Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Možgani na sodišču
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogati direktor nekoliko izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
V začetku devetdesetih let je bil takrat 45-letni Herbert Weinstein obtožen, da je hladnokrvno zadavil svojo ženo in jo, da bi zakril sledi umora, vrgel skozi okno iz dvanajstega nadstropja stanovanja na Manhattnu. Upal je, da bo policijo lahko prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo.
Tožilec v Weinsteinovem primeru je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati na procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaze v sodnem procesu.
Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike možganske ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so mu umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.
“Nevroznanstveniki, genetiki in drugi strokovnjaki bodo dokazali, da nekateri ljudje v resnici niso krivi oziroma odgovorni za svoja dejanja. Nimajo namreč svobodne volje, ki jim jo družba pripisuje. Njihova dejanja so izvedena skoraj podzavestno. Midva se zdaj lahko zavestno odločiva, da ne bova urinirala, v približno osmih urah pa bova to možnost svobodne odločitve zaradi fiziološke potrebe izgubila.”
Dr. James Fallon
Običajno so ljudje odgovorni za svoja dejanja, če jih ne izvajajo pod prisilo. Svobodno ne delujejo recimo takrat, ko jim nekdo drži k čelu prislonjeno nabito pištolo ali ko zaradi poškodbe ali deformacije možganov niso sposobni razlikovati med dobrim in slabim oziroma razumeti posledic svojih dejanj.
Nesrečno otroštvo ali manjše poškodbe glave praviloma niso dovolj velik poseg v zmožnost svobodnega odločanja, da posameznik zaradi tega ne bi mogel odgovarjati za svoja dejanja. Tradicionalno velja prepričanje, da odgovarjamo za lastna svobodna dejanja, če smo zmožni racionalnega premisleka. Vendar znanost vse bolj ugotavlja, da obstajajo tudi primeri, ko so ljudje povsem racionalni, a vseeno niso zmožni avtonomnega svobodnega odločanja.
Prof. dr. James Fallon je vrhunski nevroznanstvenik. Pred leti je s podrobno analizo svojih možganov in zgodovine svoje širše družine ugotovil, da je (potencialni) psihopat.
Fallon se je celotno kariero ukvarjal z analizami možganov, tudi psihopatov. Ko je pod drobnogled postavil svoje možgane, je presenečen ugotovil, da ima tudi sam podobne vzorce.
“Prosil sem svoje kolege psihiatre za podrobno analizo in ugotovili so, da velikokrat počnem psihopatske stvari. To so nekako potrdili tudi moji prijatelji in sorodniki. Ko sem se dal testirati, je eden od psihiatrov v svojem poročilu zapisal: “Ta človek ima vse misli in nagnjenja pravega psihopata, le da tega ne izživlja navzven.” Tudi analiza družinskega debla je pokazala, da smo imeli v zgodovini kar nekaj psihopatov … Imam srečo, da sem funkcionalni psihopat in da sem bil odlično vzgojen.”
Seveda pa odklonske ali morda celo zločinske genske predispozicije sprožajo zanimivo dilemo o morebitnih olajševalnih okoliščinah na sodišču. Bi se dokazani psihopat pred poroto lahko izmazal, zato ker je psihopat?
Intervju je dosegljiv tudi v delovnem prevodu poslušalk in poslušalcev Frekvence X
Hvala vsem za trasnkript in prevod.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Možgani na sodišču
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogati direktor nekoliko izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista.
So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
V začetku devetdesetih let je bil takrat 45-letni Herbert Weinstein obtožen, da je hladnokrvno zadavil svojo ženo in jo, da bi zakril sledi umora, vrgel skozi okno iz dvanajstega nadstropja stanovanja na Manhattnu. Upal je, da bo policijo lahko prepričal, da je žena naredila samomor, a mu ni uspelo.
Tožilec v Weinsteinovem primeru je sprva poskušal doseči, da obtoženčeve možganske ciste sploh ne bi smeli obravnavati na procesu. Strokovnjak za nevroznanost je na strani tožilstva pričal, da je bilo slikanje možganov v tistem času še premalo zanesljivo, da bi lahko slike uporabili kot dokaze v sodnem procesu.
Sodnik je na koncu sprejel salomonsko rešitev, da obramba lahko pokaže poroti slike možganske ciste, ne sme pa trditi, da je cista povezana z nasilnostjo. A že to je bilo dovolj, da so se na tožilstvu prestrašili vpliva, ki bi ga nazorne slike možganov lahko imele na poroto, zato so tik pred dokončno sodbo porote privolili v poravnavo. Weinstein je krivdo priznal, v zameno pa so mu umor spremenili v uboj, kar pomeni, da je bila odmerjena kazen bistveno manj stroga.
“Nevroznanstveniki, genetiki in drugi strokovnjaki bodo dokazali, da nekateri ljudje v resnici niso krivi oziroma odgovorni za svoja dejanja. Nimajo namreč svobodne volje, ki jim jo družba pripisuje. Njihova dejanja so izvedena skoraj podzavestno. Midva se zdaj lahko zavestno odločiva, da ne bova urinirala, v približno osmih urah pa bova to možnost svobodne odločitve zaradi fiziološke potrebe izgubila.”
Dr. James Fallon
Običajno so ljudje odgovorni za svoja dejanja, če jih ne izvajajo pod prisilo. Svobodno ne delujejo recimo takrat, ko jim nekdo drži k čelu prislonjeno nabito pištolo ali ko zaradi poškodbe ali deformacije možganov niso sposobni razlikovati med dobrim in slabim oziroma razumeti posledic svojih dejanj.
Nesrečno otroštvo ali manjše poškodbe glave praviloma niso dovolj velik poseg v zmožnost svobodnega odločanja, da posameznik zaradi tega ne bi mogel odgovarjati za svoja dejanja. Tradicionalno velja prepričanje, da odgovarjamo za lastna svobodna dejanja, če smo zmožni racionalnega premisleka. Vendar znanost vse bolj ugotavlja, da obstajajo tudi primeri, ko so ljudje povsem racionalni, a vseeno niso zmožni avtonomnega svobodnega odločanja.
Prof. dr. James Fallon je vrhunski nevroznanstvenik. Pred leti je s podrobno analizo svojih možganov in zgodovine svoje širše družine ugotovil, da je (potencialni) psihopat.
Fallon se je celotno kariero ukvarjal z analizami možganov, tudi psihopatov. Ko je pod drobnogled postavil svoje možgane, je presenečen ugotovil, da ima tudi sam podobne vzorce.
“Prosil sem svoje kolege psihiatre za podrobno analizo in ugotovili so, da velikokrat počnem psihopatske stvari. To so nekako potrdili tudi moji prijatelji in sorodniki. Ko sem se dal testirati, je eden od psihiatrov v svojem poročilu zapisal: “Ta človek ima vse misli in nagnjenja pravega psihopata, le da tega ne izživlja navzven.” Tudi analiza družinskega debla je pokazala, da smo imeli v zgodovini kar nekaj psihopatov … Imam srečo, da sem funkcionalni psihopat in da sem bil odlično vzgojen.”
Seveda pa odklonske ali morda celo zločinske genske predispozicije sprožajo zanimivo dilemo o morebitnih olajševalnih okoliščinah na sodišču. Bi se dokazani psihopat pred poroto lahko izmazal, zato ker je psihopat?
Intervju je dosegljiv tudi v delovnem prevodu poslušalk in poslušalcev Frekvence X
Hvala vsem za trasnkript in prevod.
Vam črka A deluje rdeče, vam na klavirju zaigrani ton C odzvanja modro, ima neka hrana bodičast okus? Tokrat potujemo po človeških možganih in iščemo, kje se skriva vzrok za sinestezijo oziroma mešanje čutnih zaznav. Pojav je največ pozornosti požel v glasbi, slikarstvu in literaturi, kjer naj bi sinestezija kreativno napajala kar nekaj velikanov umetnosti, mi pa smo se sinesteziji posvetili z nevrološkega vidika, skupaj z dr. Devinom Terhunom z oxfordske univerze in raziskovalcem Duncanom Carmichaelom z edinburške univerze.
V poklon 85-letnici Radia na Slovenskem smo v začetku decembra signal radijske kukavice s pomočjo radioamaterjev poslali na najdaljši polet, kar jih je doslej preletela na poti proti poslušalcem. Zaplavala je na radijski valovih, se odbila od Lune in se nekoliko oskubljena vrnila na Zemljo. Vesoljsko pustolovščino radijske kukavice nam bo v oddaji Frekvenca X pojasnil inž. Sine Mermal z Oddajnikov in zvez, med radioamaterji znan po klicnem znaku S53RM.
Na slovenskem znanstvenem nebu je močno poblisknila Nobelova nagrada za fiziko, s katero so posredno povezani tudi naši znanstveniki. Znanstveno leto 2013 analiziramo v intervjuju z dr. Markom Mikužem, vodjo slovenskih raziskovalcev pri kolaboraciji ATLAS v Cernu.
Glive so organizmi, ki nimajo pretiranega slovesa, čeprav gobe radi jemo skorajda vsi. Nekateri znanstveniki pa menijo, da lahko glive rešijo svet, iz njih bi morda lahko pridobivali celo gorivo in zdravila. Pogovarjamo se z ugledno mikologinjo, prof. Lynne Boddy iz Walesa.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Vračamo se v leto 1957. Osem nadarjenih mladih znanstvenikov se je tedaj na tajnem sestanku v San Franciscu odreklo dobro plačanim delovnim mestom v upanju, da bodo pridobili svobodo in dejansko delali tisto, v kar verjamejo. Ta prvi veliki “spin-off”, kot danes pravimo novoustanovljenemu podjetju, s katerim se posameznik ali skupina odcepi od matičnega podjetja in poskuša najti lastno pot razvoja, je postal temelj podjetniške kulture, ki v Silicijevi dolini vlada še danes. O logiki, ki prežema to dolino, smo se pogovarjali s slovenskim profesorjem na tamkajšnji univerzi Stanford dr. Juretom Leskovcem.
Strela je eden najbolj osupljivih in najbolj vsakdanjih naravnih pojavov, hkrati pa tudi eden najskrivnostnejših in najbolj strah zbujajočih. Po nebu potuje s tretjino svetlobne hitrosti, dosega temperaturo sončevega površja in ima 10.000-krat več energije kot povprečno gospodinjsko omrežje.
Zdi se, da Sonce sije enakomerno in da se ne dogaja nič dramatičnega. Natančnejši pogled pa razkrije temnejše pege in izbruhe snovi neverjetnih razsežnosti. Prav v teh mesecih je Sonce najbolj aktivno, tokratni vrh 11 – letnega cikla pa je zelo skromen in kaže, da bo najmanj izrazit med vsemi v zadnjem stoletju. Kaj se dogaja, od kod energija za to razburkanost, kaj poganja valove aktivnosti in zakaj njihova moč ni vedno enaka? Odgovore smo tokrat iskali v japonski Tokojami, v kateri se na znanstveni konferenci o raziskavah Sonca mudi prof. Petr Heinzel, direktor Astronomskega inštituta češke akademije znanosti in vodja skupine za raziskovanje Sonca.
Zgodovina pozna kar nekaj briljantnih umov, ki so šokirali z neverjetnimi sposobnostmi računanja. Nekateri imajo izjemen spomin ali umetniški talent, ki mu ni para. Strokovnjaki so ljudem z briljantnim umom dali tudi ime: to so Savanti. Gost oddaje profesor dr. Darold Treffert razlaga, da gre za neke vrsto srečno poškodbo možganov, ki namiguje, da človek vendarle ne izrablja celotnega umskega potenciala.
Z razmahom svetovne trgovine in različnih oblik transporta je prenašanje rastlinskih in živalskih vrst med državami in kontinenti danes hitrejše in bolj množično kot kadarkoli prej v naši zgodovini. Številne tujerodne vrste so ljudem koristne, druge – tem pravimo invazivne – pa povzročajo veliko gospodarsko škodo in uničujejo biotsko raznovrstnost. V Evropi naj bi bilo tako že več kot 12 tisoč tujerodnih vrst. O vse očitnejših pasteh preseljevanja vrst smo se v tokratni Frekvenci X na Valu 202 pogovarjali s profesorjem na ljubljanski biotehniški fakulteti in predsednikom Botaničnega društva Slovenije dr. Nejcem Joganom.
Pred kakšnimi 15. leti so svetovni mediji poročali o prvih odkritjih planetov okoli drugih zvezd in danes smo vse bliže razumevanju, da naš dom v vesolju ni izjema. Prvič v zgodovini imamo priložnost, da preučujemo planete, ki so tako podobni Zemlji, da bi na njih lahko bilo celo inteligentno življenje. Med pionirje lovcev na Zemljine dvojčke se nedvomno uvršča Geoffrey Marcy, profesor astronomije s kalifornijske univerze Berkeley. Odkril je 70 od prvih sto planetov okoli drugih zvezd. Danes poznamo že tisoč takih eksoplanetov. Tako je naša družina osmih planetov, vključno z našo Zemljo, videti dokaj majhna. Področje odkrivanja planetov okoli drugih zvezd je vedno znova med pomembnimi znanstvenimi novicami. Tako ni le zaradi števila odkritih planetov, ampak zaradi nedavnih prelomnih odkritij. Profesor Geoffrey Marcy je vodilni znanstvenik na področju iskanja planetov okoli drugih zvezd. Mnogi tudi pričakujejo, da bo tudi eden prihodnjih dobitnikov Nobelove nagrade za področje fizike.
Razkrivamo, zakaj fizike ob odkritju božjega delca muči tudi resen glavobol. Pogovorjamo se s prof. Alessandrom Strumio.
Množična družbena gibanja nikoli ne nastanejo tako, da bi večina hkrati ugotovila nujo po spremembah in nato to tudi storila, temveč se vstaje ponavadi začnejo zaradi konkretnega dogodka, ki ljudem požene adrenalin po žilah. O tem, kaj so človeške množice in kako se obnašajo, ter tudi o tem, da zanje ne velja osnovna matematična postavka 1+1=2. Gost tokratne oddaje bo nizozemski socialni psiholog in teoretik množic Hans van de Sande.
Naprave, ki za sporazumevanje uporabljajo človeški glas, so že našle pot v naš vsakdan, takšna glasovna tehnologija pa lahko – napovedujejo nekateri – pomeni podobno tehnološko revolucijo, kakršno je pred desetletji povzročila računalniška miška. Kako dovršeno se stroji učijo jezika in kako jim gre slovenščina, poizvedujemo v tokratni Frekvenci X na Valu 202. Obiskali smo Fakulteto za računalništvo, kjer razvijajo tehnološko navezo “sintetizator in razpoznavalnik govora.”
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Neveljaven email naslov