Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Možgani na sodišču
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogati direktor nekoliko izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
V začetku devetdesetih let je bil takrat 45-letni Herbert Weinstein obtožen, da je hladnokrvno zadavil svojo ženo in jo, da bi zakril sledi umora, vrgel skozi okno iz dvanajstega nadstropja stanovanja na Manhattnu. Upal je, da bo policijo lahko prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo.
Tožilec v Weinsteinovem primeru je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati na procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaze v sodnem procesu.
Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike možganske ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so mu umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.
“Nevroznanstveniki, genetiki in drugi strokovnjaki bodo dokazali, da nekateri ljudje v resnici niso krivi oziroma odgovorni za svoja dejanja. Nimajo namreč svobodne volje, ki jim jo družba pripisuje. Njihova dejanja so izvedena skoraj podzavestno. Midva se zdaj lahko zavestno odločiva, da ne bova urinirala, v približno osmih urah pa bova to možnost svobodne odločitve zaradi fiziološke potrebe izgubila.”
Dr. James Fallon
Običajno so ljudje odgovorni za svoja dejanja, če jih ne izvajajo pod prisilo. Svobodno ne delujejo recimo takrat, ko jim nekdo drži k čelu prislonjeno nabito pištolo ali ko zaradi poškodbe ali deformacije možganov niso sposobni razlikovati med dobrim in slabim oziroma razumeti posledic svojih dejanj.
Nesrečno otroštvo ali manjše poškodbe glave praviloma niso dovolj velik poseg v zmožnost svobodnega odločanja, da posameznik zaradi tega ne bi mogel odgovarjati za svoja dejanja. Tradicionalno velja prepričanje, da odgovarjamo za lastna svobodna dejanja, če smo zmožni racionalnega premisleka. Vendar znanost vse bolj ugotavlja, da obstajajo tudi primeri, ko so ljudje povsem racionalni, a vseeno niso zmožni avtonomnega svobodnega odločanja.
Prof. dr. James Fallon je vrhunski nevroznanstvenik. Pred leti je s podrobno analizo svojih možganov in zgodovine svoje širše družine ugotovil, da je (potencialni) psihopat.
Fallon se je celotno kariero ukvarjal z analizami možganov, tudi psihopatov. Ko je pod drobnogled postavil svoje možgane, je presenečen ugotovil, da ima tudi sam podobne vzorce.
“Prosil sem svoje kolege psihiatre za podrobno analizo in ugotovili so, da velikokrat počnem psihopatske stvari. To so nekako potrdili tudi moji prijatelji in sorodniki. Ko sem se dal testirati, je eden od psihiatrov v svojem poročilu zapisal: “Ta človek ima vse misli in nagnjenja pravega psihopata, le da tega ne izživlja navzven.” Tudi analiza družinskega debla je pokazala, da smo imeli v zgodovini kar nekaj psihopatov … Imam srečo, da sem funkcionalni psihopat in da sem bil odlično vzgojen.”
Seveda pa odklonske ali morda celo zločinske genske predispozicije sprožajo zanimivo dilemo o morebitnih olajševalnih okoliščinah na sodišču. Bi se dokazani psihopat pred poroto lahko izmazal, zato ker je psihopat?
Intervju je dosegljiv tudi v delovnem prevodu poslušalk in poslušalcev Frekvence X
Hvala vsem za trasnkript in prevod.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Možgani na sodišču
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogati direktor nekoliko izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
V začetku devetdesetih let je bil takrat 45-letni Herbert Weinstein obtožen, da je hladnokrvno zadavil svojo ženo in jo, da bi zakril sledi umora, vrgel skozi okno iz dvanajstega nadstropja stanovanja na Manhattnu. Upal je, da bo policijo lahko prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo.
Tožilec v Weinsteinovem primeru je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati na procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaze v sodnem procesu.
Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike možganske ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so mu umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.
“Nevroznanstveniki, genetiki in drugi strokovnjaki bodo dokazali, da nekateri ljudje v resnici niso krivi oziroma odgovorni za svoja dejanja. Nimajo namreč svobodne volje, ki jim jo družba pripisuje. Njihova dejanja so izvedena skoraj podzavestno. Midva se zdaj lahko zavestno odločiva, da ne bova urinirala, v približno osmih urah pa bova to možnost svobodne odločitve zaradi fiziološke potrebe izgubila.”
Dr. James Fallon
Običajno so ljudje odgovorni za svoja dejanja, če jih ne izvajajo pod prisilo. Svobodno ne delujejo recimo takrat, ko jim nekdo drži k čelu prislonjeno nabito pištolo ali ko zaradi poškodbe ali deformacije možganov niso sposobni razlikovati med dobrim in slabim oziroma razumeti posledic svojih dejanj.
Nesrečno otroštvo ali manjše poškodbe glave praviloma niso dovolj velik poseg v zmožnost svobodnega odločanja, da posameznik zaradi tega ne bi mogel odgovarjati za svoja dejanja. Tradicionalno velja prepričanje, da odgovarjamo za lastna svobodna dejanja, če smo zmožni racionalnega premisleka. Vendar znanost vse bolj ugotavlja, da obstajajo tudi primeri, ko so ljudje povsem racionalni, a vseeno niso zmožni avtonomnega svobodnega odločanja.
Prof. dr. James Fallon je vrhunski nevroznanstvenik. Pred leti je s podrobno analizo svojih možganov in zgodovine svoje širše družine ugotovil, da je (potencialni) psihopat.
Fallon se je celotno kariero ukvarjal z analizami možganov, tudi psihopatov. Ko je pod drobnogled postavil svoje možgane, je presenečen ugotovil, da ima tudi sam podobne vzorce.
“Prosil sem svoje kolege psihiatre za podrobno analizo in ugotovili so, da velikokrat počnem psihopatske stvari. To so nekako potrdili tudi moji prijatelji in sorodniki. Ko sem se dal testirati, je eden od psihiatrov v svojem poročilu zapisal: “Ta človek ima vse misli in nagnjenja pravega psihopata, le da tega ne izživlja navzven.” Tudi analiza družinskega debla je pokazala, da smo imeli v zgodovini kar nekaj psihopatov … Imam srečo, da sem funkcionalni psihopat in da sem bil odlično vzgojen.”
Seveda pa odklonske ali morda celo zločinske genske predispozicije sprožajo zanimivo dilemo o morebitnih olajševalnih okoliščinah na sodišču. Bi se dokazani psihopat pred poroto lahko izmazal, zato ker je psihopat?
Intervju je dosegljiv tudi v delovnem prevodu poslušalk in poslušalcev Frekvence X
Hvala vsem za trasnkript in prevod.
Poteka teden razglasitev dobitnikov Nobelovih nagrad, zato bomo tokratno Frekvenco X posvetili letošnjim nagrajencem na področju medicine, fizike in kemije ter pokomentirali njihova odkritja s pomočjo slovenskih strokovnjakov na podobnih področjih
Nad Višnjanom v hrvaški Istri stoji astronomski observatorij Tićan. Vodi ga Korado Korlević, ki je v svoji karieri odkril približno 1000 asteroidov, s pomočjo teleskopa v Višnjanu so bili odkriti tudi trije kometi, dva nosita ime prav po Korleviću. Kakšna je skrivnost istrskega lovca na asteroide in kako je Višnjan postal astronomsko središče, kjer se na kreativnih taborih učijo tudi nadarjeni otroci.
Frekvenca X pripravlja pregled najzanimivejših, najbolj nenavadnih med nenavadnimi znanstvenimi dosežki zadnjega četrt stoletja. V noči s četrtka na petek bodo v Parizu podelili 26. Ig Nobelove nagrade za prelomna odkritja v znanosti, ki nas najprej silijo k smehu, nato pa še k razmisleku. O biomedicinskih posledicah intenzivnega poljubljanja, vplivu prisotnosti ljudi na paritvene navade nojev in iskanju kemijskih receptov za od-vretje jajca ter o (ne)uporabni vrednosti podobnih na prvi pogled trivialnih odkritij.
Natanko leto dni je od odkritja gravitacijskih valov, enega od največjih znanstvenih prodorov v tem stoletju, ki potrjuje Einsteinovo teorijo relativnosti in je korak bliže k razumevanju velikega poka. Z gravitacijskimi raziskavami se že desetletja ukvarja profesorica Sheila Rowan, direktorica tovrstnega inštituta na Univerzi v Glasgowu, ki je bila pred kratkim imenovana za glavno znanstveno svetovalko na Škotskem. Njeno temeljno področje so optični materiali za detektorje gravitacijskih valov. Rowanova, ki je osrednja gostja simpozija Mednarodne astronomske zveze, ki ga te dni gosti Univerza v Novi Gorici, je v Frekvenci X pojasnila, zakaj so gravitacijski valovi tako pomembni in kako lahko zapleteno fiziko za njimi razumemo čisto vsi.
Terrence Malick je na filmskem festivalu v Benetkah predstavil poetični dokumentarec Voyage of Time, ki ga opisujejo kot poklon kozmosu, razodetje časa od njegovega začetka do končnega kolapsa. Film si je v Benetkah ogledala Nina Zagoričnik, ki bo predstavila vtise o novi stvaritvi velikega režiserja. Druga filmska znanstveno-fantastična zgodba je povezana s filmom Stik iz leta 1997, ki prikazuje prvi stik človeštva z zunajzemeljsko civilizacijo. Svetovalec pri filmu je bil ameriški astronom Shest Shostak, ki je tudi aktualni gost podkasta Številke Slavka Jeriča.
Bi lahko imeli danes v Sloveniji svojo Nokio, celo Samsung? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb ter ob nespretnem ekonomskem vodenju, tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi vpletenimi smo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte raziskovali že pred meseci, oddaja je naletela na velik odziv, zato zgodbo nadaljujemo z nekaterimi novimi pogledi in manj znanimi dejstvi.
"Tako obsežnega beljenja koral še nismo doživeli!" je bil v intervjuju za naš radio jasen eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za koralne greben profesor Terry Hughes, ki korale preučuje že 40 let. Veliki koralni greben je v preteklih mesecih ponekod utrpel več kot polovično izgubo, podobno je s koralami tudi drugod v tropskem pasu. Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. In tja gremo v naslednjih minutah tudi mi … Prva poletna Frekvenca je štrbunknila v morje in odšla na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene, ki se vse opazneje spreminjajo v mesta duhov.
Zakaj žoga brez rotacije tako rekoč “plava” po zraku, kako natančno lahko izračunamo in predvidimo njen let ter na kakšne načine proizvajalci žog manipulirajo z njihovimi lastnostmi, da bi naredili šport čim bolj zanimiv za gledalce?
Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je nedavno objavila, da so v globinah vesolja opazili eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let. Medla svetloba je do Zemlje potovala kar 13 milijard let. Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? To je seveda vznemirljivo, saj prve galaksije in z njimi prve zvezde pomenijo, da je vesolje postalo svetel kraj, obenem pa so v zvezdah začeli nastajati tudi kemični elementi, težji od helija, torej tudi ogljik, kisik ali dušik, iz katerih smo nastali tudi mi.
Zaradi njih so se rušili imperiji, izgubljale in dobivale so se vojne, padale so vlade. Danes podpirajo infrastrukturo modernega sveta. Brez njih ne bi bilo računalnikov in interneta. Spletni nakupi, elektronsko bančništvo, telefonski pogovori jih nujno potrebujejo. Prav pridejo tako domačim uporabnikom kot teroristom. Šifre so često spregledani prispevek matematike, a so v resnici njen najpomembnejši izum, brez katerega modernega sveta ne bi bilo. Matematika je izumila nezlomljive šifre, kar prinaša tudi svojevrstne težave.
Na obrobju Ljubljane stoji pravi jedrski reaktor in le peščica jih ve, da ta objekt deluje že 50 let. Predstavljamo reaktor TRIGA.
V začetku maja se je v Bostonu za zaprtimi vrati zbrala druščina znanstvenikov, poslovnežev, etikov in predstavnikov vlade, ki so razpravljali o načrtu, da bi lahko v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom. Projekt se marsikomu zdi sporen, češ da bi lahko na tak način ustvarili ljudi z določenimi lastnostmi, mogoče ljudi, ki so rojeni in vzgojeni za vojake? Kdo bi imel za to dovoljenje, kdo lastništvo nad takimi bitji? Kako blizu temu, da bi lahko sintetizirali pravi človeški genom in kakšna vprašanja to odpira, ugotavljamo ta četrtek ob 12.00 v oddaji Frekvenca X.
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta. Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst. Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Vemo, kako se sporazumevamo ljudje. Imamo številne jezike, govorice, narečja, veliko gestikuliramo, včasih se pačimo … Kako pa je s sporazumevanjem pri naših bližnjih sorodnikih – pri živalih? Podobno kot ljudje, se tudi živali med seboj veliko sporazumevajo. Toda smisel njihove komunikacije nam je velikokrat prikrit. Pa ne le zato, ker mi ne bi imeli “slovarja”, s pomočjo katerega bi lahko prevedli njihove piske, brenčanje, poglede, premike uhljev ali repa in druge signale v človeško govorico. Živali včasih ne moremo razumeti tudi zato, ker se njihova čutila, ki sprejemajo informacije, bistveno razlikujejo od naših.
Poskusite si zapomniti naslednjih deset predmetov: mačka, mleko, zvezda, miza, zgradba, vrtnica, človek, stol, raketa, česen. Kako pa si zapomniti 3000 decimalk števila pi ali kart z enim samim uvidom? Se možgani spominskih rekorderjev razlikujejo od navadnih ali gre le za vztrajnost in dober spominski sistem? Si lahko zapomnimo karkoli in koliko želimo? O tem smo govorili s spominskimi rekorderji, šahistom in doktorjem psihologije.
Pogovor z Urošem Kuzmanom, ki je bil v času študija na Fakulteti za matematiko in fiziko med najbolj talentiranimi in delavnimi študenti v svoji generaciji. Danes je doktor matematike in stand-up komik, eden izmed piscev šal pri oddaji komercialne televizije, ki je tudi na slovenski humoristični sceni odprla žar sezono ter član Šaleškega študentskega okteta, ki je predlani posnel na youtubu precejkrat gledano Ubrano jamranje; skladbo z besedilom, spisanim na podlagi izrazov negodovanja Velenjčanov in Velenjčank oz. odgovorov na vprašanje, kaj vas v Velenju najbolj moti? Z Mitjo Pečkom sta se pogovarjala o matematičnih metodah pisanja šal.
Že dolgo vemo, da je Zemlja nastala iz snovi, ki so jo supernove bruhnile v prostor pred skoraj petimi milijardami let. Doslej ni bilo zabeleženo, ali je zvezdni prah sedal na Zemljo tudi pozneje. Zdaj vemo, da so nebo pred tremi milijoni let razsvetljevale spektakularne zvezdne eksplozije supernov v okolici Sonca, kakih 200 ali 300 tisoč let pozneje pa se je na Zemljo usedel tudi njihov radioaktivni železov prah. Kako je uspelo zaznati sledi bližnje eksplozije supernove in kaj pomeni odkritje, da nekateri atomi izvirajo iz zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici, boste zvedeli v novi izdaji Frekvence X.
V Frekvenci X tokrat raziskujemo paralelne svetove in druga alternativna dojemanja realnosti. Spoznavamo različne metode preskakovanja iz vsakdanje zaznave v “vzporedne svetove” in ugotavljamo, da smo le toliko na trdnih tleh, kolikor jih fizično (ob)čutimo pod svojimi stopali. Že ob odsotnosti določenih tovrstnih dražljajev se nam namreč lahko odprejo vrata v svet nenavadnega, mističnega.
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Bitje materinega srca je prvi zvok, ki ga sliši človek. Že milijone let nas z najrazličnejšimi zvoki zasipava narava. Vseskozi smo ustvarjali tudi svoje zvoke – od najbolj domačih frekvenc človeškega glasu, umetelnih glasbenih harmonij, do povsem sintetičnih trdih zvokov … in se vse skupaj naučili tudi zapisovati in shranjevati. »Skoraj vse o zvoku« je naslov nove razstave v Tehniškem muzeju v Bistri.
Neveljaven email naslov