Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije Philippe Escoubet in Matt Taylor o ugotovitvah in ozadjih misij Cluster in Rosetta
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018.
“Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. ”
Dr. Philippe Escoubet
Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov – Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu.
Poslušalci se gotovo spomnijo misije Rosetta Evropske vesoljske agencije, to je prvega plovila, ki je uspešno pristalo na kometu. Na konferenci na Bledu smo poiskali dr. Matta Taylorja, ki je koordiniral pristanek na kometu.
Pozdravljeni, dr. Taylor, prepričan sem, da uživate v tem sproščenem vzdušju na Bledu, a gotovo je bilo popolnoma drugače, ko ste koordinirali prvi pristanek na kometu, ko je tam pristala odprava Rosetta Evropske vesoljske agencije. Kako se je soočiti s takim izzivom v zelo živahni nadzorni sobi? Sam sem to gledal od doma in bil sem res zelo živčen. Kako ste to doživljali vi in vaša skupina?
No, tu je potrebno povedati in poudariti, da sem le en posameznik v veliki skupini.
Pomembno je imeti dobro skupino. In to smo pri Rozeti imeli. Imeli smo predane ljudi, najboljše na svetu za to delo. Ne morem reči, da si takrat sproščen, a gotovo smo v različnih fazah odprave vse do pristanka naredili vse, kar je bilo v naših močeh.
Načrtovali smo vse, kar smo lahko, predvideli smo trajektorije in vse ostalo, da je pristajalni modul dosegel površje kometa in do neke mere takrat hočeš videti le, kaj se bo zgodilo. Ja, še vedno pa smo bili živčni.
Rosetta je bila zelo oddaljena od Zemlje, ko je obiskala komet, zato je celo svetloba potrebovala več minut za pot od vesoljskega plovila do nas.
Zdi se mi, da je zaradi tega zadeva zapletena. Se mora vesoljsko plovilo samostojno odločati, saj bi trajalo predolgo, če bi za navodila spraševalo nadzorno sobo na Zemlji?
To je dobro vprašanje. To je bila ena večjih težav te odprave, da smo morali vse načrtovati že vnaprej. V nekem trenutku je potovanje svetlobe, ki ga omenjate, trajalo dobrih 40 minut v eno smer, torej bi potrebovali več kot uro, da bi izvedeli, da se je nekaj zgodilo na vesoljskemu plovilu. Zato smo imeli več načrtov, odvisno od tega, kako se bo obnašal komet. Če pogledamo nazaj v začetek leta 2015, so se morali naši načrti spremeniti, ker nam je komet povedal, da ne bodo več delovali.
Odkrili smo, da je atmosfera kometa mnogo bolj prašna, kot smo pričakovali, zato ne bi mogli usmerjati plovila. Zato smo se morali od kometa oddaljiti in spremeniti vse te načrte. Saj veste, težko je, a Rosetta je bila edinstvena odprava, dolgo časa smo jo načrtovali, preden smo jo uresničili. In za to smo potrebovali veliko ljudi.
Navsezadnje se mi zdi, da je bila uspešna, a predstavljala nam je velik izziv. Sedaj je minilo približno leto od konca odprave in šele zdaj so si naši možgani opomogli od vse intenzivnosti tistega časa, saj si vsak dan prišel na delo in nekaj videl ali se pogovarjal o nekem načrtu, ki smo ga morali izpeljati, da bi instrumenti delovali še naprej. To je bilo torej zelo intenzivno obdobje v življenju številnih od nas.
Omenili ste, da je odprava Rosetta zdaj zaključena. Lahko v preprostih besedah povzamete, kaj smo se naučili ob tem vznemirljivem obisku kometa.
O, to je težko vprašanje. Mene kometi zanimajo, ker nudijo vpogled v zgodnje Osončje. To so ostanki iz časa, ko je naše Osončje nastajalo. Tako iz proučevanja kometov dobimo predstavo, od kod smo prišli. Z Rozeto smo opravili pomembne meritve o tem, kako je komet nastal, izmerili smo pline in led na kometu, ki nam povedo nekaj o tem, kako se je komet oblikoval in pravzaprav tudi o tem, kako je nastalo naše Osončje. Našli smo molekularni kisik. Kisikova molekula je zelo družabna, rada se druži z drugimi molekulami. Mi smo jo našli samo, kar je nenavadno. To pomeni, da se je taka že zelo zgodaj ujela v komet, bila je zamrznjena. To pove, kako se je komet oblikoval, kako se je razvijal in pove tudi o velikem prašnem in plinastem oblaku celo preden je nastalo Sonce. To so torej pomembne meritve, ki smo jih opravili in se še nadaljujejo. Res je že dobro leto, odkar smo odpravo zaključili, a s kometa imamo več kot 2 leti in pol podatkov. Obdelovali jih bomo nekaj desetletij, študenti bodo delali s to zalogo podatkov, ker je tako bogata in omogoča tak vpogled v zgodovino nas samih kot ljudi v luči zgodovine našega Osončja. Meritve, ki smo jih opravili pri proučevanju organskih spojin na kometu, morda povezujejo komet z Zemljo, kamor so kometi morda dostavili sestavine življenja. Mislim, da je za ljudi to zanimiva tema.
Dr. Taylor, najlepša hvala za vaš projekt in vaš čas za naš radio.
Bilo mi je v veselje.
Sonda Rosetta.
foto: Open University
V naslovu konference na Bledu je omenjena skupina satelitov Cluster Evropske vesoljske agencije. Njihov namen je preučevanje magnetosfere v okolici Zemlje, ki je odločilna, saj nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na možnost življenja na Zemlji. Gre za četverico satelitov, ki je bila izstreljena leta 2000 in bo delovala vsaj do leta 2018. Na Bledu smo se pogovarjali s Philippom Escoubetom, ki je glavni znanstvenik te skupine satelitov.
Dr. Escoubet, kopica satelitov deluje od začetka tisočletja, kar je kar dolgo po merilih za strojno opremo tukaj na Zemlji. A številne vesoljske odprave so načrtovane za dolgo delovanje. Esina skupina satelitov z imenom Cluster tu ni izjema. Nam lahko v preprostih besedah pojasnite glavne raziskovalne dosežke te skupine satelitov in s katerimi težavami ste se srečevali v teh letih neprekinjenega delovanja.
No, mislim, da želimo s to skupino satelitov raziskati vreme v vesolju. Radi bi torej razumeli, kako Sonce vpliva na Zemljo in še dlje. Ko imamo na primer veliko eksplozijo na Soncu, kakršna se je zgodila prejšnji mesec, s Sonca pride veliko rentgenskih žarkov.
S to skupino satelitov ne opazujemo tega rentgenskega sevanja, ampak velik oblak delcev, ki mu sledi. Ta oblak vpliva na Zemljino magnetosfero in lahko vpliva na naše življenje, zmoti lahko na primer navigacijske satelite sistema GPS. Zato v avtu ne veste natančno, kje ste, na kateri cesti. Izbruh lahko vpliva tudi na zemeljske komunikacije.
Čezoceanska letala pa morajo leteti niže, ker je zgoraj v bližini magnetnih tečajev premočno sevanje. Te vplive preučujemo s skupino satelitov Cluster: ne zanima nas toliko napovedovanje vremena v vesolju, radi pa bi znanstveno razumeli, kaj se dogaja v ozadju. Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. Vendar nekaterim od teh delcev uspe priti skozi. S skupino satelitov Cluster želimo videti, kako jim to uspe.
Naši sateliti imajo torej vlogo kamer, ki snemajo nogometna vrata in vam iz različnih zornih kotov pokažejo, kako je prišlo do zadetka. Naše meritve nam torej prikažejo gibanje delcev v vseh treh dimenzijah.
Vse to je povezano z vremenom v vesolju, ki vpliva tudi na nas tu na Zemlji. Je skupina satelitov Cluster pomagala, da smo se uskladili v odzivih na izzive vesoljskega vremena?
Ja, sateliti Cluster pomagajo pri boljšem razumevanju mehanizma, kako ti delci vstopajo v okolico Zemlje in kaj jih pospeši, saj gre za delce z zelo visokimi energijami, ki lahko vplivajo na naše umetne satelite. Lahko se zgodi, da sateliti prenehajo delovati za nekaj ur ali dni. Včasih jih lahko ti delci tudi trajno onesposobijo, saj zadenejo katere od ključnih komponent in satelita je konec. To se je v preteklosti že zgodilo, čeprav redko, saj so sateliti dobro zaščiteni. Začasni izklopi satelitov pa so dokaj pogosti. Skupina satelitov Cluster nam pomaga bolje razumeti, kako ti delci dobijo toliko energije, in kako se pod njihovim vplivom spremeni Zemljino magnetno polje.
Najlepša hvala za vaš čas in za res lepo razlago.
Hvala tudi vam.
688 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije Philippe Escoubet in Matt Taylor o ugotovitvah in ozadjih misij Cluster in Rosetta
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018.
“Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. ”
Dr. Philippe Escoubet
Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov – Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu.
Poslušalci se gotovo spomnijo misije Rosetta Evropske vesoljske agencije, to je prvega plovila, ki je uspešno pristalo na kometu. Na konferenci na Bledu smo poiskali dr. Matta Taylorja, ki je koordiniral pristanek na kometu.
Pozdravljeni, dr. Taylor, prepričan sem, da uživate v tem sproščenem vzdušju na Bledu, a gotovo je bilo popolnoma drugače, ko ste koordinirali prvi pristanek na kometu, ko je tam pristala odprava Rosetta Evropske vesoljske agencije. Kako se je soočiti s takim izzivom v zelo živahni nadzorni sobi? Sam sem to gledal od doma in bil sem res zelo živčen. Kako ste to doživljali vi in vaša skupina?
No, tu je potrebno povedati in poudariti, da sem le en posameznik v veliki skupini.
Pomembno je imeti dobro skupino. In to smo pri Rozeti imeli. Imeli smo predane ljudi, najboljše na svetu za to delo. Ne morem reči, da si takrat sproščen, a gotovo smo v različnih fazah odprave vse do pristanka naredili vse, kar je bilo v naših močeh.
Načrtovali smo vse, kar smo lahko, predvideli smo trajektorije in vse ostalo, da je pristajalni modul dosegel površje kometa in do neke mere takrat hočeš videti le, kaj se bo zgodilo. Ja, še vedno pa smo bili živčni.
Rosetta je bila zelo oddaljena od Zemlje, ko je obiskala komet, zato je celo svetloba potrebovala več minut za pot od vesoljskega plovila do nas.
Zdi se mi, da je zaradi tega zadeva zapletena. Se mora vesoljsko plovilo samostojno odločati, saj bi trajalo predolgo, če bi za navodila spraševalo nadzorno sobo na Zemlji?
To je dobro vprašanje. To je bila ena večjih težav te odprave, da smo morali vse načrtovati že vnaprej. V nekem trenutku je potovanje svetlobe, ki ga omenjate, trajalo dobrih 40 minut v eno smer, torej bi potrebovali več kot uro, da bi izvedeli, da se je nekaj zgodilo na vesoljskemu plovilu. Zato smo imeli več načrtov, odvisno od tega, kako se bo obnašal komet. Če pogledamo nazaj v začetek leta 2015, so se morali naši načrti spremeniti, ker nam je komet povedal, da ne bodo več delovali.
Odkrili smo, da je atmosfera kometa mnogo bolj prašna, kot smo pričakovali, zato ne bi mogli usmerjati plovila. Zato smo se morali od kometa oddaljiti in spremeniti vse te načrte. Saj veste, težko je, a Rosetta je bila edinstvena odprava, dolgo časa smo jo načrtovali, preden smo jo uresničili. In za to smo potrebovali veliko ljudi.
Navsezadnje se mi zdi, da je bila uspešna, a predstavljala nam je velik izziv. Sedaj je minilo približno leto od konca odprave in šele zdaj so si naši možgani opomogli od vse intenzivnosti tistega časa, saj si vsak dan prišel na delo in nekaj videl ali se pogovarjal o nekem načrtu, ki smo ga morali izpeljati, da bi instrumenti delovali še naprej. To je bilo torej zelo intenzivno obdobje v življenju številnih od nas.
Omenili ste, da je odprava Rosetta zdaj zaključena. Lahko v preprostih besedah povzamete, kaj smo se naučili ob tem vznemirljivem obisku kometa.
O, to je težko vprašanje. Mene kometi zanimajo, ker nudijo vpogled v zgodnje Osončje. To so ostanki iz časa, ko je naše Osončje nastajalo. Tako iz proučevanja kometov dobimo predstavo, od kod smo prišli. Z Rozeto smo opravili pomembne meritve o tem, kako je komet nastal, izmerili smo pline in led na kometu, ki nam povedo nekaj o tem, kako se je komet oblikoval in pravzaprav tudi o tem, kako je nastalo naše Osončje. Našli smo molekularni kisik. Kisikova molekula je zelo družabna, rada se druži z drugimi molekulami. Mi smo jo našli samo, kar je nenavadno. To pomeni, da se je taka že zelo zgodaj ujela v komet, bila je zamrznjena. To pove, kako se je komet oblikoval, kako se je razvijal in pove tudi o velikem prašnem in plinastem oblaku celo preden je nastalo Sonce. To so torej pomembne meritve, ki smo jih opravili in se še nadaljujejo. Res je že dobro leto, odkar smo odpravo zaključili, a s kometa imamo več kot 2 leti in pol podatkov. Obdelovali jih bomo nekaj desetletij, študenti bodo delali s to zalogo podatkov, ker je tako bogata in omogoča tak vpogled v zgodovino nas samih kot ljudi v luči zgodovine našega Osončja. Meritve, ki smo jih opravili pri proučevanju organskih spojin na kometu, morda povezujejo komet z Zemljo, kamor so kometi morda dostavili sestavine življenja. Mislim, da je za ljudi to zanimiva tema.
Dr. Taylor, najlepša hvala za vaš projekt in vaš čas za naš radio.
Bilo mi je v veselje.
Sonda Rosetta.
foto: Open University
V naslovu konference na Bledu je omenjena skupina satelitov Cluster Evropske vesoljske agencije. Njihov namen je preučevanje magnetosfere v okolici Zemlje, ki je odločilna, saj nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na možnost življenja na Zemlji. Gre za četverico satelitov, ki je bila izstreljena leta 2000 in bo delovala vsaj do leta 2018. Na Bledu smo se pogovarjali s Philippom Escoubetom, ki je glavni znanstvenik te skupine satelitov.
Dr. Escoubet, kopica satelitov deluje od začetka tisočletja, kar je kar dolgo po merilih za strojno opremo tukaj na Zemlji. A številne vesoljske odprave so načrtovane za dolgo delovanje. Esina skupina satelitov z imenom Cluster tu ni izjema. Nam lahko v preprostih besedah pojasnite glavne raziskovalne dosežke te skupine satelitov in s katerimi težavami ste se srečevali v teh letih neprekinjenega delovanja.
No, mislim, da želimo s to skupino satelitov raziskati vreme v vesolju. Radi bi torej razumeli, kako Sonce vpliva na Zemljo in še dlje. Ko imamo na primer veliko eksplozijo na Soncu, kakršna se je zgodila prejšnji mesec, s Sonca pride veliko rentgenskih žarkov.
S to skupino satelitov ne opazujemo tega rentgenskega sevanja, ampak velik oblak delcev, ki mu sledi. Ta oblak vpliva na Zemljino magnetosfero in lahko vpliva na naše življenje, zmoti lahko na primer navigacijske satelite sistema GPS. Zato v avtu ne veste natančno, kje ste, na kateri cesti. Izbruh lahko vpliva tudi na zemeljske komunikacije.
Čezoceanska letala pa morajo leteti niže, ker je zgoraj v bližini magnetnih tečajev premočno sevanje. Te vplive preučujemo s skupino satelitov Cluster: ne zanima nas toliko napovedovanje vremena v vesolju, radi pa bi znanstveno razumeli, kaj se dogaja v ozadju. Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. Vendar nekaterim od teh delcev uspe priti skozi. S skupino satelitov Cluster želimo videti, kako jim to uspe.
Naši sateliti imajo torej vlogo kamer, ki snemajo nogometna vrata in vam iz različnih zornih kotov pokažejo, kako je prišlo do zadetka. Naše meritve nam torej prikažejo gibanje delcev v vseh treh dimenzijah.
Vse to je povezano z vremenom v vesolju, ki vpliva tudi na nas tu na Zemlji. Je skupina satelitov Cluster pomagala, da smo se uskladili v odzivih na izzive vesoljskega vremena?
Ja, sateliti Cluster pomagajo pri boljšem razumevanju mehanizma, kako ti delci vstopajo v okolico Zemlje in kaj jih pospeši, saj gre za delce z zelo visokimi energijami, ki lahko vplivajo na naše umetne satelite. Lahko se zgodi, da sateliti prenehajo delovati za nekaj ur ali dni. Včasih jih lahko ti delci tudi trajno onesposobijo, saj zadenejo katere od ključnih komponent in satelita je konec. To se je v preteklosti že zgodilo, čeprav redko, saj so sateliti dobro zaščiteni. Začasni izklopi satelitov pa so dokaj pogosti. Skupina satelitov Cluster nam pomaga bolje razumeti, kako ti delci dobijo toliko energije, in kako se pod njihovim vplivom spremeni Zemljino magnetno polje.
Najlepša hvala za vaš čas in za res lepo razlago.
Hvala tudi vam.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
V delu leta, ko na nas od vsepovsod prežijo okužbe dihal, pri Frekvenci X opazujemo simfonijo našega telesa v boju zoper njih. Še posebej nas zanimajo vročina, kašelj in kihanje, nad katerimi bdijo različni možganski dirigenti.
Povprečen posameznik v industrializiranih državah s hrano letno zaužije osem kilogramov aditivov, kupi pa le dva kilograma moke. Trend prehranjevanja, ki ga narekujeta pomanjkanje časa in velika količina priročnih, za takojšnje zaužitje pripravljenih živilskih izdelkov, gre namreč v smer, ko vedno manj obrokov pripravimo sami. Pri tem zaužijemo vedno več tako imenovane ultraprocesirane hrane, med katero spadajo čips, zamrznjena lazanja, sladke žitarice, rastlinske alternative za sir in meso in podobno. Kako taka hrana vpliva na naše telo in svet okoli nas? Kako jo prepoznati?
Veter, nevihte, kresovi … Vsega tega ne poznamo samo na Zemlji in v njeni atmosferi, ampak tudi na Soncu. In tokrat bomo v Frekvenci X kot sonde opazovali njegovo celotno površje ter ugotavljali, kaj tamkajšnji pojavi pomenijo za življenje na Zemlji.
V zadnji letošnji Frekvenci X gostimo dva znanstvenika, profesorja, komunikatorja znanosti, strokovna in tudi življenjska sopotnika, ki sta z biologijo in tudi med seboj povezana že več kot 40 let.
Thomas Dietterich je zaslužni profesor na javni univerzi v Oregonu in pionir strojnega učenja, ki na tem področju raziskuje že od leta 1977. Od nekdaj ga je zanimalo - kako se znanstveniki učijo o svetu? In v kontekstu računalnikov je to vprašanje strojnega učenja. Torej, kako se računalniki učijo o svetu?
Impostor syndrome v slovenščini najpogosteje imenujemo sindrom prevaranta, pojavlja se tudi poimenovanje sindrom vsiljivca. Gre za psihološki konstrukt, katerega značilnost so občutki dvomov o svoji lastni sposobnosti, kompetentnosti in inteligentnosti, čeprav objektivni dosežki kažejo nasprotno. Kakšni so znaki in občutki ob tem sindromu, kako je povezan s perfekcionizmom, kaj menijo psihologi in psihiatri, v kolikšni meri gre za konstrukt novodobne družbe kapitalizma in vplivnežev.
Neveljaven email naslov