Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je nedavno objavila, da so v globinah vesolja opazili eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let. Medla svetloba je do Zemlje potovala kar 13 milijard let.
Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? To je seveda vznemirljivo, saj prve galaksije in z njimi prve zvezde pomenijo, da je vesolje postalo svetel kraj, obenem pa so v zvezdah začeli nastajati tudi kemični elementi, težji od helija, torej tudi ogljik, kisik ali dušik, iz katerih smo nastali tudi mi.
Raziskovalna skupina pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je v globinah vesolja opazila eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let
Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? Prav to počne astrofizičarka Maruša Bradač z Univerze v Davisu v Kaliforniji.
Z raziskavami prvih galaksij v mladem vesolju je z mednarodno skupino, ki jo vodi, začela že pred petimi leti. Ker so te galaksije res zelo daleč, v megli, je bila večina opazovanj neuspešnih, nedavno pa so s Keckovim teleskopom, ki stoji na več kot 4 kilometre visoki havajski gori Mauna Kea, uspeli zaznati medlo svetlobo, ki je na Zemljo potovala kar 13 milijard let. Gre za odmeven uspeh, za odkritje in potrditev obstoja male pritlikave galaksije mladega vesolja.
Kakšna je ta domiselna tehnika, ki jo uporabljate pri raziskavah oddaljenih galaksij? Običajne leče so iz stekla in jih najdemo v optičnih napravah, kakšna pa je gravitacijska leča?
Torej, gravitacijska leča je pojav, pri katerem galaksija pa tudi jate galaksij ukrivljajo prostor in čas. To se sliši zdaj zelo znanstveno, ampak to je predvidel že Einstein je in pozneje so tudi potrdili, da svetloba, ko potuje skozi vesolje, ne potuje po ravnih črtah, ampak je ukrivljena, prav tako kot se svetloba ukrivi pri lečah, ki so narejene iz stekla. Torej, tukaj gre za povečavo in pride tudi do popačenja slik, ki potujejo skozi te jate galaksij.
Ko gledamo neko oddaljeno galaksijo skozi gravitacijsko lečo, lahko vidimo celo več njenih slik. Kako vemo, da te slike kažejo res isti objekt in ne recimo več različnih galaksij?
Pri tem smo si pomagali s spektrom. Izmerili smo spekter teh galaksij, s pomočjo katerega ugotovimo, iz česa je ta sestavljena in ugotovili smo, da so vse te tri slike na natačno enaki oddaljenosti in sestavljene iz natančno enakih elementov. In iz tega lahko potem vemo, da te slike kažejo eno samo galaksijo, ki je bila na nebu lečena trikrat.
Razdalje do oddaljenih galaksij astronomi največkrat merite z rdečim premikom, ki meri, za koliko se je vesolje povečalo, medtem ko je svetloba s svetlobno hitrostjo premagovala razdaljo od galaksije do Zemlje. Menda pa pri merjenju razdalj gravitacijsko lečenje omogoča dobrodošlo alternativo in s tem omogoči preverjanje dobljenih oddaljenosti?
Ja, v bistvu tukaj ne merimo direktne razdalje, ampak merimo hitrost, s katero se te galaksije oddaljujejo od nas – temu pravimo rdeči premik – to je pa podoben pojav, kot ga imamo pri zvoku. Če na primer pomislite na policijsko sireno: če se nam avto približuje ali oddaljuje, slišimo drugačen zvok in s pomočjo tega lahko ugotovimo, če se vam ta avto približuje ali oddaljuje. Na podoben način tudi svetloba spremeni frekvenco in s pomočjo spremembe te frekvence lahko izmerimo, ali se nam določena galaksija oddaljuje ali približuje. Ker se vesolje širi, dlje, kot je galaksija, hitreje se bo oddaljevalo in s pomočjo tega lahko merimo oddaljenost do te galaksije. In prav s tem smo tudi sami izmerili, kako daleč je ta galaksija.
Pred nedavnim je vaša skupina objavila odkritje najbolj oddaljene galaksije doslej in tudi tu ste si pomagali z gravitacijskim lečenjem. Lahko pojasnite, kaj ste naredili in kaj razjasnjuje to odkritje? Njegov pomen gotovo sega onkraj doseganja rekordov.
Tukaj ne gre za najbolj oddaljeno galaksijo, naša galaksija nima tega rekorda. Rekord, ki smo ga podrli, pa je v tem, da gre za prvo normalno galaksijo, ki smo jo uspeli potrditi s pomočjo spektrografov. Pomagali pa smo si seveda z gravitacijskim lečenjem, kajti brez gravitacijskega lečenja bi morali opazovati to galaksijo stokrat dlje in že tako smo opazovali več noči z najmočnejšim teleskopom na svetu za te raziskave. In tako smo uspeli odkriti to galaksijo, čeprav je relativno šibka in ne sveti tako močno kot galaksije, ki jih poznamo v današnjem vesolju.
Z gravitacijskim lečenjem je mogoče odkriti najbolj oddaljene galaksije, opazovanje pojava pa nam veliko pove tudi o lastnostih leče, torej objekta, ki je med nami in oddaljeno galaksijo. Kaj natanko?
Torej lahko izmerimo maso, kajti večja kot je leča, bolj ukrivi svetlobo – prav tako, kot če imamo večje leče iz stekla – in bolj bo povečala oddaljene galaksije in jih v tem primeru tudi bolj popačila. Tako smo uspeli tudi izmeriti maso te jate galaksij, ki povzroča to lečenje in s tem lahko ugotovimo, da so te jate galaksij večinoma narejene iz temne snovi. Sama sem se ogromno ukvarjala in se še ukvajam z raziskavami temne snovi in prav s pomočjo gravitacijskega lečenja smo ugotovili, da temna snov res obstaja in izmerili smo tudi nekatere njene lastnosti.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je nedavno objavila, da so v globinah vesolja opazili eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let. Medla svetloba je do Zemlje potovala kar 13 milijard let.
Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? To je seveda vznemirljivo, saj prve galaksije in z njimi prve zvezde pomenijo, da je vesolje postalo svetel kraj, obenem pa so v zvezdah začeli nastajati tudi kemični elementi, težji od helija, torej tudi ogljik, kisik ali dušik, iz katerih smo nastali tudi mi.
Raziskovalna skupina pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je v globinah vesolja opazila eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let
Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? Prav to počne astrofizičarka Maruša Bradač z Univerze v Davisu v Kaliforniji.
Z raziskavami prvih galaksij v mladem vesolju je z mednarodno skupino, ki jo vodi, začela že pred petimi leti. Ker so te galaksije res zelo daleč, v megli, je bila večina opazovanj neuspešnih, nedavno pa so s Keckovim teleskopom, ki stoji na več kot 4 kilometre visoki havajski gori Mauna Kea, uspeli zaznati medlo svetlobo, ki je na Zemljo potovala kar 13 milijard let. Gre za odmeven uspeh, za odkritje in potrditev obstoja male pritlikave galaksije mladega vesolja.
Kakšna je ta domiselna tehnika, ki jo uporabljate pri raziskavah oddaljenih galaksij? Običajne leče so iz stekla in jih najdemo v optičnih napravah, kakšna pa je gravitacijska leča?
Torej, gravitacijska leča je pojav, pri katerem galaksija pa tudi jate galaksij ukrivljajo prostor in čas. To se sliši zdaj zelo znanstveno, ampak to je predvidel že Einstein je in pozneje so tudi potrdili, da svetloba, ko potuje skozi vesolje, ne potuje po ravnih črtah, ampak je ukrivljena, prav tako kot se svetloba ukrivi pri lečah, ki so narejene iz stekla. Torej, tukaj gre za povečavo in pride tudi do popačenja slik, ki potujejo skozi te jate galaksij.
Ko gledamo neko oddaljeno galaksijo skozi gravitacijsko lečo, lahko vidimo celo več njenih slik. Kako vemo, da te slike kažejo res isti objekt in ne recimo več različnih galaksij?
Pri tem smo si pomagali s spektrom. Izmerili smo spekter teh galaksij, s pomočjo katerega ugotovimo, iz česa je ta sestavljena in ugotovili smo, da so vse te tri slike na natačno enaki oddaljenosti in sestavljene iz natančno enakih elementov. In iz tega lahko potem vemo, da te slike kažejo eno samo galaksijo, ki je bila na nebu lečena trikrat.
Razdalje do oddaljenih galaksij astronomi največkrat merite z rdečim premikom, ki meri, za koliko se je vesolje povečalo, medtem ko je svetloba s svetlobno hitrostjo premagovala razdaljo od galaksije do Zemlje. Menda pa pri merjenju razdalj gravitacijsko lečenje omogoča dobrodošlo alternativo in s tem omogoči preverjanje dobljenih oddaljenosti?
Ja, v bistvu tukaj ne merimo direktne razdalje, ampak merimo hitrost, s katero se te galaksije oddaljujejo od nas – temu pravimo rdeči premik – to je pa podoben pojav, kot ga imamo pri zvoku. Če na primer pomislite na policijsko sireno: če se nam avto približuje ali oddaljuje, slišimo drugačen zvok in s pomočjo tega lahko ugotovimo, če se vam ta avto približuje ali oddaljuje. Na podoben način tudi svetloba spremeni frekvenco in s pomočjo spremembe te frekvence lahko izmerimo, ali se nam določena galaksija oddaljuje ali približuje. Ker se vesolje širi, dlje, kot je galaksija, hitreje se bo oddaljevalo in s pomočjo tega lahko merimo oddaljenost do te galaksije. In prav s tem smo tudi sami izmerili, kako daleč je ta galaksija.
Pred nedavnim je vaša skupina objavila odkritje najbolj oddaljene galaksije doslej in tudi tu ste si pomagali z gravitacijskim lečenjem. Lahko pojasnite, kaj ste naredili in kaj razjasnjuje to odkritje? Njegov pomen gotovo sega onkraj doseganja rekordov.
Tukaj ne gre za najbolj oddaljeno galaksijo, naša galaksija nima tega rekorda. Rekord, ki smo ga podrli, pa je v tem, da gre za prvo normalno galaksijo, ki smo jo uspeli potrditi s pomočjo spektrografov. Pomagali pa smo si seveda z gravitacijskim lečenjem, kajti brez gravitacijskega lečenja bi morali opazovati to galaksijo stokrat dlje in že tako smo opazovali več noči z najmočnejšim teleskopom na svetu za te raziskave. In tako smo uspeli odkriti to galaksijo, čeprav je relativno šibka in ne sveti tako močno kot galaksije, ki jih poznamo v današnjem vesolju.
Z gravitacijskim lečenjem je mogoče odkriti najbolj oddaljene galaksije, opazovanje pojava pa nam veliko pove tudi o lastnostih leče, torej objekta, ki je med nami in oddaljeno galaksijo. Kaj natanko?
Torej lahko izmerimo maso, kajti večja kot je leča, bolj ukrivi svetlobo – prav tako, kot če imamo večje leče iz stekla – in bolj bo povečala oddaljene galaksije in jih v tem primeru tudi bolj popačila. Tako smo uspeli tudi izmeriti maso te jate galaksij, ki povzroča to lečenje in s tem lahko ugotovimo, da so te jate galaksij večinoma narejene iz temne snovi. Sama sem se ogromno ukvarjala in se še ukvajam z raziskavami temne snovi in prav s pomočjo gravitacijskega lečenja smo ugotovili, da temna snov res obstaja in izmerili smo tudi nekatere njene lastnosti.
Izstreljevanje satelitov v vesolje je drago. Izstrelitev kilograma tovora v nizko tirnico stane 10 tisoč evrov, cena za bolj oddaljene tire je še precej višja. Osrednja sogovornika oddaje sta dr. Marcos Bavdž in dr. Janez Dolinšek.
“Ali živali čutijo bolečino?” je vprašanje, ki si ga bomo zastavljali v tokratni Frekvenci X. Znanstveniki in filozofi imajo glede tega različna stališča, pritrdilni odgovor nanj pa bi marsikatero človekovo dejanje postavil v slabo moralno luč. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so eksperimenti na njih in njihov zakol moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, potem se stvari zapletejo in postanejo kočljive.
V vesolje je doslej poletelo 551 ljudi, med njimi je tudi kanadski astronavt Chris Hadfield. Hadfield je v vesolje poletel trikrat, več mesecev je bival na mednarodni vesoljski postaji, kjer je posnel tudi videospot za legendarno pesem Space Oddity. Oddajo smo pripravili v sodelovanju s Slavkom Jeričem, avtorjem podcasta Številke, ki je v studio osvetlil nekaj zanimivih statističnih dejstev povezanih s človekovim osvajanjem vesolja.
V jami v Južnoafriški republiki so pred kratkim odkrili novo vrsto človečnjaka – vrsto Homo naledi, ki naj bi po mnenju odkriteljev predstavljala do zdaj manjkajoči člen v uganki človeške evolucije. A stvar ni tako preprosta – okostje je precej nenavadno, za povrh pa znanstveniki ne znajo niti določiti, kako staro je. Kdo je bil Homo naledi in kakšna dogodivščina je bilo njegovo izkopavanje?
Življenje zvezd se zdi v marsičem fantastična zgodba narave, ki omogoča tudi naš obstoj. Razložili bomo, kako sta letošnja Nobelova nagrajenca za fiziko zaokrožila razumevanje jedrskega zlivanja v notranjosti Sonca in pri tem odkrila nove lastnosti delcev z imenom nevtrini. Jedrsko zlivanje primerjamo z nasprotno reakcijo jedrske cepitve, ki poganja elektrarno v Krškem, in pojasnjujemo, da so manjši reaktorji, kot je tisti v Podgorici pri Ljubljani, nepogrešljivi v industrijskih in medicinskih preiskavah in terapijah.
Luka Ausec je doktor biologije. Tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možganov v vse smeri, deloma tudi navznoter. Luka je znanstvenik in raziskovalec v zasebnem sektorju. Podkaster. Na Metini listi že dve leti pripravlja MetaPHoDcast. Skupaj z Ano Slavec se pogovarjata z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Njuni sogovorniki so znanstveniki pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Kakšne so razmere med mladimi znanstveniki, kako je s komuniciranjem znanosti, kaj posluša Luka?
Potem ko se je majhna ekipa znanstvenikov z univerze Zahodna Virginija lotila preverjanja, kako neki Volkswagnu uspe izdelati tako dobre motorje, je tega avtomobilskega velikana nepričakovano ujela tudi pri goljufanju in zavajanju glede izpustov iz svojih dizelskih vozil. To pot na tnalu ni bil zloglasni ogljikov dioksid, temveč dušikovi oksidi. Kako točno je Volkswagen goljufal in kako so ga ujeli, s čim vse naši avtomobili onesnažujejo ozračje in ali so bencinski motorji čistejši od dizelski, raziskujemo v tokratni Frekvenci X.
Smo v tednu razglasitev letošnjih dobitnikov Nobelovih nagrad. Na področju medicine so nagrado prinesla zdravila za zdravljenje malarije in nekaterih parazitskih bolezni, v fiziki je odbor najbolj prepričalo odkritje, da nevtrini, ena izmed skupin osnovnih delcev, vendarle imajo maso, v kemiji pa letos odmevajo dosežki pri odpravljanja poškodb DNK. Pogovarjali smo se tudi s prevajalko del Svetlane Aleksijevič, letošnje Nobelove nagrajenke za književnost.
Nič več izgubljenih ali pozabljenih ključev, nič več ukradenih denarnic in predvsem nič več prepoznih diagnoz bolezni. Kako, se sprašujete? Z mikročipiranjem ljudi. Strokovnjaki obljubljajo, da bo imelo vstavljanje mikročipov v človeško telo v prihodnosti velik, verjetno tudi ugoden vpliv na naše življenje. Kakšna pa so etična, medicinska in varnostna vprašanja o takšni praksi, ki ni videti le kot običajna modna muha
Alan Guth je tisti fizik, ki je postavil inflacijsko teorijo o vesolju, model pospešenega razširjanja vesolja v prvih trenutkih po velikem poku. Pred tedni je bil gost konference Lepton Photon v Ljubljani. Razložil je, kako so se mu v eni noči izšli vsi računi s katerimi se je uvrstil med legendarne fizike. Alan Guth je eden izmed resnih kandidatov za Nobelovo nagrado za fiziko.
V Ljubljani ta teden poteka največja letna konferenca fizike visokih energij "Lepton Photon". Morda lahko pričakujemo nove rezultate z Velikega hadronskega trkalnika v Ženevi na poti do nove fizike, konferenca pa bo ponudila tudi poljudno predavanje očeta inflacijske kozmologije Alana Gutha z MIT.
V Ljubljani ta teden poteka največja letna konferenca fizike visokih energij "Lepton Photon". Morda lahko pričakujemo nove rezultate z Velikega hadronskega trkalnika v Ženevi na poti do nove fizike, konferenca pa bo ponudila tudi poljudno predavanje očeta inflacijske kozmologije Alana Gutha z MIT.
Ta teden sta v slovenski znanstveni skupnosti odmevala dva dosežka – raziskovalci Kemijskega inštituta so s posebnim katalizatorjem za pretvorbo biorazgradljivih odpadkov v biogoriva prepričali žirijo na mednarodnem tekmovanju Royal Society of Chemistry, raziskovalec z Inštituta Jožefa Štefana pa je nato sredi tedna pritegnil precejšnjo mednarodno medijsko pozornost z odkritjem, da je v človeške celice mogoče vstaviti laserje.
Uporaba vodika v vozilih prinaša pomembne prednosti pri varčevanju z energijo in pri vplivu na okolje. Raziskovalci Instituta Jožef Stefan so v sodelovanju s partnerji iz več evropskih držav uspešno zaključili projekt razvoja pomožnega agregata za tovornjake na gorivne celice. Uporaba tovrstnega agregata nadomešča potrebo po delovanju pogonskega motorja kamiona na parkirišču in odpravlja neželen hrup in škodljive izpuste.
Globalne koncentracije ogljikovega dioksida v atmosferi so letos presegle 400 delcev na milijon, to je vrednost, kakršne v geološki zgodovini ne pomnimo vsaj štiri milijone let.
Po napovedih mednarodnega denarnega sklada bo do leta 2050 na dva zaposlena prišel en upokojenec, v Sloveniji pa celo en zaposleni na enega upokojenca. Predvsem starejši bodo tako potrebovali vse več tehnične pomoči, zato je razvijanje pametnih tehnoloških sistemov in umetne inteligence zelo pomembno. Udeležili smo se predstavitve projekta inLIFE, v okviru katerega ob pomoči stanovalcev DS Fužine izpopolnjujejo pametne sisteme za pomoč starostnikom. Gost oddaje je vodja projekta dr. Matjaž Gams z Inštituta Jožef Stefan.
Tokrat smo se spustili v najnižje nadstropje narave, med njene osnovne gradnike. Gostili smo profesorja Boštjana Goloba s Fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani, ki je eden vodilnih znanstvenikov v fiziki osnovnih delcev. S kolegi na velikem pospeševalniku elektronov in pozitronov v japonski Tsukubi raziskuje doslej neznane procese in delce, kot so na primer supersimetrični delci. Več let je vodil raziskave delcev, ki jih sestavljajo čarobni kvarki. Prepričan je, da bomo prišli do nepričakovanih odkritij, morda neznanih delcev iz katerih je temna snov, ki jo je v vesolju veliko več kot običajne snovi, iz katere smo ljudje, Zemlja in zvezde. Prof. dr. Boštjan Golob je bil gost v Frekvenci X na Valu 202.
Na osnovi več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo. Ali še sploh potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti na delovanje družbe?
Razumevanje človeških možganov v znanosti predstavlja enega največjih izzivov 21. stoletja. Prav zato je Evropska komisija v začetku leta 2013 konzorciju partnerjev projekta Človeški možgani oziroma angleško »The Human Brain Project« namenila kar milijardo evrov za izdelavo podrobnega načrta delovanja človeških možganov in njegove računalniške simulacije. Projekt je največji evropski vložek v znanost v naslednjih 10 letih, kako napreduje, pa se bomo v četrtek popoldne pogovarjali z njegovim izvršnim direktorjem dr. Richardom Frackowiakom. V oddaji bomo namenili pozornost tudi najbolj vročim točkam na področju raziskav v nevroznanosti in kam raziskovalno merijo slovenski nevroznanstveniki. Več v Frekvenci X ta četrtek ob 17ih in 10 minut na Valu 202.
Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.
Neveljaven email naslov