjšal z normalne velikosti do velikosti, ko ima le še dobrih 60 ali 70 genov. To je približno petina njegove prvotne velikosti. Teorij, zakaj se je to zgodilo, je veliko. Za vrsto je sicer prednost, če ohranja razmerje spolov ena proti ena. Dober način za ohranjanje tega je gen na enem izmed spolnih kromosomov. Pri sesalcih se gen, ki določa spol, imenuje SRY. Samci ga imajo, samice ne. Ko vrsta razvija ta gen, je dobro, da ne izmenjuje genskih rekombinacij. To je proces križanja genov. Ko pa število rekombinacij pade, se kromosom manjša in pri sesalcih je to primer kromosoma Y.
Kako verjetno je sklepati, da bo v prihodnjih nekaj tisočletjih kromosom Y izginil? Nekateri genetiki pravijo, da se bo to zgodilo, drugi pa se s tem ne strinjajo. Kdo ima prav?
Zanimivo, pred tremi leti sem vodil razpravo na to temo. Obe strani sta predstavili svoje argumente. Argument proti bi bil, da je bil kromosom Y vedno zelo učinkovit pri ohranjanju lastnega življenja. Članek v reviji Nature pred leti je predlagal, da je kromosom Y tako začel zavirati proces izginjanja in dosegel točko stabilnosti. Argumenti proti pa pravijo, da so nekatere vrste glodavcev – voluharji in podgane – že izgubile kromosom Y. Seveda govorimo o zelo dolgem obdobju nekaj milijonov let. Sam se težko odločim za eno ali drugo teorijo. Ko smo o tem povprašali približno 300 udeležencev konference, so se mnenja razdelila na pol.
Če bi se to zgodilo, kaj bi to pomenilo za moške oziroma za našo vrsto? Bi bil to konec moških in konec človeštva?
Ne, genetikom se zdi kar zabavno, da je tema pritegnila toliko zanimanja javnosti! Ne gre namreč za hitro spremembo, vsaj ne prej kot v obdobju deset milijonov let. Raje se ukvarjajmo s perečimi težavami. Tudi če bi se degeneracija nadaljevala – in kot kaže, se je to zgodilo pri nekaterih glodavcih – bi se področje, ki določa spol, preselilo in začel bi se nov cikel degeneracije in tudi ta bi trajal milijone let. Celo po najslabšem scenariju bi se zgodilo le, da bi nastala nova človeška vrsta brez kromosoma Y, a prepričan sem, da bi brez težav živeli skupaj.
Torej se raje posvetimo globalnemu segrevanju?
Da.
Ali je znan kakšen primer živalske vrste, v kateri se je zgodilo kaj podobnega?
Da, japonska podgana je zelo zanimiv primer. Živi na treh japonskih otokih. Na enem ima vrsta oba kromosoma oziroma kombinaciji XX, XY, povsem enako kot ljudje. Na drugem otoku je vrsta izgubila en kromosom Y, a samci in samice imajo še vedno kromosom X. Na tretjem otoku imajo samci in samice para XX, XX. Podobno je pri voluharici. Nekateri trdijo, da imajo glodavci sploh nenavadne kromosome, ki potrjujejo pravilo.
Ali lahko kaj naredimo, da zaustavimo degeneracijo kromosoma Y, ali pa smo pri tem povsem nemočni?
Povsem nesmiselno bi bilo. Bolje bi bilo, da denar za zdravstvo in raziskave namenite za odpravljanje bolj perečih težav. Živali določijo spol na različne načine. Pri nekaterih to določa en gen, pri nekaterih je odločilna temperatura, v kateri ležejo jajca. Kače imajo zelo poseben spolni kromosom – razlika, ki določa spol, je neznatna. Največja prednost vzdrževanja razmerja spolov »pol na pol« je, da tako ni konkurence znotraj istega spola. Na primer, če bi bilo pri ljudeh moških dvakrat več kot žensk, bi to povzročalo veliko konfliktov. Razmerje 50 proti 50 za večino vrst pomeni evolucijsko prednost. Nekatere vrste to razmerje ohranjajo z vedenjem, pri sesalcih pa je razmerje že zapisano v genih.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
Tudi v najslabšem scenariju človek zaradi degeneracije kromosoma Y ne bo izumrl
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa ima v svojih celicah eno kopijo spolnega kromosoma X in eno kopijo spolnega kromosoma Y. Kromosom Y torej moškega naredi moškega, saj ima gene, ki so odgovorni za nastanek moškega telesa, med drugim testisov in spermijev.
Malce ironično pa je, da je moško telo na splošno močnejše in bolj “robato” od ženskega, kromosom Y pa je v resnici tretji najmanjši kromosom, obenem pa ima najmanjše število genov od vseh človeških kromosomov. V tem primeru bi torej lahko rekli, da drži rek, da velikost ni pomembna. Kar je zaskrbljujoče pri kromosomu Y, je to, da je bil pred nekako 300 milijoni let enako velik kot kromosom X, nato pa se je začel krčiti in izgubljati gene.
Po ocenah se je do danes skrčil na eno tretjino svoje začetne velikosti in izgubil okrog 95 % genov, tako da mu jih je ostalo samo od 50 do 70. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje in po nekaterih izračunih naj bi v naslednjih 10. milijonih let izgubil vse gene in s tem tudi svojo funkcijo (vlogo). Seveda so te raziskave sprožile polemični odziv med genetiki in strašljive naslovnice v medijih, ki so hitro začele razglašali konec moških.
Da je ponos moških še bolj prizadet, pa je eden glavnih raziskovalcev na tem področju in glavni zagovornik teorije degeneracije kromosoma Y – ženska. Prof. dr. Jennifer Graves z avstralske univerze La Trobe je namreč na podlagi svojih raziskav in ugotovitev, da se kromosom Y krči, postavila teorijo, da kromosom Y izumira, s tem pa, da so moški na poti izginotja. Seveda moški ob tej grožnji niso ostali tiho.
Leta 2012 je prišel protiudarec tej teoriji, zadal pa ga je moški genetik. Prof. dr. David Page z ameriškega Whitehead Institute for Biomedical Research je kromosom Y še enkrat vzel pod drobnogled in pri tem prišel do zaključka, da se je moški kromosom v milijonih let evolucije res zelo skrčil, vendar pa je obenem našel tudi iznajdljiv način, kako se obdržati pri življenju. Prof. Page je zmagoslavno oznanil, da se je propad kromosoma Y zaustavil in da se je stabiliziral, torej bo ostal z nami še veliko milijonov let.
Da bi bil razumeli razpravo, ki se je razvnela okrog usode kromosoma Y in razlog za njegovo krčenje, je treba poznati dva osnovna pojma v genetiki: pojav mutacij in rekombinacijo. Naš genski zapis, se pravi DNK v kromosomih, je namreč naravno nagnjen k mutacijam – naključnim napakam, ki se neizogibno pojavljajo ob – na primer – delitvi celic. Narava je izumila več načinov, kako se boriti proti kopičenju teh mutacij in s tem degeneraciji našega genskega zapisa.
Eden od zelo prebrisanih načinov je rekombinacija, ki je razlog, zakaj imamo ljudje v svojih celicah dve kopiji vsakega kromosoma. Dve kopiji imamo zato, ker lahko celica poškodovano kopijo enega kromosoma popravi tako, da jo v procesu rekombinacije prepozna in povrne v prvotno stanje s pomočjo nepoškodovane kopije istega kromosoma.
Ta mehanizem deluje sijajno, vendar pa pri kromosomu Y ne pride v poštev, saj ta v celici nima svoje kopije. In ker je kromosom Y tak samotar, se ne more obnavljati in popravljati s pomočjo rekombinacije, kar pomeni, da se je v dolgih milijonih let počasi krčil in izgubljal gene, v katerih so se nabrale usodne napake. Prof. Page verjame, da je odkril, kako se kromosom Y pred to degeneracijo brani. Po njegovih izsledkih naj bi kromosom Y po ostalih kromosomih vsadil nekakšne kopije svojih genov in te kopije uporablja za to, da se lahko popravlja.
Prav tako naj bi njegove raziskave kazale, da se je zmanjševanje kromosoma Y v zadnjih nekaj milijonih let zaustavilo in da je njegova velikost že nekaj časa enaka. Seveda pa te raziskave niso prepričale prof. Gravesove, ki ostaja neomajna pri svoji napovedi o koncu kromosoma Y. Seveda pa s tem ne misli tudi na konec človeštva. Po njenem bo evolucija ob propadu kromosoma Y iznašla nov način za določenje moškega spola, čeprav ostaja vprašanje, ali se bo pri tem razvila tudi nova vrsta moškega, odprto.
Kakorkoli že – na srečo so to problemi, s katerimi se bodo morali ukvarjati naši zanamci čez milijone let – če bo – ob trenutnem stanju sveta – človeštvo tedaj seveda sploh še obstajalo. Za zdaj pa se moški še nimajo česa bati in lahko trdno stojijo za tem, da velikost ni vedno pomembna.
V minulih letih so nekatere raziskave nakazale, da se človeški kromosom Y degenerira. Zakaj se to dogaja in kako hiter je ta proces?
To se resnično dogaja. Znanstveniki razlagajo, da se je v milijardi in pol let kromosom Y pomanjšal z normalne velikosti do velikosti, ko ima le še dobrih 60 ali 70 genov. To je približno petina njegove prvotne velikosti. Teorij, zakaj se je to zgodilo, je veliko. Za vrsto je sicer prednost, če ohranja razmerje spolov ena proti ena. Dober način za ohranjanje tega je gen na enem izmed spolnih kromosomov. Pri sesalcih se gen, ki določa spol, imenuje SRY. Samci ga imajo, samice ne. Ko vrsta razvija ta gen, je dobro, da ne izmenjuje genskih rekombinacij. To je proces križanja genov. Ko pa število rekombinacij pade, se kromosom manjša in pri sesalcih je to primer kromosoma Y.
Kako verjetno je sklepati, da bo v prihodnjih nekaj tisočletjih kromosom Y izginil? Nekateri genetiki pravijo, da se bo to zgodilo, drugi pa se s tem ne strinjajo. Kdo ima prav?
Zanimivo, pred tremi leti sem vodil razpravo na to temo. Obe strani sta predstavili svoje argumente. Argument proti bi bil, da je bil kromosom Y vedno zelo učinkovit pri ohranjanju lastnega življenja. Članek v reviji Nature pred leti je predlagal, da je kromosom Y tako začel zavirati proces izginjanja in dosegel točko stabilnosti. Argumenti proti pa pravijo, da so nekatere vrste glodavcev – voluharji in podgane – že izgubile kromosom Y. Seveda govorimo o zelo dolgem obdobju nekaj milijonov let. Sam se težko odločim za eno ali drugo teorijo. Ko smo o tem povprašali približno 300 udeležencev konference, so se mnenja razdelila na pol.
Če bi se to zgodilo, kaj bi to pomenilo za moške oziroma za našo vrsto? Bi bil to konec moških in konec človeštva?
Ne, genetikom se zdi kar zabavno, da je tema pritegnila toliko zanimanja javnosti! Ne gre namreč za hitro spremembo, vsaj ne prej kot v obdobju deset milijonov let. Raje se ukvarjajmo s perečimi težavami. Tudi če bi se degeneracija nadaljevala – in kot kaže, se je to zgodilo pri nekaterih glodavcih – bi se področje, ki določa spol, preselilo in začel bi se nov cikel degeneracije in tudi ta bi trajal milijone let. Celo po najslabšem scenariju bi se zgodilo le, da bi nastala nova človeška vrsta brez kromosoma Y, a prepričan sem, da bi brez težav živeli skupaj.
Torej se raje posvetimo globalnemu segrevanju?
Da.
Ali je znan kakšen primer živalske vrste, v kateri se je zgodilo kaj podobnega?
Da, japonska podgana je zelo zanimiv primer. Živi na treh japonskih otokih. Na enem ima vrsta oba kromosoma oziroma kombinaciji XX, XY, povsem enako kot ljudje. Na drugem otoku je vrsta izgubila en kromosom Y, a samci in samice imajo še vedno kromosom X. Na tretjem otoku imajo samci in samice para XX, XX. Podobno je pri voluharici. Nekateri trdijo, da imajo glodavci sploh nenavadne kromosome, ki potrjujejo pravilo.
Ali lahko kaj naredimo, da zaustavimo degeneracijo kromosoma Y, ali pa smo pri tem povsem nemočni?
Povsem nesmiselno bi bilo. Bolje bi bilo, da denar za zdravstvo in raziskave namenite za odpravljanje bolj perečih težav. Živali določijo spol na različne načine. Pri nekaterih to določa en gen, pri nekaterih je odločilna temperatura, v kateri ležejo jajca. Kače imajo zelo poseben spolni kromosom – razlika, ki določa spol, je neznatna. Največja prednost vzdrževanja razmerja spolov »pol na pol« je, da tako ni konkurence znotraj istega spola. Na primer, če bi bilo pri ljudeh moških dvakrat več kot žensk, bi to povzročalo veliko konfliktov. Razmerje 50 proti 50 za večino vrst pomeni evolucijsko prednost. Nekatere vrste to razmerje ohranjajo z vedenjem, pri sesalcih pa je razmerje že zapisano v genih.
Poteka teden razglasitev dobitnikov Nobelovih nagrad, zato bomo tokratno Frekvenco X posvetili letošnjim nagrajencem na področju medicine, fizike in kemije ter pokomentirali njihova odkritja s pomočjo slovenskih strokovnjakov na podobnih področjih
Nad Višnjanom v hrvaški Istri stoji astronomski observatorij Tićan. Vodi ga Korado Korlević, ki je v svoji karieri odkril približno 1000 asteroidov, s pomočjo teleskopa v Višnjanu so bili odkriti tudi trije kometi, dva nosita ime prav po Korleviću. Kakšna je skrivnost istrskega lovca na asteroide in kako je Višnjan postal astronomsko središče, kjer se na kreativnih taborih učijo tudi nadarjeni otroci.
Frekvenca X pripravlja pregled najzanimivejših, najbolj nenavadnih med nenavadnimi znanstvenimi dosežki zadnjega četrt stoletja. V noči s četrtka na petek bodo v Parizu podelili 26. Ig Nobelove nagrade za prelomna odkritja v znanosti, ki nas najprej silijo k smehu, nato pa še k razmisleku. O biomedicinskih posledicah intenzivnega poljubljanja, vplivu prisotnosti ljudi na paritvene navade nojev in iskanju kemijskih receptov za od-vretje jajca ter o (ne)uporabni vrednosti podobnih na prvi pogled trivialnih odkritij.
Natanko leto dni je od odkritja gravitacijskih valov, enega od največjih znanstvenih prodorov v tem stoletju, ki potrjuje Einsteinovo teorijo relativnosti in je korak bliže k razumevanju velikega poka. Z gravitacijskimi raziskavami se že desetletja ukvarja profesorica Sheila Rowan, direktorica tovrstnega inštituta na Univerzi v Glasgowu, ki je bila pred kratkim imenovana za glavno znanstveno svetovalko na Škotskem. Njeno temeljno področje so optični materiali za detektorje gravitacijskih valov. Rowanova, ki je osrednja gostja simpozija Mednarodne astronomske zveze, ki ga te dni gosti Univerza v Novi Gorici, je v Frekvenci X pojasnila, zakaj so gravitacijski valovi tako pomembni in kako lahko zapleteno fiziko za njimi razumemo čisto vsi.
Terrence Malick je na filmskem festivalu v Benetkah predstavil poetični dokumentarec Voyage of Time, ki ga opisujejo kot poklon kozmosu, razodetje časa od njegovega začetka do končnega kolapsa. Film si je v Benetkah ogledala Nina Zagoričnik, ki bo predstavila vtise o novi stvaritvi velikega režiserja. Druga filmska znanstveno-fantastična zgodba je povezana s filmom Stik iz leta 1997, ki prikazuje prvi stik človeštva z zunajzemeljsko civilizacijo. Svetovalec pri filmu je bil ameriški astronom Shest Shostak, ki je tudi aktualni gost podkasta Številke Slavka Jeriča.
Bi lahko imeli danes v Sloveniji svojo Nokio, celo Samsung? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb ter ob nespretnem ekonomskem vodenju, tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi vpletenimi smo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte raziskovali že pred meseci, oddaja je naletela na velik odziv, zato zgodbo nadaljujemo z nekaterimi novimi pogledi in manj znanimi dejstvi.
"Tako obsežnega beljenja koral še nismo doživeli!" je bil v intervjuju za naš radio jasen eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za koralne greben profesor Terry Hughes, ki korale preučuje že 40 let. Veliki koralni greben je v preteklih mesecih ponekod utrpel več kot polovično izgubo, podobno je s koralami tudi drugod v tropskem pasu. Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. In tja gremo v naslednjih minutah tudi mi … Prva poletna Frekvenca je štrbunknila v morje in odšla na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene, ki se vse opazneje spreminjajo v mesta duhov.
Zakaj žoga brez rotacije tako rekoč “plava” po zraku, kako natančno lahko izračunamo in predvidimo njen let ter na kakšne načine proizvajalci žog manipulirajo z njihovimi lastnostmi, da bi naredili šport čim bolj zanimiv za gledalce?
Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je nedavno objavila, da so v globinah vesolja opazili eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let. Medla svetloba je do Zemlje potovala kar 13 milijard let. Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? To je seveda vznemirljivo, saj prve galaksije in z njimi prve zvezde pomenijo, da je vesolje postalo svetel kraj, obenem pa so v zvezdah začeli nastajati tudi kemični elementi, težji od helija, torej tudi ogljik, kisik ali dušik, iz katerih smo nastali tudi mi.
Zaradi njih so se rušili imperiji, izgubljale in dobivale so se vojne, padale so vlade. Danes podpirajo infrastrukturo modernega sveta. Brez njih ne bi bilo računalnikov in interneta. Spletni nakupi, elektronsko bančništvo, telefonski pogovori jih nujno potrebujejo. Prav pridejo tako domačim uporabnikom kot teroristom. Šifre so često spregledani prispevek matematike, a so v resnici njen najpomembnejši izum, brez katerega modernega sveta ne bi bilo. Matematika je izumila nezlomljive šifre, kar prinaša tudi svojevrstne težave.
Na obrobju Ljubljane stoji pravi jedrski reaktor in le peščica jih ve, da ta objekt deluje že 50 let. Predstavljamo reaktor TRIGA.
V začetku maja se je v Bostonu za zaprtimi vrati zbrala druščina znanstvenikov, poslovnežev, etikov in predstavnikov vlade, ki so razpravljali o načrtu, da bi lahko v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom. Projekt se marsikomu zdi sporen, češ da bi lahko na tak način ustvarili ljudi z določenimi lastnostmi, mogoče ljudi, ki so rojeni in vzgojeni za vojake? Kdo bi imel za to dovoljenje, kdo lastništvo nad takimi bitji? Kako blizu temu, da bi lahko sintetizirali pravi človeški genom in kakšna vprašanja to odpira, ugotavljamo ta četrtek ob 12.00 v oddaji Frekvenca X.
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta. Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst. Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Vemo, kako se sporazumevamo ljudje. Imamo številne jezike, govorice, narečja, veliko gestikuliramo, včasih se pačimo … Kako pa je s sporazumevanjem pri naših bližnjih sorodnikih – pri živalih? Podobno kot ljudje, se tudi živali med seboj veliko sporazumevajo. Toda smisel njihove komunikacije nam je velikokrat prikrit. Pa ne le zato, ker mi ne bi imeli “slovarja”, s pomočjo katerega bi lahko prevedli njihove piske, brenčanje, poglede, premike uhljev ali repa in druge signale v človeško govorico. Živali včasih ne moremo razumeti tudi zato, ker se njihova čutila, ki sprejemajo informacije, bistveno razlikujejo od naših.
Poskusite si zapomniti naslednjih deset predmetov: mačka, mleko, zvezda, miza, zgradba, vrtnica, človek, stol, raketa, česen. Kako pa si zapomniti 3000 decimalk števila pi ali kart z enim samim uvidom? Se možgani spominskih rekorderjev razlikujejo od navadnih ali gre le za vztrajnost in dober spominski sistem? Si lahko zapomnimo karkoli in koliko želimo? O tem smo govorili s spominskimi rekorderji, šahistom in doktorjem psihologije.
Pogovor z Urošem Kuzmanom, ki je bil v času študija na Fakulteti za matematiko in fiziko med najbolj talentiranimi in delavnimi študenti v svoji generaciji. Danes je doktor matematike in stand-up komik, eden izmed piscev šal pri oddaji komercialne televizije, ki je tudi na slovenski humoristični sceni odprla žar sezono ter član Šaleškega študentskega okteta, ki je predlani posnel na youtubu precejkrat gledano Ubrano jamranje; skladbo z besedilom, spisanim na podlagi izrazov negodovanja Velenjčanov in Velenjčank oz. odgovorov na vprašanje, kaj vas v Velenju najbolj moti? Z Mitjo Pečkom sta se pogovarjala o matematičnih metodah pisanja šal.
Že dolgo vemo, da je Zemlja nastala iz snovi, ki so jo supernove bruhnile v prostor pred skoraj petimi milijardami let. Doslej ni bilo zabeleženo, ali je zvezdni prah sedal na Zemljo tudi pozneje. Zdaj vemo, da so nebo pred tremi milijoni let razsvetljevale spektakularne zvezdne eksplozije supernov v okolici Sonca, kakih 200 ali 300 tisoč let pozneje pa se je na Zemljo usedel tudi njihov radioaktivni železov prah. Kako je uspelo zaznati sledi bližnje eksplozije supernove in kaj pomeni odkritje, da nekateri atomi izvirajo iz zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici, boste zvedeli v novi izdaji Frekvence X.
V Frekvenci X tokrat raziskujemo paralelne svetove in druga alternativna dojemanja realnosti. Spoznavamo različne metode preskakovanja iz vsakdanje zaznave v “vzporedne svetove” in ugotavljamo, da smo le toliko na trdnih tleh, kolikor jih fizično (ob)čutimo pod svojimi stopali. Že ob odsotnosti določenih tovrstnih dražljajev se nam namreč lahko odprejo vrata v svet nenavadnega, mističnega.
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Bitje materinega srca je prvi zvok, ki ga sliši človek. Že milijone let nas z najrazličnejšimi zvoki zasipava narava. Vseskozi smo ustvarjali tudi svoje zvoke – od najbolj domačih frekvenc človeškega glasu, umetelnih glasbenih harmonij, do povsem sintetičnih trdih zvokov … in se vse skupaj naučili tudi zapisovati in shranjevati. »Skoraj vse o zvoku« je naslov nove razstave v Tehniškem muzeju v Bistri.
Neveljaven email naslov