“Veliko ljudi meni, da je slovensko zdravstvo slabo. Torej tudi je slabo.” Ali pa: “Kako lahko kaj veš o tem, če pa sploh nisi dokončal izobrazbe!” Ti dve povedi skrivata v sebi tipični zmoti v argumentaciji. Pa ste ju tudi spregledali? Logika pozna malo morje tovrstnih zmot, povsem nevede jih na veliko uporabljamo in jim nasedamo v javnem diskurzu, polne so jih parlamentarne razprave in medijske objave. Nekateri jih uporabljajo, da z njimi svoje šibke argumente spremenijo v močne, spet drugi jim naivno in nekritično nasedamo in sledimo. Kaj so zmote v argumentaciji, kako jim stopiti na rep in jih prepoznati in kje v javnem diskurzu so se najbolj trdovratno razrasle… Gosta: Filozofa dr. Boris Vezjak in dr. Vojko Strahovnik.

Kaj so zmote v argumentaciji, kako jim stopiti na rep in jih prepoznati ter kje v javnem diskurzu so se najbolj trdovratno razrasle

“Veliko ljudi meni, da je slovensko zdravstvo slabo. Torej tudi je slabo.” Ali pa: “Kako lahko kaj veš o tem, če pa sploh nisi končal osnovne šole!” Ti dve povedi skrivata v sebi tipični zmoti v argumentaciji. Pa ste ju tudi spregledali?

Logika pozna malo morje takšnih zmot, povsem nevede jih veliko uporabljamo in jim nasedamo v javnem diskurzu, polne so jih parlamentarne razprave in medijske objave. Nekateri jih uporabljajo, da z njimi svoje šibke argumente spremenijo v močne, spet drugi jim naivno in nekritično nasedamo in sledimo.

A ne glede na to – če bi vso to množico sporočil, ki se vsako sekundo steka prek vse mogočih kanalov, presejali, bi našli le pičel delež ustrezne rabe argumentov … če sploh lahko govorimo o njih. “Mislim, da je tega zelo malo, tudi na političnem polju,” je ocenil raziskovalec na Teološki fakulteti dr. Vojko Strahovnik. “Tudi odgovornost novinarjev je, da bi šli še kakšen korak dlje in izluščili argumente v podporo nekemu stališču. Velikokrat pa je to bolj menjava mnenj. Vsem manjka občutek za oblikovanje dobrih, utemeljenih smiselnih argumentov.”

5 najpogostejših

Za namene te oddaje sva s profesorjem na oddelku za filozofijo mariborske filozofske fakultete dr. Borisom Vezjakom strnila pet najpogostejših zmot v argumentiranju, ki jih zaznava v slovenskem javnem prostoru.

To so:

Zmota Ad hominem ali argument proti človeku (“Kako lahko kaj veš o tem, če pa sploh nisi dokončal izobrazbe!”)

Zmota sklicevanja na splošno mnenje (“Veliko ljudi meni, da je slovensko zdravstvo slabo. Torej tudi je slabo.”)

Posploševanje (“Ker so tajkuni dobro zaslužili z nezakonitim lastninjenjem podjetij, so vsi podjetniki, ki jim gre dobro, tajkuni.”)

Zmota napačne sledi (“Ne razumem, zakaj opozicijski poslanci rožljajo nad predlogom nove davčne zakonodaje. Deset let so bili na oblasti, pa jim je ni uspelo reformirati. Da ne naštevam še drugih napak, ki so jih naredili med svojo vladavino, kot je nakup zloglasnega »falcona«.”) Povzeto po: tehtnica.wordpress.com

Argument slamnatega moža ali strašila (“Trdim, da otroci med šolsko malico ne bi smeli jesti piškotov, ker ti niso zdravi.« »Kaj? Torej želiš reči, da bi bilo bolje, da bi naši otroci stradali?! A to želiš?!”

Kaj pa novinarska razvada pro et contra?

Kot pravi sogovornik v oddaji dr. Boris Vezjak, so tudi mediji polni takšnih zmot. Ne le, da jih nekritično prenašajo naprej in jih ne preverjajo, že sama oblika poročanja pro et contra izvira iz antičnih časov, ko so se pod njo podpisovali sofisti:

“Razpravo pro et contra je izumil sofist Protagora, ki je verjel, da je vsako stališče resnično. Gre za tako imenovane spoznavne relativiste, ki so trdili, da je pluralnost resnic pravo in edino pravilo. Tu novinarji nehote oponašajo sofista Protagora. To ni novinarsko poslanstvo.«