Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije Philippe Escoubet in Matt Taylor o ugotovitvah in ozadjih misij Cluster in Rosetta
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018.
“Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. ”
Dr. Philippe Escoubet
Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov – Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu.
Poslušalci se gotovo spomnijo misije Rosetta Evropske vesoljske agencije, to je prvega plovila, ki je uspešno pristalo na kometu. Na konferenci na Bledu smo poiskali dr. Matta Taylorja, ki je koordiniral pristanek na kometu.
Pozdravljeni, dr. Taylor, prepričan sem, da uživate v tem sproščenem vzdušju na Bledu, a gotovo je bilo popolnoma drugače, ko ste koordinirali prvi pristanek na kometu, ko je tam pristala odprava Rosetta Evropske vesoljske agencije. Kako se je soočiti s takim izzivom v zelo živahni nadzorni sobi? Sam sem to gledal od doma in bil sem res zelo živčen. Kako ste to doživljali vi in vaša skupina?
No, tu je potrebno povedati in poudariti, da sem le en posameznik v veliki skupini.
Pomembno je imeti dobro skupino. In to smo pri Rozeti imeli. Imeli smo predane ljudi, najboljše na svetu za to delo. Ne morem reči, da si takrat sproščen, a gotovo smo v različnih fazah odprave vse do pristanka naredili vse, kar je bilo v naših močeh.
Načrtovali smo vse, kar smo lahko, predvideli smo trajektorije in vse ostalo, da je pristajalni modul dosegel površje kometa in do neke mere takrat hočeš videti le, kaj se bo zgodilo. Ja, še vedno pa smo bili živčni.
Rosetta je bila zelo oddaljena od Zemlje, ko je obiskala komet, zato je celo svetloba potrebovala več minut za pot od vesoljskega plovila do nas.
Zdi se mi, da je zaradi tega zadeva zapletena. Se mora vesoljsko plovilo samostojno odločati, saj bi trajalo predolgo, če bi za navodila spraševalo nadzorno sobo na Zemlji?
To je dobro vprašanje. To je bila ena večjih težav te odprave, da smo morali vse načrtovati že vnaprej. V nekem trenutku je potovanje svetlobe, ki ga omenjate, trajalo dobrih 40 minut v eno smer, torej bi potrebovali več kot uro, da bi izvedeli, da se je nekaj zgodilo na vesoljskemu plovilu. Zato smo imeli več načrtov, odvisno od tega, kako se bo obnašal komet. Če pogledamo nazaj v začetek leta 2015, so se morali naši načrti spremeniti, ker nam je komet povedal, da ne bodo več delovali.
Odkrili smo, da je atmosfera kometa mnogo bolj prašna, kot smo pričakovali, zato ne bi mogli usmerjati plovila. Zato smo se morali od kometa oddaljiti in spremeniti vse te načrte. Saj veste, težko je, a Rosetta je bila edinstvena odprava, dolgo časa smo jo načrtovali, preden smo jo uresničili. In za to smo potrebovali veliko ljudi.
Navsezadnje se mi zdi, da je bila uspešna, a predstavljala nam je velik izziv. Sedaj je minilo približno leto od konca odprave in šele zdaj so si naši možgani opomogli od vse intenzivnosti tistega časa, saj si vsak dan prišel na delo in nekaj videl ali se pogovarjal o nekem načrtu, ki smo ga morali izpeljati, da bi instrumenti delovali še naprej. To je bilo torej zelo intenzivno obdobje v življenju številnih od nas.
Omenili ste, da je odprava Rosetta zdaj zaključena. Lahko v preprostih besedah povzamete, kaj smo se naučili ob tem vznemirljivem obisku kometa.
O, to je težko vprašanje. Mene kometi zanimajo, ker nudijo vpogled v zgodnje Osončje. To so ostanki iz časa, ko je naše Osončje nastajalo. Tako iz proučevanja kometov dobimo predstavo, od kod smo prišli. Z Rozeto smo opravili pomembne meritve o tem, kako je komet nastal, izmerili smo pline in led na kometu, ki nam povedo nekaj o tem, kako se je komet oblikoval in pravzaprav tudi o tem, kako je nastalo naše Osončje. Našli smo molekularni kisik. Kisikova molekula je zelo družabna, rada se druži z drugimi molekulami. Mi smo jo našli samo, kar je nenavadno. To pomeni, da se je taka že zelo zgodaj ujela v komet, bila je zamrznjena. To pove, kako se je komet oblikoval, kako se je razvijal in pove tudi o velikem prašnem in plinastem oblaku celo preden je nastalo Sonce. To so torej pomembne meritve, ki smo jih opravili in se še nadaljujejo. Res je že dobro leto, odkar smo odpravo zaključili, a s kometa imamo več kot 2 leti in pol podatkov. Obdelovali jih bomo nekaj desetletij, študenti bodo delali s to zalogo podatkov, ker je tako bogata in omogoča tak vpogled v zgodovino nas samih kot ljudi v luči zgodovine našega Osončja. Meritve, ki smo jih opravili pri proučevanju organskih spojin na kometu, morda povezujejo komet z Zemljo, kamor so kometi morda dostavili sestavine življenja. Mislim, da je za ljudi to zanimiva tema.
Dr. Taylor, najlepša hvala za vaš projekt in vaš čas za naš radio.
Bilo mi je v veselje.
Sonda Rosetta.
foto: Open University
V naslovu konference na Bledu je omenjena skupina satelitov Cluster Evropske vesoljske agencije. Njihov namen je preučevanje magnetosfere v okolici Zemlje, ki je odločilna, saj nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na možnost življenja na Zemlji. Gre za četverico satelitov, ki je bila izstreljena leta 2000 in bo delovala vsaj do leta 2018. Na Bledu smo se pogovarjali s Philippom Escoubetom, ki je glavni znanstvenik te skupine satelitov.
Dr. Escoubet, kopica satelitov deluje od začetka tisočletja, kar je kar dolgo po merilih za strojno opremo tukaj na Zemlji. A številne vesoljske odprave so načrtovane za dolgo delovanje. Esina skupina satelitov z imenom Cluster tu ni izjema. Nam lahko v preprostih besedah pojasnite glavne raziskovalne dosežke te skupine satelitov in s katerimi težavami ste se srečevali v teh letih neprekinjenega delovanja.
No, mislim, da želimo s to skupino satelitov raziskati vreme v vesolju. Radi bi torej razumeli, kako Sonce vpliva na Zemljo in še dlje. Ko imamo na primer veliko eksplozijo na Soncu, kakršna se je zgodila prejšnji mesec, s Sonca pride veliko rentgenskih žarkov.
S to skupino satelitov ne opazujemo tega rentgenskega sevanja, ampak velik oblak delcev, ki mu sledi. Ta oblak vpliva na Zemljino magnetosfero in lahko vpliva na naše življenje, zmoti lahko na primer navigacijske satelite sistema GPS. Zato v avtu ne veste natančno, kje ste, na kateri cesti. Izbruh lahko vpliva tudi na zemeljske komunikacije.
Čezoceanska letala pa morajo leteti niže, ker je zgoraj v bližini magnetnih tečajev premočno sevanje. Te vplive preučujemo s skupino satelitov Cluster: ne zanima nas toliko napovedovanje vremena v vesolju, radi pa bi znanstveno razumeli, kaj se dogaja v ozadju. Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. Vendar nekaterim od teh delcev uspe priti skozi. S skupino satelitov Cluster želimo videti, kako jim to uspe.
Naši sateliti imajo torej vlogo kamer, ki snemajo nogometna vrata in vam iz različnih zornih kotov pokažejo, kako je prišlo do zadetka. Naše meritve nam torej prikažejo gibanje delcev v vseh treh dimenzijah.
Vse to je povezano z vremenom v vesolju, ki vpliva tudi na nas tu na Zemlji. Je skupina satelitov Cluster pomagala, da smo se uskladili v odzivih na izzive vesoljskega vremena?
Ja, sateliti Cluster pomagajo pri boljšem razumevanju mehanizma, kako ti delci vstopajo v okolico Zemlje in kaj jih pospeši, saj gre za delce z zelo visokimi energijami, ki lahko vplivajo na naše umetne satelite. Lahko se zgodi, da sateliti prenehajo delovati za nekaj ur ali dni. Včasih jih lahko ti delci tudi trajno onesposobijo, saj zadenejo katere od ključnih komponent in satelita je konec. To se je v preteklosti že zgodilo, čeprav redko, saj so sateliti dobro zaščiteni. Začasni izklopi satelitov pa so dokaj pogosti. Skupina satelitov Cluster nam pomaga bolje razumeti, kako ti delci dobijo toliko energije, in kako se pod njihovim vplivom spremeni Zemljino magnetno polje.
Najlepša hvala za vaš čas in za res lepo razlago.
Hvala tudi vam.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije Philippe Escoubet in Matt Taylor o ugotovitvah in ozadjih misij Cluster in Rosetta
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018.
“Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. ”
Dr. Philippe Escoubet
Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov – Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu.
Poslušalci se gotovo spomnijo misije Rosetta Evropske vesoljske agencije, to je prvega plovila, ki je uspešno pristalo na kometu. Na konferenci na Bledu smo poiskali dr. Matta Taylorja, ki je koordiniral pristanek na kometu.
Pozdravljeni, dr. Taylor, prepričan sem, da uživate v tem sproščenem vzdušju na Bledu, a gotovo je bilo popolnoma drugače, ko ste koordinirali prvi pristanek na kometu, ko je tam pristala odprava Rosetta Evropske vesoljske agencije. Kako se je soočiti s takim izzivom v zelo živahni nadzorni sobi? Sam sem to gledal od doma in bil sem res zelo živčen. Kako ste to doživljali vi in vaša skupina?
No, tu je potrebno povedati in poudariti, da sem le en posameznik v veliki skupini.
Pomembno je imeti dobro skupino. In to smo pri Rozeti imeli. Imeli smo predane ljudi, najboljše na svetu za to delo. Ne morem reči, da si takrat sproščen, a gotovo smo v različnih fazah odprave vse do pristanka naredili vse, kar je bilo v naših močeh.
Načrtovali smo vse, kar smo lahko, predvideli smo trajektorije in vse ostalo, da je pristajalni modul dosegel površje kometa in do neke mere takrat hočeš videti le, kaj se bo zgodilo. Ja, še vedno pa smo bili živčni.
Rosetta je bila zelo oddaljena od Zemlje, ko je obiskala komet, zato je celo svetloba potrebovala več minut za pot od vesoljskega plovila do nas.
Zdi se mi, da je zaradi tega zadeva zapletena. Se mora vesoljsko plovilo samostojno odločati, saj bi trajalo predolgo, če bi za navodila spraševalo nadzorno sobo na Zemlji?
To je dobro vprašanje. To je bila ena večjih težav te odprave, da smo morali vse načrtovati že vnaprej. V nekem trenutku je potovanje svetlobe, ki ga omenjate, trajalo dobrih 40 minut v eno smer, torej bi potrebovali več kot uro, da bi izvedeli, da se je nekaj zgodilo na vesoljskemu plovilu. Zato smo imeli več načrtov, odvisno od tega, kako se bo obnašal komet. Če pogledamo nazaj v začetek leta 2015, so se morali naši načrti spremeniti, ker nam je komet povedal, da ne bodo več delovali.
Odkrili smo, da je atmosfera kometa mnogo bolj prašna, kot smo pričakovali, zato ne bi mogli usmerjati plovila. Zato smo se morali od kometa oddaljiti in spremeniti vse te načrte. Saj veste, težko je, a Rosetta je bila edinstvena odprava, dolgo časa smo jo načrtovali, preden smo jo uresničili. In za to smo potrebovali veliko ljudi.
Navsezadnje se mi zdi, da je bila uspešna, a predstavljala nam je velik izziv. Sedaj je minilo približno leto od konca odprave in šele zdaj so si naši možgani opomogli od vse intenzivnosti tistega časa, saj si vsak dan prišel na delo in nekaj videl ali se pogovarjal o nekem načrtu, ki smo ga morali izpeljati, da bi instrumenti delovali še naprej. To je bilo torej zelo intenzivno obdobje v življenju številnih od nas.
Omenili ste, da je odprava Rosetta zdaj zaključena. Lahko v preprostih besedah povzamete, kaj smo se naučili ob tem vznemirljivem obisku kometa.
O, to je težko vprašanje. Mene kometi zanimajo, ker nudijo vpogled v zgodnje Osončje. To so ostanki iz časa, ko je naše Osončje nastajalo. Tako iz proučevanja kometov dobimo predstavo, od kod smo prišli. Z Rozeto smo opravili pomembne meritve o tem, kako je komet nastal, izmerili smo pline in led na kometu, ki nam povedo nekaj o tem, kako se je komet oblikoval in pravzaprav tudi o tem, kako je nastalo naše Osončje. Našli smo molekularni kisik. Kisikova molekula je zelo družabna, rada se druži z drugimi molekulami. Mi smo jo našli samo, kar je nenavadno. To pomeni, da se je taka že zelo zgodaj ujela v komet, bila je zamrznjena. To pove, kako se je komet oblikoval, kako se je razvijal in pove tudi o velikem prašnem in plinastem oblaku celo preden je nastalo Sonce. To so torej pomembne meritve, ki smo jih opravili in se še nadaljujejo. Res je že dobro leto, odkar smo odpravo zaključili, a s kometa imamo več kot 2 leti in pol podatkov. Obdelovali jih bomo nekaj desetletij, študenti bodo delali s to zalogo podatkov, ker je tako bogata in omogoča tak vpogled v zgodovino nas samih kot ljudi v luči zgodovine našega Osončja. Meritve, ki smo jih opravili pri proučevanju organskih spojin na kometu, morda povezujejo komet z Zemljo, kamor so kometi morda dostavili sestavine življenja. Mislim, da je za ljudi to zanimiva tema.
Dr. Taylor, najlepša hvala za vaš projekt in vaš čas za naš radio.
Bilo mi je v veselje.
Sonda Rosetta.
foto: Open University
V naslovu konference na Bledu je omenjena skupina satelitov Cluster Evropske vesoljske agencije. Njihov namen je preučevanje magnetosfere v okolici Zemlje, ki je odločilna, saj nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na možnost življenja na Zemlji. Gre za četverico satelitov, ki je bila izstreljena leta 2000 in bo delovala vsaj do leta 2018. Na Bledu smo se pogovarjali s Philippom Escoubetom, ki je glavni znanstvenik te skupine satelitov.
Dr. Escoubet, kopica satelitov deluje od začetka tisočletja, kar je kar dolgo po merilih za strojno opremo tukaj na Zemlji. A številne vesoljske odprave so načrtovane za dolgo delovanje. Esina skupina satelitov z imenom Cluster tu ni izjema. Nam lahko v preprostih besedah pojasnite glavne raziskovalne dosežke te skupine satelitov in s katerimi težavami ste se srečevali v teh letih neprekinjenega delovanja.
No, mislim, da želimo s to skupino satelitov raziskati vreme v vesolju. Radi bi torej razumeli, kako Sonce vpliva na Zemljo in še dlje. Ko imamo na primer veliko eksplozijo na Soncu, kakršna se je zgodila prejšnji mesec, s Sonca pride veliko rentgenskih žarkov.
S to skupino satelitov ne opazujemo tega rentgenskega sevanja, ampak velik oblak delcev, ki mu sledi. Ta oblak vpliva na Zemljino magnetosfero in lahko vpliva na naše življenje, zmoti lahko na primer navigacijske satelite sistema GPS. Zato v avtu ne veste natančno, kje ste, na kateri cesti. Izbruh lahko vpliva tudi na zemeljske komunikacije.
Čezoceanska letala pa morajo leteti niže, ker je zgoraj v bližini magnetnih tečajev premočno sevanje. Te vplive preučujemo s skupino satelitov Cluster: ne zanima nas toliko napovedovanje vremena v vesolju, radi pa bi znanstveno razumeli, kaj se dogaja v ozadju. Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. Vendar nekaterim od teh delcev uspe priti skozi. S skupino satelitov Cluster želimo videti, kako jim to uspe.
Naši sateliti imajo torej vlogo kamer, ki snemajo nogometna vrata in vam iz različnih zornih kotov pokažejo, kako je prišlo do zadetka. Naše meritve nam torej prikažejo gibanje delcev v vseh treh dimenzijah.
Vse to je povezano z vremenom v vesolju, ki vpliva tudi na nas tu na Zemlji. Je skupina satelitov Cluster pomagala, da smo se uskladili v odzivih na izzive vesoljskega vremena?
Ja, sateliti Cluster pomagajo pri boljšem razumevanju mehanizma, kako ti delci vstopajo v okolico Zemlje in kaj jih pospeši, saj gre za delce z zelo visokimi energijami, ki lahko vplivajo na naše umetne satelite. Lahko se zgodi, da sateliti prenehajo delovati za nekaj ur ali dni. Včasih jih lahko ti delci tudi trajno onesposobijo, saj zadenejo katere od ključnih komponent in satelita je konec. To se je v preteklosti že zgodilo, čeprav redko, saj so sateliti dobro zaščiteni. Začasni izklopi satelitov pa so dokaj pogosti. Skupina satelitov Cluster nam pomaga bolje razumeti, kako ti delci dobijo toliko energije, in kako se pod njihovim vplivom spremeni Zemljino magnetno polje.
Najlepša hvala za vaš čas in za res lepo razlago.
Hvala tudi vam.
Delaš, se trudiš, da boš pred dopustom storil vse, kar moraš, končno odideš iz pisarne, ugasneš luč, odzdraviš kolegom in v glavi snuješ načrte za dopust. Pakiraš, se voziš na morje, potem pa kar naenkrat bolečine v mišicah, smrkanje, morda celo vročina. Znano? Marsikomu verjetno res. Preddopustniška Frekvenca X se torej odpravlja na teren tako imenovane bolezni prostočasja. Zakaj se zgodi, da pogosto zbolimo ravno takrat, ko naj bi se imeli fino. Torej - na dopustu.
Predzadnja Frekvenca X v letošnji sezoni se tik pred poletno vročino poglablja v namakalne sisteme. Prav ti so bili osnova, na kateri so med drugim zrasle antične civilizacije, od Kitajske do Egipta, hkrati pa so tudi danes marsikje osnova kmetijstva. V Grčiji, Italiji in Španiji na primer namakajo skoraj polovico kmetijskih površin, Slovenija pa le en odstotek. Kakšen je razlog, kako je z vodo in še marsikaj zanimivega, je o namakalnih sistemih izvedela Maja Ratej.
Po siloviti eksploziji in porušitvi jezu Nova Kahovka, ki je v južni Ukrajini na reki Dneper zadrževal 19 kubičnih kilometrov ali za skoraj pet Tržaških zalivov vode, so obsežni deli pokrajine še vedno poplavljeni, več deset tisoč ljudi pa razseljenih. V tokratni Frekvenci X pri strokovnjakih za visoke vodne pregrade preverjamo, kako zahteven gradbeni podvig so jezovi in katere porušitve jezov so odmevale v zgodovini. Posvetimo pa se tudi nekaterim največjim orjakom med jezovi na svetu.
Uživanje na glasbenih koncertih ima svoje čare, občutka avtentične interakcije ne more nadomestiti nobena tehnologija. Živi glasbeni performansi nas močno pritegnejo, tako pri nastopajočih kot pri publiki sprožijo posebne občutke. Kaj se takrat dogaja v naših možganih, kako na nas vpliva učinek množice, kakšni muzikološki momenti nas prepričajo in zakaj je ubiranje “izštekanih” poti tako privlačno.
V prvi junijski Frekvenci X se oziramo v maj, ko je odmevalo rojstvo otroka, ki nosi DNK treh oseb. Pri dveh pomembnih svetovnih študijah so sodelovali tudi slovenski znanstveniki – v prvi o proteinu FUS, ki je eden od ključnih dejavnikov za nastanek frontotemporalne demence, v drugi pa o tem, da lahko ženske prekinejo hormonsko terapijo pri zdravljenju raka dojk z namenom zanositve in po porodu spet nadaljujejo z njo. Spoznamo tudi aktualnega mentorja leta, gostujoča urednica in gostja pa je tokrat dr. Saša Novak, komunikatorica znanosti 2022 in gonilno srce projekta Znanost na cesti, ki že deset let povezuje javnost z znanostjo.
Povzetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. ChatGPT je kot jezikovni model že osvojil jezikovne bravure človeškega sporazumevanja in prebral nesluteno količino vsega, kar se skriva na svetovnem spletu, a strokovnjake vse bolj bega, simptom česa je brbotanje umetne inteligence v globinah. Ne gre le za vprašanja, katere poklice in dejavnosti vse bo umetna inteligenca v prihodnosti nadomestila, nadgradila, olajšala ali izpodrinila ter kako nam bo v pomoč na skoraj vseh področjih, pač pa za negotovost, česa vsega bo še sposobna, a se nam o tem danes še sanja ne. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem?
Celoten posnetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X.
Ste vedeli, da so lahko geni zelo zgovoren vodnik po davni zgodovini? No, vsaj postali so, zdaj, ko jih zmoremo neznansko hitro in učinkovito odčitavati. V samo nekaj letih so raziskovalci na tem področju prečesali 20 000 pradavnih genomov in odkrili marsikaj presenetljivega o naši davni preteklosti.
Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi in Povojne tranzicije v perspektivi spola – primer severovzhodnega jadranskega prostora sta dve raziskovalni temi, ki so ju izbrali pri prestižnem projektu Evropskega raziskovalnega sveta ERC. Omenjena glavna evropska organizacija s financiranjem pomaga vrhunskim znanstvenikom pri raziskovanju določene teme, ki v znanstvenem svetu še ni bila obravnavana. Za svojo originalnost sta bili nagrajeni profesorica Mirjam Mencej z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo in profesorica Marta Verginella z oddelka za zgodovino, obe delujeta na ljubljanski filozofski fakulteti. Govorita o tem, kakšen raziskovalni zagon jima je dal projekt, kaj pravzaprav raziskujeta in kako težko je pridobiti financiranje projekta ERC.
V tretjem delu serije Kmetijstvo prihodnosti se prepričamo, da krave in roboti zelo dobro sobivajo in sodelujejo. V moderni živinoreji je raba robotskih sesalnikov gnoja in molznih robotov zelo napredovala, živali se bolje počutijo, manjši pa je tudi okoljski vpliv. Glede živinoreje ostaja odprtih več vprašanj: kako močno v resnici reja živali obremenjuje okolje, kaj bi lahko dosegli s spremembo prehranjevalnih navad in ali prihodnost prinaša umetno meso? Ob koncu tudi izdelamo zrezek s 3D-tiskanjem.
V drugem delu serije Kmetijstvo prihodnosti se sprašujemo, kako se spreminjajo načini pridelovanja zelenjave. Sprehodimo se po enem najmodernejših rastlinjakov v Sloveniji, kjer rast desettisočev glav solat nadzoruje umetna inteligenca in kjer so pogoji za rast natančno določeni. Razmišljamo o tem, kje je smiselno postavljati rastlinjake in kako moramo spreminjati bolj klasične postopke talne rasti, hkrati pa ugotavljamo, ali so urbane vertikalne farme le modna muha ali tehnologija prihodnosti. Poskusimo pa tudi vesoljski paradižnik.
Začenjamo z novo serijo, ki smo jo poimenovali kar Kmetijstvo prihodnosti. Na področju pridelave hrane nas čaka mnogo izzivov - hitra rast svetovnega prebivalstva pomeni vse večje potrebe po hrani, hkrati pa podnebne spremembe in z njimi povezani vremenski ekstremi vse bolj otežujejo pridelavo.
V marčevskem znanstvenem pregledu je v središču naše pozornosti tema, ki v negotovost postavlja številne znanstvenike. Tehnologije umetne inteligence presenečajo s svojimi zmogljivostmi. Program ChatGPT je zmožen na podlagi uporabnikovega vprašanja ali trditve avtomatsko generirati smiseln odgovor. Znanje, ki si ga je program nabral prek strojnega učenja, pretvarja v preproste odgovore, daljše tekste, eseje ali celo povzetke znanstvenih tekstov. Preverimo tudi izplen konference o vodi, ki so jo po dolgem času organizirali Združeni narodi. Spoznamo prejemnike nekaterih nagrad, ki so jih v znanosti podelili v prvem pomladnem mesecu, in rezultate, ki jih je pokazala nova analiza odpadnih voda pri nas. Na tujem pogledujemo k japonskim znanstvenikom in odkritju na asteroidu Ryugu in preverjamo, kako lahko streznimo pijane miši.
Že vrsto let smo priča spreminjanju središč mest, ki se predvsem kaže v načrtnem spreminjanju prebivalstva središč iz nižjega v višje sloje. To se načrtno dogaja v Ljubljani, temu pa se ne morejo izogniti niti obalna mesta. Tam gre predvsem za prilagajanje ponudbe izključno turistom ali pa celo, da se stanovanja v historičnih delih mest prodajajo tako imenovanim vikendašem, kar pomeni, da je poleti predvsem na obalnih predelih velika obremenitev, pozimi pa so to mesta duhov. Eno takšnih primerov je mesto Piran - na vseprisotnost turistične gentrifikacije so nas opozorili dijaki gimnazije z italijanskim učnim jezikom Antonia Seme v Portorožu, zato se je Frekvenca X tokrat odpravila na terensko debato na Obalo.
V sodelovanju z oddajo Možgani na dlani raziskujemo zakaj in kako kletvice nastanejo, kaj se dogaja v možganih, kakšna je moč preklinjanja, zakaj je lahko tudi koristno, pa tudi kdaj so kletvice posledica bolezenskega stanja.
Hitro se "prilepijo" na naše možgane in že kot otrokom nam dajo vedeti, da preklinjanje res ni lepo! Psovke, zmerljivke in kletvice vseh vrst imajo močno vlogo v družbi, lahko izražajo različna emotivna stanja in seveda lahko globoko ranijo in prizadanejo. Nam lahko kletvice tudi pomagajo? Kakšen je njihov analgetski učinek, zakaj nosijo v sebi takšno moč in kaj se z možgani dogaja takrat, ko preklinjamo, ne da bi želeli? V posluh ponujamo prav posebno epizodo oddaje Možgani na dlani, ki sta jo ob Tednu možganov pripravila Luka Hvalc (Val202) in Mojca Delač (Prvi). Frekvenca X in Možgani na dlani družno o besedah, ki niso samo odraz dandanašnje družbe. Je bilo v Trubarjevih časih kaj drugače? Preverimo!
Globalno segrevanje povzroči, da človeka pred mikroorganizmi ne ščiti več telesna temperatura. To izkoristijo glive iz rodu cordyceps. Človeka okužijo, nad njim prevzamejo nadzor in ga spremenijo v krvoločnega zombija, ki okužbo širi z grizenjem.
Februar je na znanstvenem področju prinesel kar nekaj novih prebojev in zanimivih znanstvenih tem. V pregledu najkrajšega meseca se v Frekvenci X sprašujemo o prvih znanstvenih dognanjih, do katerih smo prišli po pol leta opazovanja vesolja z vesoljskim teleskopom James Webb, o povečani aktivnosti Sonca, nepričakovano javno izpostavljenih vremenskih balonih in rekordno majhnem obsegu antarktičnega ledu. Ob pregledu ostalih novic pa se sprašujemo tudi, kako je možno, da so polarni sij lahko februarja opazovali tudi v Franciji?
Najbrž ga ni, ki ga ne bi posnetki iz popotresne Turčije pustili brezbrižnega, še bolj tesnobno nam je najbrž ob misli, skozi kaj morajo preživeli po potresu zdaj, ko so cele regije praktično v razsulu. Ko narava pokaže svojo moč, se šele zavemo, kako šibki smo. Temu sledi vprašanje, ali smo res storili vse, da se pred najhujšimi posledicami zavarujemo? V Turčiji je odgovor jasen: ne. In enak bi bil, če bi si podobno vprašanje zastavili v Sloveniji. Kaj pomeni, da te strese magnituda 7,8 in kaj bi rušilen potres povzročil pri nas? Kako strogi so potresni standardi za potresno projektiranje pri nas in v Evropi?
V znamenju kulturnega praznika raziskujemo, če lahko med poezijo in znanostjo narišemo vzporednice. Na prvi pogled se zdi, da ne. Poezija govori o občutkih, znanost pa so trdna dejstva. A vendar skupaj, z ramo ob rami, delujeta vse od antike pa do danes, ko računalniško generirane pesmi piše gospa umetna inteligenca. Kako se je preplet obeh ved spreminjal skozi čas, kaj so bile teme, ki jih je poezija o znanosti in z znanostjo najpogosteje tematizirala?
Neveljaven email naslov