Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da nastane vremenska napoved, ni dovolj le pogled v nebo. Za sodobne vremenske napovedi je treba dobiti velikanske količine podatkov. Te potem analizirajo izjemno zmogljivi računalniki, ki lahko le v pičlih nekaj sekundah postrežejo s prvimi oprijemljivimi podatki in vremenskimi slikami, te pa nato v vsem razumljivo govorico prevedejo dežurni prognostiki. Po tej zapleteni poti rojevanja vremenske napovedi se danes podaja Frekvenca X.
Da nastane vremenska napoved, ni dovolj le pogled v nebo. Za sodobne vremenske napovedi je treba dobiti velikanske količine podatkov. Te potem analizirajo izjemno zmogljivi računalniki, ki lahko le v pičlih nekaj sekundah postrežejo s prvimi oprijemljivimi podatki in vremenskimi slikami, te pa nato v vsem razumljivo govorico prevedejo dežurni prognostiki.
Dva, ki ju pogosto slišite ob jutranjih vremenskih napovedih na radiu, Jure Cedilnik in dr. Benedikt Strajnar, sta nas najprej vodila do prizorišča, na katerem vremenoslovci zbirajo podatke. Od vremenske hiške, ki je, mimogrede, enaka povsod po svetu, do vzletišča vremenskega balona. Balon, ki vsako jutro ob petih zapusti tla, se v višavah zelo razbohoti, tudi do velikost avtobusa. Dvigne se lahko do višine 15 kilometrov, pri tem pa prek radijske zveze pošilja podatke o temperaturi in vlažnosti posameznega sloja ozračja in smeri vetra. Danes je po svetu postavljenih 11 000 vremenskih opazovalnic, ki s številnimi sateliti, letali in ladjami nenehno polnijo svetovno meterološko podatkovno banko.
Slovenija skupaj s številnimi drugimi evropskimi meteorološkimi službami dejavno sodeluje v projektu ALADIN, rezultat katerega je meteorološki model z istim imenom. Trenutno izračunavajo meteorološki model v ločljivosti 4,4 km. To pomeni, da je realni prostor razdeljen na računske točke, pri čemer je razdalja med sosednjima točkama 4,4 km. Po navpičnici ima ta model 87 računskih ravni. Model izračunajo vsake tri ure, pri čemer vsakič uporabijo čim bolj sveže meritve. Za to, da lahko superračunalnik v kleti Arsa simulira 3 minute vremena v naravi, potrebuje dobro sekundo računalniškega časa. Ob tem se zastavlja vprašanje: Koliko zelo pametnih in hitrih matematikov bi potrebovali, da bi lahko nadomestili superračunalnik? »Nešteto,« sta enotna Cedilnik in Strajnar.
Prav na Arsu so sicer sestavili prvi superračunalnik, pri tem je pomembno vlogo odigral Jure Jerman: »Leta 1997 smo ob sodelovanju podjetja iz Ljubljane na neki podstrehi v prestolnici sestavili 20 delovnih postaj. To je bila prva večja Linux gruča v Sloveniji, pa tudi po tem smo bili prvi, da smo operativni model računali na tako povezani gruči računalnikov.«
Največje središče za operativno računanje vremena imajo sicer v Evropskem centru za srednjeročno napoved vremena v Veliki Britaniji, tam sta dve gruči s po sto tisoč računskimi jedri, kmalu načrtujejo celo petkratno razširitev sistema. Njihove podatke uporabljajo tudi pri nas tako pri neposrednem napovedovanju, kot tudi pri robnih podatkih za model Aladin.
Z Aladinom je povezana tudi zanimiva anekdota deskarja na valovih Rajka Dolinška, ki se je leta 1999 s prijatelji podal na valove v vodah Pirana, pri tem pa mu je ponagajal močan veter. Zaradi visokih valov je pristal v vodi in se celih 9 ur ni mogel do Obale. »Jaz temu rečem, da je bil to moj najdaljši pogovor z Bogom.«
Rešili so ga šele zvečer, ko se je veter malo umiril. Pozneje je povedal, da sploh ni obupal, saj mu je moč dajala tudi Aladinova napoved vetra, po kateri naj bi veter zvečer oslabel.
Konec dober, vse dobro, nas pa ob koncu potovanja po tem, kako nastane vremenska napoved, čaka še tisti zadnji korak, ko te podatke, ki jih izračuna in pozneje vizualizira računalnik, v roke dobi dežurni prognostik, v našem primeru Brane Gregorčič. Ja, vreme se ne vede vedno tako, kot je predvideno v numeričnem izračunu, tako da si je treba pustiti malo rezerve.«
Prognostik ima zahtevno nalogo – oceniti mora napovedljivost vremenskega stanja. Včasih, ko so prevladujoči počasnejši vzorci v vremenu na primer anticikloni, je namreč vreme bolj napovedljivo, včasih, zlasti kadar nas prehajajo kakšne hitre fronte ali ko se poglabljajo ciklonska območja, pa manj.
Slovenija je nasploh posebna zaradi velikega vpliva reliefa. Na gibanje zraka ima namreč relief bistven vpliv. »Vsekakor se nad majhnim območjem Slovenije srečuje toliko različnih vplivov, kot res le redkokje po svetu.«
Ne glede na muhavost vremena, ki je najbrž tudi vzrok, da v tem srednjem pasu že pregovorno radi govorimo o vremenu, pa so z desetletji vremenske napovedi v primerjavi s tistimi čisto pionirskimi postale zelo točne in zanesljive. »Na vsakih deset let razvoja pridobimo en dan več pri točnih vremenskih informacijah. Če so bile pred 40. leti zanesljive do 3 dni vnaprej, so zdaj z enako zanesljivostjo uporabne do 7 dni vnaprej.«
A ne glede na to, da lahko danes že zanesljivo napovedo vremensko prihodnost za teden vnaprej, vremenoslovci ene supermoči še vedno nimajo, pa čeprav bi si to želeli: »K sreči na vreme ne moremo vplivati, lahko se le prilagajmo temu, kar nam narava nameni.«
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Da nastane vremenska napoved, ni dovolj le pogled v nebo. Za sodobne vremenske napovedi je treba dobiti velikanske količine podatkov. Te potem analizirajo izjemno zmogljivi računalniki, ki lahko le v pičlih nekaj sekundah postrežejo s prvimi oprijemljivimi podatki in vremenskimi slikami, te pa nato v vsem razumljivo govorico prevedejo dežurni prognostiki. Po tej zapleteni poti rojevanja vremenske napovedi se danes podaja Frekvenca X.
Da nastane vremenska napoved, ni dovolj le pogled v nebo. Za sodobne vremenske napovedi je treba dobiti velikanske količine podatkov. Te potem analizirajo izjemno zmogljivi računalniki, ki lahko le v pičlih nekaj sekundah postrežejo s prvimi oprijemljivimi podatki in vremenskimi slikami, te pa nato v vsem razumljivo govorico prevedejo dežurni prognostiki.
Dva, ki ju pogosto slišite ob jutranjih vremenskih napovedih na radiu, Jure Cedilnik in dr. Benedikt Strajnar, sta nas najprej vodila do prizorišča, na katerem vremenoslovci zbirajo podatke. Od vremenske hiške, ki je, mimogrede, enaka povsod po svetu, do vzletišča vremenskega balona. Balon, ki vsako jutro ob petih zapusti tla, se v višavah zelo razbohoti, tudi do velikost avtobusa. Dvigne se lahko do višine 15 kilometrov, pri tem pa prek radijske zveze pošilja podatke o temperaturi in vlažnosti posameznega sloja ozračja in smeri vetra. Danes je po svetu postavljenih 11 000 vremenskih opazovalnic, ki s številnimi sateliti, letali in ladjami nenehno polnijo svetovno meterološko podatkovno banko.
Slovenija skupaj s številnimi drugimi evropskimi meteorološkimi službami dejavno sodeluje v projektu ALADIN, rezultat katerega je meteorološki model z istim imenom. Trenutno izračunavajo meteorološki model v ločljivosti 4,4 km. To pomeni, da je realni prostor razdeljen na računske točke, pri čemer je razdalja med sosednjima točkama 4,4 km. Po navpičnici ima ta model 87 računskih ravni. Model izračunajo vsake tri ure, pri čemer vsakič uporabijo čim bolj sveže meritve. Za to, da lahko superračunalnik v kleti Arsa simulira 3 minute vremena v naravi, potrebuje dobro sekundo računalniškega časa. Ob tem se zastavlja vprašanje: Koliko zelo pametnih in hitrih matematikov bi potrebovali, da bi lahko nadomestili superračunalnik? »Nešteto,« sta enotna Cedilnik in Strajnar.
Prav na Arsu so sicer sestavili prvi superračunalnik, pri tem je pomembno vlogo odigral Jure Jerman: »Leta 1997 smo ob sodelovanju podjetja iz Ljubljane na neki podstrehi v prestolnici sestavili 20 delovnih postaj. To je bila prva večja Linux gruča v Sloveniji, pa tudi po tem smo bili prvi, da smo operativni model računali na tako povezani gruči računalnikov.«
Največje središče za operativno računanje vremena imajo sicer v Evropskem centru za srednjeročno napoved vremena v Veliki Britaniji, tam sta dve gruči s po sto tisoč računskimi jedri, kmalu načrtujejo celo petkratno razširitev sistema. Njihove podatke uporabljajo tudi pri nas tako pri neposrednem napovedovanju, kot tudi pri robnih podatkih za model Aladin.
Z Aladinom je povezana tudi zanimiva anekdota deskarja na valovih Rajka Dolinška, ki se je leta 1999 s prijatelji podal na valove v vodah Pirana, pri tem pa mu je ponagajal močan veter. Zaradi visokih valov je pristal v vodi in se celih 9 ur ni mogel do Obale. »Jaz temu rečem, da je bil to moj najdaljši pogovor z Bogom.«
Rešili so ga šele zvečer, ko se je veter malo umiril. Pozneje je povedal, da sploh ni obupal, saj mu je moč dajala tudi Aladinova napoved vetra, po kateri naj bi veter zvečer oslabel.
Konec dober, vse dobro, nas pa ob koncu potovanja po tem, kako nastane vremenska napoved, čaka še tisti zadnji korak, ko te podatke, ki jih izračuna in pozneje vizualizira računalnik, v roke dobi dežurni prognostik, v našem primeru Brane Gregorčič. Ja, vreme se ne vede vedno tako, kot je predvideno v numeričnem izračunu, tako da si je treba pustiti malo rezerve.«
Prognostik ima zahtevno nalogo – oceniti mora napovedljivost vremenskega stanja. Včasih, ko so prevladujoči počasnejši vzorci v vremenu na primer anticikloni, je namreč vreme bolj napovedljivo, včasih, zlasti kadar nas prehajajo kakšne hitre fronte ali ko se poglabljajo ciklonska območja, pa manj.
Slovenija je nasploh posebna zaradi velikega vpliva reliefa. Na gibanje zraka ima namreč relief bistven vpliv. »Vsekakor se nad majhnim območjem Slovenije srečuje toliko različnih vplivov, kot res le redkokje po svetu.«
Ne glede na muhavost vremena, ki je najbrž tudi vzrok, da v tem srednjem pasu že pregovorno radi govorimo o vremenu, pa so z desetletji vremenske napovedi v primerjavi s tistimi čisto pionirskimi postale zelo točne in zanesljive. »Na vsakih deset let razvoja pridobimo en dan več pri točnih vremenskih informacijah. Če so bile pred 40. leti zanesljive do 3 dni vnaprej, so zdaj z enako zanesljivostjo uporabne do 7 dni vnaprej.«
A ne glede na to, da lahko danes že zanesljivo napovedo vremensko prihodnost za teden vnaprej, vremenoslovci ene supermoči še vedno nimajo, pa čeprav bi si to želeli: »K sreči na vreme ne moremo vplivati, lahko se le prilagajmo temu, kar nam narava nameni.«
O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.
Zvoki nekega kraja vzbujajo spomine. Morda tudi tiste najbolj zabrisane in skoraj pozabljene. Prav take spomine iščejo raziskovalci v mednarodnem projektu Sensotra, ki prostovoljce opremijo s kamerami in mikrofoni in jih odpeljejo na sprehod po domačem kraju. Sprašujejo se, kako različne generacije zaznavajo in dojemajo mestno okolje, ki se hitro spreminja. Znanstveniki iz treh držav, podprti s sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta, so za potrebe raziskovanja razvili povsem novo metodo, ki jih je pripeljala do nepričakovanih ugotovitev. O tem se pogovarjamo v Frekvenci X, kjer spremljamo najboljšo finsko visokošolsko profesorico s sodelavci iz treh držav na sprehodu po zvočnih spominih človeštva. Gosta: dr. Helmi Järviluoma, Univerza vzhodne Finske, dr. Rajko Muršič, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Jan Grilc.
Pred 12 milijoni let se je na našem prostoru sprehajal Danuvius. “Danuvius je izjemna najdba, o kateri vemo nekaj dni, ne moremo govoriti, da je pol opica pol človek. To je opica,” trdi dr. Petra Golja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pa čeprav gre za opico, je ta opica prva, ki je “stopila na dve nogi” – vsaj po do zdaj razpoložljivih podatkih. To je z raziskovalno skupino odkrila glavna raziskovalka paleontologinja dr. Madeline Bohme z nemške univerze v Tübingenu: “Odkritje je bilo veliko presenečenje za vse, saj smo ugotovili, da so kosti bolj podobne človeškim kot tistim velikih opic. Ob našem raziskovanju se je izkazalo, da je ta nova vrsta – Danuvius – hodila dvonožno.” Se je bipedalizem torej razvil dvakrat prej, kot smo doslej domnevali, in v Evropi, ne v Afriki, v kakšnih razmerah je živel Danuvius, bi ga lahko označili za evropsko Lucy …
Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100. *Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico? Serija: Akademskih 100 Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Med drugo svetovno vojno bi lahko ljubljansko univerzo z več gledišč označili za vir upora, legendarni Radio Kričač so na neki način zakrivili študenti elektrotehniške fakultete. Skoraj 20 let pozneje se je zgodila (kulturna) revolucija "baby boom" generacije, ki se je uprla svojim staršem. Zakaj je bila zasedba Filozofske fakultete 40 let pozneje drugačna, sploh pa, kako se je na to odzvala Univerza? Ta hip kaže, da se utegnejo mladi najprej kritično odzvati in se zaradi okoljskih groženj povezati med seboj. Zakaj jih ta tema tako podžiga? Se danes na univerzi še rojevajo progresivne in subverzivne ideje? Serija: Akademskih 100. Druga epizoda: Veter v jadrih upora. Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Začenjamo miniserijo ob stoletnici ljubljanske univerze. Od že skoraj legendarnih začetkov je šlo skozi njene klopi več sto tisoč študentov, danes pa ji očitajo, da je napreden in liberalen veter, ki je sprva zavel po njej, zatohlo fevdalen, brez moči, da poraja nove sodobne miselne tokove. Kdo so bili izjemni posamezniki, vpeti v okovje te naše osrednje izobraževalne in raziskovalne ustanove, kaj si imajo čez stoleten prepad povedati njeni pionirji in sodobni nasledniki? Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek.
Kozmologija in eksoplaneti, razvoj litij-ionskih baterij, pa pomen kisika za delovanje naših celic. To so letošnje prve tri Nobelove nagrade - za fiziko, kemijo in medicino. Zadnjo prav s področja obnašanja celic v telesu, ko se raven kisika v njih zniža. “Zaznavanje kisika ima res velik pomen - od tega, kako delujejo večcelični organizmi, do tega, da ima velik vpliv na različne bolezni, tudi na razvoj in nastanek raka,” pravi dr. Maja Čemažar z Onkološkega inštituta UKC Ljubljana. Z dr. Majo Čemažar, z dr. Andrejo Gomboc z UNG in z dr. Robertom Dominkom s Kemijskega inštituta smo pokomentirali letošnji Nobelov izbor.
Ali ima vesolje vonj? Koliko megabajtov podatkov najdemo v prstnem odtisu? Koliko shujšamo med hojo v hribe zaradi pojenjajoče sile težnosti? Na tri čisto resna radiovedna vprašanja, ki so nam jih zastavili poslušalci, Maja Ratej in Jan Grilc s strokovnjaki iščeta čisto resne odgovore. V rubriki Frekvence X Radiovedni!
Pica kot zdrav obrok, preklinjanje v avtomobilu, znamke na spolnem udu in raziskava o nakladanju. To so IG Nobelove nagrade, ob razglasitvi katerih se najprej nasmejemo, potem pa zamislimo. Nagrade, ki jih podeljujejo že od leta 1991, omogočijo publiciteto tistim, nekoliko zapostavljenim temam. Koga – denimo – ne bi zanimalo, ali lahko redno uživa pico in ima ob tem manjše tveganje za nastanek določenih bolezni, ali pa, da preklinjanje v avtomobilu ne sprosti, temveč povzroči še več stresa. Z IG Nobelovimi nagrajenci in komentatorjem filozofom in fizikom dr. Sašem Dolencem bomo hodili po avanturističnih poteh razsvetljenskih možganskih hodnikov, ki ob žuborenju idej peljejo v raziskavo o nakladanju, ki je leta 2016 prejela IG Nobelovo nagrado za mir. Več v podkastu, ki sta ga pripravili Maja Stepančič in Uršula Zaletelj.
Pitagora in njegovi učenci so verjeli, da je vse v vesolju mogoče matematično izraziti s števili. “Jaz matematiko primerjam z družabnimi igrami, ker tako kot pri igrah tudi pri matematiki nekako določiš pravila, na podlagi katerih boš igral,” pravi Marko Čmrlec, bodoči študent na Cambridgeu, olimpijec, ki je letos dosegel srebrno medaljo na mednarodni olimpijadi v matematiki v Veliki Britaniji. “Če nekdo doseže pohvalo, kaj šele medaljo, je to za tako mladega človeka življenjski uspeh,” pravi Andrej Guštin iz Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Mladi olimpijci – Tevž Lotrič, Ema Mlinar in Marko Čmrlec, ki so poletne počitnice preživeli alternativno … “Je dobra nagrada, da greš za en teden v tujino. Ampak ne samo to, lahko se družiš z ljudmi, ki so ti podobni.” … so bili sogovorniki Frekvence X.
Znanost tudi med poletjem ni na počitnicah. Dogajanje je bilo pestro – od tega, da smo se za las izognili srečanju z asteroidom, do tega, da podatke v tehnološkem svetu že zapisujejo na DNK, da je mikroplastika vse bolj pogosta priloga v naši pitni vodi, pa do tega, da so predniki naše človeške vrste po Evropi hodili že veliko veliko prej, kot se je domnevalo doslej. Nastopajo gigantski papagaj, računalniški čip s 400.000 jedri, robotska roka, ki jo usmerjamo s pomočjo misli, atomska ura, za celo stolpnico velik kup kamenja, štirje milijoni olimpijskih bazenov, planet WASP-38 b, balada biskajskih kitov in partija pokra z računalnikom. Pregled znanstvenega dogajanja sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
V Ljubljani so se v teh dneh v okviru Svetovnega kongresa slovenskih fizikov zbrali naši fiziki in fizičarke, ki so se uveljavili na tujih univerzah in inštitutih. Med njimi slovenski strokovni javnosti predava tudi dr. Uroš Seljak, profesor fizike in sodirektor centra za astrofiziko na Univerzi Kalifornije v Berkleyju, ki je bil pred kratkim kot redni član sprejet v Nacionalno akademijo znanosti v Združenih državah Amerike. Več o tem, kaj mu pomeni včlanitev v najprestižnejšo ameriško znanstveno ustanovo in kako se v svojem profesionalnem življenju posveča iskanju temeljnih značilnosti vesolja s pomočjo kozmoloških opazovanj, pove v petek opoldne.
Ste kaj radioaktivni? Ali vas je nemara bolje vprašati, če ste kaj radiofobni? Frekvenca X si je ogledala HBO-jevo serijo Černóbil o največji jedrski nesreči v zgodovini, ki v javnosti sproža številne odzive. Po eni strani je najbolje ocenjena serija na IMDB, po drugi strani se nanjo zgrinjajo številni očitki o zavajanju s podatki. Kaj je res in kaj ne in kako je Černóbil znova potegnil na plano radiofobijo?
Christine Jones Forman in Bill Forman sta zakonca in vrhunska ameriška strokovnjaka na področju rentgenske astronomije. Zaposlena na centru za astrofiziku Harvard Smithsonian sta se z odmevno črno luknjo v galaksiji M87 ukvarjala že dlje časa, ob tem pa več desetletij tako rekoč iz prve roke spremljala napredek na področju rentgenske astronomije. O majhnosti človeka v primerjavi z vesoljem, črnih luknjah, družinskem življenju z astronomijo, zlasti pa o žarkih X v astronomiji več rečemo ta četrtek točno opoldne.
Siva, pusta, kraterjev polna, a vseeno navdihujoča – Luna. 50 let bo, odkar je Neil Armstrong kot prvi človek pustil svojo sled na našem edinem naravnem satelitu in na Zemljo sporočil tisto zgodovinsko: “To je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo.” Pristanek na Luni je pomenil neverjeten napredek, naznanil je, da lahko človek s tehnologijo osvaja tudi prostrano vesolje, in odstrl novo raven tekmovanja med svetovnimi velesilami. Kakšen pečat je v družbi, politiki in znanosti pustil pristanek na Luni 20. julija 1969 in kako danes, petdeset let po tem zgodovinskem dogodku, Luna še preseneča, združuje, ločuje? Ob praznovanju rojstnega dneva Vala 202 smo pripravili javno snemanje Frekvence X na radijskem dvorišču, ki sta ga vodila Maja Stepančič in Jan Grilc. Gosti razprave: astrofizik dr. Tomaž Zwitter biokibernetik dr. Igor Mekjavič ameriški astronavt slovenskih korenin Ronald Šega astronom Andrej Guštin
Morda prihodnost ni še nikoli ponujala toliko nejasnosti in dilem kot danes. Lahko da nas bo umetna inteligenca nepovratno prehitela kot dirkalni avto. In vsak dan ponudila nekaj deset odkritij v rangu Nobelovih nagrad. Nekateri zagovarjajo scenarij, da bo umetna inteligenca celo prevzela nadzor nad človekom. V vsakem primeru bo treba s samovozečo prihodnostjo najti sožitje in jo pametno zavirati na mejnih območjih. A nobena tehnologija ni dobra ali slaba sama po sebi, pomembno je, kako jo uporabljamo ljudje, pomembne so družbene okoliščine, politične odločitve. Bi torej ob razvoju umetne inteligence potrebovali čim več ali čim manj regulacije, bi se morali vse večje prisotnosti umetne inteligence bati ali se je veseliti? Kje so realne in kje znanstvenofantastične meje? V epilogu serije Quo vadis, človek? o etiki razvoja in samovozečih dilemah človeka prihodnosti. Od Zemlje do vesolja. Od Rdeče kapice do robota. O tem, kako bi lahko tehnologije tudi pomagale pri reševanju okolja. Razmišljajo sogovorniki različnih strok. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina, Jan Grilc
“Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.” Tako je pred natanko 70 leti George Orwell zapisal v romanu 1984. Je imel prav? Možnost večje (tehnološke) izbire ne pomeni nujno svetlejše prihodnosti. Niti v osebnem niti v družbenem smislu. Veliko podatkovje, družabna omrežja in algoritmi spreminjajo demokracijo in na novo definirajo pravila igre. Ključno bo najti konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije. Hladna vojna je preteklost, družbe prihodnosti bodo poleg podnebnih sprememb ogrožale informacijske in trgovinske krize, morebitne zlorabe orožja, ki ga bo upravljala umetna inteligenca. Kako bo z varnostjo, bo država namesto vojakov imela polno “kasarno” vrhunskih hekerjev, strokovnjakov za algoritme in robotskih psihiatrov? Osrednja gosta 4. dela serije Quo vadis, človek?! sta filozofinja Renata Salecl in obramboslovec Uroš Svete. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina in Jan Grilc
Neveljaven email naslov
